Dragi dnevnik … :-)

Ko odraščaš (tj. “Growing up” kar je tudi BTW njihov album iz leta 1997 ) je normalno, da iščeš vzornike po katerih bi se zgledoval. Iščeš sebe, iščeš svojo pot v svetu … Vsi smo šli skozi to. Sicer današnja mladina se bolj vidi v Harryju Potterju in njegovih prijateljih ali v mehiški limonadi Rebelde …

Jaz … jaz sem imela tudi svoj del vzornikov. Ko so vsi navijali za Guns’n'Roses, sem jaz oboževala lušne fante iz New Kids on The Block. Step by step. Uu, baby, wanna get in your wooooorld.

Ups, I did it again … očitno je besedilo nekoliko drugačno.

Spoznala sem jih zato, ker se je za njih ogrela moja sestra. In jaz sem ji seveda morala slediti (celo na Klub Klobuk!) … Moja mama pa je bila z izbiro seveda izredno zadovoljna. Lušni NKOTB proti škandaloznim in glasnim G’N'R. Ni dvoma za katere je navijala ona!

“Flash from the past … New Kids are back!!”

Od igralcev me je ogrel Jonathan Brandis (”It”, “Seaquest”). Ne zato, ker bi imel kake blazne kvalitete. Bil mi je preprosto lušen. Med športniki pa me je navdušil Andreas Goldberger - Goldi. Ene par sezon sem tako vneto spremljala smučarske skoke, čeprav nisem bila nikoli športni navdušenec. Vendar pa moram v svojo obrambo povedat, da je bilo moje idealiziranje njega nekoliko bolj “odraslo”. Njegov simpatičen nasmeh sem registrirala šele potem. Opazila pa sem ga, ko sem na poročilih videla njegovo reakcijo leta 1996 , ko ga je presenetljivo premagal Primož Peterka. Takrat sem si mislila: “Taka bi rada bila tudi jaz! Iskreno vesela uspeha nekoga drugega!” In že je bil moj “idol” … Dokler ni prišlo do afere z drogo. Saj ne, da se mi je sesul svet … Morala sem pač spoznati oz. si priznati, da smo vsi krvavi pod kožo. Tudi moji idoli.

Vendar še zdaleč največji vpliv je imela name glasbena družina The Kelly Family. O tem, kako sem jih spoznala tistega usodnega 3. marca 1995, sem že pisala. Potem sem od sošolke dobila njihov Pilov poster. Tako, za spomin na tisti šolski ples … Po moje ga imam še vedno v kakšni mapi na kašči. Iskala sem ga na netu, da bi ga vam pokazala, ampak ga nisem dobila … ker je bil prav poseben. Paddy je bil oblečen kot nekakšen pastir in takrat nisem niti pomislila, da bi lahko postala oboževalka “take” glasbene skupine. Pa sem! In še kako hitro! Ko sem jih videla na Auerjevi oddaji “Poglej in Zadeni”, sem jih posnela na video. Parkrat sem potem gledala njihov nastop (predvsem pesem An Angel) in že sem bila “hooked”.

Pa ne toliko zaradi njihove glasbe in videza. To je prišlo pozneje. Mene je fasciniralo dejstvo, da je ta družina tako znana in uspešna, kljub temu, da ne zgledajo ne po videzu in ne po postavah kot filmski igralci ali manekenke. To je bilo zame, zakompleksano najstnico, nekaj popolnoma novega. Mladi in uspešni, brez da bi razglajeni skakali po odru, se oblačili po najnovejši modi ali pa stremeli po “idealnih” postavah … In TO je bilo bistveno! Z njimi sem spoznala, da sem lahko jaz JAZ. Brez pretvarjanja in stremenja za nečem kar nisem. Z njimi sem se naučila sprejeti sebe. In z njimi sem se naučila sanjat velike sanje …

Kljub temu, da so moji dnevi najstniškega oboževanja mimo … se nisem nikoli sramovala moje preteklosti in mojih “objektov” oboževanja. NIKOLI! Pa poznam ljudi, ki so se zelo hitro obrnili in čez par mesecev pljuvali po tem kar so prej mesece, leta hvalili … Jaz ne. Vse to je prispevalo, da sem to kar danes sem. In ničesar ne obžalujem. Kot je pela Edith Piaf Je ne Regrette Rien. In še vedno kdaj pogooglam in preverim kaj se danes dogaja z mojimi najstniškimi vzorniki … Kje so, kaj delajo, kam jih je peljalo življenje sedaj, ko smo vsi odrasli. In včasih izveš kakšno žalostno novico (Jonathan Brandis je npr. naredil samomor … ) , včasih še vedno kontroverzno polnijo časopise ali pa nočejo pozabiti na leta, ko so bili na vrhuncu in enostavno nočejo odrasti.

Ampak najlepše pa mi je spoznati, da so moji najstniški idoli dejansko odrasli - osebnostno, poslovno in nenazadnje tudi duhovno. Kako lepo je videti, da sem 10 let pozneje lahko še vedno ponosna, da so bili to moji vzorniki … Ne, ne vidim več tiste razlike jaz-nora oboževalka oni-nedostopni idoli. Sedaj vidim v njih ljudi, ki so mi blizu. Ker so naše življenjske poti postale podobne. Ustvarjamo si družine, iščemo svoje mesto v poslovnem svetu in se poglabljamo v duhovne sfere … In prav zaradi tega se mi prikrade nasmešek na obraz. Zaradi spomina na “dobre stare čase” in zaradi optimističnega pogleda uprtega v prihodnost.

In danes si lahko priznam … Res sem bila zakompleksana najstnica, ampak nikakor nisem bila neumna!