Enid Blyton: Pet prijateljev
Dandanes prebirajo 5 prijateljev osemletniki. Če ne še mlajši. Jaz sem jih prebrala pri 10-ih. Ko so prišli ven. Spomnim se, kako sem čakala, da bo mama prinesla novo knjigo. In kako sva se s sestro kregali, katera jih bo prva prebrala. Potem pa je šlo … na dušek! V slabih dveh urah je bilo vsega konec!
Uf, kako sem jih prebirala! 
Bilo je poletje 1991. Ravno se je začela vojna za Slovenijo, me (jaz, moja sestra in tri sosedove punce) pa smo šle k vaškemu bajerju. 5 nas je bilo in vsaka je imela svojo vlogo - ena je bila Anne, druga Julian, Dick in zadnja George. Peta je bila najbrž Cigančica Jo, sam se ne grem stavit. Mislim, da ni nobena želela bit Timmy. 
5 prijateljev so bili tudi moj prvi navdih … Zaradi njih sem začela pisat svoje čisto prave “knjige” … Kvalificirala sem jih kot “bolj resnične”. Tako sem pri 11-ih začela pisati mojo prvo knjigo “2 deklici na otoku sredi morja”. Po nekaj napisanih straneh sem prišla do zaključka, da je zgodba preveč otročja, pa sem začela novo knjigo … “Beckyne dogodivščine”. Tudi tle nisem prišla daleč. “Preveč je otročje” sem ugotovila po 14-ih straneh … Hvala bogu, da sem ugotovila dovolj hitro in nisem zapravljala časa za “otročje”. 
Potem pa sem se pisanja lotila bolj profesionalno. Seveda, še vedno nisem imela več kot 12 let. Ampak imela sem zvezek za pisanje “na grdo”, potem pa sem vsako poglavje sproti pretipkala s pisalnim strojem … Res profi! Knjiga še danes nima naslova, pisala pa sem jo ene 3 ali 4 poletja. Žal nikdar dokončala. Ni bilo časa, ne discipline … in tipkalni stroj … nočna mora!
Ko sedaj prebiram napisana poglavja, se prav zamislim. Bila sem na pravi poti … Škoda, ker nisem vztrajala! Ampak takrat sem imela druge sanje in biti le pisateljica mi je pomenilo sprijazniti se z drugo izbiro … In dolgo časa sem potrebovala, da sem spoznala, da so včasih neuresničene sanje tudi skriti blagoslov … In da je morda druga izbira v vseh pogledih veliko boljša kot “ta prva” …
