Hahahahaha. Ni noben fotoshop, res ne. Kakšen smisel je imeti steno s samo balkoni? In kako prideš na ta balkon?

Dejansko je to prava stavba. In to NE nevidna! Mora biti pa res postavljena pod nekim čudnim kotom, ker če greš mimo, izgleda kot da je samo stena z balkoni. Čudno, res čudno!

Zbralo se nas je okoli 50 ljudi in še enkrat toliko komarjev, vendar pa smo se na to dobro pripravili. Za goste smo imeli hrano in glasbo, za komarje pa 6 sprejev OFFFFFFFFF …

Hrana je bila res odlična in posebna, tako da moram temu namenit dovolj prostora. Za catering je poskrbela Carlitosova sestrična Paula, ki je odlična kuharica. Najprej je bila hladna predjed: siri, omake, meso, kruh, pa neke kroglice, ki so biile vse iz mesa, pa piščanec, pa tostaditos s sirom ali paradižnikom … Vse seveda lepo in okusno dekorirano, ampak takrat mi še ni kanilo, da bi pa morda lahko kaj slikala.

Potem so prišle tople jedi, ki so bile tematsko razdeljene,v stilu družinske zgodovine:

1. židovska hrana

Po očetovi strani so namreč vsi sorodniki židje (Aškenazi), prav tako tudi marsikateri prijatelji. Manjkala je le židovska glasba na katero bi lahko plesali. Žal sva se spomnila prepozno.

Gefilte fiš To je samo ena izmed od varjant. Vsebuje pa ribo in kruh. Pa morda še kaj …

Hrana je tako hitro izginevala, tako da prej ko sem se spomnila, da bi slikala, jo je že pol manjkalo. Saj potem je prišlo še in še, ampak sem bila preveč zaposlena s prehranjevanjem, da bi se ukvarjala s fotoaparatom …

Na zgornjem delu slike so boios, ki vsebujejo skuto in zelenjavo. Spodaj pa so pirške (piši kao govoriš!) – v testo zavita masa iz graha (zelo podobno empanadam!). To potem preliješ z omako iz olja in česna.

Knišes (ponavljam tako kot sem slišala!) – v testo zavita masa iz krompirja.

Plecaleh – kruh s čebulo in makom, noter pa je kravje meso (pastron oz. pastrami) in kumarice.

italijanska hrana Mama od Carlitosa je potomka italijanskih izseljencev, zato pašta ne sme manjkat! Imeli smo ravijole in torteline z gobovo in še eno belo omako.

kreolska hrana. Tega pa nisem slikala, ker je … meso. Činčulini in take zadeve, ki jih ne maram. Pač, Argentina, meso in podobno .

Potem pa je prišla torta …

Wooooow! Naredila jo je Paula in je bila takooooo zelo okusna in lepa. To je bilo njeno poročno darilo nama. Noter je bil biskvit in čokolada, okoli in okoli pa merenge. Super! Ampak tle se sploh še ne konča … Zunaj nas je čakala še mesa dulce – okromno, ogromno okusnih stvari: od štrudla in v čokolado potočenih jagod do limonine in sadne torte, sladkega kolača in sadja. ODLIČNO!

Res raj za gurmane! In seveda za goste, ki so dobili nekaj dobrot za s sabo oziroma kot se reče v jidiš jeziku: pekele.

Vsakega gosta smo obdarili z majhno pozornostjo in sicer s konfeti, ki so pač značilni za našo primorsko (in Italijo ). Seveda sem morala vsakega posebej opozoriti, da konfeti niso za gledat, ampak da se jih poje, za spomin, pa da naj si shranijo le slikco, ki je bila privezana ob vsakem mošnjičku.

No, drugače pa smo plesali, se pogovarjali in prišli domov ob sedmi uri zjutraj. Tako je to – smo v Argentini in v Argentini je pomembna hrana …

V Argentini pa je zgodba malo drugačna … 1 liter in pol?! To je za šibke! 2 litra in pol – to je prava mera!

Razlika je kar očitna.

