Dragi dnevnik … :-)

Punce … ste bile kaj prejšnji mesec v H&M v BTCju? Ste videle tista krila iz bombaža in elastana, z različnim potiskom? Tista, ki so zelo udobna, lepa, ki lepo padejo in so po potrebi športna ali elegantna? Tista, ki so primerna tako za extra suhe, kot tudi za nosečnice? Pred kakim mesecem so jih prodajali 2 za ceno enega … 15 EUR za 2 krili!

Jaz sem jih videla, kupila 2 komada in razmišljala kako dober posel sem sklenila. Potem pa sem jih začela videvati … Na drugih puncah, namreč. Iz dneva v dan opažam, da je domala vsa ženska polovica Ljubljane naredila enak (zelo ugoden) posel …

Saj ne, da jim ne privoščim. Pa tudi načeloma se ne sekiram, če vidim kako punco, ki je oblečena (popolnoma) enako kot jaz. Ampak to, da ne mine dan, ko ne bi mimo mene šla najmanj ena oseba z enakim krilom? To mi je pa že mal preveč … Sej, ko sem sama drugače oblečena, se preživi. Ko pa tudi jaz nosim isto krilo - takrat imam občutek, kot da so krila namagnetena in nas kar vleče skupaj. In potem gremo druga mimo druge in se nekoliko namuznemo … Prvič je morda simpatično, drugič preživiš. Tretjič ti gre že na živce, četrtič pa ….

Saj načeloma me res ne moti, sam kar je preveč, je pa res preveč!

Ampak krila so pa res fajn za nosit …

Že dolgo sem nameravala nekaj napisati o kozmetiki v stilu “Malo strupa tu, malo strupa tam - ker se cenim”, ampak do sedaj mi še ni uspelo spesniti nekaj, kar bi dala na blog. Saj bo enkrat …

V tem času dobila na mail tale link “The story of stuff” … Ko sem videla, da traja 20 minut sem si rekla, da bom samo na hitro pogledala prvih nekaj minut, sam toliko, da vidim za kaj se gre. Potem pa sem gledala do konca in to svetujem tudi vam.

Zanimivo in poučno. Da se boste zamislili kaj kupujete in zakaj …

Nisem presenečena, ker dejansko ni nič novega. Mi je pa v potrdilo, da sem na pravi poti …

Torej smo imeli referendum, sem slišala. Pred časom … Ja, priznam, nisem bila najbolj na tekočem, na ta prav posebni dan, pa me niti ni bilo v Vipavski dolini. Mal sem pogooglala po internetu in glej presenečenje … očitno je bila večina za severno primorsko.

Še pred dobrim letom bi mi bilo bolj ali manj vseeno … Ampak od kar so padle meje z Italijo (no, vsaj deloma ) se mi še posebej nostalgično kolca po Goriški - pa ne zaradi Nove Gorice, jasno! Zaradi našega starega kulturnega in družabnega centra stare Gorice… Zaradi tiste originalne Gorice. Tiste “naše” Gorice.

Dokler so bile meje jasne in vidne, je bil Gorica tam v Italiji. Ukradena, bi lahko rekli. Nisem ji posvečala pozornosti in nikoli, ampak res NIKOLI, nisem mislila, da bo padec mej kakorkoli vplival name. Le zakaj bi? Vse življenje je bila tam meja … In vse življenje smo kazali pasoše, švercali kakšno elektroniko, razlagali kaj vse imamo v kofani in si seveda pred cariniki devali nedolžne obraze … Nisem čutila nobene potrebe po spremembi.

Ko pa sem dejansko prvič šla čez mejo in ko me ni nihče ustavil, nihče preverjal pasoša ali šnofal po kofani … takrat me je čakalo precejšnje (osebno) presenečenje! Od takrat naprej se mi namreč zdi, kot da je Gorica spet naša! Kot, da se je zaflikal tisti dolgoletni prepad … Pa ne dolgoletni, niti desteletni! Skoraj stoletni prepad!!! V moji glavi se je namreč kar naenkrat zameglila vsa zgodovina po letu 1918 - kot bi z mejami padlo tudi skoraj 100 let težko breme potujčevanja Gorice in okolice … Zabrisanih 100 let … In prvič v mojem življenju sem dobila občutek, da je to mesto - mesto mojih prednikov. Da bi ga rada bolje spoznala, da je to moja pravica in da je to moja dolžnost. Da je to resnično in pravo središče naše regije … Gorica.

