V tek sva spravila tudi novo spletno stran v angleščini: The Curse of the LeRoys. Sicer se nekam počasi nalaga, ampak v splošnem sem pa kar zadovoljna.

Tako, da:

• najlepša hvala Carlitosu za ves trud okoli spletne strani in priprave knjige za objavo na Kindlu,

• hvala Davidu za prevod v angleščino in

• hvala Bernardu za pomoč pri tekstu za spletno stran, za avdio prispevek (ki sicer še ni našel svojega mesta v tej zgodbi, bo pa zelo kmalu. Po Walesu! ) in seveda za pomoč pri pripravah na Wales.

In tako sem dobila zgled, kateremu z veseljem sledim. Njena zgodba o uspehu je namreč dober motivator, njen pozitiven pristop pa mi je tudi blizu. Zadnje mesece tako redno spremljam njen blog in med vrsticami spoznavam njene marketinške poteze. Res je človek, od katere se lahko marsikaj naučim in to tudi počnem.

Preko nje sem se dejansko seznanila s Kindlom (priročna napravica za branje knjig v elektronski obliki, ki mi jo je Carlitos poskušal približati že nekaj časa pred tem, ampak takrat za to še nisem bila dojemljiva) in odkrila cel novi svet elektronskih knjig, za katerega nisem vedela, da sploh obstaja. Razlog pa je predvsem v tem, da sem branje elektronskih knjig povezovala z branjem na računalniku, kar je bilo zame (brez pretiravanja) nočna mora. Sedaj, ko sem videla kako ta Kindle deluje, pa sem prišla do zaključka, da se branje preko Kindla sploh ne more primerjati z branjem preko računalnika. In tako je še mene okužil Sindrom Amande Hocking.

Glede na to, da imam LeRoye že dalj časa prevedene v (britansko) angleščino in da se prvotni načrti z angleškim prevodom niso zapeljali po želeni poti, sem se tudi sama odločila, da objavim knjigo na Amazon. Saj bi moralo biti enostavno kot pasul, a ne? Prevod itak že imam, treba ga je samo naložiti na Amazon in to je to. Pha! Think Again!

Če povem, da sem za Amando in za Amazon varjanto slišala konec februarja, sedaj pa smo že konec maja, LeRoyjev pa še vedno ni na Amazonu, potem mi lahko verjamete, da je objava knjige na Amazon postala cel projekt – brez kakršnegakoli sekanja ovinkov.

Je pa kljub vsemu prav simpatičen projekt in sedaj lahko veselo potrdim:

• da je angleški prevod v celoti urejen;

• da sem dodala v angleško verzijo dodatno poglavje in pol, ki ga v slovenski verziji ni;

• da so rodoslovna drevesa preglednejša, boljša in prilagojena za uporabo na Kindlu;

• da imam čisto novo ENG platnico;

• da je moj promocijski material tudi že pripravljen;

• da grem v juniju v Wales (jeeeeeee!!!), kjer bom šla po stopinjah Brigite in končno videla vse te čudovite kraje v živo (in malo zganjala promocijo );

• da je nova spletna stran skoraj tam, kjer bi morala biti (samo ne še čisto! )

• in da bodo LeRoyi na Amazonu še pred 6. junijem. Jeeeeeeeee! Končno!

Tole spodaj je pa platnica. Kakšna se vam zdi?

Zato sem se tudi takoj navdušila nad PaperBlanks, ko so prišli v Slovenijo. Trda vezava, priokus starih knjig, lep starinski dizajn … Res lep predmet, pa četudi ga samo gledaš. Enega sem si tako kupila sama, drugega dobila za darilo. Sedaj PaperBlanks zvezkov/knjig ne dobiš več pri nas, se pa dobi zvezke firme Art Blanc, ki so tudi lušni za pogledat in imeti v rokah, vendar me ne impresionirajo toliko, ker nimajo pridiha starih knjig. Pa še napis Art Blanc na prednji platnici je popolnoma zgrešen. Če bi prej vedela, da napis ni zgolj nalepka, kot sem sprva mislila, in se ga ne bo dalo odstranit, se za nakup (najverjetneje) ne bi odločila …

No, moj prvi (pravi) knjigoveški poskus pa izgleda nekako takole:

Platnice zunaj

Platnice so iz lepenke, prekrite s semišem. Okraski pa so okrasni papir nalepljen s servetno tehniko.

Platnice znotraj

Vezava

Vrvica je za šivanje usnja. Sem kar zadovoljna z njo.

