Na poroko v obleki stari 127 let
Do te zgodbe sem prišla, ko sem po internetu iskala fotografije poročnih oblek iz leta 1884. To je bilo hkrati opravljanje raziskovalnega dela za knjigo Nevesta grofa Ewiga (ki jo počasi zaključujem) in hkrati izživljanje mojih čudaških nagnenj do vsega kar je staro (še posebej iz 2. polovice 19. stoletja).
Tako sem izvedela, da se je avgusta poročila ena gospodična, ki se je imenovala Allison Shellito (od takrat naprej pa je Rinaldi). Ne v Sloveniji, seveda. 
Nekje v ZDA je moralo biti. Ampak kje se je dogodek odvijal je popolnoma brez pomena, tako kot je njeno ime. Pomembna je namreč njena poročna obleka, ki ni niti nova niti moderna. Ravno nasprotno!
Njeno poročno obleko je kupila njena pra-prababica Nellie Campbell za svojo lastno poroko leta 1884 z enim godpodom A.G. Shellito! In leta 2011 se je njena pra-pra vnukinja poročila v isti obleki.
Aaaaaaa ….. kako lepo!
Originalna poročna obleka iz leta 1884 na poroki leta 2011.
A ni čudovita?
Ta obleka je ostala ves ta čas v lasti iste družine, ki je zelo pazljivo ravnala z njo. Oblekli pa so jo samo za poroke. In sicer najprej leta 1884, naslednjič pa 57 let pozneje.
Leta 1941 jo je namreč kot poročno obleko oblekla bodoča žena Nellijinega vnuka: Jean Lawman.
Naslednja jo je na svoji poroki nosila Barbara, bodoča žena Nellijinega pra-vnuka in sicer leta 1975. Takrat je bila obleka stara že 91 let.
Leta 1982 se je v tej isti obleki poročila še Allisonina mama Mimi, ki je prav tako prišla v družino tako, da se je poročila z Nellinim pra-vnukom (ampak ne z istim kot Barbara, da ne bo pomote). Takrat je bila obleka stara 98 let! Še dve leti bi počakali s poroko, pa bi imeli okroglo obletnico!! 
No, a ni to lepa zgodba?
A da sem fouš? Ja, itak, da sem!!! Jaz bi jo tudi imela. Samo ne vem za kakšno priložnost bi jo oblekla. Poroka je že za mano, za pusta bi jo bilo škoda, da bi paradirala z njo po hiši, pa mi tudi ni. No, lahko bi z njo šla po nakupih, v Spar ali Hofer, ali pa na sprehod po mestu … Hm … Vprašanje kako daleč bi prišla, preden bi me kdo ustavil in povprašal po zdravju. 
AMPAK, če bi se v tem sprehajala po Ljubljani … To bi se pa izšlo. Ker bi ljudje mislili, da kaj promoviram. Npr. kakšno muzejsko zbirko, kakšen dogodek ali pa morda, da sem tam kar tako. Za zabavo turistov (čeprav v resnici bi bila za svojo lastno zabavo). Pa bi se hoteli slikati z mano … Hm … vredno razmisleka. K tej zamisli se bom zagotovo še vrnila … Samo najprej si moram obleko zrihtat. Avtentično, seveda.
Sem že delala poizvedbe po e-bayu. Zdaj pa moram še nekje izbrskat (oziroma izkopat!) en veeeeeliiiik lonec zlatnikov (po možnosti iz 19. stoletja, seveda).
