Dragi dnevnik … :-)

Torej smo imeli referendum, sem slišala. Pred časom … Ja, priznam, nisem bila najbolj na tekočem, na ta prav posebni dan, pa me niti ni bilo v Vipavski dolini. Mal sem pogooglala po internetu in glej presenečenje … očitno je bila večina za severno primorsko.

Še pred dobrim letom bi mi bilo bolj ali manj vseeno … Ampak od kar so padle meje z Italijo (no, vsaj deloma ) se mi še posebej nostalgično kolca po Goriški - pa ne zaradi Nove Gorice, jasno! Zaradi našega starega kulturnega in družabnega centra stare Gorice… Zaradi tiste originalne Gorice. Tiste “naše” Gorice.

Dokler so bile meje jasne in vidne, je bil Gorica tam v Italiji. Ukradena, bi lahko rekli. Nisem ji posvečala pozornosti in nikoli, ampak res NIKOLI, nisem mislila, da bo padec mej kakorkoli vplival name. Le zakaj bi? Vse življenje je bila tam meja … In vse življenje smo kazali pasoše, švercali kakšno elektroniko, razlagali kaj vse imamo v kofani in si seveda pred cariniki devali nedolžne obraze … Nisem čutila nobene potrebe po spremembi.

Ko pa sem dejansko prvič šla čez mejo in ko me ni nihče ustavil, nihče preverjal pasoša ali šnofal po kofani … takrat me je čakalo precejšnje (osebno) presenečenje! Od takrat naprej se mi namreč zdi, kot da je Gorica spet naša! Kot, da se je zaflikal tisti dolgoletni prepad … Pa ne dolgoletni, niti desteletni! Skoraj stoletni prepad!!! V moji glavi se je namreč kar naenkrat zameglila vsa zgodovina po letu 1918 - kot bi z mejami padlo tudi skoraj 100 let težko breme potujčevanja Gorice in okolice … Zabrisanih 100 let … In prvič v mojem življenju sem dobila občutek, da je to mesto - mesto mojih prednikov. Da bi ga rada bolje spoznala, da je to moja pravica in da je to moja dolžnost. Da je to resnično in pravo središče naše regije … Gorica.

Po letih in letih tekanja po goriških trgovinah z denarnico v roki, po letih obiskovanja Andrejevega semnja, sem se prvič počutila v Gorici dobrodošla. In počutila sem se domače. Ne vem ali je to samo moja izkušnja, ampak res se mi zdi, da se je odnos (italijanskih) Goričanov spremenil. Ob mojem prvem (nemotenem) prečkanju meje sem namreč spoznala zelo prijazen italijanski par, ki mi je razbil vse stereotipe o Italijanih. Par, ki ni poskušal nabijati v Italijanščini, temveč sta navdušeno uporabila tistih nekaj slovenskih besed, ki sta jih poznala in hitela pripovedovati kako lepa je Slovenija in katere vse kotičke sta že prekolesarila.

To je le ena izmed takih izkušenj, ki sem jih imela od takrat … In morda ti primeri res nimajo veze z mejo. Vendar kljub temu mi da občutek neke pripadnosti. Take pripadnosti, kot jo je (verjetno) čutila moja prababica, ko je pred več kot 100 leti hodila v Gorico po opravkih (kar zagotovo ni bil enak občutek pripadnosti, ki ga je čutila moja babica, ki je v času fašizma služila v Gorici!! - da ne bo pomote).

In zato je pač zame Goriška …