Okoli lepil se še lovim, ker mi jih je Mekol malce zagodel in mi zvil liste. Je pa res, da sem uporabila Mekol za les in ne za papir. Poleg tega pa tudi iščem tisto blago, ki naj bi ga nalepila na hrbtišče (v angleščini se kliče »mull«). Za prvič sem uporabila čim bolj tanko bombažno blago in za sedaj funkcionira.

Največ problemov pa mi je naredilo prav hrbtišče, ki ni tako kot bi moralo biti … Morda tudi zato, ker sem sama preveč hitela in želela imeti čim prej končni rezultat, namesto, da bi bolje razmislila kako pa kaj. Ampak, vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. In ta mojster bo vadil še naprej …

Ne morem pa se odločiti za kaj bi knjigo uporabila. Za vse mi jo je škoda. Tako, da še čakam navdih …

No, moja pot je bila drugačna. Manj VIP-jevska. Zato bo verjetno bolj v pomoč vsem tistim, ki se sprašujejo kako za vraga prideš do založnika (tisti, ki imajo prava poznanstva se o tem verjetno ne sprašujejo preveč).

Torej … pametno se je pripraviti v naprej. Sinopsis zgodbe, kar je dejansko obnova na nekaj straneh – od 3 do 10 strani, je nekaj, kar je pametno imeti pripravljeno v naprej. In moram reči, da ni tako lahko napisati obnovo, ki bo pritegnila založnika. Sama sem se precej namučila z njo in še vedno ne vem ali sem jo prepričljivo napisala.

Ko imamo končno verzijo zgodbe in prepričljivo obnovo, je čas, da naredimo seznam založnikov. Pri tem vam bo najbolj v pomoč internet, še posebej AJPES. Sicer se morate registrirati, če želite uporabljati portal, vendar pa je registracija brezplačna in brez kakšnih obveznosti. Torej v iskalnik (najdete ga, če kliknete iPRS v menuju na skrajnem vrhu spletne strani) pod geslo “Dejavnost SKD” izberete 58.110 Izdajanje knjig in poženete iskanje. Med zadetki bodo sicer tudi neaktivni subjekti skozi katere se pač morate prebiti, vendar “brez dela ni jela”. Počasi in s potrpežljivostjo, si boste izdelali seznam založb, ki so aktivne in ki izdajajo knjige.

Druga varjanta je, da greste na spletno stran www.bizi.si, v iskalnik vtipkate kodo SKD dejavnosti, torej: 58.110 in poženete iskanje. Kolikor je meni znano, naj bi bizi.si črpal podatke iz Ajpesa, vendar pa se bo morda komu zdela spletna stran bizi.si preglednejša od Ajpesa.

Torej, ko imate seznam vseh založnikov v Sloveniji, je treba iz njih izločiti tiste, ki pridejo v poštev za vas. Torej vsi tisti, ki izdajajo vaš žanr. Nima namreč smisla, da z romanom za odrasle kontaktirate založbo, ki objavlja slikanice za otroke. Kaj posamezna založba dejansko izdaja, boste največkrat izvedeli kar iz njihovih spletnih strani.

Ko sem sama prišla do te točke, da sem imela seznam založnikov mladinske literature, sem ta seznam razdelila na tri podsezname:

1. prednostni seznam založnikov mladinske literature s katerimi sem želela podpisati pogodbo (z enim izmed njih). To so bili založniki, ki so se dejansko ukvarjali z mladinsko literaturo.

2. Seznam založnikov s katerimi bi sodelovala, če ne bi našla interesenta na mojem “prednostnem” seznamu. Ti založniki so v preteklosti izdali tudi kako knjigo za mladino, vendar pa se prednostno ne ukvarjajo s tem.

3. Tretji seznam založnikov, je bil seznam za katerega sem upala, da mi ga ne bo treba nikoli uporabiti. V skrajni sili bi se seveda zatekla tudi k njemu … Ali pa bi se kar odločila za samozaložništvo. Tu so se namreč znašli založniki, ki so zaradi različnih razlogov izpadli zelo amaterski in nekako mi ni bilo v interesu, da bi se moje ime povezovalo z njimi. VENDAR PA so vsaj enkrat izdali kak mladinski roman …

Potem pa ne preostane nič drugega kot zavrteti telefon in klicati vsakega posebej. Najprej seveda tiste s prvega seznama. Vprašate, če jih vaša knjiga zanima in če jim pošljete “rokopis” v branje. Če vam rečejo, da ja (eni bodo želeli samo sinopsis, drugi sinopsis in prvih nekaj poglavij, tretji pa celo knjigo), jih NUJNO vprašat kdaj pričakujejo, da bodo prebrali knjigo in imeli povratno informacijo za vas. In ker vas bodo le izjemoma poklicali nazaj, jih morate sami poklicat na dogovorjeni termin in preverit kako stojijo stvari.

