Kako napisati knjigo …
Moja prva knjiga Prekletstvo družine LeRoy je nastala tako … mimogrede. V meni se je razvila zgodba, ki sem jo potem kot verzijo #1 spakirala (ročno) na papir v petih dneh. In potem prenavljala in obnavljala še dobro leto in pol (s pomočjo mame, Mije, Irene in Katje, Ane, Tine in Marije, Maje F., Danile, Maje B. in Carlitosa - hvala vsem!!), dokler nisem bila z verzijo #9 resnično zadovoljna in sem bila pripravljena dati moj tipkopis od sebe. Takrat sem poiskala založnika.
Ne, ni bilo nobenega organiziranega pisanja, nobene strukture, nobenega razčlenjevanja kaj je uvod, kaj jedro in kaj zaključek, nobenega v naprej predvidenega in pripravljenega stopnjevanja … Bil je uvodnen navdih (torej osnovni zaplet: pupca gre v tujino in v graščini vidi portret nekoga znanega) iz katerega je nastal rokopis verzija #1, potem pa sem se morala enostavno usest za računalnik in začeti pisat verzijo #2, nato verzijo #3, nato verzijo #4,… Zavrtela sem si zgodbo v moji glavi in dialogi so nastajali kar sami od sebe in peljali celotno zgodbo v svojo smer … In v primeru, da me ta smer ni preveč prepričala, sem na moji pešpoti v službo meditirala o ustreznejših varjantah …
Tako so nastale med vsako verzijo knjige kar drastične razlike in verzija #1 je danes le bled odsev končnega izdelka – verzije #9.
Za drugo knjigo sem se odločila pristopiti bolj sistematično. Dobila sem namreč nasvete kako je treba splanirati poglavja, da je dobro imeti seznam vseh karakterjev (ja, sorry, meni so karakterji čist slučajno padli v knjigo, ko je bil čas zanje in se mi je zazdelo, da bi pa blo fajn koga uturit), pa seveda uvod, stopnjevanje, vrhunec, razrešitev situacije in zaključek in bla, bla, bla. Torej, sem se odločila delati tako kot naj bi baje delali pravi pisatelji … Pa dajmo …
Izmed vseh idej, ki se mi praktično porajajo vsak dan, sem izbrala eno, ki se mi je v določenem trenutku zdela najbolj zrela in sem začela graditi okoli nje … ja, vsa poglavja sem naštelala, napisala v par stavkih za kaj se gre v vsakem poglavju, potem vse osebe, opis vseh oseb – karakter, njihov videz, motivacija, razmerje z osredno osebo, potem sem ločila kaj je uvod, kaj je stopnjevanje, kje doseže knjiga vrhunec in kje je razplet vse do zaključka, raziskala sem lokacijo (tokrat sem izbrala Ljubljano) in naredila vse kot bi morala – “by the book”. Imam celo par delovnih naslovov od Mrs. Robinson do Gospa v črnem pa do tega, ki bi dejansko po vsej verjetnosti pristal na platnici: Za črno tančico. To sem imela narejeno že nekaj mesecev nazaj in po vsem tem bi človek sklepal, da bo knjiga že napisana. Ker vse kar moram naredit, je dati kostem meso … Pa bo!
Jok brate, odpade!
Priznam, letošnje leto je naporno: imam ogromno aktivnosti, cel kup stvari, ki ne morejo čakati … AMPAK, roko na srce: VSAKO leto je takšno. Pa vendar mi uspe še marsikaj narediti zraven. Moja Mrs. Robinson pa se je ustavila. Ja, par poglavij imam narejenih in že dodobra dodelanih in če bi res pisala, bi jo lahko končala v parih mesecih. Brez dvoma. Imam vse od začelka do konca. Ampak z vsem tem načrtovanjem in pripravami in vse kar mora bit, je zgodba izgubila svoj okus … Nekako zvodenela je. Postala je nekako … povprečna in zato sem izgubila voljo do nje.
Sprva sem mislila, da je morda problem v sami ideji, ampak sedaj mi je jasno, da temu ni tako. Ne, problem je v tem, da tako organizirano, sistematično pisanje ni moj način ustvarjanja. Moje kreativna ustvarjalnost pride na dan, ko ni omejitev. Jaz rabim prostor za rast. Ves ta sistematični in organiziran pristop pa me enostavno omejuje, me postavlja v škatljo in mi ne dovoli rasti preko njenih meja … Kar je kar ironično glede na to kako blazno organiziran človek sem in kako rada načrtujem vse, kar se da načrtovati … Morda pa je to moj način pobega pred mojo resnostjo … 
In kako sem končno prišla do tega spoznanja?
