Glede na mojo zapečkarsko naravo, sem dobesedno narejena za raziskovanje iz naslonjača. 
Gledam pokrajino, mesta, zemljevide, odkrivam preteklost, spoznavam jezik, kulinariko … vse iz varne razdalije in iz udobnosti mojega doma. Moram priznati, da v tem naravnost uživam.
Tako sem recimo v detaile raziskala Wales, vse kraje, ki jih je Brigita obiskala (govorim seveda o raziskovanju za knjigo Prekletstvo družine LeRoy), iskala sem zanimive zgodovinske podatke, ki bi jih lahko vključila v zgodbo, gledala aktualne fotografije in amaterske filmčke, na Google Earth računala kakšne so razdalije med gostiščem Sloop Inn in gostiščem Perryjevih … Vse, priznam, iz naslonjača. In v tem sem neizmerno uživala.
Seveda mi je postalo pozneje en mal nerodno, ko so me ljudje spraševali kdaj sem bila v Walesu. Ker pač nisem bila … Vsaj, ko sem pisala knjigo ne. Tri leta po objavi knjige pa sva res šla tja s Carlitsosom … In razen nekaj nepomembnih malenkosti, je bilo vse na mestu (no, če pozabim na tiste lokacije, ki sicer nikoli niso obstajale, pa sem jih vseeno načrtno vključila v zgodbo). Zdelo se mi je celo, kot da sem prišla (skoraj) domov, ker sem vsak kraj poznala, vedela sem za večino posebnosti in celo ‘neumne’ podrobnosti … Obisk Walesa mi je bil tako domač, da sem neprestano pogledovala za hrbet, če se bo mimo pripeljal kak mali zeleni avtomobil in bom v njem zagledala Liama … Nenazadnje sva prenočevala v njegovi vasi. No, to sem kar hitro nehala delat, ko me je Carlitos opozoril, da sem že poročena in zato oprezanje za Liamom ni na mestu … 
Trefin, Wales. Domača vas Liama Howella. Če verjameš. 
No, za knjigo
Nevesta grofa Ewiga sem se odločila, da bom ukrepala vsaj malo drugače … Predvsem seveda zaradi Carlitosa, ki mu nikakor ne gre v račun, da postavljam svoje zgodbe v kraje, kjer še nikoli nisem bila. Prepričan je namreč, da moraš obiskati kraj in si ga dobro ogledati PREDEN je knjiga končana. To naj bi spadalo k osnovnemu raziskovanju, ki se pritiče vsake knjige, ki je postavljena na realno lokacijo. Khm, khm … No, ja …. Ne, če si raziskovalec iz naslonjača.
V glavnem, pod vplivom mojega
možeka, sem se odločila, da bom tokrat res obiskala kraje o katerih pišem v novi knjigi. Čeprav tu sama okolica ni tako zelo pomembna. Zgodba se namreč odvija nekaj malega v študentskem naselju v Rožni dolini (Tja mi pa res ni treba hodit! Imam še vedno živo v spominu.), ostalo pa nekje v Prekmurju. V enem dvorcu. Natančneje v
dvorcu Matzenau v Prosenjakovcih, praktično na meji z Madžarsko.
Slikco razpadajočega dvorca sem potegnila dol s 24ur.com, že čez en teden pa bom imela že moje lastno dokumentarno gradivo. V moji zgodbi dvorec seveda ni razpadajoč, ampak žari v vsej svoji lepoti. Tako kot bi si rodbina von Wrede želela.
Kje sem odkrila ta dvorec? Ja, na internetu seveda.
Par slik, ena šolska raziskovalna naloga in to je to. Dovolj podatkov za mojo lokacijo. Seveda sem dvorec preimenovala v dvorec grofa Ewiga
, pa dovolila sem si nekoliko kreativne svobode z okolico, ampak dvorec je pa vseeno isti. Ali pa vsaj lupina dvorca.
Anyways … Glede na to, da se zgodba odvija v mesecu marcu, bova s Carlitosom v začetku marca odšla prav tja – v Prosenjakovce. Na nekajdnevno ekskurzijo (ja, pa v torek, 6. marca ob 18h, bom naredila predstavitev knjige Prekletstvo družine LeRoy v knjižnici v Murski Soboti! Ker sem glih tam …). Da ne bo prav vse samo raziskovanje iz naslonjača …
Moram pa se pohvaliti, da sem letos že opravila nekaj raziskovanja na terenu … Na moj rojstni dan je bil tako lep sončen dan, da sem si v službi vzela dopust in se s Carlitosom odpeljala na en mini izletek na grad Snežnik. Ta grad ima namreč tako dobro ohranjeno notranjo opremo iz konca 19. stoletja, da sem tu dobila navdih za notranjo opremo dvorca grofa Ewiga. Sicer priznam, večino raziskovanja sem naredila preko interneta. Na grad sem šla bolj zaradi firbca, da bi videla koliko sem zadela in kje sem ga kiksnila. Izkazalo se je, da je čist ok tako kot sem napisala in da niso potrebni nobeni popravki … Ampak grad je pa čudovit. Škoda le, da je bila naša vodička po gradu nekoliko … hm, no … pasivno agresivna … Mislim, da ji ni bilo všeč, da sem tooooliko spraševala (ali pa, da sem spraševala o stvareh, o katerih ni imela pojma) in me je kar nekajkrat nič kaj profesionalno zabila nazaj (popolnoma neumestno in popolnoma nepotrebno) … Torej, čudovit grad, ampak z grenkim priokusom.
Grad Snežnik od spredaj.
Grad Snežnik od zadaj. Svetloba nama je malo nagajala …
Kljub vsemu pa se vračam k meni tako zelo ljubem raziskovanju iz naslonjača. V moji tretji knjigi Nino, glavno junakinjo knjige
Nevesta grofa Ewiga, pošiljam v
Kaliningrad Oblast, v del Rusije med Litvo, Poljsko in Baltskim morjem. Verjetno že sedaj vem veliko več o zgodovini tega območja kot marsikateri domačin.
Stara Prusija,
Sambijci,
Tevtonski viteški red … vse mi je tako domače! Sicer izgleda, da se bom morala naučiti kakšno rusko besedo, pa malo osvežiti cirilico, ker mi angleščina tukaj ne koristi toliko kot mi je za Wales (ampak: hvala Bogu za
Google Translate!
).
In ne, izleta tja ne planiram. Za enkrat.
Dobrodušni gozdni duhec iz filma Moj sosed Totoro ali v originalu: Tonari no Totoro (ČUDOVIT risani film).
). Ampak ne katerikoli čaj – mora bit valežanski čaj. Bog-ne-daj angleški … te pošljejo naravnost nazaj domov! 
Prejšnji teden sem namreč naredila moj prvi “book trailer” in meni se zdi, da je tolk profi. 
Sicer bi morala vzet v zakup, da skupaj z Walesom pride tudi dež, vendar vseeno raje ne bi … Prosim … Če se le da … 
Ampak lokacija pa je še vedno ČUDOVITA!
Pa razporeditev ni bila ravno taka, kot sem si predstavljala … Hmmm, hmmm, hmmm … To je bilo vse namerno tako narejeno … 
), intenzivno 14 dnevno zanimanje za numerologijo (Me je že minilo. In ne – ne bom si spreminjala imena. Priimka pa tudi ne! 