“Napaka” (ki morda sploh ni bila napaka, vendar je zaradi moje neizkušenosti izpadla kot taka), ki sem jo jaz naredila v tej točki je bila, da sem vse založnike s seznama št. 1 klicala na enkrat in vsem istočasno poslala knjigo v branje. Saj je kar logično, se posebej, ko slišiš ves folk okoli sebe, kako jamrajo, da je zelo težko dobiti založnika, če ne celo nemogoče. Poleg tega pa sem dobre pol leta pred tem poslala rokopis v branje založbi, ki me je stalno prestavljala. Najprej za en mesec, potem za dva in tako naprej. Potem sem se pač odločila, da jih ne bom več čakala … In sem kontaktirala vse moje založbe na seznamu, še enkrat pa sem poslala rokopis tudi tej založbi, ki me je pol leta prestavljala (vendar sem tokrat kontaktirala drugo osebo).

V nekaj dneh sem dobila zainteresirano založbo in se takoj zmenila z njimi, brez da bi čakala na povratno informacijo ostalih založb. Neizkušenost je pač naredila svoje. Samo nekaj dni pozneje me je kontaktirala tudi tista založba, ki me je prejšnje pol leta samo prestavljala. Zanimala jih je izdaja moje zgodbe, ker pa sem se že dogovarjala s prvo založbo, nisem imela srca (ali poguma ali …), da bi se kakorkoli pogajala, kaj šele, da bi šla k tisti, katere pogodba bi bila bolj privlačna. Saj pravim … neizkušenost.

Še vedno mi tudi ni jasno ali bi bil bolj pameten pristop kontaktirat eno založbo za drugo in počakati, da prva da (v nekem razumnem času) povratno informacijo in šele na to kontaktirati drugo ali je bil moj pristop “vse in takoj” popolnoma primeren.

Sama od sebe (torej brez, da bi jih jaz ponovno klicala) me je kontaktirala še ena založba, mi pohvalila knjigo in rekla naj jih kontaktiram, ko bom še kaj napisala. Za izdajo pa se niso odločili, ker ciljna skupina moje knjige ni ciljna skupina njihove založbe. Hvala Bogu, ker bi mi bilo res zoperno še koga zavrnit … (Ja, vem! Imam problem ko je treba reči “ne”. Ampak v svojo obrambo lahko rečem vsaj to, da delam na tem!) Ostale založbe bi morala za povratno informacijo klicati sama, jih pa seveda nisem, ker sem že dobila zainteresirano založbo.

No, tako je bilo z mano prvič … Bomo videli kaj so me izkušnje izučile, ko se bom ponovno podala v te vode. Sicer se mi ne blazno mudi …

V upanju, da je vsaj nekomu tole pisanje v pomoč, vam želim vsem … lahko noč!

Že v začetku pa moram še poudariti, da gre tu zgolj za navedbo mojih lastnih razmišljanj in izkušenj … Če ima kdo drugačne izkušnje, je (kot vedno) vabljen, da jih deli z mano in drugimi bralci.

Torej … Kaj zdaj, ko je tvoja čudovita, edinstvena in nasploh v vseh pogledih najboljša zgodba napisana?

Če te je zamikalo, da bi šel kar direkt na lov za založnikom, pomisli še enkrat. Saj ne, da tvoja zgodba ne bi bila čudovita in edinstvena.Tudi prav je, da zaupaš vase in v svojo zgodbo, vendar …

… pa bi bilo pametno, da prvega osnutka zgodbe še ne pošlješ založniku. Res ne.

