Dragi dnevnik … :-)

Ta zadnjič, ko sem spet pobirala kartone okoli hiše (torej danes ) in izpod grma (hvala Bogu za grm!) povlekla naš ceneni predpražnik ter sosedovo pismo, sem se ponovno izkustveno (!) prepričala, da je burja (še vedno) del našega vsakdana.

V redu, jaz to vem … Moji sosedje, ki so dobili kak kos našega kartona pred svojimi vrati, verjetno tudi. Vsi, ki vsaj malo spremljajo TV in radio poročila, verjetno tudi. In se vprašam … kaj potem ni jasno tistim, ki so gradili hitro cesto (oziroma, ki so bili ODGOVORNI za načrte in gradnjo) čez Rebrnice?

Torej, predvidevam … to je čisto moja vipavska logika … popravite me, če sem udarila mimo, vendar … če veš, da je na določenem območju pihanje burje normalen in razmeroma pogost pojav (in to tako pogost, da je burja nekaj čisto vsakdanjega) … in če veš, da vipavska burja rada prevrača tovornjake in zanaša osebna vozila … in ti bi rad zgradil (ali pa moraš zgraditi) na tem območju cesto po kateri bodo lahko vsa vozila vozila HIIIIIITRO … in slučajno mora imeti ta cesta še en pošten klanec, ker je pač tako Bog ustvaril naše Rebrnice … Povejte mi, a sem neumna, ker mislim, da bi bi bilo razumsko, pametno in morda celo finančno sprejemljivo, če bi cesto zgradili na način, da bi jo dejansko lahko uporabljali ob našem vipavskem vsakdanu … ?

Saj samo vprašam. Kar tako. Ker je burja praktično del našega vsakdana. In ker cesta očitno ni zgrajena na način, da bi jo lahko uporabljali v našem prevetrenem vsakdanu. Saj verjamem, da se bo dalo marsikateri euro prihraniti, če se cestišče čim manj obrabi … Verjamem in popolnoma razumem. Manj obrabe – manj popravil. Manj opravil – več soldkov v šparovčku. Več soldkov v šparovčku = čez dve leti protivetrna zaščita? Hm …

Veste, saj zgleda hitra cesta čist lepo … ko jo gledam navzgor, medtem, ko se vozim po razritih Rebrnicah proti domu. Ampak vseeno se mi zdi smiselno … ker je cesta pač že zgrajena … ne bi udarili ravno dosti mimo, če bi cesto zrihtali tako, da bi jo lahko celo uporabljali … Že danes. Ne čez dve leti. Ker se burja pač ne bo upokojila za dve leti. Saj, samo kot ideja. V razmislek.

PS: Opravičujem se vsem sosedom, ki so dobili naše kartone pred svojimi vhodnimi vrati … Ampak v svojo obrambo moram reči, da sem tudi jaz zadnjič dobila kos pločevine, ki je priletel od kdove kje in se udomačil na naših mladih sadikah pušpana.

To sporočilo sem dobila od moje sestrice, ki je v veselem pričakovanju in zdi se mi vreden, da ga delim s kar čim več ljudmi. Meni je dal misliti, morda bo tudi vam …

Originalen naslov pa je: MAMA

Dva otroka v trebuhu se pogovarjata:

• A verjameš v življenje po rojstvu?

• Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.

• To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje izgledalo?

• Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti.

• To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.

• Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena.

• Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa, življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.

• No, ne vem natančno, kako izgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino MAMO. Ona bo potem skrbela za naju.

• MAMA? Ti verjameš v MAMO? In kje naj bi, po tvoje, bila?

• Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoč njej sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.

• Ne verjamem! MAME nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!

• Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne.

  

Moj možek je brskal po spletni strani OŠ Col (vas nad Ajdovščino) in ko je kliknil na link do spletne strani v angleščini, je ugotovil, da se spletna stran skriva v okviru www.col.wajdusna.net. Do tukaj nič posebnega …

Mene je firbec seveda premamil in sem v mojem brskalniku Mozzila Firefox napisala URL www.wajdusna.net, da bi preverila kaj se nahaja na tako dobrem naslovu (lokal patriotizem, itak!).

In kaj me čaka tam?

Slika rdeče lisice, ki mi kaže jezik, spodaj pa napis: “Firefox rejects your search request. ‘Cause it’s stupid.” HAHAHAHAHAHAHA

Res ste me pošteno nasmejali. Dobra fora.

Naivna kot sem, sem odprla še Internet Explorer in preverila, če bom tam dobila enako slikco. Ne, nisem blond … Sam mal naivna in verjamem v čudeže!

Vsekakor hvala, da si/ste me spravil/i v dobro voljo, kdorkoli že si/ste!!!

Najlažje prideš do založnika tako, da poznaš konkretnega zložnika ali pa poznaš koga, ki pozna založnika … Kot povsod. VIP, kaj hočemo?

No, moja pot je bila drugačna. Manj VIP-jevska. Zato bo verjetno bolj v pomoč vsem tistim, ki se sprašujejo kako za vraga prideš do založnika (tisti, ki imajo prava poznanstva se o tem verjetno ne sprašujejo preveč).

Torej … pametno se je pripraviti v naprej. Sinopsis zgodbe, kar je dejansko obnova na nekaj straneh – od 3 do 10 strani, je nekaj, kar je pametno imeti pripravljeno v naprej. In moram reči, da ni tako lahko napisati obnovo, ki bo pritegnila založnika. Sama sem se precej namučila z njo in še vedno ne vem ali sem jo prepričljivo napisala.

Ko imamo končno verzijo zgodbe in prepričljivo obnovo, je čas, da naredimo seznam založnikov. Pri tem vam bo najbolj v pomoč internet, še posebej AJPES. Sicer se morate registrirati, če želite uporabljati portal, vendar pa je registracija brezplačna in brez kakšnih obveznosti. Torej v iskalnik (najdete ga, če kliknete iPRS v menuju na skrajnem vrhu spletne strani) pod geslo “Dejavnost SKD” izberete 58.110 Izdajanje knjig in poženete iskanje. Med zadetki bodo sicer tudi neaktivni subjekti skozi katere se pač morate prebiti, vendar “brez dela ni jela”. Počasi in s potrpežljivostjo, si boste izdelali seznam založb, ki so aktivne in ki izdajajo knjige.

Druga varjanta je, da greste na spletno stran www.bizi.si, v iskalnik vtipkate kodo SKD dejavnosti, torej: 58.110 in poženete iskanje. Kolikor je meni znano, naj bi bizi.si črpal podatke iz Ajpesa, vendar pa se bo morda komu zdela spletna stran bizi.si preglednejša od Ajpesa.

Torej, ko imate seznam vseh založnikov v Sloveniji, je treba iz njih izločiti tiste, ki pridejo v poštev za vas. Torej vsi tisti, ki izdajajo vaš žanr. Nima namreč smisla, da z romanom za odrasle kontaktirate založbo, ki objavlja slikanice za otroke. Kaj posamezna založba dejansko izdaja, boste največkrat izvedeli kar iz njihovih spletnih strani.

Ko sem sama prišla do te točke, da sem imela seznam založnikov mladinske literature, sem ta seznam razdelila na tri podsezname:

1. prednostni seznam založnikov mladinske literature s katerimi sem želela podpisati pogodbo (z enim izmed njih). To so bili založniki, ki so se dejansko ukvarjali z mladinsko literaturo.