… med vsemi pijačami, ki jih lahko naročiš v baru ali restavraciji, jaz največkrat naročim limonado ali sveže iztisnjen pomarančni sok. To pač naj bi bilo po vsem svetu enako, a ne? Pa še zdravo!

Ena iztisnjena limona in 3 deci vode. Nobena znanost.

Pred dnevi sem limonado naročila v Buenos Airesu. Dobim mojih 3 deci in slamico … Najprej sem mal presenečena, ko vidim neko čudno penico v kozarcu, ampak to predpišem morebitnemu drugačnemu načinu iztiskanja soka iz limone. Popijem požirek … Hm … Ni tako, kot sem navajena … Pijem naprej … Počasi se začnem čudit kako to, da mi gre tako počasi. Ponavadi popijem 3 deci limonade skoraj na dušek, sedaj pa mi (kljub žeji) ne steče po grlu … Potisnem Carlitosu pod nos, naj mi pomaga spiti …

Ja, v Argentini se limonada dela z gazirano vodo … Drugič bom raje naročila sveže iztisnjen pomarančni sok. Pomaranča je pomaranča povsod, a ne?

Ker pa so v tem času volitve tudi v Argentini, in sicer le teden dni za nami, imam možnost, da primerjam predvolitveno dogajanje tu in tam.Televizijskih dogodkov nikjer nisem spremljala, plakati in slogani pa me spremljajo povsod …

Pri nas pravijo, da bo tako ali tako Petrle zmagal, tukaj pa, da bo gospa Kirchner, žena trenutnega predsednika. Ne morem reči ali je ona primerna ali ne, ampak njen mož se mi ne zdi slab. Mislim, no … za argentinskega politika. Glede na to, kaj sem slišala o zadnjih dveh argentinskih predsednikih, ne more nihče trditi, da je bil Kirchner tako napačen. Politik pa je kljub temu politik in politikov na splošno ne maram.

No, Buenos Aires je prepoln političnih predvolilnih plakatov. Jaz jih sicer skoraj ne bi opazila, ker imam namerno zelo selektiven vid. Namreč, če nekaj nočem videt, enostavno ne vidim. Mislim, vidim, ampak ne vidim. In političnih plakatov enostavno nočem videti in jih zato ignoriram. Zame ne obstajajo, vse dokler me ne Carlitos opozori nanje … Agh! Ampak, če me že opozori nanje, jih bom pač komentirala. Kaj pa hočem sedaj, ko pa sem jih že videla?! Če me razumete …

Torej, kaj mora imeti politični plakat?

1. Obraz. Pomembno je, da se vidi obraz osebe, ki kandidira. Pa četudi poziraš s cara de culo, treba je videt obraz.

   

2. Slogan. “Petrletov Pravi za predsednika in Türkov Name se lahko zanesete sta predpotopna”, pravijo tukaj. Gaspari sicer misli na jutri (Moram preverit ali podpira gradnjo mega ameriškega zabavišča na Goriškem! Tlele lahko še vedno podpišete peticijo ZA KAKOVOST BIVANJA na naših koncih), vendar pa so mi ga Argentinci strogo odsvetovali. Zakaj? Njegov predvolilni oglas na radiju pravijo, da sem premalo smejem … jaz bom resen predsednik je baje preveč podoben predvolilni kampaniji enega izmed bivših argentisnkih predsednikov (la Rua), ki je prav tako trdil, da je dolgočasen, ampak bo zato resen predsednik. No, on jim je potem zavozil državo in je moral odstopit decembra 2001, ko je šel folk na ulice zganjat kažin s pokrivačami. Ker kar je preveč, je pač preveč.

Torej aktualni slogani tukajle so: Mi smo za boljšo državo, Drugačna država je mogoča ali pa kar direktno Mi imamo načrt za rešitev naše ekonomske situacije (Ti pa nam verjemi. Tako, na lepe oči.) …

1. Dominantna barva plakata. Barva očitno je pomembna. Vsaj po mojem opažanju. Ne vem ali je modra barva moderna ali morda politiki apelirajo na barve argeninske države, ampak očitno je nekaj posebnega …

Hm, če bom opazila še kaj, sporočim.