Zakaj? Preprosto, ker ti (povprečen) založnik ne bo dal povratne informacije kaj je v redu in kaj ne, kaj funkcionira odlično in kaj popolnoma zaštopa zgodbo. On bo videl samo to, da zgodba v takem stanju, kot si jo poslal, enostavno ni za objavo. In tu se bo z založnikom končalo. Zavrnitev. Kar je popolnoma razumljivo. Naloga pisatelja je, da dodela zgodbo. Popravke, ki jih naredi založba/urednik pred objavo knjige naj bi bili le manjši. Seveda dajo knjigo lektorirat, “predlagajo” avtorju, da kak del zgodbe spremeni ali celo vrže ven, ampak zgodba mora biti tako dodelana, da bo založnika prepričala v takem stanju, kot je. Verjetno bo kak založnik zainteresiran tudi v bolj šepavo zgodbo, če bo v njej (ali v avtorjevem slogu ali v ideji ali …) videl velik potencial. Ampak jaz osebno se na to ne bi zanašala, predvsem zato, ker založiki in uredniki dobijo na svojo mizo cel kup “rokopisov”. In predvidevam, da jih večina nima toliko časa, da bi vsako zgodbo detailno prebrala in v vsaki izmed njih iskala skriti potencial … Zgodba jih mora prepričati že sama po sebi. Zdaj. V tem trenutku, ko jo bere.

In če smo čisto objektivni, si moramo priznati, da prva verzija zgodbe ponavadi potrebuje še precej izboljševanja. Ni pa treba, da je poslan tekst profesionalno lektoriran. Dovolj je, da ima čim manj napak in da je normalno berljiv.

In kako izpiliti zgodbo do te mere, da jo bo založnik želel objaviti? S pomočjo bralcev, seveda.

Predlagam torej, da dobiš povratno informacijo različnih skupin bralcev – od ciljne skupine bralcev do “stanovskih vrstnikov”, ki bodo vsaj malo bolj objektivno prebrali zgodbo in ti (upam) povedali, kaj je v zgodbi v redu, kaj jih je zmotilo, kje je zgodba mlačna idr. To sicer ne pomeni, da moraš slepo slediti njihovim “nasvetom”, vendar pa ti bo objektivni pristop do svojega dela in do njihovih komentarjev, odprl nove možnosti izboljševanja. Glavni namen je, da dobiš konstruktivno kritiko s katero lahko izboljšaš svoje delo.

Recimo, če pišeš mladinski roman (govorim pač iz svojih izkušenj), naj knjigo prebere nekaj mladih iz ciljne skupine, potem nekdo, ki tudi piše knjige/zgodbe in pa seveda zahtevni bralci (ne tisti, ki nekritično preberejo prav vse, ampak tisti, ki radi berejo vendar znajo biti zelo kritični glede tega kar preberejo) in naj ti dajo povratno informacijo na tvojo zgodbo. Pa naj to ne bodo tisti bralci, ki te bodo samo hvalili, ampak taki, ki bodo znali dati konstruktivno kritiko. Seveda je tudi bistvenega pomena, da zna pisatelj sam sprejeti kritiko in jo konstruktivno uporabiti, da izboljša svoje delo. Pri tem bi predlagala, da ne daš knjige v branje vsem na enkrat. Daj najprej tistim, ki so manj kritični in ko boš popravil knjigo v skladu z njihovo povratno informacijo, potem poišči zahtevnejšega kritika in mu daj novejšo verzijo. Vsako novo verzijo naj prebere nekdo, ki je bolj zahteven bralec, kot tisti pred njim.

Npr. jaz sem začela tako, da sem verzijo št. 1 dala prebrati mami. Seveda ni bila blazno kritična, kot se za mamo spodobi in ona bi že kar takoj objavila knjigo, vendar pa mi je vseeno dala nasvet, ki se je izkazal za zelo pomembnega. Popravila sem zgodbo v skladu z njenim nasvetom in dobila verzijo št. 2. Ker sem pisala mladinski roman, sem se odločila, da preizkusim knjigo na bodoči publiki. Tako sem knjigo razdelila par sestričnam, ki sicer rade berejo, da bi dobila povratno informacijo od njih. Tu se je izkazalo, da je res težko od ljudi dobiti (iskreno) konstruktivno kritiko. Vsi bi te radi samo hvalili, samo zato, da ne bi koga slučajno prizadeli … Sicer dobronamerno, ampak tako ne prideš daleč. Torej izvlekla sem iz njih nekaj malega povratnih informacij, vendar pa je bilo zame bistveno to, da bralci niso navdušeni. Hotela sem namreč napisati tako knjigo, da bodo bralci navdušeni nad njo. In če niso navdušeni (ker tega pa res niso niti poskušali zaigrati , pomeni, da zgodba še vedno ni pripravljena za založnika. Spet sem popravila knjigo, naredila novo verzijo (torej nadgradila staro) in prosila za povratno informacijo prijateljico, ki je strastna bralka. Na podlagi njenih informaciji, sem naredila novo verzijo in jo dala prebrat kolegici-pisateljici, ki ima izdane 3 knjige podobnega žanra, ki so s strani kritikov dobro ocenjene in s strani bralcev precej brane. Ko sem spet prevetrila celotno knjigo in ustvarila novo verzijo, sem dala prebrati knjigo še največjemu kritiku – mojemu možu, ki ogromno bere in je ZELO ZELO kritičen do tega, kar prebere. Vsega skupaj sem naredila 9 verzij knjige in šele deveta verzija se mi je zdela primerna za založnika.

