Dragi dnevnik … :-)

Ker dobivam po elektronski pošti precej vprašanj v zvezi z objavo knjige, založniki itd. in ker porabim precej časa, da vsakemu posebej odgovorim, sem se odločila, da objavim moje odgovore … Tako bom (upam) še ne objavljenim pisateljem in poetom vsaj nekoliko olajšala iskanje informacij, sebi pa skrajšala čas, ki ga porabim za odgovarjanje na njihove maile.

Že v začetku moram poudariti, da z objavo poezije osebno nimam izkušenj. Imam pa kolegico, ki je pred leti izdala poezijo v samozaložbi in po njenih besedah je nasplošno zelo težko dobiti založnika, za poezijo pa sploh. VENDAR ta “zelo težko” je precej varljiv. Sama sem zelo hitro dobila dva zainteresirana založnika, kljub temu, da mi je bilo rečeno, da je to praktično nemogoče. Zato sem mnenja, da je morda res težko, zagotovo pa ni nemogoče. Kot povsod drugod je sicer dobro, če poznaš koga v založniški industriji, saj tako lažje prideš skozi rešeto. Vendar jaz nisem poznala nikogar. Je pa res, da je mladinski roman precej bolj tržen kot poezija.

Samozaložba

Vedno obstaja možnost, da izdate pesniško zbirko v samozaložbi. Če je vaš glavni cilj imeti vašo poezijo izdano v obliki knjige, potem vam ne bo žal investirati ne časa ne denarja za tak samozaložniški projekt. Tudi kako se bo zbirka prodajala, ne bi smelo biti bistveno.

Če pa želite z vašo zbirko tudi kaj zaslužiti, je to druga zgodba. Koliko bi bilo dohodka iz zbirke izdane v samozaložbi in ali se bo projekt finančno pokril ali ne, zavisi od vas in vaših prodajalskih sposobnosti. Če želite namreč kaj zaslužiti, morate najprej prodati. Če želite kaj prodati, morate izvajati različne vrste promocijskih aktivnosti in seveda PRODAJATI.

Vredno bi bilo dobiti tudi informacijo kako gledajo knjižnice na poezijo izdano v samozaložbi. Ker se dejansko v Sloveniji izdaja knjige zato, da se jih proda knjižnicam. Če knjižnice niso naklonjene poeziji izdani v samozaložbi, potem bo treba še veliko bolj trdo delati, da bi se projekt finančno pokril.

Založbe, ki za vas opravijo distribucijo

Obstajajo založbe, ki prevzamejo distribucijo vaše knjige za določen procent. Torej vi izdate knjigo v samozaložbi, potem pa te knjige predate drugi založbi, ki jih bo v vašem imenu prodajala naprej in s tem dobila določen procent od vsake prodane knjige.

Verjetno bi se kaj takega dalo dogovoriti z vsako založbo, saj je prodajanje knjig nihov posel. Pri tem pa je treba biti pozoren na to:

• ali je založba v preteklosti tudi sama izdala zbirke poezij neznanih poetov (Prešeren torej odpade, Hafis tudi);
• kakšna je njihova distribucijska mreža;
• kakšen procent od prodaje želijo.

… ali je založba v preteklosti tudi sama izdala zbirke poezij neznanih poetov …

Če je založba v preteklosti že izdala kakšno zbirko poezij, je večja verjetnost, da ima že nekaj izkušenj s prodajo takih zbirk. Kar je definitivno plus. Pomeni, da so se že nekaj naučili in ne bo tvoja zbirka njihov poskusni zajček.

Še bolj perspektivno je, če je založba v preteklosti izdala VEČ pesniških zbirk. To pomeni, da je očitno imela neki dobiček od prejšnih projektov, sicer se ne bi odločili za objavo novih zbirk. Razen seveda, če so vsi ti objavljeni poeti člani družine ali ožji prijatelji založnikov, katerim delajo založniki uslugo z zavedanjem, da iz teh izdaj ne bo kaj dosti kruha. Ampak vseeno je bolje izdanih več pesniških zbirk, kot ena sama.

… distribucijska mreža …

Predvidevam, da se distribucijske kanale opredeli v pogodbi. Vsaj moralo bi se, da ne bi bilo pozneje kakšnih (negativnih) presenečenj.

Od kje lahko pridejo taka precenečenja? Vzamemo za primer Hipermarket Spar. Tam, že takoj pri vhodu, imaš eno veliko mizo, ki je polna knjig. In tam se recimo znajde vaša zbirka poezij … Ljudje hodijo mimo, vzamejo knjigo v roke, jo prelistajo, dajo nazaj. Recimo, da je vaša knjiga tam pol leta, potem pa jo Spar vrne založbi, ker se knjiga ni prodala (če bi se prodala, bi dobil določen procent od prodaje Spar, določen procent distribucijska založba in določen procent samozaložnik). Zmotno je namreč razmišljanje, da Spar kupi knjigo in jo nato proda naprej.

Torej, če je vrnjena knjiga v dobrem stanju, kljub vsemu listanju, potem ni problema. Če pa je knjiga v slabem stanju, bo prišla knjiga nazaj do samozaložnika v stanju, ko je ne moreš ne prodati ne dati v dar, ker enostavna izgleda rabljena. Saj če se to zgodi z eno knjigo, niti ni problem. Če pa se veliko vaših knjig vrne v takem stanju, potem pa ni več zanemarljivo. Zato je dobro vedeti kje se bo vaša zbirka prodajala in v primeru, da se ne proda, v kakšnem stanju pride zbirka nazaj.

