Dragi dnevnik … :-)

Včeraj naju je moja sestra Maja peljala na letališče v Ronke. Izkoristila sem njen CD predvajalnik in ji na konkretnih primerih demonstrirala kako fajn je film Hairspray in kako super so pesmi. Priznam, od kar sva s Carlitosom šla gledat ta film, delava reklamo praktično na vsakem koraku. Tako sva skoraj eno uro popevala in poplesovala na “Good morning Baaaaltimore…” in druge pesmi … Na letališče smo prispeli prehitro, ker CDja še ni bilo konec. AMPAK: pustili smo ga v Majinem avtu, da ga bo čuvala za naslednje 3 tedne in ga po možnosti poslušala na poti nazaj. Me zanima, če je ta privilegij tudi izkoristila …

Še dobro, da sva 2 dni prej potrdila letalsko karto in prišla na letališče 2 uri prej, saj smo v Ronkah ugotovili, da je bil najin let zaradi “tehničnih razlogov” odpovedan. Takoj so nas (nisva bila edina) posadili na bus in nas prešvercali iz Trsta v Benetke.

V Benetkah smo “Trieste people” (kot so nas poimenovali) postali trn v peti tamkajšnjih uslužbencev. Gremo namreč na check-in … Midva se postaviva na šalter št. 33 za Milano. Ko končno prideva na vrsto, nas tip pošlje na šalter št. 36, ker naj bi bil tam gospod specializiran za “Trieste people”. OK. Greva na šalter 36. Business class, piše, izraz na obrazu uslužbenca pa pravi Kaj-pa-vi-tle-?!. Nezadovoljen, ker mu je Stefano iz šaltra 33 ponovno poslal nas, “Trieste people” najprejčez 3 šaltre vljudno (!) nadere Stefania, potem pa nama dovoli, da ostaneva v njegovi vrsti … Tipka po računalniku, se jezi, tipka, pomaga mu uslužbenka iz šaltra 35, še vedno ne gre, vrsta za nami (sami biznismeni) se daljša … Uslužbenec je vidno živčen. Problem predstavlja najina elektronska vozovnica. Opravi telefonski klic in naju pošlje v pisarno Alitalie.

Carlitos, kot mu je naročeno, teče v pisarno, jaz in najina v violični polivinil ovita kufra se umaknemo v stran in damo prednost dokaj nezadovoljnim biznismenom. Pride šefica, preverja kaj se dogaja, do najinega leta pa samo še pol ure …

Biznismenov ni več, priteče Carlitos, končno nam uredijo karte, oddamo kufre za Buenos Aires in šibava proti carini … Nobenega biii-biiiip. Vse ok. Niso komplicirali ne za mojo plastenko vode niti za deodorant.

Oba leta sta bila razmeroma mirna, nekaj turbulenc, ampak ni bilo sile. Upala sem, da bom na čezocenskem letu lahko gledala Hairspray, ampak ni bilo te sreče. Tega filma niti ni bilo v ponudbi, poleg tega pa tudi slušalke niso delale, sam ekranček na sedežu pred mano pa tudi ni bil v najboljšem stanju. Tako, da sem večino leta prespala. V mojo glavo pa so se stalno vračale pesmi iz (že tolikokrat omenjenega) filma Hairspray (celo v spanju!), tako da sva s Carlitosom prišla do spoznanja, da sva se ga (po 5-ih dneh lastništva originalnega CD-ja) uradno prenajedla … Z željo po ohranitvi zdrave pameti sva se torej odločila, da se bova -kar se tiče Hairspraya- naslednje dni postila, kljub temu, da ima Carlitos omenjeni CD priročno prekopiran na laptop, ki sva ga prinesla s seboj. Ampak sedaj je res DOVOLJ!

Aha! Pa še tole je pomembno: testirala sva različne letalske menije. Navadno letalsko kosilo ali večerja vsebuje le 2 možnosti: piščanca ali ribo. Pa sva predhodno naročila hindu meni za gospoda in vegan meni zame. Hindu je bil za letalske razmere ok, vegan pa kar neki! Naš sosed je imel košer meni, pa tudi ni bil pretirano navdušen. Hebrejščine sicer ne razumem, ampak po reakcijah predvidevam, da je rekel nekaj v stilu: “To je Kosher?!” No, za nazaj bova ekspirimentirala z drugimi meniji …

In pristanek? Super! To pa res. Pilotu je za čestitat. Dotik s tlemi skoraj neobčuten!! BRAVO!

PS. Slike pridejo drugič …