Dragi dnevnik … :-)

Priznam, da sem se ob vseh nasvetih in zganjanju panike ob napovedujajoči burji zgolj nasmihala.

Pretiravajo? Zagotovo! Sem pač zavedna Primorka. Totalni lokalni patriot. Burja je naš zaščitni znak!

Če se je bojim? Itak, da ne! Še všeč mi je. Burja me zaziba v spanec, mi da občutek toplega domačega špargerta (če sem seveda nekje na toplem!), nam čisti zrak v naši dolini in če le ni tako močna kot danes, je lahko sprehod v burji tudi pravi užitek.

No, dejansko me je res zanimalo kaj bo prinesel današnji dan. Iz previdnosti sem vseeno spravila v zavetje vse večje predmete okoli hiše, sosedovo pločevino, ki nam jo je veter dostavil med enim izmed svojih prejšnjih obiskov, pa sem že čez vikend odpeljala na kosovne odpadke. Tako, da sem bila v vseh pogledih pripravljena …

Torej, včeraj zvečer ni bilo znakov kakšnih orkanskih sunkov, kar je verjetno razočaralo novinarje, ki so baje včeraj lovili burjo po Ajdovščini. Če pa so zdržali pri nas do jutra, so bili kar dobro nagrajeni …

Že pred peto zjutraj sem (v topli postelji) poskušala preceniti kako močni bi lahko bili sunki in kaj se mi obeta od dneva. Neuspešno. Da bi se lahko najbolj prav odločila, sem morala vstati (kot ponavadi ob 5:30), se priklopiti na internet, prižgati lokalni radio in vneto spremljati dogajanje tako preko medijev in kot tudi skozi kuhinjsko okno.

Nekaj korcev je bilo raztreščenih okoli hiše, nekaj kamnov je priletelo s strehe. Naša Fiestica pa se je nevarno gibala zdaj sem zdaj tja. Nekateri optimisti so se z avtom pooooočasi peljali mimo našega okna.

Jaz pa kolebam … Bo ali ne bo? Grem ali ne grem? Opozorila prejšnjega dne so bila sicer jasna: Ne hodite na pot, če ni nujno. Hja, služba … a to kvalificira pod nujno ali ne?

Na koncu sem se odločila, da preložim odhod na 7:30 – nekako skrajna ura, če želim še pravočasno priti v Ljubljano. Potem pa naenkrat zunaj nekaj močno zadoni in zavibrira po celi hiši.

Veter nam je odpihnil dimnik!!!

Ne bi vedela, če ne bi šla ven preverit. In če ne bi šla ven preverit, ne bi na lastni koži preizkusila, da so sunki pa res nekoliko močnejši kot ponavadi. Ne, ni se za hecat! Pa čeprav sem ponosna Primorka, ki je z burjo gor zrasla. Bo treba požreti ponos in se zabakadirati v hišo. Kar sem tudi naredila!

S Carlitosom sva prejela kar nekaj zaskrbljenih klicev iz drugih koncev Slovenije. Je res tako kot so napovedovali? Je vse v redu?

Ja, načeloma. En dimnik manj. En dan dopusta manj. Sem pa zato napredovala z mojo knjigo in napisala tole sporočilo. Vse je za nekaj dobro …

Pozneje sem izvedela, da so zaprli tudi ta staro cesto do Razdrtega. Tudi če bi se odločila, da reskiram in grem v službo – ne bi mogla iti. Tudi prav. Žal mi je zgolj zaradi enega dneva dopusta … Če jih je malo, ti je vsak zelo dragocen.

Kaj bo prinesel jutrišnji dan, pa bomo videli …