Po letih in letih tekanja po goriških trgovinah z denarnico v roki, po letih obiskovanja Andrejevega semnja, sem se prvič počutila v Gorici dobrodošla. In počutila sem se domače. Ne vem ali je to samo moja izkušnja, ampak res se mi zdi, da se je odnos (italijanskih) Goričanov spremenil. Ob mojem prvem (nemotenem) prečkanju meje sem namreč spoznala zelo prijazen italijanski par, ki mi je razbil vse stereotipe o Italijanih. Par, ki ni poskušal nabijati v Italijanščini, temveč sta navdušeno uporabila tistih nekaj slovenskih besed, ki sta jih poznala in hitela pripovedovati kako lepa je Slovenija in katere vse kotičke sta že prekolesarila.

To je le ena izmed takih izkušenj, ki sem jih imela od takrat … In morda ti primeri res nimajo veze z mejo. Vendar kljub temu mi da občutek neke pripadnosti. Take pripadnosti, kot jo je (verjetno) čutila moja prababica, ko je pred več kot 100 leti hodila v Gorico po opravkih (kar zagotovo ni bil enak občutek pripadnosti, ki ga je čutila moja babica, ki je v času fašizma služila v Gorici!! - da ne bo pomote).

In zato je pač zame Goriška …

Danes se moram zventilirat … Razlogov je več, ampak trenutno je najbolj aktualen “ta najbolj sveži”. V zvezi z našo preljubo davkarijo …

Carlitos letos (ponovno) ni dobil odločbe za dohodnino. Vsako leto imamo s tem probleme in moram klicat na davčno, da ugotovim kje se je pa tokrat SPET zataknilo. In v čem je tokrat problem? Ja, tujec je … In s tujci so letos težave. Kaj mi ne povejo! Kdaj pa niso težave?!

Torej, ker je tujec in očitno je še najbolj problematično to, da je v letu 2007 pridobil stalno prebivališče … Ker je rezident in hkrati ni rezident (odvisno koga vprašaš), ker je bilo leto 2007 res pestro, ker, ker, ker … Ja, če se tujec z začasnim prebivališčem in začasnim delovnim dovoljenjem v istem letu poroči, pridobi stalno prebivališče in še osebno delovno dovoljenje, je pravi recept za (čist podomače povedano) ŠTALO!!!

Hvala bogu, da sem par dni pred koncem junija klicala na davčno in vprašala kaj se je spet zgodilo. Ker sedaj imamo še točno 3 delovne dni časa, da oddamo njegovo dohodninsko napoved.

Baje je problem v tem, ker pač ni rezident glede na davčni register. A ja?! Ko smo se poročili, ko smo urejali stalno prebivališče, ko smo urejali osebno delovno dovoljenje in ko smo na davčni urejali prijavo stalnega prebivališča nam ni NIHČE, prav NIHČE omenil ali vsaj na daleč nakazal, da je potreba dati še kako dodatno posebno vlogo za pridobit status davčnega rezidenta (človek bi pa itak pričakoval, da to že je, če že 3 leta plačuje DURSu davke!!!). Jaz pa tudi ne hodim na spletno stran DURSA vsak mesec preverjat ali so si tisti tam zgoraj kaj novega zmislili … In ne le vlogo - treba je izpolniti vprašalnik!! 4 strani dolg vprašalnik …

A ni Štriker na izobraževanju za ZUP rekel, da lahko organ izda NEOBVEZNE obrazce za posamezna delovna področja ali zadeve in tako olajša vlagatelju vložitev vloge? No, če je temu tako, se jaz odpovem temu obrazcu … Bom sama napisala vlogo, če pa jih zanima po katerih državah sva se potepala lani, naj si priskrbijo po službeni dolžnosti. Čeprav bi že dala (skoraj) roko v ogenj, da so to zasebni in osebni podatki, ki se niti najmanj ne tičejo DURSa ali katerega koli drugega državnega organa!!!

Vam zaupam par vprašanj tega famoznega 4 stranskega vprašalnika?!

Vezi v Republiki Sloveniji: vključili se boste v družabne, rekreacijske ali verske organizacije v Republiki Sloveniji (vpišite katere): __________

Vezi v drugi državi: vpišite poklicne, družabne, rekreacijske ali verske organizacije v tujini, katerih član ste oz. boste: ________

Vpišite druge države, ki ste jih obiskali v tem koledarskem letu, obdobje, ki ste ga preživeli v vsaki od njih, razlog obiska teh držav, ter datum prihoda v in odhoda iz vsake od njih: _____

Ko sem to prebrala, me je res razkurilo … Ampak to je le nekaj takih vprašanj!!! Več si jih lahko preberete tule, na spletni strani DURSa. Na koncu pa seveda podpis, in IZJAVA, da “pod kazensko in materialno odgovornostjo izjavljam, da so podatki resnični, točni in popolni.” WTF?!?!?!?!