Tako, da sem čez vikend dobila (pod tušem) zanimivo idejo za knjigo in sem jo malo v mislih poglabljala in razglabljala, dokler nisem prišla do zaključka, da jo moram prestaviti iz mojih misli na papir. V nedeljo sem začela pisati in v ponedeljek (včeraj) sem zaključila verzijo #1 na približno 40ih straneh. Od začetka do konca. “Yes, Ksenija is back!” V dveh dneh sem naredila več, kot s prejšnjo knjigo v par mesecih …
Tokrat bom pustila, da zgodba raste brez omejitev… Ne bom je dajala v umetne okvirje, kot se je zgodilo z Mrs. Robinson. Tokrat bom sledila moji intuciji in ne navodilom …
In zopet sem naspidirana in komaj čakam, da dam zgodbi nove razsežnosti v verziji #2. 
Jup, TO je pač MOJ kreativni proces.
Kaj pa naslov? Ta še pride. Za sedaj pa je Graščina Lorda Byrona. Ja, delovni naslovi so “kar nekaj”. Ponavadi so prva stvar, ki mi pride na misel, tako kot dam osebam delavna imena, ki so tudi prva, ki mi pridejo v danem trenutku na pamet…
Vseeno tako napisano izgleda lažje kot je res.
Ja, Luka, sej se strinjam … Ampak saj nobena stvar ne pade človeku v naročje sama od sebe. Pisanje knjige je tako kot vsaka druga aktivnost, ki ji je treba posvetit čas, potrpljenje, energijo … Navdih je lahko začetek, delovne navade pa te pripeljejo do zaključka.
Sam kot sem rekla, meni osebno je veliko lažje pisati in biti “navdihnjena” če se pisanja lotim spontano in neorganizirano, kot pa se prej pripravljati in narediti vse analize od a do ž …
Mejdun, da bom vzela v knjižnici PDLR, da vidim, za kaj gre.
Knjige pa resnično ni lahko napisati, sama kolebam med organizacijo in kaosom. 
… in h kateremu se pa bolj nagibaš, doktor-ica
Živago?
Hojla…
Malo gledam stare komentarje na nasem blogu, pa sem nasla tvojega… Me samo zanima, ce si si kupila ze karto za Angelov koncert?
Jih je samo se nekaj v prodaji…
Ce pa slucajno ne ves, je koncert 30.1. 2009 na Ljubljanskem gradu. Za kaj vec pa si ogleduj blog..
Lp Sabina
Aaaaa, živjo, Sabina. Ne nisem videla, da vam je uspelo zrihtat njegov koncert. Jaz bi seveda šla “4 old times sake” čeprav nimam pojma kakšno glasbo sedaj dela. Bom provala spravit Ktku Smtku ali pa koga drugea, ker bi blo mal bedno bit tam, če ne bom nobenega poznala …
Ajt, sedaj pa na tvoj blog, da vidim kaj je točno na tem.
Malo kombiniram.
O, saj res, za koncert si moram brž karto kupiti. Le kje je TIC …
Mimogrede, Ksenija, si tudi ti poslušala TKF?
Hahahaha, dr. Živago, pa ne, da tudi ti?!?!
Ja, madonca, no … Kdo bi si mislil. Pol se pa zmenimo, da se dobimo tam. Bom vsaj poznala koga – preko bloga, če že drugače ne. 
Ja, a nisi brala mojega prispevka o najstniških idolih?
http://ksenija.argentinaslovenia.com/2008/05/02/the-kelly-family-in-growing-up/ No, takrat še nisem vedela, da je Paddy postal čisto pravi duhovnik … http://www.medjugorje.ws/en/articles/video/john-paul-mary-paddy-kelly-family/ No, ja … Vsakemu svoje.
Tudi jaz.
Pravzaprav jih ravnokar poslušam. 
Sem za, komot se lahko zmenimo.
Sem šele zdaj odkrila tvoj blog, tako, da še nisem šla brati starih prispekov. Bom prebrala. Mja, jaz sploh nisem vedela za Paddyja, dokler nisem na IKF forumu prebrala kako in kaj. Zanjga pa bi res dala roko v ogenj, da že ne bo menih; ampak, važno, da je zdaj res srečen.
S pisanjem knjige neprimerljivo, a vendar: za eno seminarsko sem se odločila, da jo bom poskusila naredit in oddat pred rokom. Lotila sem se pisanja in dokument .doc spet odprla nekaj dni pred rokom, z namenom ji spisat zaključek, kazalo, etc. Ko sem ponovno prebrala tistih 25 strani nisem mogla verjet, da sem jaz napisala tako … sranje. In veš kaj, vse sem izbrisala in v enem dnevu napisala vse na novo.
