Dragi dnevnik … :-)

Televizijo gledam le izjemoma. Res samo izjemoma. Ponavadi, ko grem čez vikend domov-domov in mama prižge televizijo, potem pa še jaz obsedim na kavču in gledam kak Midsumer Murders ali pa Inspector Morse.

Včasih sem na TV3 ujela kako epizodo resničnostnih šovov npr. Apprentice ali America’s Next Top Model - takrat, ko sta mu sledili dve epizodi Ghost Wisperer (ne spomnim se naslova v slovenščini!) - pač, rada imam duhove in take zadeve. Dokler je seveda v mejah dobrega okusa …

Med tednom pa televizije sploh ne odprem, čeprav imava kabelsko. Imam dovolj drugih zanimivih stvari za počet in televizija je res na samem koncu mojega “TO - DO” seznama (no, če sem čisto iskrena niti ni na tem seznamu). Sem pa bila včeraj na obisku pri Andreju & Ani in so imeli prižgano TV. S pogledom sem tako ulovila (večkrat ) tisto argentinsko limonado, ki jo je Urša omenila: Sos mi vida oz. v slovenščini Razigrani par. Ker je igralska zasedba precej podobna telenoveli Muñeca Brava oz. Divji Angel (glavna igralca sta ista, pa še kdo drugi tudi) in ker sem nanjo … hm … čustveno navezana, se je v moje misli takoj prikradlo tisto davno leto 1999, ko sem prišla študirat v Ljubljano. Takrat me je moja cimra Karmen zasvojila s to telenovelo - edino, ki sem jo kdajkoli gledala …

Sicer sem začela gledat nekje pri 30. in končala pri recimo 130. delu (kljub temu, da jih je vseh skupaj skoraj 300), ker več kot toliko potrpljenja spet nimam … Ideja o eni revni, ma lepi in samozavestni služkinji, v katero se zaljubi luškan gospodarjev sin mi je res romantična (kot večini ženske populacije), ampak vse ima svoje meje. Ko enkrat premostita njune statusne in osebnostne prepreke in jima rata priti skupaj, naj zaključijo z in živela sta srečno do konca svojih dni. Kot se za pravljice spodobi!

Ampak to, da gresta že po treh delih njune nepopisne sreče narazen in to zaradi kake neumnosti ali še bolje … ker ona izve kdo je njen oče in po čistem naključju je ta ista oseba tudi njegov oče in je zato prepričana, da je spala s svojim bratom … Ampak, ne da bi mu povedala in se z njim o tem pogovorila, kot bi se spodobilo! Neeeee! Treba ga je pripraviti, da jo bo zasovražil, vse dokler se ne razve, da njen oče dejansko ni njegov oče, ker je on pač posvojen in so mu to celo življenje skrivali … Ah!

No, potem se spet lovita naslednjih 50 delov in ko skoraj prideta nazaj skupi, se nekaj drugega zgodi, da se lovita še naslednjih 50 delov. Potem jim končno rata pridet SPET skupi, pa se že čez 3 naslednje dele spet nekaj zalomi in spet se lovita naslednjih 50 delov … Mislim, no! Kar je preveč, je preveč! Če nista zmožna niti pet delov ostati skupaj, potem nima niti smisla, da izgubljata čas!

Če gledalec v tem času še ni izgubil živcev, se je pa po vsej verjetnosti zdolgočasil … Ampak vseeno. Tistih 100 delov, ki sem jih gledala, so mi bili fajn. In Ivo (Facundo Arana) je bil lušen poba in Mili (Natalia Oreiro) lušna služkinja.

Potem je preteklo nekaj vode in ko sem šla poleti 2003 v Argentino, sem ponovno ulovila še kakih naslednjih 50 delov na njihovi televiziji. Zgolj zato, da sem dnevno vadila mojo argentinščino, seveda … Tako, da je moja čustvena navezanost popolnoma upravičena.

No, ampak … Kaj sem že hotela rečt? … Aja. Ne, jaz ne gledam televizije.

PS. Še malo čenč: ena ženska je zanosila s Facundom Arana in ko je tudi sam potrdil to novico, je bila to ena najpomembnejših novic tedna. O tem se je govorilo po radijih, po TV (bilo je na poročilih!), na prvih straneh raznih revij …