Dragi dnevnik … :-)

Danes se mi je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Tako nenavadnega, da sem bila za slabih 5 minut prepričana, da svet, kot ga vsi poznamo, kot tak enostavno ne obstaja … Kot bi mi nekdo spodnesel toplo, mehko in znano preprogo izpod nog in bi padla, vendar ne na tla – ampak bi padala nekam dol v temno globino nepoznavanja sveta okoli sebe in njegovega delovanja. Sem zakomplicirala, a ne? Začnimo na začetku …

ZGODOVINSKO OZADJE

Pred kakim mesecem sem brala eno precej zanimivo, špehasto knjigo … V vseh pogledih uspešnica, zgodba je bila tudi meni zanimiva in slog všečen. Torej na nivoju, bi lahko rekli. “Problem” se je pojavil, ker sem v zgodbi zasledila precej motivov, ki se pojavljajo tudi v mojih LeRoyih in so bili na podoben način vpleteni v zgodbo. Morda kak drugi bralec tega sploh ne bi opazil, meni -kot avtorici- je bilo to več kot očitno in ZELO moteče. Ne, ker bi bili motivi napačni. Ravno nasprotno. Tisti motivi so meni dejansko pisani na kožo … Vendar me je nekoliko zabolel moj ego …

Verjamem, da so vse ideje nekje v podzavesti vseh nas. Nekje v kolektivnem. Vsak dostopa do tistega dela, ki je pač blizu njemu, njegovim prepričanjem in njegovem videnju sveta. Dve osebi na različnih koncih sveta sta lahko istočasno na isti valovni dolžini in se jima zato utrnejo podobne ali celo iste ideje. Torej je povsem verjetno in mogoče, da dve osebi uporabita iste ali vsaj izjemno podobne motive in okoli njih napleteta zgodbo, brez, da bi se poznali ali kdaj debatirali o teh istih motivih.

Torej, veramem, da je to povsem verjetno. Problem je v tem, da mojemu egu to ni bilo všeč … Ko sem prebirala tisti (sicer zanimiv) špeh, je bil moj ego kar nekoliko užaljen, ker sem pač ideje iz LeRoyjev dojemala kot moje ideje. In kar naenkrat me je nekdo lopnil s tem špehom po glavi, da mi dopove, da to niso moje ideje, ampak ideje od vseh nas.

Evo, toliko za zgodovinsko ozadje. Sem potem sem se sprijaznila, da tako pač je.

NAZAJ V SEDANJOST …

Danes pa doživim nekaj, zaradi česar sem skoraj dušo izpustila … Za par sekund. Za nekaj trenutkov sem bila namreč popolnoma prepričana (ampak brez heca!), da svet ne deluje tako kot sem bila navajena, da je nekdo v moji glavi, da mi bere misli, da … Truman’s show all the way! Glede na moje znanje v tistem trenutku in glede na moje pretekle (in zelo nedavne) izkušnje, si nisem znala razlagati drugače …

Torej, pred dnevi sem imela s sodelavko ene debate, ki so za posledico imele to, da mi je danes prinesla pokazat nekaj, kar visi (mislim, da) na njeni domači oglasni deski ali hladilniku. Ne vem točno. V glavnem, to je bil poklon sodelavkine mame moji sodelavki – srček v katerega je napisala neko lepo misel, molitev ali blagoslov (kakor pač vzameš). In moja sodelavka je mislila, da mi bo ta blagoslov gotovo všeč, pa mi ga prinese pokazat. Da si bom prebrala … Do tukaj vse normalno.

Potem pa Ksenija vzame tisti srček v roke in bere, bere … in seveda ne more verjet svojim lastnim očem! Kaj je zdaj to?!?! Kako je sodelavkina mama prišla do tega?! Kje je to dobila?

Kot sem rekla – zajela me je panika! Kaj se dogaja? Je kdo res v mojih mislih? Iskreno sem pomislila na to, saj so bile besede, ki sem jih brala, moje besede! Besede, ki jih imam skrbno zabeležene v malem lepo vezanem zveščiču in besede, ki jih javno nisem nikoli delila z nikomer … Kako bi torej lahko nekdo prišel do mojih (lahko bi rekli intimnih) misli?!

Sodelavka, ki se sicer strinja s teorijo o kolektivnem znanju, je omenila, da sem očitno res precej povezana s tem kolektivnem, karkoli pač to že je … Madonca, saj ne gre za nekaj besed. Gre za celoten blagoslov od začetka do konca. Od velike začetnice, do vsake vejice in pike. Tudi kolektivno mora imeti svoje meje, a ne? Jaz pa točno vem, kaj sem razmišljala točno v tistem trenutku, ko sem pisala vsakega izmed tistih stavkov! Kaj se torej dogaja z mojim svetom … ???

Sodelavka pokliče svojo mamo in jo povpraša, kje bi morda dobila ta blagoslov … Pravi, da ne ve.

Meni pa počasi kapne (reeees počasi!) … Ne, nikogar ni v moji glavi! (začnem dihat bolj normalno) Spomnila sem se namreč, da sem pred dobrim letom in pol objavljala nekaj malega na Pozitivkah. In tam sem objavila tudi Blagoslov sedanjosti.

Bog, blagoslovi vsak trenutek mojega dneva z zavedanjem, da sem srečna,

da je svet okoli mene čudovit in božji,

da je narava okoli mene polna življenjske energije

in ljudje okoli mene tvoj blagoslov.

*

Daj, da bom vsak trenutek dneva živela v sedanjosti,

da se bom znala ozreti okoli sebe in ceniti vse, kar me obdaja -

družino, prijatelje, sodelavce, dom, naravo, odnose, živali, zrak, vodo …

in se hkrati pomikala v smeri proti mojim ciljem.

*

Daj mi VERO, da do ciljev zagotovo pridem.

Daj mi POTRPEŽLJIVOST, da bom dala času čas.

Daj mi LJUBEZEN s katero bom opazovala in užila vsak trenutek mojega življenja.

*

Bog, blagoslovi mojo sedanjost.

Evo – skrivnost razrešena. Nisem zmešana. Nikogar ni v moji glavi. Samo nekoliko pozabljiva sem postala … V glavnem, tu je. Blagoslov sedanjosti. Eden izmed številnih blagoslovov/molitvic, ki sem si jih zapisala zato, da se lahko k njim zatekam po podporo in modrost, ko jih potrebujem. Molitvice, ki mi pomagajo med vsem balastom, ki me obdaja na vsakem koraku in v vsakem trenutku, ohranjati zavedanje kaj je resnično pomembno v življenju. Začela sem jih pisati, ker sem ugotovila, da potrebujem nekaj s čimer bi si očistila um … Nekaj, kar mi bo blizu. Molitve s katerimi sem odraščala ter molitve katere sem srečala pozneje na svoji poti, enostavno niso segle dovolj globoko, da bi mi pomagale v trenutkih, ko sem najbolj potrebovala njihovo pomoč. Zato sem jo ubrala po svoje … In vesela sem, da lahko tudi drugi iz teh besed črpajo moč in toplino zase.

In moram priznati, da mi je toplo pri srcu, ko pomislim, da je blagoslov, ki sem ga sama spesnila, našel pot nazaj do mene … na tak izviren in popolnoma nepričakovan način. Očitno ga potrebujem. Že par dni sem pred spanjem zrla v mojo rdečo knjigico blagoslovov, pa je nisem odprla … Morda pa bi jo morala, da bi postala hvaležna za mojo sedanjost. Ampak … kako pravijo? Če ne gre Mohamed na goro, pride gora k Mohamedu …

Hmmmm, čudovita drobna presenečenja življenja ….