Ugotovila sem, da iz mene pride najboljše, kadar sem pod pritiskom, predvsem ne smem planirant “tehničnih stvari” a la koliko strani moram namenit posameznim odsekom ipd. Pisanje tako, pod pritiskom, kar vre iz mene in ti povem, da se najhitreje spisanim nalogam še danes čudim, od kod tolikšna profesionalnost, glede na moj sistem pisanja
Ksenija, kaj ti čem rečt: bravo, bravo za nov val kreativnosti! Pa srečno!
Zdravo!
Imam 15 let in hodim v 1 letnik zdravstvene šole Celje..Ko sem še hodila v osnovno šolo, sem večinoma let od prvega razreda pa do 7 razreda soooovražiilaaa branje knjig, kajti v življenju nisem prebrala niti ene zanimive knjige. Do takrat!! Morala sem opravljati šolske bralne znački ki pa so bile več kot dolgočasne, pa še pod prisilo učiteljev sem morala brati…no, cel razred nas je bilo.
Potem pa mi je nekega dne, mislim da sem bila v 8 razredu moja teta prinesla neko knjigo, ker jo je pač imela doma, pa se ji je zdelo da bi mi lahko bila všeč ker je najstniška. Nekaj dni ko sem jo imela je ležala na polici v moji sobi, nek večer pa sem strmela v tisto polico z nekaj leksikoni in nekaj dolgočasnih knjig že na pogled, in med njimi je bila tud ta podarjena od moje tete. Pa sem si rekla, in tudi nekje v sebi upala ko bi mi le bila všeč, kajti res sem zavidala nekaterim ljudem ki se v prostem času ne dolgočasijo in berejo s takim užitkom in ljubeznijo tako da skoraj pojedo tisto knjigo. Knjigo sem vzela v roke se udobno namestila in jo začela brati…ni bilo dolgo ko sem bila že skoraj na polovici knjige..kar nisem mogla verjeti da BEREM KNJIGO!!! res jih nikoli nisem marala. Ta knjiga mi je bila res ZELO všeč in nisem je prebrala samo enkrat, 2x-3x sigurno!! Potem pa sem se že naveličala. Hotela sem novo knjiggo…tako sem jih še prebrala nekaj..ne veliko, kajti sem ZELO izbirčna pri izbiri knjih. Ni nujno da je najstniška, rada imam knjige ki so živlljenske, ki so kot da bi gledal telenovele. Ne maram recimo knjige Harry-a Potter-ja ker se mi zdijo preveč nenavadne…nekateri jih obožujejo. Sem si jo že izposodila in jo poskušala brati vendar mi že začetek ni dal volje do nadalnega branja. Tako pa so prišli dnevi ko sem sama hotela napisati knjigo.In res sem začela. napisala 4 poglavja in bila sem navdušena in vsak dan komaj čakala da spet začnem pisati in idej sem imela več kot na kupe. Vendar sem se naveličala, in večkrat ko sem hotela da bi nadaljevala ker sem se ob pisanju knjige zabavala in res mi je dobro delo, mi enostavno ni uspelo. Nato sem use skupaj pustila in naprej brala kakšno knjigo, pa še to bolj redko ker je trajalo da sem našla pravo knjigo. Celo eno angleško sem prebrala vendar je bila čisto tanka ker je bila za angleško bralno značko. Vendar pa zelo zanimiva.
Bistvo tega kar vam pišem je..da zadnje čase spet razmišljam da bi začela s pisanjem knjige. Imam idejo in sicer: pisala bi o svojem življenju, čeprav ne traja dolgo, heh, pa sem vendarle po mojem mnenju doživela, občutila marsi kaj kljub mojim letom. Nimam čudovitega življenja da bi pisala o tem. Moje otroštvo tudi ni bilo briljantno in zato bi rada čim prej, napisala knjigo, ker imam občutek da leta bežijo še prehitro in da moram marsi kaj zapisati na list papirja. vse moje strahove, soočanja, lepih trenutkov, žalosti…začetki, trajanja…itd.
Zato sem se danes odločila da poiščem če bom slučajno kje zasledila da bi si pomagala kako napisati knjigo, ker res nebi rada da bi se mi zgodilo tako kot pri prejšnji knjigi. Tako sem našla ta forum in mi je tudi zelo všeč. Hotela sem da poznate mojo zgodbo in mojo željo. knjige seveda ne mislim izdati, ker nisem pisateljica in tudi nikoli ne bom, tud pisati knjige še ne znam tako dobro, in seveda moram izboljšati svoj besedni zaklad. Tu so pa le potrebna leta. 
