Dragi dnevnik … :-)

Sedim za računalnikom in poskušam pisati blog. Priprla sem okno, da pride v prostor nekaj zraka … Zunaj slišim vrvež avtomobilov in skoraj nenehno trobljenje. Ja, to je Buenos Aires. Kljub temu, da sem v šestem nadstropju, hrupu ulice ne uidem. Morala bi sicer pripravljati spominke za goste najinega poporočnega žura, ki bo v soboto, vendar pa me je Ljubin komentar spodbudil, da nekaj napišem …

Danes sem se šla razgledat na Once - četrt v Buenos Airesu, kjer so pretežno trgovine. Da vidim kaj bo naslednje poletje moderno v Sloveniji in si morda kaj kupim … Ko je Carlitos še živel v četrti Almagro, je bil Once razmeroma blizu in sem se večkrat odpravila tja, da mi je hitreje minil čas. On je namreč cele dneve delal in jaz sem se morala nekako zaposliti. Fajn se mi je tudi zdelo, ker je bilo tam vse zelo poceni in sem zato imela občutek kot da si lahko res karkoli privoščim. Sicer roba ni ravno najboljše kvalitete, ampak če imaš čas in voljo, lahko dobiš marsikaj dobrega za nizko ceno.

Foto: Roberto Fiadone. Ja, slikco sem si sposodila iz Wikipedie.

Ko je Carlitos izvedel, da hodim tja, ni bil najbolj zadovoljen. Prvič, ker roba tam ni kvalitetna (hja, isto kvaliteto dobiš v marsikateri slovenski trgovini in to za NAJMANJ 2x višjo ceno, tako da še vedno navijam za Once!), drugič pa naj bi bilo tam … no, nevarno … Tako pravijo, ampak meni se ni še nikoli nič nenavadnega zgodilo. Res pa je, da se nikoli ne izpostavljam: oblečena grem v vsakdanje cunje in ponavadi ne komuniciram z okolico. Tako niti ne morejo vedeti, da nisem Argentinka. Trgovinam, kjer te dobesedno vlečejo noter, se izogibam. Marsikje namreč prodajalke stojijo pri vratih in če le pogledaš v njihovo vetrino, te že kličejo, da pridi noter, da si lahko ogledaš njihovo ponudbo brez obveznosti. Ja, kdaj pa je bilo obvezno kupiti nekaj, že samo če vstopiš v trgovino!? To se mi zdi vsiljivo in mi gre na živce. In ko enkrat vstopiš, ti bodo takoj za petami z njihovo ponudbo … Meni pa se z mojo španščino ne da ukvarjat z njimi, zato grem v take trgovine le, če sem v vetrini opazila nekaj, kar bi RESNIČNO rada videla kako mi stoji in mogoče tudi kupila …

Na vsakem vogalu ti folk ponuja razne reklamne listke npr. če bi želela, da mi berejo iz tarot kart ali če bi želela kupit rabljen mobitel ali … Tega ne zmanjka. Ulice so zelo prometne, pločniki nabito polni. Večina ljudi pa nosi s seboj ogromne vreče. Na Once pridejo namreč kupit oblačila, nakit in druge stvari, ki jih potem sami prodajajo naprej v svojih trgovinah … če kupiš v velikih količinah, dobiš tudi bolj poceni. Nekateri prodajalci celo prodajajo samo na debelo.

Potem se še kak tip obregne v tebe (komentarji, ki jih imenujejo piropos in obsegajo vse od razmeroma nemotečega pozdrava do osladnih, predrznih in za moje pojme tudi nesramnih seksističnih opazk), ampak to se dogaja po celem Buenos Airesu. Še sedaj, ko imam poročni prstan na roki, jih ne ustavi. V nekem turističnem vodiču sem brala, da bi moral poročni prstan delovati proti nadležnim argentinskim moškim kot česen proti vampirjem , ampak moje izkušnje tega ne potrjujejo. Tako, da moje načelo ostaja: samo ignoriraj in pojdi naprej.

Once seveda ni turistični del mesta. Sploh ne. Ampak jaz nisem bila nikoli turistka v Buenos Airesu. Rada se počutim kot del tukajšnjega vsakdanjega življenja … enkrat na leto.

PS. Danes bi morala prispeti v Buenos Aires moja mama in Bernard (njen prijatelj iz Velike Britanije), vendar smo včeraj ob pol noči prejeli klic iz Washingtona v stilu: Huston, we have a problem. Kot pričakovano sta zamudila let za Buenos Aires in prideta en dan pozneje. Pa smo jih posebej opozorili na to in jim odsvetovali potovanje preko ZDA, ampak ta mladina noče in noče poslušat in dela vse s svojo glavo … Ah, kam gre ta svet!