• Kot sem že rekla, sama nimam izkušenj s poezijo. To, kar je zgoraj navedeno, je bolj kot ne moje razmišljanje na glas. Če bo komu kaj v pomoč, potem super.

Tiste bralce, ki imate dejanske izkušnje z objavo zbirke poezij pa posebej vabim, da delite svoje izkušnje z nami v obliki komentarja na sporočilo.

Družinski prijatelj mi je za prevajanje iz slovenščine v angleščino svetoval uporabo Googla. O tem, kako so se obnesli drugi spletni prevajalci pri prevajanju prvega odstavka knjige Prekletstvo dužine LeRoy sem že pisala. Vendar pa nisem želela vreči tudi vsemogočnega Googla v isti koš, dokler ga ne stestiram.

Da bom lahko utemeljeno kritizirala, sem ga torej šla postavit pred teeeežko preizkušnjo. Pa kopiram prve tri odstavke s prve strani knjige Prekletstvo družine Leroy (moram priznati, da me je zeloooo zanimalo ali se bo ponovno kje pojavil tisti patulous stink, ki mi ga je ponudil InterTran. ) :

Nenadoma se je popolnoma zasopel znašel na koncu slepe ulice. Bila je temna in ozka, po njej je zeval smrad po žgočem mesu, ki je prihajal od neznano kod.

„Proč moram,“ ga je prešinilo, vendar trenutek prepozno. Iz slepe ulice ni bilo več izhoda. Visoke lesene hiše, ki so ga obkrožale, so zajeli žareče rumeni ognjeni zublji. Okoli sebe je slišal presketanje in v eni izmed hiš se je udala streha. Tedaj mu je bilo jasno, da nikogar ne išče, kot je morda mislil minuto poprej. Ne, pred nečim mora bežati, vendar pa sam pri sebi ve, da ne more ubežati. Tisto, karkoli že je, ga bo našlo. Zagotovo.

„Gwilym …“ se je iz ene izmed ognjenih hiš oglasil droben prestrašen glasek. „Gwilym …“ Sledil bi mu, naravnost v ognjene zublje, če se ne bi že v naslednjem trenutku spremenil v glas poln groze: „GWILYM!! GWILYM!!!“

In kaj mi je kot angleščino ponudil predragi Google?

Suddenly it was completely zasopel found at the end of gridlock. It was a dark and narrow, after the eval smell (aha, “eval smell”, to pa je nekaj novega) after žgočem meat that has come from the unknown codes (khm … neznane kode?!).

“Why was I have to,” the prešinilo, but a moment too late (ja, moram priznati, da tudi mene kdaj prešine “why was I have to”. It happens to the best of us …). From impasse was no longer exits. High wooden houses that are ga obkrožale, captured by the incandescent yellow fire zublji. Around him he heard presketanje and in one of the houses was married roof (aaa? poročena streha?! sem morala it prav preverit kaj sem imela v mislih, ko sem pisala o poročeni strehi … ).

Then it was clear that nobody is looking, as you may think a minute before. No, something must be running before, but I know for myself that it can not escape. That, whatever it is, it will be found. Definitely (Ja, se strinjam. Definitivno. ).

“Gwilym …” is from one of the fire houses dropped by a tiny frightened glasek. “Gwilym …” He followed him, straight into the fire zublje, if not already in the next moment turned into a voice full of horror: “GWILYM! GWILYM!”

Ahm … a moram prav napisat, da me Google ni prepričal?

Moram pa priznat, da se je med branjem tega neposrečenega prevoda v meni prižgala krativna iskrica … Iz firbca sem ta preveden tekst prevedla nazaj v slovenščino, da bi videla ali bom še prepoznala mojo knjigo …

Presojo prepustim vam …

Nenadoma se je popolnoma zasopel najdete na koncu slepe ulice. To je bil temen in ozek, po eval smrad po žgočem mesu, ki je prišel od neznano kod.

“Zakaj sem moral,” je prešinilo, vendar malo prepozno. Iz slepe ulice, ni bil več izhodi. High lesenih hiš, ki so ga obkrožale, zajeto v žareče rumene požara zublji. Okoli njega je slišal presketanje in v enem od hiše je bila poročena streho.

Takrat je bilo jasno, da nihče ne želi videti, kot si mislite minuto pred. Ne, nekaj mora biti pred vožnjo, ampak vem za sebe, da ne more uiti. To, kar se je zgodilo, se bo ugotovilo. Definitivno. (Svetsko! Bi kar dala med moje najljubše citate.)

“Gwilym …” je iz enega od požarnih hiš padla za majhen prestrašen glasek. “Gwilym …” On mu je sledila, naravnost v ogenj zublje, če ne že v naslednjem trenutku obrne na glas popolne groze: “GWILYM! GWILYM!”

Sej pravim … med high hišami, požarnimi hišami in poročenimi hišami, so neusmiljeno vztrajali pri imenu Gwilym … vsaka jim čast!

Sej res ni sile, ampak za mal dobre volje pa je vseeno poskrbel tale Google. Sej pravijo … vsaka reč je za nekaj dobra.

… y sabes como me gusta!

Rada imam spomladansko grmenje. In kratke spomladanske nevihte.

It’s a rainy day, rainy day, but i LOVE it!

Lalalalalalalalalalalalala,

zapojmo skupaj: lalalalalalalalalalala, it’s a rainy day, rainy day, but i love it!

