Rada berem!
Že leta nazaj mi je Carlitos večkrat rekel, da imam (po vsej verjetnosti) kak smisel za pisanje. To bi bilo vsaj za pričakovati, če pišem dnevnik že od malih nog. Pa tudi zato ker baje znam napisat res lepa v srce segajoča voščila in želje … BAJE! Ampak nekaj ga je vseeno motilo in sicer to, da nisem noben knjižni molj. On, ki dnevno prebira take in drugačne knjige - sicer zadnje čase manj fikcije in več, hm, nefikcije 
, je mnenja, da je pisatelj lahko le nekdo, ki je tudi navdušen bralec. Torej, če hočeš ustvarjati knjige, jih moraš tudi z navdušenjem požirati.
Moj odgovor, da so ljudje, ki berejo knjige in ljudje, ki jih pišejo, ga ni prepričal. “Kje dobiš slog? Komunikacijske veščine?” me je vprašal. Kljub temu pa je, ko je prebral mojo knjigo, rekel nekaj v stilu: “Ne vem od kje si pobrala ta slog, ker ne bereš glih dosti …. ampak definitivno IMAŠ (specifičen) slog pisanja.” Ok, hvala. Ampak dejstvo je, da rada berem. Samo ne vse po vrsti. Če je knjiga res dobra (dobra ZAME, ne glede na to kaj o njej menijo kritiki ali celo božje stvarstvo!), jo bom z velikim navdušenjem požrla od začetka do konca. Nobenih pavz. Problem je le v tem, da redko dobim knjigo, ki me prepriča … Zato bolj posegam po nefikciji - po knjigah, ki mi odprejo nova obzorja, ki me kaj naučijo.
A je moj problem, da so moje sanjarije veliko bolj zanimive (vsaj meni!) kot zgodbe, ki jih lahko preberem v knjigah?! Saj zato sem se odločila, da bom začela pisati knjige … Če že tako težko dobim take, ki bi me res pritegnile, bom pa na papir dala tiste, ki so nastale v moji glavi. Torej ne pišem zato, ker imam blaaaazno ljubezen do pisane besede. Pišem ZATO, ker imam v moji glavi zelo zanimive zgodbe, ki bi jih rada delila s svetom.
Zato tudi ne morem brati samo zaradi branja samega. Jaz sem praktični človek! Ne maram, da so stvari same sebi namen. Zgodba me mora prepričat. Mora me potegnit vase, mi dati mislit, mi dat nekaj za življenje. Rada imam zgodbe, ki so zanimive, napete, vendar pa ne obremenijo duše … Ne maram brati o tuji nesreči. Rada pa berem o tujih uspehih. Rada berem o ljudih, ki so premagali svoje fizične ali karakterne omejitve. PER ASPERA AD ASTRA. Rada berem zgodbe, ki navdihujejo. Zgodbe, ki spodbudijo mojo domišljijo. Zgodbe, ki so (zame) boljše kot tiste, ki nastajajo v moji glavi …
Saj dejansko nisem tako zahtevna bralka. Bolj je problem v tem, da so današnji bralni in pisalni trendi usmerjeni predvsem v kriminal, v tragiko, človeško nesrečo, jezo, sovraštvo … Ja, če hočem kaj takega lahko samo odprem televizijo ob 19h … Moj prosti čas je preveč dragocen, da bi ga polnila z duhomorno vsebino … d8439878bdd210bc6a010b22f5a38030
Tu se pa kot “poklicna” požiralka knjig moram oglasit: Ko sem brala tvojo knjigo, Ksenija, sem bila res pozitivno presenečena. Dejstvo je, da maš talent in hvalabogu, da si ga izkoristila. Je pa vprašanje, kako mojstrovino bi šele napisala, če bi ogromno ogromno brala. Nobelova ti ne bi ušla.
Po drugi strani pa je čisto možno, da te branje na nek način pokvari. Sama, ki sem cele dneve v knjigah, verjetno prav zato ne bi bila sposobna napisat nekaj dobrega. Ker bi se stalno primerjala, predalčkala, analizirala … Res nismo vsi za vse.
Aaaaaaaaa, kdo se je oglasil!!!! Irenca!!!! Kako lepo presenečenje! Dobrodošla!!!
Veš kaj se meni zdi? Da če bi jaz ful brala, bi preveč gledala na to kako drugi pišejo. Mislim, da bi se preveč zgledovala po drugih, se primerjala z drugimi (in seveda potem ne bi bila nikoli “dovolj dobra” in bi si mislila, da če jo uberem po svoje, ne bo v redu. Tako pa delam tako, kot paše meni. Saj veš, kaj pravijo. Neumen kmet ima največji krompir! Upam, da bo držalo tudi tokrat!