Zdaj pa mi povejte ali ne DURS s tem vprašanikom krši cel kup zakonov s človeškimi pravicami na čelu?! Mislim, še na Popisu prebivalstva se ne sme vprašat takih stvari, tule pa tako brez sramu 4 strani vprašanj v stilu obkljukaj, če drži: Vezi v Sloveniji: v lasti boste imeli pohištvo, opremo, naprave v Republiki Sloveniji.

Najprej sem mislila, da bi moje izbruhe ogorčenja kar stlačila v ta vprašalnik, potem da bi klicala na našo davčno izpostavo in se znesla nad njimi … Ampak kaj bo to pomagalo? Saj so to le uslužbenci, ki delajo to, kar jim je naročeno. Ampak tiho tudi ne bom bila … ni šans! Naredila sem ZUP in ne zastonj!! Najprej se bom na upravni inšpekciji pozanimala, če je Carlitos tak vprašalnik res dolžan izpolnit … Potem pa naprej.

No, to je moj post za prihajajoči dan državnosti … Zelo primerno!

Post-ZUP depresija mineva in sedaj se mi življenje počasi vrača na stare tirnice. Torej spet imam energije za nove podvige na področju LeRoyevih, prenove stanovanja doma, iskanja novega stanovanja v LJ itd. Cel kup projektov! Morda bom končno zbrala pogum in dejansko kupila avto … Bi verjetno bil že čas!

No, eden izmed projektov je tudi, da bi čez poletje prevedla LeRoyeve v angleščino - vsaj do te mere, da lahko knjigo ponudiš angleško govorečemu založniku. In jaz začnem … tako, optimistično. S prvim odstavkom …

“Nenadoma se je popolnoma zasopel znašel na koncu slepe ulice. Bila je temna in ozka, po njej je zeval smrad po žgočem mesu, ki je prihajal od neznano kod.”

No, prevajanje kljub vsemu ni mačji kašelj, zato sem si omislila “strokovno” pomoč v obliki “on-line” prevajalskega sistema. Če že imamo internet, ga je namreč treba s pridom izkoristit, a ne?

Najprej grem po pomoč na Presis Amebis. K njim se rada zatečem “in the hour of need”, bi lahko rekli.

Rezultat?

“Suddenly is completely out of breath appeared finally dead end. She was dark and narrow, round her is zeval stink round blazing meat, that was coming from strangely where.”

Hm … ooookeeeey … Hvala, ampak ne hvala.

Nisem pa tako hitro obupala. Pogooglam “translejšn slovenijn”, da vidim kaj mi vrže ven … InterTran - “Translate between 1,600 language pairs”, pravijo. Not bad. Not bad at all. Jim dam šanso.

Rezultat?

“With a rush yourself there is without reserve windless znašel upon koncu unreasoning street. Bila there is temna plus vimen, under favour of njej there is patulous stink under favour of žgočem mesu, whom there is prihajal out of the nowhere whereabouts.”

1. reakcija: Ehm … Kako prosim?
2. reakcija: Ehm … Ne … Sploh ne … Še posebej tisti “vimen” mi ne gre v račun …

Torej ne izgleda najbolj … obetavno.

In kaj zdaj? Ja, ni boljšega od lastne pameti in znanja … ampak vseeno pride strokovna pomoč še kako prav. Ampak v naslednji fazi jo bom iskala pri Carlitosu!

Danes grem v službo in v podhodu železniške postaje me preseneti kopica policajev, ki so bili stratežko postavljeni okoli kafičev … Opazila sem jih že od daleč in pomislila, da je pa morda kakšna nogometna tekma danes. Nekaj sem namreč slišala pred dnevi - čisto slučajno.

No, potem pa vidim, da so kafiči v podhodu nabito polni z mladci, ki nosijo rdeče-belo kariraste nogometne drese. Ja, moj sum je potrjen - nekje mora biti nogomet. Zakaj bi namreč Hrvaški navijači okupirali ljubljansko železniško postajo?