V vplivu glasbene družine Kelly na moje najstniško življenje in vse kar je prišlo za tem, sem že pisala. Njim se lahko tudi zahvalim, da so me posredno pripeljali do moje velike ljubezni – Irske in do moje še veliko večje ljubezni – Carlitosa. Tudi o prvem delu uresničitve mojih najstniških sanj (sicer z 10 letno zamudo ) sem že pisala. O majhnem in intimnem koncertu Angela Kellyja na ljubljanskem gradu, kjer sem celo dobila njegov avtogram in se slikala z njim. Jeeeeeee! Kakih 10 let nazaj, bi mi verjetno morali pomagati s kakšnim umetnim dihanjem, da bi prišla k sebi …

Včeraj pa so moje najstniške sanje in njihova uresničitev dobili nadaljevanje. Verjetno sem kje že napisala, da sem v najstniških letih živela samo za enega člana slavne družine in sicer za Paddyja Kellyja. No, vse dokler se nisem odločila, da kar je preveč, je pa preveč in da je že skrajni čas, da začnem živeti svoje življenje, ne da cele dneve presanjarim …

In potem, 10 let kasneje, izvem, da pride Paddy Kelly v Slovenijo. Pričevat. Sicer sedaj ni več Paddy Kelly, temveč brat John Paul Mary, ampak človek ne more kaj, da ga ne bi, kljub meniškim oblačilom, za trenutek poneslo nazaj v najstniška leta in ahhhhhh ….

Sicer po vseh naravnih (beri: znanstvenih!) definicijah in zakonih jaz osebno sploh ne bi smela izvedeti za to pričevanje in koncert, saj se je novica širila v precej bolj ožjih cerkvenih krogih, kot so tisti, v katerih se jaz gibam. Vendar, ker že dooooolgo ne verjamem več v naključja, imam na sumu nekoga tam zgoraj, ki je poskrbel, da je novica po tako zanimivih ovinkih in krivih poteh prišla do mene …

Saj verjetno, če bi izvedela, da se bo ta dogodek odvijal v Mariboru, verjetno ne bi šla. Pa tudi, če bi se na drugem koncu Ljubljane, bi verjetno kolebala. Ker pa je bil dobesedno pred mojim nosom (dobrih 50 m od mojega ljubljanskega domovanja), ga enostavno nisem mogla ignorirat. In sem šla. Sama. Čeprav, če sedaj gledam nazaj, bi tudi mojemu možeku lahko to srečanje prineslo marsikaj zanimivega in lepega.

Šla sem tako rekoč v zadnjem trenutku in ko sem stopila v cerkev, sem končno prišla do spoznanja, da že preveč odlašam z mojim obiskom pri okulistu!! Ne, cerkev še ni bila nabito polna. Brez problema bi dobila sedež in to niti ne tako zelo zadaj, a kaj ko bi tudi iz najbližjih prostih vrst videla bolj megleno …

Ampak, kot sem rekla, nekdo tam zgoraj me ima rad in mi je poslal starega znanca (k sploh ne vem po kakšnem čudežu sem ga prepoznala, saj imam ponavadi resne probleme s prepoznavanjem ljudi. Imam tako rekoč ruske kable, ki šele čez par dni registrirajo, da morda pa sem pred dnevi naletela na nekoga poznanega. In ga seveda precej nesramno ignorirala. Ampak kaj čem? Lahko se samo vsem skupaj opravičim … Ruski kabli pač.).

Ampak tisti tam zgoraj mi ni poslal kar enega starega znanca, temveč znanca z vezami in poznanstvi. Kar pomeni, da sva oba dobila dodaten sedež v prvih vrstah. Torej, hvala Kristijan za sedeže in hvala Matej za veze in poznanstva!!! Moje očke so vama izjemno hvaležne!

In tako sem bila tam, 6 metrov stran od mojega najstniškega idola … Poslušala. Intenzivno. Ker, če sem že tam, bi bilo koristno kaj pametnega odnest s seboj. Predvidevala sem, da ne bom odnesla ne slike in ne avtograma, torej je bilo treba intenzivno poslušat ali lahko vzamem s seboj kakšne njegove besede. In nekatere sem vzela … Ne vseh, ker imam tudi sama svoja videnja in prepričanja, ampak določena so mi segla do srca (ja, tisti tam zgoraj je že vedel, zakaj me hoče ob 18:30 v tisti cerkvi in v tretji vrsti!) …

Moram pa priznati, da me je vseeno prevzela njegova glasba. Sicer meniška oblačila, 10 let starejši, precej bolj droben, kot sem ga imela v spominu, vendar njegov glas in igranje na kitaro … Uf! Še vedno tako nepozabno kot 10 let nazaj! Pomaga pa (in to zelo!!), da so pesmi drugačne. S pomembnejšim sporočilom. Mislim, saj je vse lepo in prav s Fell in love with an Alien, ampak 10 let pozneje raje slišim nekaj podobnega kot Pray, Pray, Pray.

Slikala nisem. Ker je bila taka njegova želja. Zato tudi ne dodajam nobenih slik, ki bi jih lahko dobila iz neta. Se mi je zdelo precej predrzno in nesramno kako so nekateri slikali … In da se ne spomnim tiste ženske, ki je prišla snemat s svojim telefonom takoj, po opozorilu, da naj ne snemamo.

Upam pa tudi, da ni problema, ker sem sedaj objavila tole sporočilo. Predvidevam, da če je dobila Lusi zeleno luč od organizatorja, da je dovoljeno tudi meni … V nasprotnem primeru me bo že kdo opozoril, a ne?

Ena cvetka, ki sem jo odkrila “po naključju” nedavno tega in bi jo rada delila z vami.

Valentinovo je sicer totalna komerciala in mi ni nikoli sedel (čeprav se mi zdi (če se dobro spomnim), da sem enkrat v OŠ celo poslala moji takratni simpatiji kartico za Valentinovo …). Če že moram kaj praznovat, raje izberem Gregorjevo, ker se takrat ptički ženijo …

Evo, spet bom z vami delila moje kuharske sposobnosti. Sej vem, da se zgodi poredko, vendar ko se, je vredno, a ne?