Pa ne samo leta, tudi volja, energija in imeti moraaš kupe idej, pa da ti ne zmankajo. 
Če mi kdo lahko kako pomaga bi res bila zelo vesela, ker vem da je med nami kakšen še ne odkriti pisatelj vendar z zelo veliko nadarjenosti in sposobnosti, in če bi mi pomagal bi bila zelo vesela.
Lahko mi pišete na moj gmail: petroin8@gmail.com
In lahko odpišete tudi na ta forum seveda 
Hvala že za v naprej…
PS: če kdo pozna res kakšno lepo knjigo ki te potegne vase, bi bila dobrodošla na moji polici
Petra, marsikateri osnovnošolec ima podobno izkušnjo glede branja knjig. Žal je naš šolski sistem tak, da sili otroke v branje tistih knjig, ki jih ne zanimajo in katerih še ne razumejo.
Saj vsak rad bere take knjige, ki ga potegnejo noter – ampak različne ljudi potegnejo različne vrtse knjig.
Mene na primer zanimajo dogodivščine, po možnosti v povezavi s preteklostjo, z nerazumljivimi (ali težje pojasnljivimi 
) dogodki. Zato tudi pišem take knjige. 
Ker morda drugim bralcem ne bi bile všeč, ampak mene pa vedno znova potegnejo noter in napeto čakam, kaj bo sledilo na naslednji strani, čeprav sem jih sama napisala in točno vem kako se zgodba konča … 
Jaz ti svetujem, da začneš pisati svoj osebni dnevnik. V njemu boš lahko zabeležila vse svoje sanje in strahove, želje in razočaranja, videla boš svojo osebno rast in marsikdaj ti bo v pomoč in oporo. Hkrati se bodo tvoje življenjske izkušnje ohranile in nanje ne boš pozabila, poleg tega pa ne boš pod pritiskom, da to mora pa nastati neka knjiga z določeno strukturo. Če boš pozneje želela iz teh osebnih zapiskov napisati knjigo, boš še vedno lahko. Sicer pa je osebni dnevnik tudi neke vrste knjiga … In kdo ve, morda pa boš čez 20 let izdala knjigo, ki bo sestavljena iz izpiskov iz tvojega osebnega dnevnika.
Če pa imaš v glavi zanimivo zgodbo, ki bi jo rada prenesla na papir – se tega enostavno loti. Ne bodi od vsega začetka preveč natančna, ampak se samo osredotoči na glavno zgodbo. Pozneje, ko boš popravljala zgodbo znova in znova, boš dodelala detaile. Knjige namreč ne napišeš v enem šusu od začetka do konca. še posebej ne prve.
Glavno pa je (vsaj po mojem mnenju), da začneš pisati tako knjigo, ki bi jo prav ti z užitkom vzela v roke in začela brati. Tako, da bi tebe povlekla noter in je ne bi mogla spustiti iz rok, dokler ne bi prišla do zadnje strani …
Kar pa se tiče “biti pisateljica” in izdaje knjig, se s tem ne obremenjuj. Folk dela cele referate o tem kaj pomeni biti pisatelj, kdo je pisatelj in kdo ni in bla bla bla. Pisatelj je vsak, ki piše. Ne glede na to ali že imaš obljavljeno knjigo, ali iščeš založnika ali živiš samo od tega ali pa skrivaš svoje zapiske pod posteljo in nočeš, da bi kdorkoli vedel, da sploh pišeš. Če pišeš, si pisatelj. Ja, lahko si neobjavljen pisatelj. Lahko si neizkušen pisatelj, neuveljavljen pisatelj, lahko si popularen pisatelj ali pa pisatelj brez bralcev. Kakorkoli. Si pa vseno pisatelj. Pika. Zato kar samozavestno …
Pozravljavljena Pisateljica!