Torej opravim moj mimohod, od nekje slišim komentar Hrvata, da jih čuvajo policaji in pridem do službe, kjer izvem, da je danes v Celovcu tekma. Aha, ok. Verjetno med Hrvati in še nekom …

Potem pa se zasliši strašno navijanje in rjovenje, ki se hitro približuje. Pogledam skozi okno moje pisarne in vidim, da se je na postajo pripeljal vlak poln hrvaških navijačev … Predvidevam, ker skozi okna visijo glasni osebki z rdeče-belimi dresi in eno ogromno hrvaško zastavo. Torej, a je kakšno prvenstvo ali kaj?

PS. ali “OffTopic” Baje je bil Buš pri nas … Bi šla protestirat na Kongresni trg, pa sem se premislila … Poskušam namreč živeti po načelu: Če nočeš, da se nekaj razvija, potem ne vlagaj tja energije. Torej v skladu s tem, se ustavim, debelo pogledam, izustim Bush, who?! in grem naprej po vsakdanjih opravkih …

• najmanj 1,5 sobno,
• širokopasovni internet,
• zmerna najemnina,
• do 3 km oddaljenosti od Slovenijalesa (Bežigrad),
• bližina LPP,
• vseljivo najkasneje z 31. avgustom 2008,
• najem za 1 leto.

Če veste za kaj primernega, kar se bo v prihodnjih tednih ali mesecih sprostilo … sporočte na ksenija.batic(AT)gmail.com! HVALA!

Po tednu agonije, ustajanja ob 5h zjutraj, piflanja, piflanja in še enkrat piflanja … Sem v torek ob 18h zvečer naredila ZUP (strokovni izpit iz Zakona o splošnem upravnem postopku).

In za nekoga, ki je študiral humanistiko, to ni mačji kašelj. Ne le, da sem že pozabila kako se načrtno učit (oz. piflat) in sem popolnoma narobe precenila koliko časa bom potrebovala, da predelam vse gradivo, na koncu nisem mogla niti preceniti kakšno je moje znanje. No, jasno mi je bilo, da ni za 10, ampak nisem imela niti najmanjšega pojma ali znam dovolj, da me spustijo čez ali ne …

Da ne govorim o živčnosti in stresu ob čakanju, da te pokličejo pred komisijo … Srce mi je totalno ponorelo, še posebej, ko sem bila naslednja na vrsti. Na srečo sem se zbrihtala in enih 10 minut pomeditirala, kar mi je ZELO pomagalo. In potem sem naredila …

In saj ni tak blazen bav-bav. Ampak hkrati tudi ni lahko. Še zdaleč ne!

Zdaj pa nazaj na stari urnik … In morda bo celo moja nova knjiga prišla na vrsto. Morda.

… kaj imajo skupnega? Vsi so se dogajali pretekli vikend.

Pretekli vikend, ko je očitno cela Slovenija spremljala Evrovizijo (zakaj že?!) sva s Carlitosom preživela v Zasavju. Obdana z zelenjem sva praznovala najino prvo obletnico poroke.

Tako sva sva šla pogledat “najin” slap, se odpravila na Kum (in prišla le do Podkuma ), predvsem pa sva počivala in zdravila Carlitosovo alergijo na prosti čas. Ja, enim dela problem cvetni prah, drugim prosti čas …

V soboto zvečer, kot sem v blogu tudi napovedala, pa sem imela predstavitev LeRoyevih na literarnem večeru v vasi Svibno, blizu Radeč. Kar je bilo zelo pripravno … Če bi se pravočasno spomnila, bi še ostrigla Carlitosa pri “najini” frizerki Špeli. Tako bi res izkoristila vikend v polno (ja, nekateri smo radi zelo učinkoviti! ). Ampak sva prepozno zvedela, da Špela sedaj frizira v Podkumu. Carlitos pa nujno potrebuje striženje …

In kakšni so splošni občutki sobotnega večera?

Odlični! Pa ne toliko zaradi moje predstavitve. Bistvena so bila vprašanj tistih, ki so že prebrali knjigo, njihova mnenja in komentarji. Obilica smeha in vse kar se je zgodilo tisti večer. Ne le v “dvorani”, tudi na travniku pri čebelnjaku. Bila je res čudovita izkušnja. Sproščenost, sprejetost, toplina, dobra energija, dobri ljudje, ljudska pesem … Saj je težko opisati, ker besede enostavno ne morejo naslikati tistega posebnega občutja. Občutja sreče … Zato pa lahko rečem, da je bil večer res izjemen in moji LeRoyevi so bili le en delček te čudovite zgodbe.

No, nekoliko je pripomoglo tudi to, da sva si z organizatorko Tatjano, po ne vem kakšnem naključju (aja, ne verjamem v naključja!) podobni … Vsaj tako pravijo. Celo moja mama naju je enkrat zamenjala … na DVDju od moje poroke!!! Mislim, no, mama … jaz sem tista v beli poročni obleki!!!