Torej, tokrat bomo skupaj pripravili sadni pripravek, ki s tujko sliši na ime Tutti Frutti Smoothie, po domače pa kar Tuti fruti kremuti. Naj poudarim, da je prav ta kremuti tako izjemnega okusa, da resno razmišljam o patentiranju recepta …

Torej … potrebujemo:

• “od oka” borovnice (zmrznjene, če nimate svežih)

• “od oka” maline ali brusnice (zmrznjene, če nimate svežih)

• 1 jedilno žlico cvetnega prahu (se da kupit v vsakem Mercatorju)

• 2 banani, olupljeni

• 1 jedilna žlica sezama

• 1 jedilna žlica lanenega semena

• nekoliko tople vode, da postane zmes bolj tekoča in da ni napitek preveč hladen

Priprava:

1. pripravi vse sestavine

1. olupi banano

2. pripravi Oskarja The Best in ga napolni z vsemi sestavinami (vendar brez vode!)

1. pritisni gumb “On”

2. počisti po mizi, odstrani ostanke sadja

3. ko so vse sestavine dovolj zmešane med sabo, dodaj toplo vodo (po občutku). Kremuti mora postati … no, kremast.

4. pritisni gumb “Off”

1. serviraj

No, to je dober primer kremutija, ki kriči po vodi!

1. pomij za sabo

VZAME: 5 do 10 minut časa skupaj s pomivanjem

POSEBNE ODLIKE: hitro, enostavno, zdravo in blaaaaaaazno okusno

Včeraj sem bila na koncertu najmlajšega izmed Kelly familije – Angela Kelly, ki se je odvijal v dvorani mini teatra na gradu v Ljubljani.

Moram priznati, da nisem pričakovala dosti. Njegovih pesmi namreč ne poznam, poleg tega pa se vse manj nagibam k rock pesmim, da ne govorim o tem, da zadnje čase nadvse cenim tišino in mir. Kljub temu pa sem kupila karto (in to že skoraj pol leta nazaj), predvsem zaradi nostalgije in najstniških sanj. Videti enega izmed Kellyjevih (ponovno) v živo, 12 let pozneje … Ja, zakaj pa ne? Pravijo, da nikoli ni prepozno.

Ena izmed Angelovih pesmi, meni sicer boljša v “unplugged” verziji, z zelo zanimivo in osebno zgodbo v ozadnju … ne bom jo ponavljala. Če jo boste želeli slišat, boste enostavno morali it na njegov koncert! Ali pa vprašat koga, ki vam bo hotel povedat …

Sicer Paddyjeva pesem, ki pa jo je zapel tudi Angelo na koncertu in moram reči, da je to dobro opravil. Besedilo je res enkratno … Za vse naše brate in sestre … Evo, Maja. Tale je zate!

Kot sem rekla, nisem veliko pričakovala. In verjetno sem bila prav zato tako zelo presenečena. Ok, nisem glasbenica (na žalost! ) in ne bi mogla komentirat iz glasbenega ali vokalnega vidika, vendar pa je za moj okus dobro pel. Tudi izbor pesmi je bil čudovit … še posebej za mojo irsko dušo z Only our rivers run free in Danny boy.

Nekaterih (njegovih) pesmi sicer res nisem poznala, vendar pa to ni bilo zelo pomembno, ker ni bilo drugih inštrumentov kot pa kitara in njegov glas. Odlična odločitev! Zato sem tudi lahko brez problema sledila besedilom. Da ne govorim o tem, da je skoraj za vsako pesem naredil (bolj ali manj humorističen) uvod in z njim povedal zakaj je izbral to pesem, kako je nastala in kdaj … Kar je definitivno vplivalo tudi na intimnejše vzdušje na koncertu. Pa to, da je bilo na koncertu samo 100 ljudi, je tudi velika plus točka.

Bil je torej res kvaliteten koncert.

Ja, punce sicer niso padale v nezavest (čeprav se mi je včasih zazdelo, da je kateri malo manjkalo), nekatere so tudi bile -vsaj za moj okus- malo preveč glasne (ok, so hotele pokazat kako dobro poznajo njegove pesmi, vendar za neko intimno atmosfero stotih ljudi, se mi to ni zdelo najbolj primerno, večina nas je namreč prišla poslušat Angela in ne njih), ampak v splošnem sem pa bila zelo zadovoljna. Tudi zaradi družbe s katero sem prišla na koncert!

Po dveh urah lepih pesmi in zanimivih zgodb, smeha in dobre volje, smo imeli še priložnost (in to čisto vsi!), da se z Angelom slikamo in dobimo avtogram. In s tem so se mi uresničile moje najstniške sanje … Slikat se z enim do Kellyjevih!!! Madonca! če bi se mi to zgodilo kakih 12 let nazaj, bi bila jaz tista, ki bi padla v nezavest! Mislim … noro!!!

Ok, moram priznat, da tudi 12 let pozneje nisem bila ravno ravnodušna. Vseeno je to eno doživetje. Res je on človek kot vsi drugi, vendar pa je hkrati tudi del tvoje osebne zgodovine (in osebne zgodovine polovice ženske generacije v Evropi ), ki je bila v tistem času pač zelo zelo intenzivna. S tem so bila povezana številna čustva in številne sanje. Do tega enostavno ne moreš biti ravnodušen, pa čeprav prihaja z 12 letno zamudo …

Tako, da moram rečt, da sem vesela. Včeraj sem imela lepo izkušnjo, ki je bila vredna precej več kot 20 EUR (sem slišala, da so eni preprodajali karte za 40 EUR!!!).

