Dragi dnevnik … :-)

Moja prva knjiga Prekletstvo družine LeRoy je nastala tako … mimogrede. V meni se je razvila zgodba, ki sem jo potem kot verzijo #1 spakirala (ročno) na papir v petih dneh. In potem prenavljala in obnavljala še dobro leto in pol (s pomočjo mame, Mije, Irene in Katje, Ane, Tine in Marije, Maje F., Danile, Maje B. in Carlitosa - hvala vsem!!), dokler nisem bila z verzijo #9 resnično zadovoljna in sem bila pripravljena dati moj tipkopis od sebe. Takrat sem poiskala založnika.

Ne, ni bilo nobenega organiziranega pisanja, nobene strukture, nobenega razčlenjevanja kaj je uvod, kaj jedro in kaj zaključek, nobenega v naprej predvidenega in pripravljenega stopnjevanja … Bil je uvodnen navdih (torej osnovni zaplet: pupca gre v tujino in v graščini vidi portret nekoga znanega) iz katerega je nastal rokopis verzija #1, potem pa sem se morala enostavno usest za računalnik in začeti pisat verzijo #2, nato verzijo #3, nato verzijo #4,… Zavrtela sem si zgodbo v moji glavi in dialogi so nastajali kar sami od sebe in peljali celotno zgodbo v svojo smer … In v primeru, da me ta smer ni preveč prepričala, sem na moji pešpoti v službo meditirala o ustreznejših varjantah …

Tako so nastale med vsako verzijo knjige kar drastične razlike in verzija #1 je danes le bled odsev končnega izdelka - verzije #9.

Za drugo knjigo sem se odločila pristopiti bolj sistematično. Dobila sem namreč nasvete kako je treba splanirati poglavja, da je dobro imeti seznam vseh karakterjev (ja, sorry, meni so karakterji čist slučajno padli v knjigo, ko je bil čas zanje in se mi je zazdelo, da bi pa blo fajn koga uturit), pa seveda uvod, stopnjevanje, vrhunec, razrešitev situacije in zaključek in bla, bla, bla. Torej, sem se odločila delati tako kot naj bi baje delali pravi pisatelji … Pa dajmo …

Izmed vseh idej, ki se mi praktično porajajo vsak dan, sem izbrala eno, ki se mi je v določenem trenutku zdela najbolj zrela in sem začela graditi okoli nje … ja, vsa poglavja sem naštelala, napisala v par stavkih za kaj se gre v vsakem poglavju, potem vse osebe, opis vseh oseb - karakter, njihov videz, motivacija, razmerje z osredno osebo, potem sem ločila kaj je uvod, kaj je stopnjevanje, kje doseže knjiga vrhunec in kje je razplet vse do zaključka, raziskala sem lokacijo (tokrat sem izbrala Ljubljano) in naredila vse kot bi morala - “by the book”. Imam celo par delovnih naslovov od Mrs. Robinson do Gospa v črnem pa do tega, ki bi dejansko po vsej verjetnosti pristal na platnici: Za črno tančico. To sem imela narejeno že nekaj mesecev nazaj in po vsem tem bi človek sklepal, da bo knjiga že napisana. Ker vse kar moram naredit, je dati kostem meso … Pa bo!

Jok brate, odpade!

Priznam, letošnje leto je naporno: imam ogromno aktivnosti, cel kup stvari, ki ne morejo čakati … AMPAK, roko na srce: VSAKO leto je takšno. Pa vendar mi uspe še marsikaj narediti zraven. Moja Mrs. Robinson pa se je ustavila. Ja, par poglavij imam narejenih in že dodobra dodelanih in če bi res pisala, bi jo lahko končala v parih mesecih. Brez dvoma. Imam vse od začelka do konca. Ampak z vsem tem načrtovanjem in pripravami in vse kar mora bit, je zgodba izgubila svoj okus … Nekako zvodenela je. Postala je nekako … povprečna in zato sem izgubila voljo do nje.

Sprva sem mislila, da je morda problem v sami ideji, ampak sedaj mi je jasno, da temu ni tako. Ne, problem je v tem, da tako organizirano, sistematično pisanje ni moj način ustvarjanja. Moje kreativna ustvarjalnost pride na dan, ko ni omejitev. Jaz rabim prostor za rast. Ves ta sistematični in organiziran pristop pa me enostavno omejuje, me postavlja v škatljo in mi ne dovoli rasti preko njenih meja … Kar je kar ironično glede na to kako blazno organiziran človek sem in kako rada načrtujem vse, kar se da načrtovati … Morda pa je to moj način pobega pred mojo resnostjo …

In kako sem končno prišla do tega spoznanja?

Tako, da sem čez vikend dobila (pod tušem) zanimivo idejo za knjigo in sem jo malo v mislih poglabljala in razglabljala, dokler nisem prišla do zaključka, da jo moram prestaviti iz mojih misli na papir. V nedeljo sem začela pisati in v ponedeljek (včeraj) sem zaključila verzijo #1 na približno 40ih straneh. Od začetka do konca. “Yes, Ksenija is back!” V dveh dneh sem naredila več, kot s prejšnjo knjigo v par mesecih …

Tokrat bom pustila, da zgodba raste brez omejitev… Ne bom je dajala v umetne okvirje, kot se je zgodilo z Mrs. Robinson. Tokrat bom sledila moji intuciji in ne navodilom …

In zopet sem naspidirana in komaj čakam, da dam zgodbi nove razsežnosti v verziji #2. Jup, TO je pač MOJ kreativni proces.

Kaj pa naslov? Ta še pride. Za sedaj pa je Graščina Lorda Byrona. Ja, delovni naslovi so “kar nekaj”. Ponavadi so prva stvar, ki mi pride na misel, tako kot dam osebam delavna imena, ki so tudi prva, ki mi pridejo v danem trenutku na pamet…