2. Seznam založnikov s katerimi bi sodelovala, če ne bi našla interesenta na mojem “prednostnem” seznamu. Ti založniki so v preteklosti izdali tudi kako knjigo za mladino, vendar pa se prednostno ne ukvarjajo s tem.

3. Tretji seznam založnikov, je bil seznam za katerega sem upala, da mi ga ne bo treba nikoli uporabiti. V skrajni sili bi se seveda zatekla tudi k njemu … Ali pa bi se kar odločila za samozaložništvo. Tu so se namreč znašli založniki, ki so zaradi različnih razlogov izpadli zelo amaterski in nekako mi ni bilo v interesu, da bi se moje ime povezovalo z njimi. VENDAR PA so vsaj enkrat izdali kak mladinski roman …

Potem pa ne preostane nič drugega kot zavrteti telefon in klicati vsakega posebej. Najprej seveda tiste s prvega seznama. Vprašate, če jih vaša knjiga zanima in če jim pošljete “rokopis” v branje. Če vam rečejo, da ja (eni bodo želeli samo sinopsis, drugi sinopsis in prvih nekaj poglavij, tretji pa celo knjigo), jih NUJNO vprašat kdaj pričakujejo, da bodo prebrali knjigo in imeli povratno informacijo za vas. In ker vas bodo le izjemoma poklicali nazaj, jih morate sami poklicat na dogovorjeni termin in preverit kako stojijo stvari.

“Napaka” (ki morda sploh ni bila napaka, vendar je zaradi moje neizkušenosti izpadla kot taka), ki sem jo jaz naredila v tej točki je bila, da sem vse založnike s seznama št. 1 klicala na enkrat in vsem istočasno poslala knjigo v branje. Saj je kar logično, se posebej, ko slišiš ves folk okoli sebe, kako jamrajo, da je zelo težko dobiti založnika, če ne celo nemogoče. Poleg tega pa sem dobre pol leta pred tem poslala rokopis v branje založbi, ki me je stalno prestavljala. Najprej za en mesec, potem za dva in tako naprej. Potem sem se pač odločila, da jih ne bom več čakala … In sem kontaktirala vse moje založbe na seznamu, še enkrat pa sem poslala rokopis tudi tej založbi, ki me je pol leta prestavljala (vendar sem tokrat kontaktirala drugo osebo).

V nekaj dneh sem dobila zainteresirano založbo in se takoj zmenila z njimi, brez da bi čakala na povratno informacijo ostalih založb. Neizkušenost je pač naredila svoje. Samo nekaj dni pozneje me je kontaktirala tudi tista založba, ki me je prejšnje pol leta samo prestavljala. Zanimala jih je izdaja moje zgodbe, ker pa sem se že dogovarjala s prvo založbo, nisem imela srca (ali poguma ali …), da bi se kakorkoli pogajala, kaj šele, da bi šla k tisti, katere pogodba bi bila bolj privlačna. Saj pravim … neizkušenost.

Še vedno mi tudi ni jasno ali bi bil bolj pameten pristop kontaktirat eno založbo za drugo in počakati, da prva da (v nekem razumnem času) povratno informacijo in šele na to kontaktirati drugo ali je bil moj pristop “vse in takoj” popolnoma primeren.

Sama od sebe (torej brez, da bi jih jaz ponovno klicala) me je kontaktirala še ena založba, mi pohvalila knjigo in rekla naj jih kontaktiram, ko bom še kaj napisala. Za izdajo pa se niso odločili, ker ciljna skupina moje knjige ni ciljna skupina njihove založbe. Hvala Bogu, ker bi mi bilo res zoperno še koga zavrnit … (Ja, vem! Imam problem ko je treba reči “ne”. Ampak v svojo obrambo lahko rečem vsaj to, da delam na tem!) Ostale založbe bi morala za povratno informacijo klicati sama, jih pa seveda nisem, ker sem že dobila zainteresirano založbo.

No, tako je bilo z mano prvič … Bomo videli kaj so me izkušnje izučile, ko se bom ponovno podala v te vode. Sicer se mi ne blazno mudi …

V upanju, da je vsaj nekomu tole pisanje v pomoč, vam želim vsem … lahko noč!

Kot sem že tule omenila, bom kar na blog dala odgovore na vprašanja v zvezi s pisanjem, iskanjem založnikov, promocijo in drugimi sorodnimi temami, ki jih razmeroma pogosto dobim na moj mail. Sicer sem upala, da bom te odgovore pripravila in objavila hitreje, vendar pa je zaenkrat moral blog prevzeti stransko vlogo v mojem življenju …

Že v začetku pa moram še poudariti, da gre tu zgolj za navedbo mojih lastnih razmišljanj in izkušenj … Če ima kdo drugačne izkušnje, je (kot vedno) vabljen, da jih deli z mano in drugimi bralci.

Torej … Kaj zdaj, ko je tvoja čudovita, edinstvena in nasploh v vseh pogledih najboljša zgodba napisana?

Če te je zamikalo, da bi šel kar direkt na lov za založnikom, pomisli še enkrat. Saj ne, da tvoja zgodba ne bi bila čudovita in edinstvena.Tudi prav je, da zaupaš vase in v svojo zgodbo, vendar …

… pa bi bilo pametno, da prvega osnutka zgodbe še ne pošlješ založniku. Res ne.

Zakaj? Preprosto, ker ti (povprečen) založnik ne bo dal povratne informacije kaj je v redu in kaj ne, kaj funkcionira odlično in kaj popolnoma zaštopa zgodbo. On bo videl samo to, da zgodba v takem stanju, kot si jo poslal, enostavno ni za objavo. In tu se bo z založnikom končalo. Zavrnitev. Kar je popolnoma razumljivo. Naloga pisatelja je, da dodela zgodbo. Popravke, ki jih naredi založba/urednik pred objavo knjige naj bi bili le manjši. Seveda dajo knjigo lektorirat, “predlagajo” avtorju, da kak del zgodbe spremeni ali celo vrže ven, ampak zgodba mora biti tako dodelana, da bo založnika prepričala v takem stanju, kot je. Verjetno bo kak založnik zainteresiran tudi v bolj šepavo zgodbo, če bo v njej (ali v avtorjevem slogu ali v ideji ali …) videl velik potencial. Ampak jaz osebno se na to ne bi zanašala, predvsem zato, ker založiki in uredniki dobijo na svojo mizo cel kup “rokopisov”. In predvidevam, da jih večina nima toliko časa, da bi vsako zgodbo detailno prebrala in v vsaki izmed njih iskala skriti potencial … Zgodba jih mora prepričati že sama po sebi. Zdaj. V tem trenutku, ko jo bere.

In če smo čisto objektivni, si moramo priznati, da prva verzija zgodbe ponavadi potrebuje še precej izboljševanja. Ni pa treba, da je poslan tekst profesionalno lektoriran. Dovolj je, da ima čim manj napak in da je normalno berljiv.

In kako izpiliti zgodbo do te mere, da jo bo založnik želel objaviti? S pomočjo bralcev, seveda.