No, po obdobju odsotnosti, problemov z gostiteljem naših spletnih strani in po obdobju neizmernega dela (ki BTW še vedno traja) sem spet zbrala nekaj minutk časa, da se ustavim malo na blogu, da kakšno rečemo.

Predvsem pa zato, da naznanim …

• vsem, ki ste bili včasih navdušenci nad skupino The Kelly Family: JEEEEEE, ANGELO BO IMEL KONCERT V SLOVENIJI!!!
• vsem, ki vam ni uspelo dobit ene izmed stotih vstopnic, ki so bile na voljo: JAZ PA JO IMAM, TRALALALALA!!! (Sicer že od septembra!)
• vsem, ki vam je uspelo dobit eno izmed stotih vstopnic: EJ, TO BO SUPER! SAMO 100 LJUDI! SEJ TO JE ŠE “PRIVAT PARTY”!
• vsem, ki vam je to čist vseeno: HVALA BOGU, DA VAM JE BILO VSEENO IN NAM ZATO NISTE SPELALI KART!
• vsem, ki ne kapirate mojega navdušenja (vključno z mojim možem!): AH, KDO BI PA VAS KAPIRAL …

Pa ne mi zamerit, se rabim mal razvedrit! Za mano je namreč res teeeeeežek teden (januar je totalno “ubitačen”!!) in ta koncert je ena svetla lučka na obzorju …

Če pa vas še kaj več zanima, obiščite blog Zlatolaske.

Ob takem času, kot so tile prazniki, Ksenija rada zafilozofira. Na dolgo in na široko. Po možnosti navdahnjeno in če se le da, čim bolj originalno. Ker bi pač rada čim bolj slikovito sporočila svetu in vsem posameznikom na tem svetu kakšne vse lepe stvari jim želi za praznike in za leto, ki prihaja. In seveda bi zraven rada napletla še kako lepo modrost o tem kako je svet v resnici lep in čudovit in kako si sami ustvarjamo svojo usodo in podobna dognanja, ki bi jih tako rada delila s svetom …

Potem Ksenija ure in ure presedi pred papirjem, piše, črta, piše, črta, piše in piše in piše in piše … in seveda pošlje sporočilo naprej v zadnjem trenutku z upanjem, da se je dotaknila vsaj enega srca.

Letos pa se je določila ubrati drugo pot, ki izgleda nekako takole …

Pred dnevi sem namreč [pozor: preklop na prvoosebnega pripovedovalca ] od prijateljice dobila praznično voščilo po mailu in ker so se mi zdeli napisani verzi tako lepi, sem se odločila, da letos ne bom odkrivala tople vode. Zato vam z istimi verzi voščim tudi vam …

Originalni avtor, kdorkoli že si … dobro si tole spesnil!

Smejte se vedno in povsod! Tako kot ne potrebujete razloga, da ste srečni, ne potrebujete razloga za smeh. Vedno potrebujete samo sebe in notranjo željo, da bi naredili kaj zase in za svoje zdravje …

Tole pa vam bo gotovo v pomoč:

Hahahahahahaha hohohohohohohohohohohoho hihihihihihihihihihih

Za vse tiste, ki niste predelali zgornjega videa, dodajam nekaj izsekov/citatov. Prevod je sicer v stilu prosto po Kseniji, vendar ne dvomim, da boste vseeno dojeli bistvo:

• Če se smeješ ali pretvarjaš, da se smeješ, telo ne prepozna razlike.

• Univerza v Kaliforniji: Preučevali so vpliv gledanja komedij na telo oz. na nivo stresnih hormonov v krvi in ugotovili, da smeh zmanjšuje ta nivo stresnih hormonov in celo pospešuje rast naravnih “ubijalskih” celic oz. imunskih celic, ki likvidirajo virusno okužene celice in celice tumorjev ter neposredno vpliva na to, da so te naravne “ubijalske” celice bolj aktivne. (Mislim, da tu ni treba poudarjat, da ima gledanje filmov in raznih oddaj, ki povzročajo stres ravno nasproten učinek! Tako, da … ladies and gentlemen … mislim, da je skrajni čas, da prevzamemo odgovornost nad tem kar se odločimo (ne)gledat po TV ali (ne)brat v časopisih in nad posledicami, ki jih naša izbira prinaša.)

Ne verjamete? Poskusite! Kaj lahko izgubite? V najslabšem primeru se boste boljše počutili … Kaj mislite, da je star rek Smeh je pol zdravja iz trte zvit?

Pa še poročilo CNN-a:

oooooh, Mr. Darcy!

Knjigo sem prebrala, ja. V angleščini. Ampak pravi razlog, da to pišem je … ufffff … BBC-jeva televizijska serija iz leta 1995. Gledala sem jo namreč kar nekaj let nazaj (gotovo preko 10 let), ko so jo predvajali na TV Slovenija. Moram rečt, da smo bile v času predvajanja serije kar vse tri (mama, sestra in jaz) priflikane na TV ekran. In tisti Mr. Darcy nam je segel v srce … Ahhhhhhh …

Potem sem enkrat v Lavričevi knjižnici odkrila knjigo Jane Austen v originalu in seveda sem si izposodila in ugotovila … da je Gospod Darcy iz knjige na moč podoben tistemu iz serije … Romantika na kvadrat!!

Nekaj za pokušino …

Kitajski (ali japonski?) podnapisi pridejo v paketu … Nisem dobila kake boljše verzije, ki bi jo lahko vključila v blog.