Pri tem moram povedat, da nisem popravila prav vsega, kar so mi bralci svetovali. Večino ja, ker sem tudi sama uvidela, da imajo prav. Nekateri nasveti pa se mi niso zdeli primerni za mojo knjigo in za moj način pisanja, zato jih nisem upoštevala (recimo taki, ki bi spremenili zgodbo v nekaj, kar nisem hotela).

Čakanje na povratno informacijo bralcev sicer traja in obisk založnika je za (vsaj) nekaj mesecev odložen, vendar je to veliko bolje, kot biti zavrnjen znova in znova. Založniki pač ne bodo delali tvoje domače naloge. Sam jo moraš narediti, saj si ti pisatelj. Če pa tvoja zgodba prepriča kakšnega založnika (in pozneje bralce) s prvim osnutkom, potem pa … ala ti vera.

Že v začetku moram poudariti, da z objavo poezije osebno nimam izkušenj. Imam pa kolegico, ki je pred leti izdala poezijo v samozaložbi in po njenih besedah je nasplošno zelo težko dobiti založnika, za poezijo pa sploh. VENDAR ta “zelo težko” je precej varljiv. Sama sem zelo hitro dobila dva zainteresirana založnika, kljub temu, da mi je bilo rečeno, da je to praktično nemogoče. Zato sem mnenja, da je morda res težko, zagotovo pa ni nemogoče. Kot povsod drugod je sicer dobro, če poznaš koga v založniški industriji, saj tako lažje prideš skozi rešeto. Vendar jaz nisem poznala nikogar. Je pa res, da je mladinski roman precej bolj tržen kot poezija.

Samozaložba

Vedno obstaja možnost, da izdate pesniško zbirko v samozaložbi. Če je vaš glavni cilj imeti vašo poezijo izdano v obliki knjige, potem vam ne bo žal investirati ne časa ne denarja za tak samozaložniški projekt. Tudi kako se bo zbirka prodajala, ne bi smelo biti bistveno.

Če pa želite z vašo zbirko tudi kaj zaslužiti, je to druga zgodba. Koliko bi bilo dohodka iz zbirke izdane v samozaložbi in ali se bo projekt finančno pokril ali ne, zavisi od vas in vaših prodajalskih sposobnosti. Če želite namreč kaj zaslužiti, morate najprej prodati. Če želite kaj prodati, morate izvajati različne vrste promocijskih aktivnosti in seveda PRODAJATI.

Vredno bi bilo dobiti tudi informacijo kako gledajo knjižnice na poezijo izdano v samozaložbi. Ker se dejansko v Sloveniji izdaja knjige zato, da se jih proda knjižnicam. Če knjižnice niso naklonjene poeziji izdani v samozaložbi, potem bo treba še veliko bolj trdo delati, da bi se projekt finančno pokril.

Založbe, ki za vas opravijo distribucijo

Obstajajo založbe, ki prevzamejo distribucijo vaše knjige za določen procent. Torej vi izdate knjigo v samozaložbi, potem pa te knjige predate drugi založbi, ki jih bo v vašem imenu prodajala naprej in s tem dobila določen procent od vsake prodane knjige.

Verjetno bi se kaj takega dalo dogovoriti z vsako založbo, saj je prodajanje knjig nihov posel. Pri tem pa je treba biti pozoren na to:

• ali je založba v preteklosti tudi sama izdala zbirke poezij neznanih poetov (Prešeren torej odpade, Hafis tudi);
• kakšna je njihova distribucijska mreža;
• kakšen procent od prodaje želijo.

… ali je založba v preteklosti tudi sama izdala zbirke poezij neznanih poetov …

Če je založba v preteklosti že izdala kakšno zbirko poezij, je večja verjetnost, da ima že nekaj izkušenj s prodajo takih zbirk. Kar je definitivno plus. Pomeni, da so se že nekaj naučili in ne bo tvoja zbirka njihov poskusni zajček.