Drgač pa mislim, da bi bila ti sposobna napisat marsikaj dobrega. In grem stavit, da si ŽE napisala marsikaj dobrega, sam problem je v tem, da mi ne daš za prebrat!!!! Jaz pa bi z veseljem prebrala!
Sej veš, ni najtežje kaj napisat … Najtežje je sebe izpostavit in rečt svetu: “To sem napisala. Preberte si!” Ker reskiraš, da nekomu ne bo všeč … in ti bo to povedal. Pač, zavrnitev. Eden izmed največjih strahov, ki jih imamo. Sam dejstvo je, da se bo VEDNO našel nekdo, ki mu ne bo všeč tvoje pisanje. VEDNO! In vedno se bo našel nekdo, ki mu ne bo všeč tvoja življenjska pot, tvoja nova frizura, tvoji novi čevlji, tvoj fant, tvoja odločitev (o čemerkoli) … Pa je treba vseeno zbrat pogum in sledit sebi. Se izpostavit. … Hm, kaj sem že tla s tem povedat? Aja! Kdaj mi boš dala kaj tvojega za prebrat?!
Še vedno mislim, da lahko pameten človek, ki točno ve kako in kaj svojim talentom, iz del drugih potegne tisto najboljše (pa s tem ne mislim sloga in motivov, ampak neko splošno duhovno in intelektualno razgledanost) in to sam uporabi na povsem samosvoj način.
Problem postane, ko moraš neko določeno delo secirat do najmanjših atomov in se ob tem ne počutiš več kot bralec, ampak kot mesar.
Več razlogov je, da še nekaj časa ne boš brala nič mojega.
Zato pa jaz komaj čakam, da dobim tvojo knjigo v roke … in vse naslednje!
Najbolj NE maram ZF, ženski ali kriminalni pocukrani romani me tudi niso nikoli zanimali. Najbolj sem brala zadeve tipa Tajno društvo PGC, Pet prijateljev in podobne adrenalinsko-avanturistične dogodivščine nastopajočih vrstnikov. Kasneje sem prešaltala na stvari tipa Govorimo nemško in Španščina v treh mesecih, haha!
Ko se odselim od doma si bom vzela čas za tisto, kar sem zamudila in zaj… v OŠ/SŠ: imam v planu naštudirat veliko zgodovine, poleg tega bom prebrala vse, kar sem prešpricala od domačega branja. Začnem z Visoško kroniko, nadaljujem s svetovno klasiko. Bi rada poznala te stvari in si ustvarila lastno mnenje o književnikih, zaradi razgledanosti.
Drugače pa v knjižnici še največkrat izberem priročnike a’ la čustvena inteligenca…
Am, ja, hotela sem pravzaprav povedat, da se strinjam, da raje manj kvalitetnega branja, kot pa veliko šunda
Sovica, se popolnoma strinjam. Raje kvaliteta, kot kvantiteta. Sam dejstvo je, da kar marsikdo razume za kvaliteto, pri meni … No, to ni. Sicer sem tudi jaz razmišljala, da bi v roke prijela kako klasiko iz SŠ. Ker sedaj bi brala z drugimi očmi in morda mi bi bila katera celo všeč … Morda celo Cankarja (samo zaradi tebe, Irenca!
- bom namenoma s povečevalnim steklom iskala tisto lučko upanja na koncu tunela 
)
Jaz sem zadnja leta (pardon, najmanj zadnje desetletje, oz. še več) tudi posegala predvsem po knjigah na psihološkem oddelku.
In sem se precej naučila o sebi, o drugih ljudeh, o okolju … Pred tem pa so bile na mojem spisku dogodivščine! 
Pet prijateljev sem oboževala (o tem moram tudi še kaj napisat! 
) . Karla Maya … no, nisem niti odprla, čeprav imamo doma celo zbirko, pa moja sestra jih je prebrala čisto vse. Sam ona je brala tudi Viktorio Holt, ki je jaz nisem nikoli … Mene pač to ni pritegnilo. No, saj nameravam pisat malo več o (čudaških) knjigah, ki sem jih jaz prebrala v bližnji pšrihodnosti …
Tudi jaz rada berem, ampak moram pa priznati, da so moja strast kriminalke. Ne morem pomagat, pritegnejo me, zlasti, če imajo dobre zaplete.
Druga zvrst, ki me pritegne so potopisi, potem pa sledi mladinska literatura ( ja vsa domača branja sem še enkrat dala skoz in so mi bila v drugo bolj všeč) še najmanj so mi všeč romantični ljubezenski romani. Pa tudi kaj takega nesem včasih s seboj na plažo ali v čakalnico ambulante….