Predlagam torej, da dobiš povratno informacijo različnih skupin bralcev – od ciljne skupine bralcev do “stanovskih vrstnikov”, ki bodo vsaj malo bolj objektivno prebrali zgodbo in ti (upam) povedali, kaj je v zgodbi v redu, kaj jih je zmotilo, kje je zgodba mlačna idr. To sicer ne pomeni, da moraš slepo slediti njihovim “nasvetom”, vendar pa ti bo objektivni pristop do svojega dela in do njihovih komentarjev, odprl nove možnosti izboljševanja. Glavni namen je, da dobiš konstruktivno kritiko s katero lahko izboljšaš svoje delo.

Recimo, če pišeš mladinski roman (govorim pač iz svojih izkušenj), naj knjigo prebere nekaj mladih iz ciljne skupine, potem nekdo, ki tudi piše knjige/zgodbe in pa seveda zahtevni bralci (ne tisti, ki nekritično preberejo prav vse, ampak tisti, ki radi berejo vendar znajo biti zelo kritični glede tega kar preberejo) in naj ti dajo povratno informacijo na tvojo zgodbo. Pa naj to ne bodo tisti bralci, ki te bodo samo hvalili, ampak taki, ki bodo znali dati konstruktivno kritiko. Seveda je tudi bistvenega pomena, da zna pisatelj sam sprejeti kritiko in jo konstruktivno uporabiti, da izboljša svoje delo. Pri tem bi predlagala, da ne daš knjige v branje vsem na enkrat. Daj najprej tistim, ki so manj kritični in ko boš popravil knjigo v skladu z njihovo povratno informacijo, potem poišči zahtevnejšega kritika in mu daj novejšo verzijo. Vsako novo verzijo naj prebere nekdo, ki je bolj zahteven bralec, kot tisti pred njim.

Npr. jaz sem začela tako, da sem verzijo št. 1 dala prebrati mami. Seveda ni bila blazno kritična, kot se za mamo spodobi in ona bi že kar takoj objavila knjigo, vendar pa mi je vseeno dala nasvet, ki se je izkazal za zelo pomembnega. Popravila sem zgodbo v skladu z njenim nasvetom in dobila verzijo št. 2. Ker sem pisala mladinski roman, sem se odločila, da preizkusim knjigo na bodoči publiki. Tako sem knjigo razdelila par sestričnam, ki sicer rade berejo, da bi dobila povratno informacijo od njih. Tu se je izkazalo, da je res težko od ljudi dobiti (iskreno) konstruktivno kritiko. Vsi bi te radi samo hvalili, samo zato, da ne bi koga slučajno prizadeli … Sicer dobronamerno, ampak tako ne prideš daleč. Torej izvlekla sem iz njih nekaj malega povratnih informacij, vendar pa je bilo zame bistveno to, da bralci niso navdušeni. Hotela sem namreč napisati tako knjigo, da bodo bralci navdušeni nad njo. In če niso navdušeni (ker tega pa res niso niti poskušali zaigrati , pomeni, da zgodba še vedno ni pripravljena za založnika. Spet sem popravila knjigo, naredila novo verzijo (torej nadgradila staro) in prosila za povratno informacijo prijateljico, ki je strastna bralka. Na podlagi njenih informaciji, sem naredila novo verzijo in jo dala prebrat kolegici-pisateljici, ki ima izdane 3 knjige podobnega žanra, ki so s strani kritikov dobro ocenjene in s strani bralcev precej brane. Ko sem spet prevetrila celotno knjigo in ustvarila novo verzijo, sem dala prebrati knjigo še največjemu kritiku – mojemu možu, ki ogromno bere in je ZELO ZELO kritičen do tega, kar prebere. Vsega skupaj sem naredila 9 verzij knjige in šele deveta verzija se mi je zdela primerna za založnika.

Pri tem moram povedat, da nisem popravila prav vsega, kar so mi bralci svetovali. Večino ja, ker sem tudi sama uvidela, da imajo prav. Nekateri nasveti pa se mi niso zdeli primerni za mojo knjigo in za moj način pisanja, zato jih nisem upoštevala (recimo taki, ki bi spremenili zgodbo v nekaj, kar nisem hotela).

Čakanje na povratno informacijo bralcev sicer traja in obisk založnika je za (vsaj) nekaj mesecev odložen, vendar je to veliko bolje, kot biti zavrnjen znova in znova. Založniki pač ne bodo delali tvoje domače naloge. Sam jo moraš narediti, saj si ti pisatelj. Če pa tvoja zgodba prepriča kakšnega založnika (in pozneje bralce) s prvim osnutkom, potem pa … ala ti vera.

Ravnokar je brezveterje prineslo v moj elektronski nabiralnik nekaj, kar me je lepo nasmejalo. Upam, da bo tudi koga izmed vas!

30 km/h – “popolnoma mirno”. Drevesom se ne ljubi premikati listov.

40 km/h – drugje po Sloveniji ljudje zapirajo okna. V Ajdovščini veter upihne nekaj regratovih lučk.

50 km/h – Drugje po Sloveniji se ljudje držijo za kape, da jim jih ne odnese. V Ajdovščini odprejo vsa okna in vrata, da se malo prezrači.

60 km/h – Ajdovci se odpravijo na sprehod in uživajo v ljubki sapici. Tujce po cesti že zanaša med hojo.

70 km/h – Drugje po Sloveniji spravljajo avte v garaže in zapirajo polkna. Ajdovci dajo ven sušit cunje.

80 km/h - Ajdovci pošljejo otroke malo ven da se “preluftajo”.

90 km/h – Drugje po Sloveniji prevrača smetnjake in razbija šipe. Ajdovci začnejo prižigati cigarete z vžigalico med dlanmi.

100 km/h – Drugje po Sloveniji radii in televizije panično opozarjajo pred vetrom. Ajdovec se pelje na panoramsko vožnjo po cesti proti Podnanosu in se prisrčno nasmeji prevrnjenim kamionom.

120 km/h – Drugje po Sloveniji lomi drevesa in uničuje pridelke. Ajdovci se veselijo, ker jim ni treba pometati.

150 km/h – Drugje po Sloveniji odkriva strehe in lomi ostrešja, drevesa pa izruje s koreninami vred. Ajdovci počasi zaprejo okna.

180 km/h – Drugje po Sloveniji: razglašena je splošna naravna katastrofa, gasilci in civilna zaščita iz vse države hitijo na pomoč ljudem s podrtimi hišami. Ajdovcem ni jasno kaj komplicirajo.

200km/h – V Ajdovščini polomi nekaj vej in odnese kak korec s strehe. Drugje po Sloveniji smrtne žrtve.

300 km/h – Drugje po Sloveniji: popolno uničenje, mesta so zravnana z zemljo. Ajdovci rečejo: Ej, ma dns pej piha!!

P.S. Ah, burja … Rada jo imam (kadar mi ne meče korcov s strehe!).

P.P.S. Hvala neznanemu avtorju in Anji za FW.

Glede pralnega praška/gela nisem izbirčna. Preprosto ker zadev ne poznam, preveč agresivnih produktov ne želim kupovati in potem grem po liniji najmanjšega odpora: kupim najcenejši pralni gel – torej znamka Merkur ali Špar. Manjša pakunga, ker si vedno mislim, da se bom do naslednjič pozanimala in že dobila kaj boljšega. Zato si torej nočem delati zaloge.

Kako dobro funkcionirata Merkatorjev ali Šparov gel ne morem reči. Verjetno nista najboljša, ampak za moje potrebe sprejemljiva. Ker mi Carlitos ne komplicira ne glede vonja, ne glede morebitne (ne)mehkobe, ne kupujem nobenega mehčalca ali podobnih produktov. Baje tudi uničujejo tkanino … Odločila sem se, da jim verjamem. Ne bom pa preverjala.