Še bolj perspektivno je, če je založba v preteklosti izdala VEČ pesniških zbirk. To pomeni, da je očitno imela neki dobiček od prejšnih projektov, sicer se ne bi odločili za objavo novih zbirk. Razen seveda, če so vsi ti objavljeni poeti člani družine ali ožji prijatelji založnikov, katerim delajo založniki uslugo z zavedanjem, da iz teh izdaj ne bo kaj dosti kruha. Ampak vseeno je bolje izdanih več pesniških zbirk, kot ena sama.

… distribucijska mreža …

Predvidevam, da se distribucijske kanale opredeli v pogodbi. Vsaj moralo bi se, da ne bi bilo pozneje kakšnih (negativnih) presenečenj.

Od kje lahko pridejo taka precenečenja? Vzamemo za primer Hipermarket Spar. Tam, že takoj pri vhodu, imaš eno veliko mizo, ki je polna knjig. In tam se recimo znajde vaša zbirka poezij … Ljudje hodijo mimo, vzamejo knjigo v roke, jo prelistajo, dajo nazaj. Recimo, da je vaša knjiga tam pol leta, potem pa jo Spar vrne založbi, ker se knjiga ni prodala (če bi se prodala, bi dobil določen procent od prodaje Spar, določen procent distribucijska založba in določen procent samozaložnik). Zmotno je namreč razmišljanje, da Spar kupi knjigo in jo nato proda naprej.

Torej, če je vrnjena knjiga v dobrem stanju, kljub vsemu listanju, potem ni problema. Če pa je knjiga v slabem stanju, bo prišla knjiga nazaj do samozaložnika v stanju, ko je ne moreš ne prodati ne dati v dar, ker enostavna izgleda rabljena. Saj če se to zgodi z eno knjigo, niti ni problem. Če pa se veliko vaših knjig vrne v takem stanju, potem pa ni več zanemarljivo. Zato je dobro vedeti kje se bo vaša zbirka prodajala in v primeru, da se ne proda, v kakšnem stanju pride zbirka nazaj.

-

Kot sem že rekla, sama nimam izkušenj s poezijo. To, kar je zgoraj navedeno, je bolj kot ne moje razmišljanje na glas. Če bo komu kaj v pomoč, potem super.

Tiste bralce, ki imate dejanske izkušnje z objavo zbirke poezij pa posebej vabim, da delite svoje izkušnje z nami v obliki komentarja na sporočilo.

Popakirala sem, kar sem imela za popakirat v moj nakupovalni voziček (ja, tisti za stare tete, ampak verjemte ali ne, super se obnese!!!), se z busom prepeljala na Gospodarsko razstavišče, se razpakirala za mojim štantom in … preživela v mojem kotičku cel dan.

O moji predstavitvi na odru ne bi debatirala. Prišlo je in minilo. Moram reči, da po pričakovanjih. (Moja pričakovanja pa niso bila ravno visoka. )

Drugače pa je na sejmu cel kup zanimivih ustvarjalcev – takih in drugačnih. Ustvarjajo nakit, glinene izdelke, lesene izdelke, spletne strani, grafično oblikovanje, fotografije, oblačila, slike, glasbo … res vredno ogleda! Škoda le, da smo locirani proč od ostalih stojnic – smo v drugem prostoru in tudi v drugem nadstropju in zato pride mimo malo ljudi. Res malo ljudi. Ampak med temi, ki pridejo mimo in si celo upajo ustavit za par minut, so moje slaščice pravi uspeh. Torej, Carlitos … nisem ravno popolnoma zgubljen primer kar se tiče kuhinje.

Za vse tiste, ki ste zamudili: pripravila sem domačo čokolado alla Ciril (hvala Maja F in sorry Nejc … tak recept pač ne more ostat večno skrit ) in pa Bajadero po enem receptu, ki sem ga dobila po mailu. Carlitos je moj končni rezultat poimenoval kar Bajedera, ker trdi, da nima dosti skupnega z Bajadero od Kraša (no, saj to niti ni bil moj namen …). V glavnem, jutri boste imeli še vedno priložnost poskusit te dobrote, če se prislikate na Kariernem sejmu … Tako da nič ni še zamujeno!