No, pa da ne pozabim lepe pesmi, ki so nama jo zapeli v naravi. Pa šopka ivanjščic … Mmmmm. Okusni piškoti (ki jih nikakor ni hotelo zmanjkat! ), odlična voda iz domačega izvira … Res, izjemna izkušnja. Ko bi jih le bilo več podobnih dogodkov v mojem življenju …

Hvala Tatjana, hvala Marija, hvala Kulturno turističnemu rekreacijskemu centru Radeče, hvala bralnemu krožku Radeče, hvala gozdarjem in čebelarjem in nasploh hvala vsem, ki sem jih imela priložnost tisti večer spoznati! Čudoviti ste (bili)!

PS. Kar pa se tiče komentarjev in mnenj bralcev LeRoyevih … če bom dobila njihovo privolitev, bom njihov prispevek dala na spletno stran. In mislim, da kar v zvočni obliki, saj je Carlitos vse snemal. Ja, imam dokaze! Ne morete več vzet besed nazaj!!

Torej, dragi moji … Če imate željo, voljo, energijo, čas in vse kar pač rabite za en sobotni izlet v Zasavske hribe ste lepo vabljeni, da se udeležite predstavitve knjige Prekletstvo družine LeRoy … Od organizatorke sem dobila zeleno luč, da lahko naredim isto predstavitev kot sem jo pred dobrim mesecem dni v Ajdovščini tako, da lahko spet pričakujete, da bom okoli mahala s porom …

Prilagam pa še vabilo, ki sem ga dobila na dom. V bistvu sem ga dobila v Vipavsko dolino, mama pa ga je skupaj s češnjami poslala v Ljubljano!!!

In še zemljevidek, da se ne bo kdo slučajno izgubil …

No, sej morda se pa tule res ne vidi najbolje. Ampak - zakaj pa imate Najdi.si? No, kliknite na to mini slikco dvakrat, pa bo vse bolj jasno …

SE VIDIMO?

Hja, če ne pride Mohamed h gori, pride gora h Mohamedu … No, če imaš to srečo. In jaz jo očitno imam.

Torej, danes grem na pošto dvigit paket iz Vipavske doline …

… odprem … in tam me čakajo … ČEŠNJE!!!!

Doma - doma so namreč češnje (prve in očitno tudi zadnje ), mene pa skoraj cel mesec ne bo tam. In kako rešimo ta problem? Mama pošlje češnje po pošti …

H V A L A, M A M A !!!!

Mama ob 19:10: “Gremo spat! Risanke so končale!”

Ksenija in Maja: “Neee šeee. Ni še Cik Caka.”

Čez par sekund je prišel Cik Cak in morale smo iti spat … ob 19:15. Če ne, nas je mama s polentarjem lovila po hiši!

Ah, ki so cajti …

Še preden je bila knjiga prevedena v slovenščino in še preden so začeli snemat film s Scarlett Johansson in Natalie Portman, sem odkrila tole knjigo v “second hand shop” v Londonu. Zgodovinska tematika mi je bila vedno privlačna, poleg tega je stala ene 2 funta, tako da sem jo brez večjega razmišljanja kupila.

No, jaz imam sicer rada več akcije in manj opisovanja, tako, da bi na nekaterih mestih knjigo (vsaj angleško verzijo) precej skrčila, ampak v splošnem mi je bila pa zanimiva knjiga. Itak sem pozneje šibala na internet preverjat, če je vse res.

Gospa Gregory si je dovolila lastne interpretacije zgodovine … Kot je pač to v navadi. V knjigi je namreč Mary mlajša sestra Boleyn, Anna pa starejša. Zgodovinsko gledano pa ni znano katera je bila mlajša in katera starejša, čeprav naj bi bili Maryjini otroci bili prepričani, da je bila njihova mama (torej Mary) starejša. Prav tako je v knjigi Mary “ta pridna”, dejansko pa ni bila nič bolj “pridna” od Anne oz. njena preteklost je bila celo bolj škandalozna. Res pa je, da je imela Anne več ambicije, več pameti in več preračunljivosti. Ampak v končni fazi sta bili obe žrtvi njihove spletkarske rodbine - predvsem pa njunega sebičnega in povzpetniškega strica Thomasa Howarda. Od kar sem prebrala knjigo, ne maram več priimka Howard.