Med naravnimi čistilnimi sredstvi sem vseeno poskusila pralne oreške … Kako leto in pol nazaj sem jih kupila v Kalčku. Še vedno jih imam. Ne morem se odločiti ali perejo v redu ali ne. Mislim … Pri temnem perilu se itak ne vidi. Pri svetlem pa … Ne vem … Bleščeče belo pa zagotovo ni. Sem pa ugotovila, da je rezultat pri pranju belega perila boljši, če dodam v predalček za pralni prašek še nekoliko nepogrešljive sode bikarbone.

Ko sem prejela po mailu recept za pripravo lastnega pralnega gela, ki naj bi bil hkrati gel in mehčalec, so se mi takoj zasvetile oči … Ampak … Kakšen bo rezultat?

Sestavine:

1 liter vroče vode

10-30 kapljic eteričnega olja npr. lavanda

Jaz sem uporabila milo iz Aleppa, ki je milo zgolj iz oljčnega olja. Preveč dragoceno milo za take zadeve. Pa očitno tudi preveč blago.

Dodala sem 20 kapljic eteričnega olja, ki jih nisem nikoli več nikjer zavohala. Ne v gelu, ne na perilu.

Priprava: Segrejemo 1 liter vroče vode, vanjo nastrgamo milo in dodamo sodo bikarbono. Pomešamo. Ko se shladi dodamo eterično olje in prelijemo v steklenico (bolje se je obnesla plastenka, ker je v steklenici gel postal pretrd, očitno s steklom reagira drugače). Pustimo vsaj par dni, potem uporabljamo kot kupljeni gel prašek za perilo. Perilo je čisto, dišeče in mehko.

Jaz sem zlila kar v izpraznjeno plastično posodo pralnega gela iz Špara. Kar dober način reciklaže, a ne?

REZULTAT: Perilo je bilo nekam sivkasto, z nekim res čudnim vonjem. Sem naredila napako, ker sem uporabila preveč naravno in blago milo? Res pa je, da je bilo perilo po pranju mehko. Vendar premehko za moje pojme. Tako mehko, da sem imela občutek, kot da ni bilo oprano (no tudi vonj in sivina nista kaj dosti pomagala k temu občutku).

Carlitosa gel ni prepričal. Jaz sem si malo zatiskala oči. Ampak samo malo.

Sicer pa sem ugotovila kako izboljšati njegovo učinkovitost.

1. ZA BELO PERILO: v predalček za pralni prašek stresem nekoliko sode bikarbone.
2. ZA TEMNO PERILO: v boben dodam še 3 pralne oreške.

Torej v končni fazi zna biti kombinacija: domači gel + pralni oreški + soda bikarbona kar dobra kombinacija.

Ampak vseeno iščem naprej … Mogoče bom drugič poskusila s tem Kernseife, da vidim ali je rezultat kaj bolj obetaven. Drugače pa imam na zalogi še en podoben recept, ki vsebuje Borax. Ampak najprej moram ugotoviti kaj Borax sploh je …

Pred meseci sem dobila tale mail in želela bi ga deliti z vami. Da boste vedeli, da je naša voda iz pipe še vedno najboljša!!! Pod zapis je podpisana prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, če pa pobrskate malo po internetu izveste, da je to “slovenska klimatologinja, redna profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, predstojnica Katedre za agrometeorologijo in članica Medvladnega foruma za spremembe podnebja (IPCC) v Ženevi. V Sloveniji velja za eno izmed pionirk pri raziskovanju vpliva podnebnih sprememb.” VIR

Voda iz pipe? Zakaj pa ne!

EKO misel: Za liter vode četrt litra nafte?

Ustekleničena voda je najpopularnejša pijača na svetu, njena prodaja pa še vedno raste-zlasti prodaja pitne vode iz plastenk. Očitno se je modni trend v Slovenijo prenesel iz tujine, saj si ljudje želijo čiste, neoporečne in okusne vode. Za proizvajalce in trgovce je to seveda velik posel, zato ga tudi dobro reklamirajo.

A z uporabo takšne vode se ustvarja vedno več okoljskih problemov, kot so ogromno odpadne plastične embalaže, izdelane iz nafte, predvsem pa velika poraba energije za proizvodnjo, ustekleničenje, shranjevanje, hlajenje in dostavo takšne vode.

Pa začnimo z denarjem!

Ustekleničena voda je v svetu kar 240 do 10 000 krat dražja od vode iz pipe. Seveda stane polnjenje vode, proizvodnja in prevoz plastenk, zamaškov, nalepk, da ne omenjamo distribucije vode. Ne pozabimo da je voda zelo težka za prevoz. nedvomno stane tudi zbiranje in predelava plastenk, čeprav je recikliranja premalo.

Slovenci smo za trendovsko vodo pripravljeni plačati tudi do 1000-krat več, čeprav za njo velja enak pravilnik o kakovosti kot za vodo iz pipe.

Kako je z kakovostjo vode iz plastenk?

Kakovost pitne vode, in seveda tudi vode iz plastenk, določa pravilnik o pitni vodi (Ur. I. 19/2004). Pravilnik je dober in usklajen z evropskimi smernicami, drastično pa je zaostril koncentracijo nekaterih škodljivih snovi, npr. pesticidov. Upravljavcu vodovoda nalaga vzpostavitev notranjega nadzora po sistemu spremljanja kakovosti od vodnega vira do pipe pri porabniku.

Voda, ki priteče na pipo je sveža in bogata z kisikom, pri vodi iz plastenke pa gre lahko za postano vodo. Nekateri proizvajalci pijač imajo res srečo, saj so na svojih dvoriščih sredi mest >odkrili< najbolj kakovostne vodne vire in postavili donosne polnilnice.

Le peščica med njimi prodaja pravo izvirsko vodo z boljšo kakovostjo na izviru. Težave so tudi, ko gre za primerjavo kakovosti ustekleničene vode, saj iz etikete ni dovolj razvidno, za kakšno vodo točno gre. Označevanje kakovosti bi moralo biti jasno razvidno in za potrošnika enostavno.

Večina vode je ustekleničena v steklenicah iz polietilentereftalata ali PET, ki za reciklažo ne zahteva velike količine energije in pri sežigu v ozračje ne izpušča klora. Vendar se žal tovrstne embalaže v svetovnem merilu reciklira vedno manj. Celo v razvitem svetu manj kot četrtino. Neprijetna resnica je, da s pitjem vode iz plastenk po nepotrebnem ustvarjamo odpadke in obremenjujemo naše okolje.

Glavni očitek o pitju vode iz plastenk pa gre na račun nerazumno velike porabe pretežno fosilne energije. Naslednje številke so prav grozljive. Za izdelavo tipične enolitrske plastenke, zamaška in ostalega pakiranja porabimo okrog 3.4 mega joulov energije. Sodček nafte v sebi hrani okrog 6000 mega joulov energije, kar pomeni da iz enega sodčka nafte naredimo okrog 1760 enolitrskih plastenk.