No, bomo videli kaj bo lepega prinesel jutrišnji dan … Vsekakor pa danes objavljam novo spletno stran posvečeno moji novi knjigi, ki je “v nastajanju”. Znan pa je tudi (upam, da končen!) naslov … Nevesta grofa Ewiga. Skoraj! Z veseljem sprejmem vaša mnenja glede naslova, ampak moram reči, da sem sama prav zadovoljna. Dolgo časa je trajalo, da sem se ga domislila, ampak rezultat je pa odličen. No … po mojem skromnem mnenju.

PS. O TV Papriki pa drugič, ko bom dala posnetek “on line”. Bomo skupaj skomentirali …

(Grem pa stavit, da je to zato, ker je to fantastična knjiga, ki si zasluži, da je knjiga prazničnih mesecev! )

Glavno je, da je založba Morfem proglasila knjigo Prekletstvo družine LeRoy za knjigo meseca novembra in decembra in zato je mogoče knjigo dobiti z 10% popustom! Če kupite preko njihove spletne strani, se razumemo …

Tako, da če ste v tem predprazničnem obdobju nagnjeni k nakupovalni mrzlici in je edini način, da jo prebolite to, da se ji enostavno prepustile … potem ne pozabite, da je knjiga Prekletstvo družine LeRoy zelo lepo darilo za mlade dekliče in fantiče, pa za vse mlade po srcu. Pa naj jo prinese Miklavž, Dedek Mraz, Božiček, Jezušček … Z vsemi odlično sodelujemo!

No, dovolj z ekonomsko propagandnim programom (se spomnite famoznega EPP-ja?? ).

Zadnje dni sem se (v mojem zelo zelo skrajšanem privatnem času!) ukvarjala predvsem z izdelavo moje predstavitve na Kariernem sejmu. Naredila sem tri plakate, ki so tudi že natisnjeni (hvala OpenOffice.Org, GIMP in PANcopy!) in potrpežljivo čakajo v najinem delovnem kabinetu, da ugledajo luč sejma. S končnim rezultatom sem zadovoljna. Mislim … Ni da padeš dol od edinstvenosti in lepote, ampak vseeno sem se potrudila po najboljših močeh in zato sem zadovoljna s končnim izdelkom.

Sedaj me čaka še priprava predstavitve na odru. V sredo, 26. novembra bom imela namreč ob 11.45 svojih 15 minut slave. Ker je 15 minut razmeroma kratek čas (razen, če zaradi treme otrpneš pred množico ) in ker predvidevam, da ne bo publike, ki bo sedela pred odrom in poslušala (na sejmu se namreč folk sprehaja okoli štantov in morda za kak hip postane pod odrom, če sploh), ne bom poskušala odkriti tople vode. V bistvu bom na kratko predstavila sebe in zakaj sem tam in to bo to … Če bo kdo prisluhnil, bo super, če ne bo nihče, bo tudi ok …

Bom pa imela na voljo nekaj knjig za prodajo, če bo kdo izrazil interes. Tisti, ki imate knjigo, pa bi želeli, da vam kaj napišem vanjo, a nam do sedaj še ni uspelo tega udejanjit, prineste knjigo s sabo in bomo to zrihtali kar na licu mesta (Tina, tebe imam v mislih … ).

No, vsi ki boste špancirali tam okoli naj povem, da se bom preizkusila tudi v pripravi slaščic (kar je zame VELIK podvig). Sicer zagotovo ne bo tako opojno dišeče, kot je Marthino pecivo, kljub vsemu pa ste vsi vabljeni, da ste na Kariernem sejmu moji poskusni zajčki. If you dare!

V mojem kariernem kotičku bom predstavila sebe, družinsko kriminalko Prekletstvo družine LeRoy in pa novo knjigo, ki je še v nastajanju vendar pa planiram njen izzid v letu 2009 … Torej moram po hitrem postopku dobit odličen naslov zanjo. Ja, delovni naslov Graščina Lorda Byrona je bil res samo delovni naslov. Ker je okolje, v katerem se odvija zgodba, naše domače okolje, sem Lorda že spremenila v grofa. Morda pa mi lahko poveste kak zanimiv nemški plemiško zveneči priimek, ki bi ga lahko uporabila? Tak, ki se ga da tudi zelo lepo poslovenit … -štajni pridejo prav, -berki in -perki tudi. Probleme mi predstavlja predvsem prvi del imena. Nočem, da je predolg, hočem da ima kak pomen itd.

Anyways, morda pa v naslovu sploh ne bo grofovega priimka, ampak v knjigi pa bo gotovo.