Kar se tiče vizualne podobe, sem si skozi celo knjigo predstavljala Mary kot temnolaso in Anne kot svetlolaso. Ko pa sem videla na TV reklamo za film, mi nikakor ni šlo v račun, da Scarlett Johansson igra Mary, Natalie Portman pa Anne. Glede na to, da je v knjigi in v filmu Mary tista, ki je (pre)dobra, se mi nekako zdi samoumevno, da bi jo morala igrati Padme …

Drugače pa filma ne bom šla gledat … Ker tudi knjige ne bi še enkrat prebrala. Sploh pa mi to obdobje tudi iz zgodovinskega vidika ni tako zelo zanimivo … kot na primer 19. stoletje.

Medtem, ko nekateri v svojih blogih objavljajo take in drugačne kuharske recepte, jih drugi posredujejo po elektronski pošti … Ostajamo pa še vedno nekateri antitalenti (pa ne z kakšno pretirano slabo vestjo) in naslednji recept nam je pisan na kožo …

1. Vzameš grelnik vode, ga napolniš do vrha z vodo in ga prižgeš.

1. Vzameš primerno količino riževih rezancev, jih položiš v že prej pripravljen prazen lonec.

1. Ko voda zavre, z njo preliješ vroče rezance in počakaš 5 minut.

1. Po 5ih minutah rezance precediš in jih serviraš na lične krožnike.

1. Iz hladilnika vzameš sojino omako light in z njo preliješ rezance.

Pa dober tek!

Ko odraščaš (tj. “Growing up” kar je tudi BTW njihov album iz leta 1997 ) je normalno, da iščeš vzornike po katerih bi se zgledoval. Iščeš sebe, iščeš svojo pot v svetu … Vsi smo šli skozi to. Sicer današnja mladina se bolj vidi v Harryju Potterju in njegovih prijateljih ali v mehiški limonadi Rebelde …

Jaz … jaz sem imela tudi svoj del vzornikov. Ko so vsi navijali za Guns’n'Roses, sem jaz oboževala lušne fante iz New Kids on The Block. Step by step. Uu, baby, wanna get in your wooooorld.

Ups, I did it again … očitno je besedilo nekoliko drugačno.

Spoznala sem jih zato, ker se je za njih ogrela moja sestra. In jaz sem ji seveda morala slediti (celo na Klub Klobuk!) … Moja mama pa je bila z izbiro seveda izredno zadovoljna. Lušni NKOTB proti škandaloznim in glasnim G’N'R. Ni dvoma za katere je navijala ona!

“Flash from the past … New Kids are back!!”

Od igralcev me je ogrel Jonathan Brandis (”It”, “Seaquest”). Ne zato, ker bi imel kake blazne kvalitete. Bil mi je preprosto lušen. Med športniki pa me je navdušil Andreas Goldberger - Goldi. Ene par sezon sem tako vneto spremljala smučarske skoke, čeprav nisem bila nikoli športni navdušenec. Vendar pa moram v svojo obrambo povedat, da je bilo moje idealiziranje njega nekoliko bolj “odraslo”. Njegov simpatičen nasmeh sem registrirala šele potem. Opazila pa sem ga, ko sem na poročilih videla njegovo reakcijo leta 1996 , ko ga je presenetljivo premagal Primož Peterka. Takrat sem si mislila: “Taka bi rada bila tudi jaz! Iskreno vesela uspeha nekoga drugega!” In že je bil moj “idol” … Dokler ni prišlo do afere z drogo. Saj ne, da se mi je sesul svet … Morala sem pač spoznati oz. si priznati, da smo vsi krvavi pod kožo. Tudi moji idoli.

Vendar še zdaleč največji vpliv je imela name glasbena družina The Kelly Family. O tem, kako sem jih spoznala tistega usodnega 3. marca 1995, sem že pisala. Potem sem od sošolke dobila njihov Pilov poster. Tako, za spomin na tisti šolski ples … Po moje ga imam še vedno v kakšni mapi na kašči. Iskala sem ga na netu, da bi ga vam pokazala, ampak ga nisem dobila … ker je bil prav poseben. Paddy je bil oblečen kot nekakšen pastir in takrat nisem niti pomislila, da bi lahko postala oboževalka “take” glasbene skupine. Pa sem! In še kako hitro! Ko sem jih videla na Auerjevi oddaji “Poglej in Zadeni”, sem jih posnela na video. Parkrat sem potem gledala njihov nastop (predvsem pesem An Angel) in že sem bila “hooked”.

