Naključna srečanja
Ko sem živela še doma-doma 
sem bila veliko bolj pozorna na ljudi, ki sem jih srečala na ulici. Od kar pa sem v Ljubljani, enostavno ne pričakujem, da bom srečala koga poznanega. Saj ljudi še vedno gledam v obraz, ampak jih enostavno ne prepoznam … Zato, ker jih ne pričakujem in tudi zato, ker očitno obraze hitro pozabljam … Glasove v večini takoj prepoznam (zaradi načina govora in barve glasu), ampak obrazi mi pa uidejo s spomina …
Potem pa se mi večkrat zgodi, da mi gre nasproti nekdo, ki ga gledam naravnost v obraz in šele ko je na dolžini 2 metra od mene, se mi začenja zdet nekam znan … In itak, oseba gre mimo, jaz pa tudi grem naprej, ampak še vedno v glavi meljem in meljem kdo bi lahko to bil … Od kje mi je ta človek znan? Je bil morda …? Neeeee. Ali pač? Pismo ej, če bi spregovoril, bi vedela zagotovo kdo to je!
Meni se je sicer večkrat zgodilo, da sem vsa navdušena pozdravila nasproti prihajajočega, ta pa me je samo debelo pogledal in šel kislo naprej … Ok. Očitno sem se zmotila … Pardon. Zaradi takih kislih kumaric (predvsem pa mojega ponosa 
) le izjemoma napadem neznane ljudi, ki bi se lahko izkazali za dolgo pozabljena poznanstva. Ko gledam nazaj, pa se mi vedno zdi škoda, da se srečamo in ne ustavimo. Saj ne za dolgo … 5 minutk, to je vse. Za več časa niti nimaš dovolj materiala za govort … 
Pač, čas je šel naprej … Ampak tistih 5 minutk je zlata vrednih - če si seveda dobre volje! 
Tako je naneslo, da sem ravno ta teden čisto slučajno srečala bivšo sošolko s faksa. Že celo leto gledam njen naslov na moji oglasni deski in si pravim, da bi jo morala enkrat poklicat in se zmenit, da se kaj dobimo … Pa ta enkrat ni nikoli prišel. Kakšno presenečenje! 
Ne vem, morda se staram, ampak meni je zelo lepo srečati prijatelje, znance, sošolce, (so)cimre iz preteklosti (pa četudi se v svojih časih nismo najbolje razumeli). No, razen, če nisem slabe volje in se mi ne da niti ust odpret … Ja, tudi taki dnevi so … Ampak naključno srečanje z bivšim sošolcem na pošti, klic prijateljice iz otroštva, ker potrebuje kuharski recept … meni so to kot drobna darilca. Drobna 5 minutna darilca, ki mi polepšajo dan. Zna se zgodit, da če bi bila to 1 urna darilca, da morda ne bi bila več tako posrečena, ampak celo odveč … Ampak 5 minut … ravno dovolj, da se veseliš naslednjega takega naključnega srečanja … Ah, male radosti življenja!