Moram povedat, da je bila knjiga že večkrat postavljena na TV platno in TV ekrane, ampak čez vse je tista iz leta 1995. In izbira igralcev fantastična!! Sama knjiga in TV serija sta imeli tudi velik vpliv na druge ustvarjalce – npr. Dnevnik Bridget Jones ima svojega Mr. Darcyja (ki ga ponovno igra -kako priročno!- Colin Firth! Namenoma, seveda.), Meg Ryan v filmu Čaka te pošta tudi vneto prebira to knjigo, potem obstaja tudi Bollywoodska različica Bride and prejudice itd.

V glavnem – glejte serijo! Preberte si knjigo!

Pred nekaj tedni sem na YouTube zasledila celo (sicer razsecirano) serijo in spet me je zasvojilo. Toliko, da sem se odločila kupit originalni DVD (ker tako serijo je treba imeti vedno blizu in se je poslužiti v primeru napada romantike!!) in moram rečt, da sem že parkrat gledala moje ta najbolj lušne dele. Zdej pa vsake toliko visim na YouTube in iščem še kakšne zanimive dokumentarce. Tako sem npr. naletela na dokumentarec o Jane Austen, pa dokumentarec o nastajanju Pride and prejudice ali pa tale intervju …

Intervju Bridget Jones (Renee Zellweger) s Colinom Firthom AKA Mr. Darcy

Res, no … Colin Firth je the one and only Mr. Darcy. Ni mu ga enakega!

Wohooo … Recenzija Prekletstva družine LeRoy v sobotnem Žurnalu (29.11.2008) …

Najprej želim lep pozdrav vsem tistim, ki ste prišli na blog čist na novo in sicer zaradi informacij, ki ste jih dobili na Kariernem sejmu (Predstavi svoj potencial). No, potem pa želim še en lep pozdrav tudi vsem že obstoječim bralcem, ki sicer pridno berete, ampak nič ne komentirate!

Popakirala sem, kar sem imela za popakirat v moj nakupovalni voziček (ja, tisti za stare tete, ampak verjemte ali ne, super se obnese!!!), se z busom prepeljala na Gospodarsko razstavišče, se razpakirala za mojim štantom in … preživela v mojem kotičku cel dan.

O moji predstavitvi na odru ne bi debatirala. Prišlo je in minilo. Moram reči, da po pričakovanjih. (Moja pričakovanja pa niso bila ravno visoka. )

Drugače pa je na sejmu cel kup zanimivih ustvarjalcev – takih in drugačnih. Ustvarjajo nakit, glinene izdelke, lesene izdelke, spletne strani, grafično oblikovanje, fotografije, oblačila, slike, glasbo … res vredno ogleda! Škoda le, da smo locirani proč od ostalih stojnic – smo v drugem prostoru in tudi v drugem nadstropju in zato pride mimo malo ljudi. Res malo ljudi. Ampak med temi, ki pridejo mimo in si celo upajo ustavit za par minut, so moje slaščice pravi uspeh. Torej, Carlitos … nisem ravno popolnoma zgubljen primer kar se tiče kuhinje.

Za vse tiste, ki ste zamudili: pripravila sem domačo čokolado alla Ciril (hvala Maja F in sorry Nejc … tak recept pač ne more ostat večno skrit ) in pa Bajadero po enem receptu, ki sem ga dobila po mailu. Carlitos je moj končni rezultat poimenoval kar Bajedera, ker trdi, da nima dosti skupnega z Bajadero od Kraša (no, saj to niti ni bil moj namen …). V glavnem, jutri boste imeli še vedno priložnost poskusit te dobrote, če se prislikate na Kariernem sejmu … Tako da nič ni še zamujeno!

Drugače pa je bila prav v našem prostoru ob 19h modna revija, tako da se je nabralo kar nekaj ljudi (verjetno tudi zato, ker je bila na koncu obljubljena hrana ) … V bistvu kar parkrat več, kot sem jih videla v celotnem dnevu. Takrat sem imela tudi malo več priložnosti, da poklepetam s tem ali onim …

No, bomo videli kaj bo lepega prinesel jutrišnji dan … Vsekakor pa danes objavljam novo spletno stran posvečeno moji novi knjigi, ki je “v nastajanju”. Znan pa je tudi (upam, da končen!) naslov … Nevesta grofa Ewiga. Skoraj! Z veseljem sprejmem vaša mnenja glede naslova, ampak moram reči, da sem sama prav zadovoljna. Dolgo časa je trajalo, da sem se ga domislila, ampak rezultat je pa odličen. No … po mojem skromnem mnenju.

PS. O TV Papriki pa drugič, ko bom dala posnetek “on line”. Bomo skupaj skomentirali …

• Kje?

TV Paprika, oddaja Bomboniera 2.

• Kdaj?

Torek, 25. novembra 2008 nekje med 18. in 19. uro. Ponovitev pa je istega dne med 23. uro in polnočjo.

• Kaj?

Predstavitev knjige Prekletstvo družine LeRoy.