Danes sem se šla razgledat na Once – četrt v Buenos Airesu, kjer so pretežno trgovine. Da vidim kaj bo naslednje poletje moderno v Sloveniji in si morda kaj kupim … Ko je Carlitos še živel v četrti Almagro, je bil Once razmeroma blizu in sem se večkrat odpravila tja, da mi je hitreje minil čas. On je namreč cele dneve delal in jaz sem se morala nekako zaposliti. Fajn se mi je tudi zdelo, ker je bilo tam vse zelo poceni in sem zato imela občutek kot da si lahko res karkoli privoščim. Sicer roba ni ravno najboljše kvalitete, ampak če imaš čas in voljo, lahko dobiš marsikaj dobrega za nizko ceno.

Foto: Roberto Fiadone. Ja, slikco sem si sposodila iz Wikipedie.

Ko je Carlitos izvedel, da hodim tja, ni bil najbolj zadovoljen. Prvič, ker roba tam ni kvalitetna (hja, isto kvaliteto dobiš v marsikateri slovenski trgovini in to za NAJMANJ 2x višjo ceno, tako da še vedno navijam za Once!), drugič pa naj bi bilo tam … no, nevarno … Tako pravijo, ampak meni se ni še nikoli nič nenavadnega zgodilo. Res pa je, da se nikoli ne izpostavljam: oblečena grem v vsakdanje cunje in ponavadi ne komuniciram z okolico. Tako niti ne morejo vedeti, da nisem Argentinka. Trgovinam, kjer te dobesedno vlečejo noter, se izogibam. Marsikje namreč prodajalke stojijo pri vratih in če le pogledaš v njihovo vetrino, te že kličejo, da pridi noter, da si lahko ogledaš njihovo ponudbo brez obveznosti. Ja, kdaj pa je bilo obvezno kupiti nekaj, že samo če vstopiš v trgovino!? To se mi zdi vsiljivo in mi gre na živce. In ko enkrat vstopiš, ti bodo takoj za petami z njihovo ponudbo … Meni pa se z mojo španščino ne da ukvarjat z njimi, zato grem v take trgovine le, če sem v vetrini opazila nekaj, kar bi RESNIČNO rada videla kako mi stoji in mogoče tudi kupila …

Na vsakem vogalu ti folk ponuja razne reklamne listke npr. če bi želela, da mi berejo iz tarot kart ali če bi želela kupit rabljen mobitel ali … Tega ne zmanjka. Ulice so zelo prometne, pločniki nabito polni. Večina ljudi pa nosi s seboj ogromne vreče. Na Once pridejo namreč kupit oblačila, nakit in druge stvari, ki jih potem sami prodajajo naprej v svojih trgovinah … če kupiš v velikih količinah, dobiš tudi bolj poceni. Nekateri prodajalci celo prodajajo samo na debelo.

Potem se še kak tip obregne v tebe (komentarji, ki jih imenujejo piropos in obsegajo vse od razmeroma nemotečega pozdrava do osladnih, predrznih in za moje pojme tudi nesramnih seksističnih opazk), ampak to se dogaja po celem Buenos Airesu. Še sedaj, ko imam poročni prstan na roki, jih ne ustavi. V nekem turističnem vodiču sem brala, da bi moral poročni prstan delovati proti nadležnim argentinskim moškim kot česen proti vampirjem , ampak moje izkušnje tega ne potrjujejo. Tako, da moje načelo ostaja: samo ignoriraj in pojdi naprej.

Once seveda ni turistični del mesta. Sploh ne. Ampak jaz nisem bila nikoli turistka v Buenos Airesu. Rada se počutim kot del tukajšnjega vsakdanjega življenja … enkrat na leto.

