Dragi dnevnik … :-)

A je res morbidno, če te zanimajo pokopališča? Nekdo mi je enkrat to rekel, ker sem pač imela na zidu sliko enega zelo posebnega madžarskega pokopališča. Pa kaj, no! Imam pač rada pokopališča. Saj ne vsa. Ampak tista opuščena so mi res carska. Če so irska, še toliko bolje.

Nenazadnje sem etnologinja in take stvari me morajo zanimat. Baje. Mene pač smrt ne plaši. V bistvu mi je celo zanimiva. Mislim … a vi ne bi radi vedeli kaj se dogaja s človekom nekaj minut preden umre? Kaj vidi? Kaj razmišlja, če sploh? No, MENE PA!

V glavnem (da ne odtavam od tega, kar sem hotla povedat), trenutno delamo doma VELIKO čistko. Tisto ta pravo. Ker bomo prenavljali stanovanje. In ko delaš čistko, naletiš na številne predmete in zapiske iz tvoje preteklosti. Nekatere spraviš v škatlo z napisom “Spominki”, za druge je čas minil in pristanejo v košu za smeti. In med tistimi, ki bodo pristali nekje med reciklažo papirja, sem našla zapiske iz mojih prvih pravih terenskih vaj v 1. letniku faksa. Preden ji dokončno zavržem, jih moram nekje ovekovečiti. In tole bo kar primeren kraj …

Torej, čez vikend smo bivali v Pilštanju in časa je bilo dovolj, da smo nadobudne brucke etnologinje obiskale tudi lokalno pokopališče. Tako so se v mojih zapiskih znašli najzanimivejši zapisi iz nagrobnih kamnov … TE sem hotela deliti z vami. Ker meni se pač to ne zdi morbidno, ampak zelo zanimivo …

(Ups. Mislila sem, da piše čIstilka in ne čAstilka. Živeti v zmoti mi je bilo bolj zanimivo … )

Tako, sedaj pa v reciklažo!