Končno najdem nekoga, ki je o pisanju knjige pripravljen povedat kaj več. Tut sam planiram napisat knjigo, ampak nevem kako. Ne razumi narobe, idejo oz. zgodbo imam fenomenalno ampak nevem kako dalje. V katerem programu naj pišem (bo Word dovolj?), kako posikat založnika,… In še in še vprašanj…
Če bi se ti mogoče ljubilo mi posredovat tvoj mail, pa da ti podam še kakih 5 vprašanj, da mi bo lažje pri pisanju knjige, bi ti bil izredno hvaležen,…
Lp! Luka luka.gsm1@gmail.com
Luka, sam moraš ugotovit kaj ti bolje ustreza – papir, računalnik, morda tipkalni stroj? Dejansko ne rabiš nič posebnega. Word je dovolj, OpenOffice tudi, če želiš pisati na računalnik. Jaz prvi osnutek raje dam na papir, ker sem tu bolj domača in mi misli tako najbolje tečejo. Glede založnika pa ne razmišljaj še … Najprej napiši zgodbo in jo spravi v tako obliko, da bo primerna za založnika. Če ne si boš preveč naložil, če boš razmišljal še o založniku (še posebej, ker moraš potem razmišljat tudi o promociji idr.)
Sicer pa sem že enkrat “obljubila”, da bom vse te odgovore na vprašanja, ki jih prejemam, dala na blog v obliki prispevkov. Nisem pozabila in bom to res naredila … Ta vikend si bom vzela cajt prav zato, da spravim na blog enega izmed takih odgovorov, tako da predlagam, da spremljaš objave.
Bom spremljal! Hvala! (vseeno te bi prosil za tvoj mail, ker se imam par vprašanj o tvoji knjigi)
LP! LukaM
Hvala Ksenija !
Pozddravljeni vsi skupaj!
Berem to stran, ker se tudi sama igram z mislijo o pisanju knjige… Pisem pa zato, da dam Petri predlog. Preberi knjigo Oga Mandine: Dvanajsti angel. Ni nenavadna, kot sama pravis o Harry-ju, ceprav je v naslovu angel.
Jaz sem jo spila v enem pozirku. Jaz sem v knjigi dozivela sreco in “pozitivizem”, zato sem jo kupila v dar tudi moji sestri, ta pa je v njej videla zalost in pesimizem. Kaj bo dala tebi, si niti slucajno ne morem predstavljati, upam pa, da ti ne bo zal, da si jo prebrala. Seveda, ce se je bos sploh lotila…
Lep jesensko-zimski pozdrav
Hvala Bogomira! Sigurno se je bom lotila
LP
Pozdravljeni vsi skupaj!
Jaz zelo rada berem…sem v 6. razredu!
Mi smo morali v 3. razredu brati Cicibanove knjige ( zelo so bile dolgočasne)…enkrat pa sem si kupila knjigo od Davida Hilla – Saj Bo Bolje. Vsi so mi govorili, da je ta knjiga pretežka zame ( še moja sestra, ki je stara 13 let je ni razumela ). Neke sobote je bil dolgčas in sem…kar tako začela brati knjigo. Ko sem prebrala uvod sem si zamislila ” hmm…bom še malo brala”…Po treh urah branja sem ugotovila, da je knjige konec 
V knjigo sem se tako doživela ( kot bi bila glavna vloga ), da sem pozabila na čas in učenje za šolo…Od takrat so knjige del mene in sem upazila, da se tudi lepše izražam kar je zame zelo dobro! 
Zelo redko kdaj sem še na računalniku, ker imam rajši knjige in vem, da bi mi dolgi čas ob računalniku uničil leposlovje in moj pisni ter besedni zaklad…
Zdaj pa še nekaj o moji knjigi, ki sem jo pred kratkim začela pisati…Imenuje se GOSPODIČNA MARLEY. Do 10. aprila 2010 jo bom napisala, in že bo moja knjiga na Šolsko-knjižni rastavi…Komaj čakam
Če bom knjigo odlično napisala bodo iz nje naredili Film in Scenarij…
Dobro se moram potruditi! 
Petra, priporočam ti knjigi: DAVID HILL – SE VID’VA, SIMON ; IVAN CANKAR – MOJE ŽIVLJENE ( Resda je knjiga bolj za Vernike in Krščane ( so tudi težke besede ) vendar meni je dobra) in pa knjigo od ELAINE FORRESTAL – NEKDO KOT JAZ ( Zgodba se mi zdi odlična! Govori o prijateljstvu in odraščanju pa tudi o nasilju in raznih spremembah ( knjiga te nezkončno prevzame!))
To je vse!
LP
Ana Novak
Ana, zanimivo … Vsekakor poročaj kako je s tvojo knjigo. Sicer po mojih izkušnjah se zgodbe rodijo zelo hitro, vendar pa rabijo čas, da dozorijo in se izpilijo. No, vendar pa se nikoli ne ve …
maš msn al pa kej ? ko me neki zanima
Piši na ksenija.batic(AT)gmail.com. Lp