Pa ne toliko zaradi njihove glasbe in videza. To je prišlo pozneje. Mene je fasciniralo dejstvo, da je ta družina tako znana in uspešna, kljub temu, da ne zgledajo ne po videzu in ne po postavah kot filmski igralci ali manekenke. To je bilo zame, zakompleksano najstnico, nekaj popolnoma novega. Mladi in uspešni, brez da bi razglajeni skakali po odru, se oblačili po najnovejši modi ali pa stremeli po “idealnih” postavah … In TO je bilo bistveno! Z njimi sem spoznala, da sem lahko jaz JAZ. Brez pretvarjanja in stremenja za nečem kar nisem. Z njimi sem se naučila sprejeti sebe. In z njimi sem se naučila sanjat velike sanje …

Kljub temu, da so moji dnevi najstniškega oboževanja mimo … se nisem nikoli sramovala moje preteklosti in mojih “objektov” oboževanja. NIKOLI! Pa poznam ljudi, ki so se zelo hitro obrnili in čez par mesecev pljuvali po tem kar so prej mesece, leta hvalili … Jaz ne. Vse to je prispevalo, da sem to kar danes sem. In ničesar ne obžalujem. Kot je pela Edith Piaf Je ne Regrette Rien. In še vedno kdaj pogooglam in preverim kaj se danes dogaja z mojimi najstniškimi vzorniki … Kje so, kaj delajo, kam jih je peljalo življenje sedaj, ko smo vsi odrasli. In včasih izveš kakšno žalostno novico (Jonathan Brandis je npr. naredil samomor … ) , včasih še vedno kontroverzno polnijo časopise ali pa nočejo pozabiti na leta, ko so bili na vrhuncu in enostavno nočejo odrasti.

Ampak najlepše pa mi je spoznati, da so moji najstniški idoli dejansko odrasli - osebnostno, poslovno in nenazadnje tudi duhovno. Kako lepo je videti, da sem 10 let pozneje lahko še vedno ponosna, da so bili to moji vzorniki … Ne, ne vidim več tiste razlike jaz-nora oboževalka oni-nedostopni idoli. Sedaj vidim v njih ljudi, ki so mi blizu. Ker so naše življenjske poti postale podobne. Ustvarjamo si družine, iščemo svoje mesto v poslovnem svetu in se poglabljamo v duhovne sfere … In prav zaradi tega se mi prikrade nasmešek na obraz. Zaradi spomina na “dobre stare čase” in zaradi optimističnega pogleda uprtega v prihodnost.

In danes si lahko priznam … Res sem bila zakompleksana najstnica, ampak nikakor nisem bila neumna!

Dandanes prebirajo 5 prijateljev osemletniki. Če ne še mlajši. Jaz sem jih prebrala pri 10-ih. Ko so prišli ven. Spomnim se, kako sem čakala, da bo mama prinesla novo knjigo. In kako sva se s sestro kregali, katera jih bo prva prebrala. Potem pa je šlo … na dušek! V slabih dveh urah je bilo vsega konec!

Uf, kako sem jih prebirala! Bilo je poletje 1991. Ravno se je začela vojna za Slovenijo, me (jaz, moja sestra in tri sosedove punce) pa smo šle k vaškemu bajerju. 5 nas je bilo in vsaka je imela svojo vlogo - ena je bila Anne, druga Julian, Dick in zadnja George. Peta je bila najbrž Cigančica Jo, sam se ne grem stavit. Mislim, da ni nobena želela bit Timmy.

5 prijateljev so bili tudi moj prvi navdih … Zaradi njih sem začela pisat svoje čisto prave “knjige” … Kvalificirala sem jih kot “bolj resnične”. Tako sem pri 11-ih začela pisati mojo prvo knjigo “2 deklici na otoku sredi morja”. Po nekaj napisanih straneh sem prišla do zaključka, da je zgodba preveč otročja, pa sem začela novo knjigo … “Beckyne dogodivščine”. Tudi tle nisem prišla daleč. “Preveč je otročje” sem ugotovila po 14-ih straneh … Hvala bogu, da sem ugotovila dovolj hitro in nisem zapravljala časa za “otročje”.

Potem pa sem se pisanja lotila bolj profesionalno. Seveda, še vedno nisem imela več kot 12 let. Ampak imela sem zvezek za pisanje “na grdo”, potem pa sem vsako poglavje sproti pretipkala s pisalnim strojem … Res profi! Knjiga še danes nima naslova, pisala pa sem jo ene 3 ali 4 poletja. Žal nikdar dokončala. Ni bilo časa, ne discipline … in tipkalni stroj … nočna mora!