Če bi 2 milijona Slovencev vsak dan v letu popilo le eno tako steklenico, pomeni to, da smo samo za vodo iz plastenk porabili ca. 415 000 sodčkov nafte. Tej količini nafte pa moramo prišteti še fosilna goriva, ki smo jih porabili, ko smo vodo polnili, prevažali, jo hladili najprej v trgovini in nato še v domačem hladilniku. Energija se porabi tudi, ko gre za komunalni odvoz plastenk in njihovo morebitno recikliranje.

Če bi želeli ponazoriti vso omenjeno energijo z nafto, si predstavljajte, da vsakič, ko izpraznite litrsko plastenko, v njej porabite tudi četrt litra nafte. Si predstavljate, za kakšne količine nafte gre, ko začnemo operirati z globalnimi številkami? V ZDA na primer cenjujejo, da gre samo za vodo v plastenkah na leto 17 milijonov sodčkov surove nafte.

Za konec pa še najbolj ironično dejstvo, na katerega malokdo pomisli. Za en liter ustekleničene vode so proizvajalci tekom delovnega procesa rabili kar tri litre vode, ki je bolj ali manj onesnažena končala kot odpadna voda. Menim, da zaključni komentar ni potreben, še zlasti ne v Sloveniji, ki se (še) ponaša z zelo kakovostno pitno vodo. In to iz vodovodne pipe.

Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj

… kako nekateri nikoli ne zamenjajo rolice toaletnega papirja, ko zmanjka prav njim.

… kako nekateri nikoli ne zamenjajo role papirnatih brisač, ko zmanjka prav njim.

… kako nekateri vztrajno mečejo uporabljene papirnate brisače MIMO koša. In jih tam pustijo!

… kako nekateri nikoli ne pogledajo za sabo kakšno stranišče (in predvsem straniščno školjko!) pustijo za sabo.

Včasih se počutim kot čistilka. Menjavam rolice in role, čistim straniščne pokrove, pobiram papirnate brisače … Enostavno moram počistiti, preden odidem s prostora. Pa čeprav čistim za drugimi in ne za sabo. In vedno znova se nerazumevajoče čudim …

Aghhhhhhhhhhhhh!!!!!!!!!! Nisem pričakovala veliko, ampak tako malo pa spet ne …

Na kratko: Totalna bedarija!! Ni vredno časa.

Krajše: Patetično.

Še krajše: Buuuuuuuuuuuuuuuuuuu!!!

Malo daljše: Nobene prave kemije med igralci. Ne Keira ne tip, ki je igral Mr. Darcyja ne prepričata ne z izgledom, ne z dialogi in ne z igro.

Še malo doljše: Od začetka do konca filma imaš občutek, da gledaš film na Fast Forward. Namesto škripanja kasetnega traku, je zvok klavirja. Vsake toliko prevrtavanje prekine kakšen stavek vržen nekam v prazno ali pa kratki odsekani dialogi, slabo zaigrani, brez občutka, brez duše. Prisiljeno. Igralci skoraj ne igrajo … In vseskozi se jim mudi. Fast Forward non-stop. Da bi ja lahko spravili celotno knjigo v dve uri.

Morda sem res bolj kritična, ker verzijo primerjam s TV priredbo iz leta 1995. Kemijo takratne Lizzy in Mr. Darcyja je verjetno težko doseči, pa tudi ne moreš stisnit serije, ki je bila 6 x po uro in pol (vsaj zdi se mi, da je bilo tako dolgo, morda je bilo manj) v dve uri. Ampak vseeno bi se lahko bolje potrudili – tako z izbiro igralcev kot tudi … Ah, z vsem!

Trailer izgleda sicer obetaven. Vendar tu se na žalost konča …

Ampak … jaz imam še vedno mojega pravega Mr.Darcyja in Elizabeth Bennet, ki je vredna tega imena.

Nekje sem slišala, da če zadržuješ dih, ko recimo tržeš koprivo, potem te ne opeče. Zveni banalno, vem. Vendar nekaj očitno mora biti na tem. Od kar sem namreč uvrstila koprivo v moje prehranjevalne navade, vedno, ko imam opravka s to rastlinico, zadržim dih. In moram reči, da funkcionira. Brez heca.

Sicer je res, da nisem še preizkusila kaj bi se zgodilo, če bi zadrževala dih in se bosa odpravila po koprivi … Hm … Tako (zagotovo antirevmatično ) testiranje prepuščam drugim. Me pa zanimajo rezultati, če bo kdo poskusil …

Ker dobivam po elektronski pošti precej vprašanj v zvezi z objavo knjige, založniki itd. in ker porabim precej časa, da vsakemu posebej odgovorim, sem se odločila, da objavim moje odgovore … Tako bom (upam) še ne objavljenim pisateljem in poetom vsaj nekoliko olajšala iskanje informacij, sebi pa skrajšala čas, ki ga porabim za odgovarjanje na njihove maile.

Že v začetku moram poudariti, da z objavo poezije osebno nimam izkušenj. Imam pa kolegico, ki je pred leti izdala poezijo v samozaložbi in po njenih besedah je nasplošno zelo težko dobiti založnika, za poezijo pa sploh. VENDAR ta “zelo težko” je precej varljiv. Sama sem zelo hitro dobila dva zainteresirana založnika, kljub temu, da mi je bilo rečeno, da je to praktično nemogoče. Zato sem mnenja, da je morda res težko, zagotovo pa ni nemogoče. Kot povsod drugod je sicer dobro, če poznaš koga v založniški industriji, saj tako lažje prideš skozi rešeto. Vendar jaz nisem poznala nikogar. Je pa res, da je mladinski roman precej bolj tržen kot poezija.

Samozaložba

Vedno obstaja možnost, da izdate pesniško zbirko v samozaložbi. Če je vaš glavni cilj imeti vašo poezijo izdano v obliki knjige, potem vam ne bo žal investirati ne časa ne denarja za tak samozaložniški projekt. Tudi kako se bo zbirka prodajala, ne bi smelo biti bistveno.

Če pa želite z vašo zbirko tudi kaj zaslužiti, je to druga zgodba. Koliko bi bilo dohodka iz zbirke izdane v samozaložbi in ali se bo projekt finančno pokril ali ne, zavisi od vas in vaših prodajalskih sposobnosti. Če želite namreč kaj zaslužiti, morate najprej prodati. Če želite kaj prodati, morate izvajati različne vrste promocijskih aktivnosti in seveda PRODAJATI.

Vredno bi bilo dobiti tudi informacijo kako gledajo knjižnice na poezijo izdano v samozaložbi. Ker se dejansko v Sloveniji izdaja knjige zato, da se jih proda knjižnicam. Če knjižnice niso naklonjene poeziji izdani v samozaložbi, potem bo treba še veliko bolj trdo delati, da bi se projekt finančno pokril.

Založbe, ki za vas opravijo distribucijo

Obstajajo založbe, ki prevzamejo distribucijo vaše knjige za določen procent. Torej vi izdate knjigo v samozaložbi, potem pa te knjige predate drugi založbi, ki jih bo v vašem imenu prodajala naprej in s tem dobila določen procent od vsake prodane knjige.

Verjetno bi se kaj takega dalo dogovoriti z vsako založbo, saj je prodajanje knjig nihov posel. Pri tem pa je treba biti pozoren na to:

• ali je založba v preteklosti tudi sama izdala zbirke poezij neznanih poetov (Prešeren torej odpade, Hafis tudi);
• kakšna je njihova distribucijska mreža;
• kakšen procent od prodaje želijo.

