Dragi dnevnik … :-)

Najlažje prideš do založnika tako, da poznaš konkretnega zložnika ali pa poznaš koga, ki pozna založnika … Kot povsod. VIP, kaj hočemo?

No, moja pot je bila drugačna. Manj VIP-jevska. Zato bo verjetno bolj v pomoč vsem tistim, ki se sprašujejo kako za vraga prideš do založnika (tisti, ki imajo prava poznanstva se o tem verjetno ne sprašujejo preveč).

Torej … pametno se je pripraviti v naprej. Sinopsis zgodbe, kar je dejansko obnova na nekaj straneh – od 3 do 10 strani, je nekaj, kar je pametno imeti pripravljeno v naprej. In moram reči, da ni tako lahko napisati obnovo, ki bo pritegnila založnika. Sama sem se precej namučila z njo in še vedno ne vem ali sem jo prepričljivo napisala.

Ko imamo končno verzijo zgodbe in prepričljivo obnovo, je čas, da naredimo seznam založnikov. Pri tem vam bo najbolj v pomoč internet, še posebej AJPES. Sicer se morate registrirati, če želite uporabljati portal, vendar pa je registracija brezplačna in brez kakšnih obveznosti. Torej v iskalnik (najdete ga, če kliknete iPRS v menuju na skrajnem vrhu spletne strani) pod geslo “Dejavnost SKD” izberete 58.110 Izdajanje knjig in poženete iskanje. Med zadetki bodo sicer tudi neaktivni subjekti skozi katere se pač morate prebiti, vendar “brez dela ni jela”. Počasi in s potrpežljivostjo, si boste izdelali seznam založb, ki so aktivne in ki izdajajo knjige.

Druga varjanta je, da greste na spletno stran www.bizi.si, v iskalnik vtipkate kodo SKD dejavnosti, torej: 58.110 in poženete iskanje. Kolikor je meni znano, naj bi bizi.si črpal podatke iz Ajpesa, vendar pa se bo morda komu zdela spletna stran bizi.si preglednejša od Ajpesa.

Torej, ko imate seznam vseh založnikov v Sloveniji, je treba iz njih izločiti tiste, ki pridejo v poštev za vas. Torej vsi tisti, ki izdajajo vaš žanr. Nima namreč smisla, da z romanom za odrasle kontaktirate založbo, ki objavlja slikanice za otroke. Kaj posamezna založba dejansko izdaja, boste največkrat izvedeli kar iz njihovih spletnih strani.

Ko sem sama prišla do te točke, da sem imela seznam založnikov mladinske literature, sem ta seznam razdelila na tri podsezname:

1. prednostni seznam založnikov mladinske literature s katerimi sem želela podpisati pogodbo (z enim izmed njih). To so bili založniki, ki so se dejansko ukvarjali z mladinsko literaturo.

2. Seznam založnikov s katerimi bi sodelovala, če ne bi našla interesenta na mojem “prednostnem” seznamu. Ti založniki so v preteklosti izdali tudi kako knjigo za mladino, vendar pa se prednostno ne ukvarjajo s tem.

3. Tretji seznam založnikov, je bil seznam za katerega sem upala, da mi ga ne bo treba nikoli uporabiti. V skrajni sili bi se seveda zatekla tudi k njemu … Ali pa bi se kar odločila za samozaložništvo. Tu so se namreč znašli založniki, ki so zaradi različnih razlogov izpadli zelo amaterski in nekako mi ni bilo v interesu, da bi se moje ime povezovalo z njimi. VENDAR PA so vsaj enkrat izdali kak mladinski roman …

Potem pa ne preostane nič drugega kot zavrteti telefon in klicati vsakega posebej. Najprej seveda tiste s prvega seznama. Vprašate, če jih vaša knjiga zanima in če jim pošljete “rokopis” v branje. Če vam rečejo, da ja (eni bodo želeli samo sinopsis, drugi sinopsis in prvih nekaj poglavij, tretji pa celo knjigo), jih NUJNO vprašat kdaj pričakujejo, da bodo prebrali knjigo in imeli povratno informacijo za vas. In ker vas bodo le izjemoma poklicali nazaj, jih morate sami poklicat na dogovorjeni termin in preverit kako stojijo stvari.

“Napaka” (ki morda sploh ni bila napaka, vendar je zaradi moje neizkušenosti izpadla kot taka), ki sem jo jaz naredila v tej točki je bila, da sem vse založnike s seznama št. 1 klicala na enkrat in vsem istočasno poslala knjigo v branje. Saj je kar logično, se posebej, ko slišiš ves folk okoli sebe, kako jamrajo, da je zelo težko dobiti založnika, če ne celo nemogoče. Poleg tega pa sem dobre pol leta pred tem poslala rokopis v branje založbi, ki me je stalno prestavljala. Najprej za en mesec, potem za dva in tako naprej. Potem sem se pač odločila, da jih ne bom več čakala … In sem kontaktirala vse moje založbe na seznamu, še enkrat pa sem poslala rokopis tudi tej založbi, ki me je pol leta prestavljala (vendar sem tokrat kontaktirala drugo osebo).

V nekaj dneh sem dobila zainteresirano založbo in se takoj zmenila z njimi, brez da bi čakala na povratno informacijo ostalih založb. Neizkušenost je pač naredila svoje. Samo nekaj dni pozneje me je kontaktirala tudi tista založba, ki me je prejšnje pol leta samo prestavljala. Zanimala jih je izdaja moje zgodbe, ker pa sem se že dogovarjala s prvo založbo, nisem imela srca (ali poguma ali …), da bi se kakorkoli pogajala, kaj šele, da bi šla k tisti, katere pogodba bi bila bolj privlačna. Saj pravim … neizkušenost.

Še vedno mi tudi ni jasno ali bi bil bolj pameten pristop kontaktirat eno založbo za drugo in počakati, da prva da (v nekem razumnem času) povratno informacijo in šele na to kontaktirati drugo ali je bil moj pristop “vse in takoj” popolnoma primeren.

Sama od sebe (torej brez, da bi jih jaz ponovno klicala) me je kontaktirala še ena založba, mi pohvalila knjigo in rekla naj jih kontaktiram, ko bom še kaj napisala. Za izdajo pa se niso odločili, ker ciljna skupina moje knjige ni ciljna skupina njihove založbe. Hvala Bogu, ker bi mi bilo res zoperno še koga zavrnit … (Ja, vem! Imam problem ko je treba reči “ne”. Ampak v svojo obrambo lahko rečem vsaj to, da delam na tem!) Ostale založbe bi morala za povratno informacijo klicati sama, jih pa seveda nisem, ker sem že dobila zainteresirano založbo.

No, tako je bilo z mano prvič … Bomo videli kaj so me izkušnje izučile, ko se bom ponovno podala v te vode. Sicer se mi ne blazno mudi …

V upanju, da je vsaj nekomu tole pisanje v pomoč, vam želim vsem … lahko noč!