PS. Danes bi morala prispeti v Buenos Aires moja mama in Bernard (njen prijatelj iz Velike Britanije), vendar smo včeraj ob pol noči prejeli klic iz Washingtona v stilu: Huston, we have a problem. Kot pričakovano sta zamudila let za Buenos Aires in prideta en dan pozneje. Pa smo jih posebej opozorili na to in jim odsvetovali potovanje preko ZDA, ampak ta mladina noče in noče poslušat in dela vse s svojo glavo … Ah, kam gre ta svet!

Še dobro, da sva 2 dni prej potrdila letalsko karto in prišla na letališče 2 uri prej, saj smo v Ronkah ugotovili, da je bil najin let zaradi “tehničnih razlogov” odpovedan. Takoj so nas (nisva bila edina) posadili na bus in nas prešvercali iz Trsta v Benetke.

V Benetkah smo “Trieste people” (kot so nas poimenovali) postali trn v peti tamkajšnjih uslužbencev. Gremo namreč na check-in … Midva se postaviva na šalter št. 33 za Milano. Ko končno prideva na vrsto, nas tip pošlje na šalter št. 36, ker naj bi bil tam gospod specializiran za “Trieste people”. OK. Greva na šalter 36. Business class, piše, izraz na obrazu uslužbenca pa pravi Kaj-pa-vi-tle-?!. Nezadovoljen, ker mu je Stefano iz šaltra 33 ponovno poslal nas, “Trieste people” najprejčez 3 šaltre vljudno (!) nadere Stefania, potem pa nama dovoli, da ostaneva v njegovi vrsti … Tipka po računalniku, se jezi, tipka, pomaga mu uslužbenka iz šaltra 35, še vedno ne gre, vrsta za nami (sami biznismeni) se daljša … Uslužbenec je vidno živčen. Problem predstavlja najina elektronska vozovnica. Opravi telefonski klic in naju pošlje v pisarno Alitalie.

Carlitos, kot mu je naročeno, teče v pisarno, jaz in najina v violični polivinil ovita kufra se umaknemo v stran in damo prednost dokaj nezadovoljnim biznismenom. Pride šefica, preverja kaj se dogaja, do najinega leta pa samo še pol ure …

Biznismenov ni več, priteče Carlitos, končno nam uredijo karte, oddamo kufre za Buenos Aires in šibava proti carini … Nobenega biii-biiiip. Vse ok. Niso komplicirali ne za mojo plastenko vode niti za deodorant.

Oba leta sta bila razmeroma mirna, nekaj turbulenc, ampak ni bilo sile. Upala sem, da bom na čezocenskem letu lahko gledala Hairspray, ampak ni bilo te sreče. Tega filma niti ni bilo v ponudbi, poleg tega pa tudi slušalke niso delale, sam ekranček na sedežu pred mano pa tudi ni bil v najboljšem stanju. Tako, da sem večino leta prespala. V mojo glavo pa so se stalno vračale pesmi iz (že tolikokrat omenjenega) filma Hairspray (celo v spanju!), tako da sva s Carlitosom prišla do spoznanja, da sva se ga (po 5-ih dneh lastništva originalnega CD-ja) uradno prenajedla … Z željo po ohranitvi zdrave pameti sva se torej odločila, da se bova -kar se tiče Hairspraya- naslednje dni postila, kljub temu, da ima Carlitos omenjeni CD priročno prekopiran na laptop, ki sva ga prinesla s seboj. Ampak sedaj je res DOVOLJ!

Aha! Pa še tole je pomembno: testirala sva različne letalske menije. Navadno letalsko kosilo ali večerja vsebuje le 2 možnosti: piščanca ali ribo. Pa sva predhodno naročila hindu meni za gospoda in vegan meni zame. Hindu je bil za letalske razmere ok, vegan pa kar neki! Naš sosed je imel košer meni, pa tudi ni bil pretirano navdušen. Hebrejščine sicer ne razumem, ampak po reakcijah predvidevam, da je rekel nekaj v stilu: “To je Kosher?!” No, za nazaj bova ekspirimentirala z drugimi meniji …

In pristanek? Super! To pa res. Pilotu je za čestitat. Dotik s tlemi skoraj neobčuten!! BRAVO!

PS. Slike pridejo drugič …