… ali je založba v preteklosti tudi sama izdala zbirke poezij neznanih poetov …

Če je založba v preteklosti že izdala kakšno zbirko poezij, je večja verjetnost, da ima že nekaj izkušenj s prodajo takih zbirk. Kar je definitivno plus. Pomeni, da so se že nekaj naučili in ne bo tvoja zbirka njihov poskusni zajček.

Še bolj perspektivno je, če je založba v preteklosti izdala VEČ pesniških zbirk. To pomeni, da je očitno imela neki dobiček od prejšnih projektov, sicer se ne bi odločili za objavo novih zbirk. Razen seveda, če so vsi ti objavljeni poeti člani družine ali ožji prijatelji založnikov, katerim delajo založniki uslugo z zavedanjem, da iz teh izdaj ne bo kaj dosti kruha. Ampak vseeno je bolje izdanih več pesniških zbirk, kot ena sama.

… distribucijska mreža …

Predvidevam, da se distribucijske kanale opredeli v pogodbi. Vsaj moralo bi se, da ne bi bilo pozneje kakšnih (negativnih) presenečenj.

Od kje lahko pridejo taka precenečenja? Vzamemo za primer Hipermarket Spar. Tam, že takoj pri vhodu, imaš eno veliko mizo, ki je polna knjig. In tam se recimo znajde vaša zbirka poezij … Ljudje hodijo mimo, vzamejo knjigo v roke, jo prelistajo, dajo nazaj. Recimo, da je vaša knjiga tam pol leta, potem pa jo Spar vrne založbi, ker se knjiga ni prodala (če bi se prodala, bi dobil določen procent od prodaje Spar, določen procent distribucijska založba in določen procent samozaložnik). Zmotno je namreč razmišljanje, da Spar kupi knjigo in jo nato proda naprej.

Torej, če je vrnjena knjiga v dobrem stanju, kljub vsemu listanju, potem ni problema. Če pa je knjiga v slabem stanju, bo prišla knjiga nazaj do samozaložnika v stanju, ko je ne moreš ne prodati ne dati v dar, ker enostavna izgleda rabljena. Saj če se to zgodi z eno knjigo, niti ni problem. Če pa se veliko vaših knjig vrne v takem stanju, potem pa ni več zanemarljivo. Zato je dobro vedeti kje se bo vaša zbirka prodajala in v primeru, da se ne proda, v kakšnem stanju pride zbirka nazaj.

• Kot sem že rekla, sama nimam izkušenj s poezijo. To, kar je zgoraj navedeno, je bolj kot ne moje razmišljanje na glas. Če bo komu kaj v pomoč, potem super.

Tiste bralce, ki imate dejanske izkušnje z objavo zbirke poezij pa posebej vabim, da delite svoje izkušnje z nami v obliki komentarja na sporočilo.

Družinski prijatelj mi je za prevajanje iz slovenščine v angleščino svetoval uporabo Googla. O tem, kako so se obnesli drugi spletni prevajalci pri prevajanju prvega odstavka knjige Prekletstvo dužine LeRoy sem že pisala. Vendar pa nisem želela vreči tudi vsemogočnega Googla v isti koš, dokler ga ne stestiram.

Da bom lahko utemeljeno kritizirala, sem ga torej šla postavit pred teeeežko preizkušnjo. Pa kopiram prve tri odstavke s prve strani knjige Prekletstvo družine Leroy (moram priznati, da me je zeloooo zanimalo ali se bo ponovno kje pojavil tisti patulous stink, ki mi ga je ponudil InterTran. ) :

Nenadoma se je popolnoma zasopel znašel na koncu slepe ulice. Bila je temna in ozka, po njej je zeval smrad po žgočem mesu, ki je prihajal od neznano kod.

„Proč moram,“ ga je prešinilo, vendar trenutek prepozno. Iz slepe ulice ni bilo več izhoda. Visoke lesene hiše, ki so ga obkrožale, so zajeli žareče rumeni ognjeni zublji. Okoli sebe je slišal presketanje in v eni izmed hiš se je udala streha. Tedaj mu je bilo jasno, da nikogar ne išče, kot je morda mislil minuto poprej. Ne, pred nečim mora bežati, vendar pa sam pri sebi ve, da ne more ubežati. Tisto, karkoli že je, ga bo našlo. Zagotovo.

„Gwilym …“ se je iz ene izmed ognjenih hiš oglasil droben prestrašen glasek. „Gwilym …“ Sledil bi mu, naravnost v ognjene zublje, če se ne bi že v naslednjem trenutku spremenil v glas poln groze: „GWILYM!! GWILYM!!!“

In kaj mi je kot angleščino ponudil predragi Google?

Suddenly it was completely zasopel found at the end of gridlock. It was a dark and narrow, after the eval smell (aha, “eval smell”, to pa je nekaj novega) after žgočem meat that has come from the unknown codes (khm … neznane kode?!).

“Why was I have to,” the prešinilo, but a moment too late (ja, moram priznati, da tudi mene kdaj prešine “why was I have to”. It happens to the best of us …). From impasse was no longer exits. High wooden houses that are ga obkrožale, captured by the incandescent yellow fire zublji. Around him he heard presketanje and in one of the houses was married roof (aaa? poročena streha?! sem morala it prav preverit kaj sem imela v mislih, ko sem pisala o poročeni strehi … ).

Then it was clear that nobody is looking, as you may think a minute before. No, something must be running before, but I know for myself that it can not escape. That, whatever it is, it will be found. Definitely (Ja, se strinjam. Definitivno. ).

“Gwilym …” is from one of the fire houses dropped by a tiny frightened glasek. “Gwilym …” He followed him, straight into the fire zublje, if not already in the next moment turned into a voice full of horror: “GWILYM! GWILYM!”

Ahm … a moram prav napisat, da me Google ni prepričal?

Moram pa priznat, da se je med branjem tega neposrečenega prevoda v meni prižgala krativna iskrica … Iz firbca sem ta preveden tekst prevedla nazaj v slovenščino, da bi videla ali bom še prepoznala mojo knjigo …

Presojo prepustim vam …

Nenadoma se je popolnoma zasopel najdete na koncu slepe ulice. To je bil temen in ozek, po eval smrad po žgočem mesu, ki je prišel od neznano kod.

“Zakaj sem moral,” je prešinilo, vendar malo prepozno. Iz slepe ulice, ni bil več izhodi. High lesenih hiš, ki so ga obkrožale, zajeto v žareče rumene požara zublji. Okoli njega je slišal presketanje in v enem od hiše je bila poročena streho.

Takrat je bilo jasno, da nihče ne želi videti, kot si mislite minuto pred. Ne, nekaj mora biti pred vožnjo, ampak vem za sebe, da ne more uiti. To, kar se je zgodilo, se bo ugotovilo. Definitivno. (Svetsko! Bi kar dala med moje najljubše citate.)

“Gwilym …” je iz enega od požarnih hiš padla za majhen prestrašen glasek. “Gwilym …” On mu je sledila, naravnost v ogenj zublje, če ne že v naslednjem trenutku obrne na glas popolne groze: “GWILYM! GWILYM!”

Sej pravim … med high hišami, požarnimi hišami in poročenimi hišami, so neusmiljeno vztrajali pri imenu Gwilym … vsaka jim čast!

Sej res ni sile, ampak za mal dobre volje pa je vseeno poskrbel tale Google. Sej pravijo … vsaka reč je za nekaj dobra.

