Dragi dnevnik … :-)

Za to objavo sem si morala vzet nekaj časa oziroma lahko bi rekli, da je moralo preteči nekaj vode … Letošnji 1. november sem preživela v Argentini in mislim, da je to celo prvi Dan mrtvih (ah, ne maram takega poimenovanja, dajmo raje: Dan spomina na mrtve), ko nisem šla na grob mojega tata in sorodnikov. Kljub temu pa je imel ta dan en poseben naboj … Zelo zelo otožnega!

Tako je naneslo, da sva ravno tisti dan izvedela, kje je “pokopana” najina prijateljica, ki je pred pol leta tragično umrla zaradi zastrupitve s plinom, skupaj še z dvema njenima prijateljicama. Celotna zgodba o njeni smrti in o dogodkih, ki so se dogajali potem (in se še vedno dogajajo) je žalostna ne samo zaradi njene smrti, temveč tudi zaradi marsikaterih ljudi in njihovega nespoštljivega odnosa … Dva izmed najinih prijateljev, ki poskušata urediti papirje, da bi jo lahko končno upepeljili, sta nam povedala kje se trenutno nahaja njena krsta … in sva jo šla obiskat. Verjetno bolj zaradi najinega duševnega miru, kot njenega … Nenazadnje se nismo nikoli poslovili … tako dokončno. Ker je bil to zadnji dan najinega bivanja v Buenos Airesu, obiska nisva mogla prestavit na kak drug dan. Moral je biti ravno 1. november.

Pokopališče La Chacarita izgleda prav lepo od zunaj. Podobno našim Žalam, samo veliko večje. Nič nimam proti pokopališčem - nekatera imam celo rada, saj so mirna, spokojna in celo zanimiva. Ampak to pokopališče …

Najprej sva se orientirala, kje sploh sva in poiskala sektor 17. Potem sva šla naravnost naprej mimo velikih družinskih grobnic …

… do dela pokopališča, kjer smo morali iti po stopnicah dol v kletne prostore … In gledala sem dol iz “balkona” in nisem vedela kaj gledam. Resnično nisem vedela kaj gledam in spraševala sem Carlitosa kaj je tam spodaj …

Dokler nisva prišla bližje. Potem mi je bilo vse jasno! Človek sploh ne more, da ne bi bil otožen. Vsaka stena je namreč 6 nadstropna omare, kjer ležijo krste. V vsaki omari ena. Na vratih ene je cvetje in razna sporočila, na vratih drugih je morda ime ali religijska figura … ponekod pa ni nič, niti številke “omare”. Je pač padla dol … In tu najina prijateljica že pol leta čaka, da jo bodo kremirali …

Res je, da ko si enkrat mrtev, si mrtev, ampak a ni lepo, če si simbolično vrnjen zemlji? Če imaš košček zemlje s spomenikom? Pa četudi je le kamen … A ni lepo, če kdaj pride kdo mimo, se ustavi, pusti rože ali svečo? Pa tudi, če te upepelijo in raztresejo tvoj pepel kjerkoli že … Ne vem. To mi daje občutek miru. Nekega zaključka. Tisto skladišče krst pa … me naredi zelo žalostno. Nek umesni prostor, ko nisi ne živ in niti popolnoma mrtev. Ko te ne pustijo umreti … Nekako tako, kot če te umetno držijo pri življenju …