Dragi dnevnik … :-)

Kot sem že tule omenila, bom kar na blog dala odgovore na vprašanja v zvezi s pisanjem, iskanjem založnikov, promocijo in drugimi sorodnimi temami, ki jih razmeroma pogosto dobim na moj mail. Sicer sem upala, da bom te odgovore pripravila in objavila hitreje, vendar pa je zaenkrat moral blog prevzeti stransko vlogo v mojem življenju …

Že v začetku pa moram še poudariti, da gre tu zgolj za navedbo mojih lastnih razmišljanj in izkušenj … Če ima kdo drugačne izkušnje, je (kot vedno) vabljen, da jih deli z mano in drugimi bralci.

Torej … Kaj zdaj, ko je tvoja čudovita, edinstvena in nasploh v vseh pogledih najboljša zgodba napisana?

Če te je zamikalo, da bi šel kar direkt na lov za založnikom, pomisli še enkrat. Saj ne, da tvoja zgodba ne bi bila čudovita in edinstvena.Tudi prav je, da zaupaš vase in v svojo zgodbo, vendar …

… pa bi bilo pametno, da prvega osnutka zgodbe še ne pošlješ založniku. Res ne.

Zakaj? Preprosto, ker ti (povprečen) založnik ne bo dal povratne informacije kaj je v redu in kaj ne, kaj funkcionira odlično in kaj popolnoma zaštopa zgodbo. On bo videl samo to, da zgodba v takem stanju, kot si jo poslal, enostavno ni za objavo. In tu se bo z založnikom končalo. Zavrnitev. Kar je popolnoma razumljivo. Naloga pisatelja je, da dodela zgodbo. Popravke, ki jih naredi založba/urednik pred objavo knjige naj bi bili le manjši. Seveda dajo knjigo lektorirat, “predlagajo” avtorju, da kak del zgodbe spremeni ali celo vrže ven, ampak zgodba mora biti tako dodelana, da bo založnika prepričala v takem stanju, kot je. Verjetno bo kak založnik zainteresiran tudi v bolj šepavo zgodbo, če bo v njej (ali v avtorjevem slogu ali v ideji ali …) videl velik potencial. Ampak jaz osebno se na to ne bi zanašala, predvsem zato, ker založiki in uredniki dobijo na svojo mizo cel kup “rokopisov”. In predvidevam, da jih večina nima toliko časa, da bi vsako zgodbo detailno prebrala in v vsaki izmed njih iskala skriti potencial … Zgodba jih mora prepričati že sama po sebi. Zdaj. V tem trenutku, ko jo bere.

In če smo čisto objektivni, si moramo priznati, da prva verzija zgodbe ponavadi potrebuje še precej izboljševanja. Ni pa treba, da je poslan tekst profesionalno lektoriran. Dovolj je, da ima čim manj napak in da je normalno berljiv.

In kako izpiliti zgodbo do te mere, da jo bo založnik želel objaviti? S pomočjo bralcev, seveda.

Predlagam torej, da dobiš povratno informacijo različnih skupin bralcev – od ciljne skupine bralcev do “stanovskih vrstnikov”, ki bodo vsaj malo bolj objektivno prebrali zgodbo in ti (upam) povedali, kaj je v zgodbi v redu, kaj jih je zmotilo, kje je zgodba mlačna idr. To sicer ne pomeni, da moraš slepo slediti njihovim “nasvetom”, vendar pa ti bo objektivni pristop do svojega dela in do njihovih komentarjev, odprl nove možnosti izboljševanja. Glavni namen je, da dobiš konstruktivno kritiko s katero lahko izboljšaš svoje delo.

Recimo, če pišeš mladinski roman (govorim pač iz svojih izkušenj), naj knjigo prebere nekaj mladih iz ciljne skupine, potem nekdo, ki tudi piše knjige/zgodbe in pa seveda zahtevni bralci (ne tisti, ki nekritično preberejo prav vse, ampak tisti, ki radi berejo vendar znajo biti zelo kritični glede tega kar preberejo) in naj ti dajo povratno informacijo na tvojo zgodbo. Pa naj to ne bodo tisti bralci, ki te bodo samo hvalili, ampak taki, ki bodo znali dati konstruktivno kritiko. Seveda je tudi bistvenega pomena, da zna pisatelj sam sprejeti kritiko in jo konstruktivno uporabiti, da izboljša svoje delo. Pri tem bi predlagala, da ne daš knjige v branje vsem na enkrat. Daj najprej tistim, ki so manj kritični in ko boš popravil knjigo v skladu z njihovo povratno informacijo, potem poišči zahtevnejšega kritika in mu daj novejšo verzijo. Vsako novo verzijo naj prebere nekdo, ki je bolj zahteven bralec, kot tisti pred njim.

Npr. jaz sem začela tako, da sem verzijo št. 1 dala prebrati mami. Seveda ni bila blazno kritična, kot se za mamo spodobi in ona bi že kar takoj objavila knjigo, vendar pa mi je vseeno dala nasvet, ki se je izkazal za zelo pomembnega. Popravila sem zgodbo v skladu z njenim nasvetom in dobila verzijo št. 2. Ker sem pisala mladinski roman, sem se odločila, da preizkusim knjigo na bodoči publiki. Tako sem knjigo razdelila par sestričnam, ki sicer rade berejo, da bi dobila povratno informacijo od njih. Tu se je izkazalo, da je res težko od ljudi dobiti (iskreno) konstruktivno kritiko. Vsi bi te radi samo hvalili, samo zato, da ne bi koga slučajno prizadeli … Sicer dobronamerno, ampak tako ne prideš daleč. Torej izvlekla sem iz njih nekaj malega povratnih informacij, vendar pa je bilo zame bistveno to, da bralci niso navdušeni. Hotela sem namreč napisati tako knjigo, da bodo bralci navdušeni nad njo. In če niso navdušeni (ker tega pa res niso niti poskušali zaigrati , pomeni, da zgodba še vedno ni pripravljena za založnika. Spet sem popravila knjigo, naredila novo verzijo (torej nadgradila staro) in prosila za povratno informacijo prijateljico, ki je strastna bralka. Na podlagi njenih informaciji, sem naredila novo verzijo in jo dala prebrat kolegici-pisateljici, ki ima izdane 3 knjige podobnega žanra, ki so s strani kritikov dobro ocenjene in s strani bralcev precej brane. Ko sem spet prevetrila celotno knjigo in ustvarila novo verzijo, sem dala prebrati knjigo še največjemu kritiku – mojemu možu, ki ogromno bere in je ZELO ZELO kritičen do tega, kar prebere. Vsega skupaj sem naredila 9 verzij knjige in šele deveta verzija se mi je zdela primerna za založnika.

Pri tem moram povedat, da nisem popravila prav vsega, kar so mi bralci svetovali. Večino ja, ker sem tudi sama uvidela, da imajo prav. Nekateri nasveti pa se mi niso zdeli primerni za mojo knjigo in za moj način pisanja, zato jih nisem upoštevala (recimo taki, ki bi spremenili zgodbo v nekaj, kar nisem hotela).

Čakanje na povratno informacijo bralcev sicer traja in obisk založnika je za (vsaj) nekaj mesecev odložen, vendar je to veliko bolje, kot biti zavrnjen znova in znova. Založniki pač ne bodo delali tvoje domače naloge. Sam jo moraš narediti, saj si ti pisatelj. Če pa tvoja zgodba prepriča kakšnega založnika (in pozneje bralce) s prvim osnutkom, potem pa … ala ti vera.