… y sabes como me gusta!

Rada imam spomladansko grmenje. In kratke spomladanske nevihte.

It’s a rainy day, rainy day, but i LOVE it!

Lalalalalalalalalalalalala,

zapojmo skupaj: lalalalalalalalalalala, it’s a rainy day, rainy day, but i love it!

V vplivu glasbene družine Kelly na moje najstniško življenje in vse kar je prišlo za tem, sem že pisala. Njim se lahko tudi zahvalim, da so me posredno pripeljali do moje velike ljubezni – Irske in do moje še veliko večje ljubezni – Carlitosa. Tudi o prvem delu uresničitve mojih najstniških sanj (sicer z 10 letno zamudo ) sem že pisala. O majhnem in intimnem koncertu Angela Kellyja na ljubljanskem gradu, kjer sem celo dobila njegov avtogram in se slikala z njim. Jeeeeeee! Kakih 10 let nazaj, bi mi verjetno morali pomagati s kakšnim umetnim dihanjem, da bi prišla k sebi …

Včeraj pa so moje najstniške sanje in njihova uresničitev dobili nadaljevanje. Verjetno sem kje že napisala, da sem v najstniških letih živela samo za enega člana slavne družine in sicer za Paddyja Kellyja. No, vse dokler se nisem odločila, da kar je preveč, je pa preveč in da je že skrajni čas, da začnem živeti svoje življenje, ne da cele dneve presanjarim …

In potem, 10 let kasneje, izvem, da pride Paddy Kelly v Slovenijo. Pričevat. Sicer sedaj ni več Paddy Kelly, temveč brat John Paul Mary, ampak človek ne more kaj, da ga ne bi, kljub meniškim oblačilom, za trenutek poneslo nazaj v najstniška leta in ahhhhhh ….

Sicer po vseh naravnih (beri: znanstvenih!) definicijah in zakonih jaz osebno sploh ne bi smela izvedeti za to pričevanje in koncert, saj se je novica širila v precej bolj ožjih cerkvenih krogih, kot so tisti, v katerih se jaz gibam. Vendar, ker že dooooolgo ne verjamem več v naključja, imam na sumu nekoga tam zgoraj, ki je poskrbel, da je novica po tako zanimivih ovinkih in krivih poteh prišla do mene …

Saj verjetno, če bi izvedela, da se bo ta dogodek odvijal v Mariboru, verjetno ne bi šla. Pa tudi, če bi se na drugem koncu Ljubljane, bi verjetno kolebala. Ker pa je bil dobesedno pred mojim nosom (dobrih 50 m od mojega ljubljanskega domovanja), ga enostavno nisem mogla ignorirat. In sem šla. Sama. Čeprav, če sedaj gledam nazaj, bi tudi mojemu možeku lahko to srečanje prineslo marsikaj zanimivega in lepega.

Šla sem tako rekoč v zadnjem trenutku in ko sem stopila v cerkev, sem končno prišla do spoznanja, da že preveč odlašam z mojim obiskom pri okulistu!! Ne, cerkev še ni bila nabito polna. Brez problema bi dobila sedež in to niti ne tako zelo zadaj, a kaj ko bi tudi iz najbližjih prostih vrst videla bolj megleno …

Ampak, kot sem rekla, nekdo tam zgoraj me ima rad in mi je poslal starega znanca (k sploh ne vem po kakšnem čudežu sem ga prepoznala, saj imam ponavadi resne probleme s prepoznavanjem ljudi. Imam tako rekoč ruske kable, ki šele čez par dni registrirajo, da morda pa sem pred dnevi naletela na nekoga poznanega. In ga seveda precej nesramno ignorirala. Ampak kaj čem? Lahko se samo vsem skupaj opravičim … Ruski kabli pač.).

Ampak tisti tam zgoraj mi ni poslal kar enega starega znanca, temveč znanca z vezami in poznanstvi. Kar pomeni, da sva oba dobila dodaten sedež v prvih vrstah. Torej, hvala Kristijan za sedeže in hvala Matej za veze in poznanstva!!! Moje očke so vama izjemno hvaležne!

In tako sem bila tam, 6 metrov stran od mojega najstniškega idola … Poslušala. Intenzivno. Ker, če sem že tam, bi bilo koristno kaj pametnega odnest s seboj. Predvidevala sem, da ne bom odnesla ne slike in ne avtograma, torej je bilo treba intenzivno poslušat ali lahko vzamem s seboj kakšne njegove besede. In nekatere sem vzela … Ne vseh, ker imam tudi sama svoja videnja in prepričanja, ampak določena so mi segla do srca (ja, tisti tam zgoraj je že vedel, zakaj me hoče ob 18:30 v tisti cerkvi in v tretji vrsti!) …

Moram pa priznati, da me je vseeno prevzela njegova glasba. Sicer meniška oblačila, 10 let starejši, precej bolj droben, kot sem ga imela v spominu, vendar njegov glas in igranje na kitaro … Uf! Še vedno tako nepozabno kot 10 let nazaj! Pomaga pa (in to zelo!!), da so pesmi drugačne. S pomembnejšim sporočilom. Mislim, saj je vse lepo in prav s Fell in love with an Alien, ampak 10 let pozneje raje slišim nekaj podobnega kot Pray, Pray, Pray.

Slikala nisem. Ker je bila taka njegova želja. Zato tudi ne dodajam nobenih slik, ki bi jih lahko dobila iz neta. Se mi je zdelo precej predrzno in nesramno kako so nekateri slikali … In da se ne spomnim tiste ženske, ki je prišla snemat s svojim telefonom takoj, po opozorilu, da naj ne snemamo.

Upam pa tudi, da ni problema, ker sem sedaj objavila tole sporočilo. Predvidevam, da če je dobila Lusi zeleno luč od organizatorja, da je dovoljeno tudi meni … V nasprotnem primeru me bo že kdo opozoril, a ne?

Ena cvetka, ki sem jo odkrila “po naključju” nedavno tega in bi jo rada delila z vami.

Valentinovo je sicer totalna komerciala in mi ni nikoli sedel (čeprav se mi zdi (če se dobro spomnim), da sem enkrat v OŠ celo poslala moji takratni simpatiji kartico za Valentinovo …). Če že moram kaj praznovat, raje izberem Gregorjevo, ker se takrat ptički ženijo …

Evo, spet bom z vami delila moje kuharske sposobnosti. Sej vem, da se zgodi poredko, vendar ko se, je vredno, a ne?

Torej, tokrat bomo skupaj pripravili sadni pripravek, ki s tujko sliši na ime Tutti Frutti Smoothie, po domače pa kar Tuti fruti kremuti. Naj poudarim, da je prav ta kremuti tako izjemnega okusa, da resno razmišljam o patentiranju recepta …

Torej … potrebujemo:

• “od oka” borovnice (zmrznjene, če nimate svežih)

• “od oka” maline ali brusnice (zmrznjene, če nimate svežih)

• 1 jedilno žlico cvetnega prahu (se da kupit v vsakem Mercatorju)

• 2 banani, olupljeni

• 1 jedilna žlica sezama

• 1 jedilna žlica lanenega semena

• nekoliko tople vode, da postane zmes bolj tekoča in da ni napitek preveč hladen

Priprava:

1. pripravi vse sestavine

1. olupi banano

2. pripravi Oskarja The Best in ga napolni z vsemi sestavinami (vendar brez vode!)

