Marianne Fredriksson: Anna, Hanna in Johanna
Prejšnji teden sem se srečala z bivšo sodelavko, ki mi je mimogrede omenila, da si je prebrala knjigo Marianne Fredriksson: Anna, Hanna in Johanna. Ker ji je bila knjiga izjemno všeč, bi jo rada tudi kupila … Jaz sem bila (itak!) takoj navdušena: “A res?! Joj, meni je bila ta knjiga tudi fenomenalna, definitivno najboljša knjiga kar sem jih kdaj prebrala ….” Potem pa mi je pojasnila, da to že ve … Da je zaradi moje omembe v blogu šla knjigo brat … Ups. 
Pa sem se odločila, da napišem malo več o tej knjigi in morda bo še koga zamikalo, da si jo gre v knjižnico izposodit ali morda celo kupit.
Torej: “Pisateljica nam predstavi življenje treh žensk – babice, mame in hčerke. Živijo v različnem času, menjavajo se vrednote, vendar določeni vzorci prehajajo iz roda v rod. Najslikoviteje je opisana babica Hanna in del njene zgodbe je tudi zgodba njene hčerke in vnukinje. Vse tri ženske so izredno bistre, vendar kljub vsemu podrejene svojim možem.Vse si izberejo može, ki imajo čustveno hladne in dušeče matere katerih se ne znajo osvoboditi. Ob branju knjige se lahko zamislimo kakšne vzorce kot starši dajemo naprej svojim otrokom, in kako pomembno je, da svoje probleme razrešujemo v času svojega življenja, saj se drugače vlečejo iz roda v rod.”
To in še več si lahko preberete tule. Sama ne bi mogla povedat bolje … Zato nisem niti poskusila. 
Kakorkoli že, knjigo sem prebrala na mah in dobila v zameno OGROMNO. Vplivala je na to, kako sem začela gledat na lastno družino in na lastne prednike. Kar naenkrat to niso bili na primer le moji stari starši, temveč ljudje, ki so bili svoje čase otroci, pubertetniki, mladostniki, ki so imeli svoje sanje, želje, ljubezni, veselja in razočaranja … Kar na enkrat sem jih lahko videla preko vlog, ki jih igrajo v življenju v razmerju do mene. Torej na ljudi, ki imajo svoje življenjske izkušnje, svoja neizpolnjena hrepenenja, napake in drobne radosti … In vse te življenjske izkušnje te so jih naredile take kot so in kot jih poznamo danes (oz. smo jih poznali, ko so bili še med nami).
Prav to je bila knjiga, ki je še dodatno spodbudila mojo ljubezen do rodoslovja in družinske zgodovine. In upam si trditi, da je bila eden izmed skritih navdihov pri izdelavi mojega diplomskega dela - “Virbavih 189 let”.
Kot sem rekla … knjiga mi je dala ogromno. Priporočam! Definitivno priporočam v branje!