Ko sedaj prebiram napisana poglavja, se prav zamislim. Bila sem na pravi poti … Škoda, ker nisem vztrajala! Ampak takrat sem imela druge sanje in biti le pisateljica mi je pomenilo sprijazniti se z drugo izbiro … In dolgo časa sem potrebovala, da sem spoznala, da so včasih neuresničene sanje tudi skriti blagoslov … In da je morda druga izbira v vseh pogledih veliko boljša kot “ta prva” …

Ognjeni krst je mimo - torej prva predstavitev knjige. Glede na odzive udeležencev in knjižničarjev je bila zelo uspešna - torej zanimiva, na momente smešna in sploh drugačna. Super! Moj namen je bil dosežen …

In dodaten bonus predstavitve - srečala sem se s sošolkami, ki jih nisem videla že dolgo časa (nekatere celo večnost!), bivšega socimra iz Mestnega loga, ki ga nisem videla dobrih … 8 let (in sem rabla enih 15 minut, da sem pogruntala kdo bi lahko bil ) in drugi, ki jih poredko vidim … V glavnem lepo je bilo! Iz vseh vidikov.

Pa nekaj o knjigah, ki sem jih prebrala … To knjigo sem odkrila enkrat v najstniških letih, na domači knjižni polici. K nam je prišla preko kluba Svet knjige …

“V tem svojem delu pisatelj prikliče iz prihodnosti, točneje iz leta 2140, v današnji čas tri ljudi: profesorja zgodovine Davida in Margareto in njuno odraslo hčero Katarino. Da ne bo nesporazuma: to je bil pohod iz zdrave, urejene, snažne prihodnosti v njej docela nasprotno nezdravo sodobnost.”

Ko sem jo prvič prebrala, sem bila navdušena. Spomnim se kako sem letela k mami z “kaj pa če je vse res? Poglej kako je napisano! Lahko bi bilo res!” Ja, to je element, ki me še danes prepriča. Tisti kaj pa, če je vse res efekt (pri tem ne mislim na reklamo za Hopla!).

Pred časom sem jo prebrala še enkrat. Ker dobro knjigo je fajn večkrat prebrat. In sedaj razumem … razumem zakaj je na seznamu za bralno značko 7. razreda. Zgodba je še vedno zanimiva in resničnosti efekt je še vedno prisoten … Ampak tokrat me je zmotil slog … Saj ne, da je kaj narobe z njim. Samo prerasla sem ga. Sedaj bi želela bolj dodelano zgodbo. Bolj zahtevno. Isti okvirji, samo bolj zahtevno.

Ampak vseeno … zanimivo, sproščujoče. Nima pa istega efekta kot pred desetletjem ….

Tole je del sporočila, ki sem ga napisala kaka dva tedna nazaj na Pozitivke. Občasno pač tudi tam kaj napišem … Oni imajo sicer prakso, da moraš “članek” napisat in poslat, potem pa ga oni preverijo in če je vse ok, ga objavijo pod tvojim imenom.

Tako sem tudi jaz napisala zgornjo misel in zraven še dopisala od kje sem dobila navdih. Potem pa sem čakala, da bo objavljeno. Ponavadi potrebujejo kak dan za objavo, tokrat pa do tega kar ni in ni hotelo priti. Prepričana, da je pač sodobna tehnika zahinavila in da moje sporočilo enostavno ni prišlo do naslovnika, sem na to misel in članek enostavno pozabila …

Čez par dni, pa me v nabiralniku čaka Sončna pošta. To naj bi bila pošta s samimi dobrimi novicami, ki ima na tisoče prejemnikov pozitivnih prejemnikov (nad 75.000). Jaz jo nič hudega sluteče odprem in zagledam Misel tedna. Preberem jo in se mi zdi nekam blazno znana … “A nisem ravno jaz imela podobnih misli par dni nazaj?” razmišljam sama pri sebi. Nič mi ni bilo jasno, potem pa spodaj zagledam avtorja … Kaj?! Moja misel se je znašla kot misel tedna?! To je bilo res lepo presenečenje …

Preverila sem še moj profil na Pozitivkah. Sedaj se moja misel nahaja tudi tam … Škoda le, da so izbrisali moje pojasnilo o navdihu. Nenazadnje ni vse zraslo izključno na mojem zelniku …

Drgač pa ta misel kraljuje tudi na samem portalu Pozitivk, na prvi strani. Sicer jo bodo prej ali slej zamenjali, ampak za sedaj je še tam in zato sem pač morala slikat tudi to … Tako, za arhiv.