Dragi dnevnik … :-)

V vplivu glasbene družine Kelly na moje najstniško življenje in vse kar je prišlo za tem, sem že pisala. Njim se lahko tudi zahvalim, da so me posredno pripeljali do moje velike ljubezni – Irske in do moje še veliko večje ljubezni – Carlitosa. Tudi o prvem delu uresničitve mojih najstniških sanj (sicer z 10 letno zamudo ) sem že pisala. O majhnem in intimnem koncertu Angela Kellyja na ljubljanskem gradu, kjer sem celo dobila njegov avtogram in se slikala z njim. Jeeeeeee! Kakih 10 let nazaj, bi mi verjetno morali pomagati s kakšnim umetnim dihanjem, da bi prišla k sebi …

Včeraj pa so moje najstniške sanje in njihova uresničitev dobili nadaljevanje. Verjetno sem kje že napisala, da sem v najstniških letih živela samo za enega člana slavne družine in sicer za Paddyja Kellyja. No, vse dokler se nisem odločila, da kar je preveč, je pa preveč in da je že skrajni čas, da začnem živeti svoje življenje, ne da cele dneve presanjarim …

In potem, 10 let kasneje, izvem, da pride Paddy Kelly v Slovenijo. Pričevat. Sicer sedaj ni več Paddy Kelly, temveč brat John Paul Mary, ampak človek ne more kaj, da ga ne bi, kljub meniškim oblačilom, za trenutek poneslo nazaj v najstniška leta in ahhhhhh ….

Sicer po vseh naravnih (beri: znanstvenih!) definicijah in zakonih jaz osebno sploh ne bi smela izvedeti za to pričevanje in koncert, saj se je novica širila v precej bolj ožjih cerkvenih krogih, kot so tisti, v katerih se jaz gibam. Vendar, ker že dooooolgo ne verjamem več v naključja, imam na sumu nekoga tam zgoraj, ki je poskrbel, da je novica po tako zanimivih ovinkih in krivih poteh prišla do mene …

Saj verjetno, če bi izvedela, da se bo ta dogodek odvijal v Mariboru, verjetno ne bi šla. Pa tudi, če bi se na drugem koncu Ljubljane, bi verjetno kolebala. Ker pa je bil dobesedno pred mojim nosom (dobrih 50 m od mojega ljubljanskega domovanja), ga enostavno nisem mogla ignorirat. In sem šla. Sama. Čeprav, če sedaj gledam nazaj, bi tudi mojemu možeku lahko to srečanje prineslo marsikaj zanimivega in lepega.

Šla sem tako rekoč v zadnjem trenutku in ko sem stopila v cerkev, sem končno prišla do spoznanja, da že preveč odlašam z mojim obiskom pri okulistu!! Ne, cerkev še ni bila nabito polna. Brez problema bi dobila sedež in to niti ne tako zelo zadaj, a kaj ko bi tudi iz najbližjih prostih vrst videla bolj megleno …

Ampak, kot sem rekla, nekdo tam zgoraj me ima rad in mi je poslal starega znanca (k sploh ne vem po kakšnem čudežu sem ga prepoznala, saj imam ponavadi resne probleme s prepoznavanjem ljudi. Imam tako rekoč ruske kable, ki šele čez par dni registrirajo, da morda pa sem pred dnevi naletela na nekoga poznanega. In ga seveda precej nesramno ignorirala. Ampak kaj čem? Lahko se samo vsem skupaj opravičim … Ruski kabli pač.).

Ampak tisti tam zgoraj mi ni poslal kar enega starega znanca, temveč znanca z vezami in poznanstvi. Kar pomeni, da sva oba dobila dodaten sedež v prvih vrstah. Torej, hvala Kristijan za sedeže in hvala Matej za veze in poznanstva!!! Moje očke so vama izjemno hvaležne!

In tako sem bila tam, 6 metrov stran od mojega najstniškega idola … Poslušala. Intenzivno. Ker, če sem že tam, bi bilo koristno kaj pametnega odnest s seboj. Predvidevala sem, da ne bom odnesla ne slike in ne avtograma, torej je bilo treba intenzivno poslušat ali lahko vzamem s seboj kakšne njegove besede. In nekatere sem vzela … Ne vseh, ker imam tudi sama svoja videnja in prepričanja, ampak določena so mi segla do srca (ja, tisti tam zgoraj je že vedel, zakaj me hoče ob 18:30 v tisti cerkvi in v tretji vrsti!) …

Moram pa priznati, da me je vseeno prevzela njegova glasba. Sicer meniška oblačila, 10 let starejši, precej bolj droben, kot sem ga imela v spominu, vendar njegov glas in igranje na kitaro … Uf! Še vedno tako nepozabno kot 10 let nazaj! Pomaga pa (in to zelo!!), da so pesmi drugačne. S pomembnejšim sporočilom. Mislim, saj je vse lepo in prav s Fell in love with an Alien, ampak 10 let pozneje raje slišim nekaj podobnega kot Pray, Pray, Pray.

Slikala nisem. Ker je bila taka njegova želja. Zato tudi ne dodajam nobenih slik, ki bi jih lahko dobila iz neta. Se mi je zdelo precej predrzno in nesramno kako so nekateri slikali … In da se ne spomnim tiste ženske, ki je prišla snemat s svojim telefonom takoj, po opozorilu, da naj ne snemamo.

Upam pa tudi, da ni problema, ker sem sedaj objavila tole sporočilo. Predvidevam, da če je dobila Lusi zeleno luč od organizatorja, da je dovoljeno tudi meni … V nasprotnem primeru me bo že kdo opozoril, a ne?