1. pritisni gumb “On”

2. počisti po mizi, odstrani ostanke sadja

3. ko so vse sestavine dovolj zmešane med sabo, dodaj toplo vodo (po občutku). Kremuti mora postati … no, kremast.

4. pritisni gumb “Off”

1. serviraj

No, to je dober primer kremutija, ki kriči po vodi!

1. pomij za sabo

VZAME: 5 do 10 minut časa skupaj s pomivanjem

POSEBNE ODLIKE: hitro, enostavno, zdravo in blaaaaaaazno okusno

Včeraj sem bila na koncertu najmlajšega izmed Kelly familije – Angela Kelly, ki se je odvijal v dvorani mini teatra na gradu v Ljubljani.

Moram priznati, da nisem pričakovala dosti. Njegovih pesmi namreč ne poznam, poleg tega pa se vse manj nagibam k rock pesmim, da ne govorim o tem, da zadnje čase nadvse cenim tišino in mir. Kljub temu pa sem kupila karto (in to že skoraj pol leta nazaj), predvsem zaradi nostalgije in najstniških sanj. Videti enega izmed Kellyjevih (ponovno) v živo, 12 let pozneje … Ja, zakaj pa ne? Pravijo, da nikoli ni prepozno.

Ena izmed Angelovih pesmi, meni sicer boljša v “unplugged” verziji, z zelo zanimivo in osebno zgodbo v ozadnju … ne bom jo ponavljala. Če jo boste želeli slišat, boste enostavno morali it na njegov koncert! Ali pa vprašat koga, ki vam bo hotel povedat …

Sicer Paddyjeva pesem, ki pa jo je zapel tudi Angelo na koncertu in moram reči, da je to dobro opravil. Besedilo je res enkratno … Za vse naše brate in sestre … Evo, Maja. Tale je zate!

Kot sem rekla, nisem veliko pričakovala. In verjetno sem bila prav zato tako zelo presenečena. Ok, nisem glasbenica (na žalost! ) in ne bi mogla komentirat iz glasbenega ali vokalnega vidika, vendar pa je za moj okus dobro pel. Tudi izbor pesmi je bil čudovit … še posebej za mojo irsko dušo z Only our rivers run free in Danny boy.

Nekaterih (njegovih) pesmi sicer res nisem poznala, vendar pa to ni bilo zelo pomembno, ker ni bilo drugih inštrumentov kot pa kitara in njegov glas. Odlična odločitev! Zato sem tudi lahko brez problema sledila besedilom. Da ne govorim o tem, da je skoraj za vsako pesem naredil (bolj ali manj humorističen) uvod in z njim povedal zakaj je izbral to pesem, kako je nastala in kdaj … Kar je definitivno vplivalo tudi na intimnejše vzdušje na koncertu. Pa to, da je bilo na koncertu samo 100 ljudi, je tudi velika plus točka.

Bil je torej res kvaliteten koncert.

Ja, punce sicer niso padale v nezavest (čeprav se mi je včasih zazdelo, da je kateri malo manjkalo), nekatere so tudi bile -vsaj za moj okus- malo preveč glasne (ok, so hotele pokazat kako dobro poznajo njegove pesmi, vendar za neko intimno atmosfero stotih ljudi, se mi to ni zdelo najbolj primerno, večina nas je namreč prišla poslušat Angela in ne njih), ampak v splošnem sem pa bila zelo zadovoljna. Tudi zaradi družbe s katero sem prišla na koncert!

Po dveh urah lepih pesmi in zanimivih zgodb, smeha in dobre volje, smo imeli še priložnost (in to čisto vsi!), da se z Angelom slikamo in dobimo avtogram. In s tem so se mi uresničile moje najstniške sanje … Slikat se z enim do Kellyjevih!!! Madonca! če bi se mi to zgodilo kakih 12 let nazaj, bi bila jaz tista, ki bi padla v nezavest! Mislim … noro!!!

Ok, moram priznat, da tudi 12 let pozneje nisem bila ravno ravnodušna. Vseeno je to eno doživetje. Res je on človek kot vsi drugi, vendar pa je hkrati tudi del tvoje osebne zgodovine (in osebne zgodovine polovice ženske generacije v Evropi ), ki je bila v tistem času pač zelo zelo intenzivna. S tem so bila povezana številna čustva in številne sanje. Do tega enostavno ne moreš biti ravnodušen, pa čeprav prihaja z 12 letno zamudo …

Tako, da moram rečt, da sem vesela. Včeraj sem imela lepo izkušnjo, ki je bila vredna precej več kot 20 EUR (sem slišala, da so eni preprodajali karte za 40 EUR!!!).

No, po obdobju odsotnosti, problemov z gostiteljem naših spletnih strani in po obdobju neizmernega dela (ki BTW še vedno traja) sem spet zbrala nekaj minutk časa, da se ustavim malo na blogu, da kakšno rečemo.

Predvsem pa zato, da naznanim …

• vsem, ki ste bili včasih navdušenci nad skupino The Kelly Family: JEEEEEE, ANGELO BO IMEL KONCERT V SLOVENIJI!!!
• vsem, ki vam ni uspelo dobit ene izmed stotih vstopnic, ki so bile na voljo: JAZ PA JO IMAM, TRALALALALA!!! (Sicer že od septembra!)
• vsem, ki vam je uspelo dobit eno izmed stotih vstopnic: EJ, TO BO SUPER! SAMO 100 LJUDI! SEJ TO JE ŠE “PRIVAT PARTY”!
• vsem, ki vam je to čist vseeno: HVALA BOGU, DA VAM JE BILO VSEENO IN NAM ZATO NISTE SPELALI KART!
• vsem, ki ne kapirate mojega navdušenja (vključno z mojim možem!): AH, KDO BI PA VAS KAPIRAL …

Pa ne mi zamerit, se rabim mal razvedrit! Za mano je namreč res teeeeeežek teden (januar je totalno “ubitačen”!!) in ta koncert je ena svetla lučka na obzorju …

Če pa vas še kaj več zanima, obiščite blog Zlatolaske.

Ob takem času, kot so tile prazniki, Ksenija rada zafilozofira. Na dolgo in na široko. Po možnosti navdahnjeno in če se le da, čim bolj originalno. Ker bi pač rada čim bolj slikovito sporočila svetu in vsem posameznikom na tem svetu kakšne vse lepe stvari jim želi za praznike in za leto, ki prihaja. In seveda bi zraven rada napletla še kako lepo modrost o tem kako je svet v resnici lep in čudovit in kako si sami ustvarjamo svojo usodo in podobna dognanja, ki bi jih tako rada delila s svetom …

Potem Ksenija ure in ure presedi pred papirjem, piše, črta, piše, črta, piše in piše in piše in piše … in seveda pošlje sporočilo naprej v zadnjem trenutku z upanjem, da se je dotaknila vsaj enega srca.

Letos pa se je določila ubrati drugo pot, ki izgleda nekako takole …

Pred dnevi sem namreč [pozor: preklop na prvoosebnega pripovedovalca ] od prijateljice dobila praznično voščilo po mailu in ker so se mi zdeli napisani verzi tako lepi, sem se odločila, da letos ne bom odkrivala tople vode. Zato vam z istimi verzi voščim tudi vam …

Originalni avtor, kdorkoli že si … dobro si tole spesnil!