Upam, da ni ta novička preuranjena, saj sem šele danes izvedela zanjo. Ampak, ker me čez vikend (po vsej verjetnosti) ne bo blizu interneta, vam jo kar zdaj sporočam. Uf, drugi teden bova imela s Carlitosom res pester teden v vseh pogledih!! Še posebej torek … Ampak Ksenija je to dobro (intiutivno ) predvidila in si je zrihtala že par mesecev nazaj dopust!!! KONČNO moj prvi (mini) dopust v novi službi! Komaj čakam …

Sicer ne vem po kakšnem ključu in zakaj prav LeRoyevi, ampak … saj niti ni pomembno, a ne? (Grem pa stavit, da je to zato, ker je to fantastična knjiga, ki si zasluži, da je knjiga prazničnih mesecev! )

Glavno je, da je založba Morfem proglasila knjigo Prekletstvo družine LeRoy za knjigo meseca novembra in decembra in zato je mogoče knjigo dobiti z 10% popustom! Če kupite preko njihove spletne strani, se razumemo …

Tako, da če ste v tem predprazničnem obdobju nagnjeni k nakupovalni mrzlici in je edini način, da jo prebolite to, da se ji enostavno prepustile … potem ne pozabite, da je knjiga Prekletstvo družine LeRoy zelo lepo darilo za mlade dekliče in fantiče, pa za vse mlade po srcu. Pa naj jo prinese Miklavž, Dedek Mraz, Božiček, Jezušček … Z vsemi odlično sodelujemo!

No, dovolj z ekonomsko propagandnim programom (se spomnite famoznega EPP-ja?? ).

Zadnje dni sem se (v mojem zelo zelo skrajšanem privatnem času!) ukvarjala predvsem z izdelavo moje predstavitve na Kariernem sejmu. Naredila sem tri plakate, ki so tudi že natisnjeni (hvala OpenOffice.Org, GIMP in PANcopy!) in potrpežljivo čakajo v najinem delovnem kabinetu, da ugledajo luč sejma. S končnim rezultatom sem zadovoljna. Mislim … Ni da padeš dol od edinstvenosti in lepote, ampak vseeno sem se potrudila po najboljših močeh in zato sem zadovoljna s končnim izdelkom.

Sedaj me čaka še priprava predstavitve na odru. V sredo, 26. novembra bom imela namreč ob 11.45 svojih 15 minut slave. Ker je 15 minut razmeroma kratek čas (razen, če zaradi treme otrpneš pred množico ) in ker predvidevam, da ne bo publike, ki bo sedela pred odrom in poslušala (na sejmu se namreč folk sprehaja okoli štantov in morda za kak hip postane pod odrom, če sploh), ne bom poskušala odkriti tople vode. V bistvu bom na kratko predstavila sebe in zakaj sem tam in to bo to … Če bo kdo prisluhnil, bo super, če ne bo nihče, bo tudi ok …

Bom pa imela na voljo nekaj knjig za prodajo, če bo kdo izrazil interes. Tisti, ki imate knjigo, pa bi želeli, da vam kaj napišem vanjo, a nam do sedaj še ni uspelo tega udejanjit, prineste knjigo s sabo in bomo to zrihtali kar na licu mesta (Tina, tebe imam v mislih … ).

No, vsi ki boste špancirali tam okoli naj povem, da se bom preizkusila tudi v pripravi slaščic (kar je zame VELIK podvig). Sicer zagotovo ne bo tako opojno dišeče, kot je Marthino pecivo, kljub vsemu pa ste vsi vabljeni, da ste na Kariernem sejmu moji poskusni zajčki. If you dare!

Politika me res ne zanima. Niti najmanj. Ampak, ko se dogajajo taki prelomni dogodki (kot osamosvojitev Slovenije pred desetletjem in še malo), je treba prisluhnit. In mora priznat, da sem tudi danes zjutraj z zanimanjem odprla internetni brskalnik, da bi videla razplet ameriških volitev. In to že tretje volitve zapored. Če sem bila prvič šokirana nad izvolitvijo Busha (aka BUll SHit), sem bila ob njegovi ponovični izvolitvi dobesedno zaprepadena. Ni mi bilo jasno kakšni ljudje bi sploh lahko volili zanj …

Tokrat mi ni bilo jasno kaj naj pričakujem. Nekako se mi je zdelo, da večina (belih) Američanov kljub vsemu ne bi dovolila, da bi prestol Bele hiše zasedel nekdo, ki ni 100% belec (in seveda celo anglo-saksonskega porekla ter protestantskega prepričanja). In videla sem trud številnih Američanov, ki so (po mojem mnenju) prav iz tega vzroka poudarjali njegove bele korenine in njegove daljne sorodnike, med katerimi je tudi Brad Pitt. Da bi ljudje ja videli preko njegove barve kože … In je uspelo? Začuda ja. Presenečena sem. Pozitivno presenečena.

Po drugi strani pa je tudi res, da je bil Obama zaradi svojega delno afriškega porekla, zaradi svojega drugega imena in drugih zadev pogosta tarča ljudi in časopisov. Kar se je izkazalo za dobro. Pravijo, da je vsaka reklama dobra in to se je izkazalo tako pri Bushu kot pri Obami. Energijo dobi namreč tisti, o katerem se več govori. In tako jaz, ki sploh nisem spremljala ameriških volitev (sem pa iskreno upala, da bo Obami uspelo), točno vem kdo je Obama in da je Brad Pitt njegov daljni sorodnik, da ga podpira Oprah Winfrey, da ima belopolte stare starše v ZDA in črnopolte sorodnike v Keniji, da je njegovo drugo ime Hussein … Kaj pa o ta drugem kandidatu? Kaj vem o njem? Najbolje bi povzela z besedami: McKdo? Šele zadnje dni sem osvojila njegov priimek (pa so mi škotski priimki razmeroma pri srcu!), da pa bi vedela kakrkoli o njem in njegovi familiji? Niente. Ne vem niti njegovega prvega imena. Vem sicer, da je imel nekaj z eno gospo Palinovo, ampak roko na srce, njena vloga v ameriški politiki mi je neznana … Pa ne, da bi se zaradi tega počutila kaj prikrajšana ali pa, da bi se kaj sekirala! Ker je zmagal Barack Hussein Obama!

