Ni zemlje bolj svete …
Ni besed bolj svetih od tistih, ki jih govoriš.
In ni človeka bolj svetega … od tebe.”
Tole je del sporočila, ki sem ga napisala kaka dva tedna nazaj na Pozitivke. Občasno pač tudi tam kaj napišem … Oni imajo sicer prakso, da moraš “članek” napisat in poslat, potem pa ga oni preverijo in če je vse ok, ga objavijo pod tvojim imenom.
Tako sem tudi jaz napisala zgornjo misel in zraven še dopisala od kje sem dobila navdih. Potem pa sem čakala, da bo objavljeno. Ponavadi potrebujejo kak dan za objavo, tokrat pa do tega kar ni in ni hotelo priti. Prepričana, da je pač sodobna tehnika zahinavila in da moje sporočilo enostavno ni prišlo do naslovnika, sem na to misel in članek enostavno pozabila …
Čez par dni, pa me v nabiralniku čaka Sončna pošta. To naj bi bila pošta s samimi dobrimi novicami, ki ima na tisoče prejemnikov pozitivnih prejemnikov (nad 75.000). Jaz jo nič hudega sluteče odprem in zagledam Misel tedna. Preberem jo in se mi zdi nekam blazno znana … “A nisem ravno jaz imela podobnih misli par dni nazaj?” razmišljam sama pri sebi. Nič mi ni bilo jasno, potem pa spodaj zagledam avtorja … Kaj?! Moja misel se je znašla kot misel tedna?! To je bilo res lepo presenečenje …
Preverila sem še moj profil na Pozitivkah. Sedaj se moja misel nahaja tudi tam … Škoda le, da so izbrisali moje pojasnilo o navdihu. Nenazadnje ni vse zraslo izključno na mojem zelniku …
Drgač pa ta misel kraljuje tudi na samem portalu Pozitivk, na prvi strani. Sicer jo bodo prej ali slej zamenjali, ampak za sedaj je še tam in zato sem pač morala slikat tudi to … Tako, za arhiv. 
Tako mlada, pa že veje iz tebe sama modrost. Mene si pa zelo osrečila, ko si mi rekla, da človek srečuje take ljudi, kot si jih zasluži. Sem še zdaj vsa ponosna.
Ker jaz te poznam.
Joj, Ljuba … Hvala, no … In me veseli, da te spet berem na mojem blogu.
Ljuba: Ksenija je samo “telesno” mlada, duhovno pa ne!