Ker še vedno težko dojemam, da bo Belo hišo zasedla črnopolta družina. Saj tudi za Hilary Clinton se mi je zdelo težko verjetno, da bi ostala v igri. Ker je pač ženska. Ampak vseeno bi rekla, da ima več možnosti žena bivšega predsednika ZDA kot pa temnopolti moški. Pa mu je uspelo!

Vir slike: 24ur.com Vsaka ti čast, Obama, uspelo ti je!!!

Saj ne pričakujem, da se bodo sedaj dogajali čudeži in da bo ZDA kar naenkrat postala resnično demokratska država (in ne samo v teoriji!) in da bodo naenkrat poskrbeli za svoje revne ljudi in manjšine, da bodo naenkrat postali strpnejši in manj kapitalistično usmerjeni … Ne, kapitalistične piranje bodo še vedno tam in mu bodo dihale za vrat. Vendar kljub vsemu verjamem, da Obama ne bo marioneta v njihovih rokah, kot je bil Bush. Morda ne bo mogel spremeniti vsega in drastično … Vendar bodo narejeni prvi koraki v pravo smer. Pritiski gotovo bodo … In morda jim kljub vsej podpori ljudi in svoji dobri volji ne bo mogel kljubovati, vendar ZAGOTOVO bo vzdržal pritiske vsaj na nekaterih področjih … In to je že svetla lučka na oddaljenem obzorju.

In morda … morda bo končno tudi bela Amerika videla, da so tudi druge barve barve iste Amerike.

Vzemite si k srcu, kar vam pravi Hafis!

Prejšnji teden sem bila na recitalu sufijske poezije, pa sem še vedno pod vplivom Hafisa … Kakšne pesmi si človek prav zaželi, da bi jih sam napisal …

Čudovita jutranja glasba za čudovito jutro … ZBUDITE SE!

Dobro jutro, Slovenija … Pred nami je še en fantastičen dan, poln novih priložnosti za nasmehe, dobre besede, ljubezen, objeme, sprehode v naravi … Preživite ga skrajno lepo v družbi tistih, ki jih imate najrajši …

PS. Ne pozabite, da ste vi najpomembnejša sestavina lepega dne … in ne vreme.

Končno je napočil vikend in s tem naše romanje na Primorsko. Sicer, če smo že kupili avto, ga je treba tudi uporabljati ali ne? Tako sem prejšnji teden naredila na avtošoli 5 kondicijskih ur po Ljubljani in že naslednji vikend sem testirala moje znanje na “relacijski” vožnji od Ljubljane do Nove Gorice. Brez panike in dovolj samozavestno in pozorno. Pa čeprav se sama pohvalim.

Ja, je šlo in to veliko bolje kot v nasprotno smer po avtocesti.

Jutri zjutraj pa “jovo na novo”. Sicer po enotedenskem premoru, kar me eno piko skrbi, ampak saj verjamem, da boste vsi, ki boste jutri na cesti, zelo pozorni in spretni in da mi boste pustili, da v miru, počasi in previdno pripeljem do doma. A, ne?

UP-DATE 19/10/2008

Ne uporabljat AC! Čista bedarija!!! Do Ljubljane sem po avtocesti vozila 2 uri in pol. In ne po moji krivdi!!! Na treh koncih so dela na cesti, kar sem vedela sicer že prej in sem zaradi tega pač morala vozit bolj počasi že parkrat prej, ampak to, da sem danes večji del avtoceste vozila v prvi prestavi in se ustavila vsakih … hm, pol metra …

Moram pa priznat, da sem v nulo izpilila vožnjo v koloni, ustavljanje, speljevanje in celo vožnjo v prvi!

Spletni portal MojeDelo.com vsako leto organizira karierni sejem, letos je to KARIERA 08 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, 26. in 27. novembra 08. Del kariernega sejma je tudi projekt Predstavi svoj potencial, v katerem bom sodelovala tudi jaz.

V mojem kariernem kotičku bom predstavila sebe, družinsko kriminalko Prekletstvo družine LeRoy in pa novo knjigo, ki je še v nastajanju vendar pa planiram njen izzid v letu 2009 … Torej moram po hitrem postopku dobit odličen naslov zanjo. Ja, delovni naslov Graščina Lorda Byrona je bil res samo delovni naslov. Ker je okolje, v katerem se odvija zgodba, naše domače okolje, sem Lorda že spremenila v grofa. Morda pa mi lahko poveste kak zanimiv nemški plemiško zveneči priimek, ki bi ga lahko uporabila? Tak, ki se ga da tudi zelo lepo poslovenit … -štajni pridejo prav, -berki in -perki tudi. Probleme mi predstavlja predvsem prvi del imena. Nočem, da je predolg, hočem da ima kak pomen itd.

Anyways, morda pa v naslovu sploh ne bo grofovega priimka, ampak v knjigi pa bo gotovo.

Sicer verjamem, da bi mi lahko vi pomagali tudi s konkretnimi predlogi za celoten naslov, ampak kaj ko za zdaj še nočem dati njene vsebine v javnost.

Če pa imate kakršnokoli idejo na kakšen način narediti odlično predstavitev, pa mi kar sporočite – osebno na mail ali pa pustite komentar na blogu. Za sedaj je ideja taka, da bom imela 3 ali 4 tiskane “posterje” – na enem bom predstavila sebe (ala CV osredotočen na ustvarjalnost in dosežke v povezavi s tem), na ostalih pa moje delo – diplomsko deloVirbavih 189 let (ker sem za delo dobila Prešernovo nagrado Filozofske fakultete in ker je bilo to delo moja motivacija in navdih za knjigo), LeRoye in ta novo knjigo.

Kot pa sem že rekla … odprta sem za osvežujoče predloge.