Sicer verjamem, da bi mi lahko vi pomagali tudi s konkretnimi predlogi za celoten naslov, ampak kaj ko za zdaj še nočem dati njene vsebine v javnost.

Če pa imate kakršnokoli idejo na kakšen način narediti odlično predstavitev, pa mi kar sporočite – osebno na mail ali pa pustite komentar na blogu. Za sedaj je ideja taka, da bom imela 3 ali 4 tiskane “posterje” – na enem bom predstavila sebe (ala CV osredotočen na ustvarjalnost in dosežke v povezavi s tem), na ostalih pa moje delo – diplomsko deloVirbavih 189 let (ker sem za delo dobila Prešernovo nagrado Filozofske fakultete in ker je bilo to delo moja motivacija in navdih za knjigo), LeRoye in ta novo knjigo.

Kot pa sem že rekla … odprta sem za osvežujoče predloge.

Ne, ni bilo nobenega organiziranega pisanja, nobene strukture, nobenega razčlenjevanja kaj je uvod, kaj jedro in kaj zaključek, nobenega v naprej predvidenega in pripravljenega stopnjevanja … Bil je uvodnen navdih (torej osnovni zaplet: pupca gre v tujino in v graščini vidi portret nekoga znanega) iz katerega je nastal rokopis verzija #1, potem pa sem se morala enostavno usest za računalnik in začeti pisat verzijo #2, nato verzijo #3, nato verzijo #4,… Zavrtela sem si zgodbo v moji glavi in dialogi so nastajali kar sami od sebe in peljali celotno zgodbo v svojo smer … In v primeru, da me ta smer ni preveč prepričala, sem na moji pešpoti v službo meditirala o ustreznejših varjantah …

Tako so nastale med vsako verzijo knjige kar drastične razlike in verzija #1 je danes le bled odsev končnega izdelka – verzije #9.

Za drugo knjigo sem se odločila pristopiti bolj sistematično. Dobila sem namreč nasvete kako je treba splanirati poglavja, da je dobro imeti seznam vseh karakterjev (ja, sorry, meni so karakterji čist slučajno padli v knjigo, ko je bil čas zanje in se mi je zazdelo, da bi pa blo fajn koga uturit), pa seveda uvod, stopnjevanje, vrhunec, razrešitev situacije in zaključek in bla, bla, bla. Torej, sem se odločila delati tako kot naj bi baje delali pravi pisatelji … Pa dajmo …

Izmed vseh idej, ki se mi praktično porajajo vsak dan, sem izbrala eno, ki se mi je v določenem trenutku zdela najbolj zrela in sem začela graditi okoli nje … ja, vsa poglavja sem naštelala, napisala v par stavkih za kaj se gre v vsakem poglavju, potem vse osebe, opis vseh oseb – karakter, njihov videz, motivacija, razmerje z osredno osebo, potem sem ločila kaj je uvod, kaj je stopnjevanje, kje doseže knjiga vrhunec in kje je razplet vse do zaključka, raziskala sem lokacijo (tokrat sem izbrala Ljubljano) in naredila vse kot bi morala – “by the book”. Imam celo par delovnih naslovov od Mrs. Robinson do Gospa v črnem pa do tega, ki bi dejansko po vsej verjetnosti pristal na platnici: Za črno tančico. To sem imela narejeno že nekaj mesecev nazaj in po vsem tem bi človek sklepal, da bo knjiga že napisana. Ker vse kar moram naredit, je dati kostem meso … Pa bo!

Jok brate, odpade!

Priznam, letošnje leto je naporno: imam ogromno aktivnosti, cel kup stvari, ki ne morejo čakati … AMPAK, roko na srce: VSAKO leto je takšno. Pa vendar mi uspe še marsikaj narediti zraven. Moja Mrs. Robinson pa se je ustavila. Ja, par poglavij imam narejenih in že dodobra dodelanih in če bi res pisala, bi jo lahko končala v parih mesecih. Brez dvoma. Imam vse od začelka do konca. Ampak z vsem tem načrtovanjem in pripravami in vse kar mora bit, je zgodba izgubila svoj okus … Nekako zvodenela je. Postala je nekako … povprečna in zato sem izgubila voljo do nje.

Sprva sem mislila, da je morda problem v sami ideji, ampak sedaj mi je jasno, da temu ni tako. Ne, problem je v tem, da tako organizirano, sistematično pisanje ni moj način ustvarjanja. Moje kreativna ustvarjalnost pride na dan, ko ni omejitev. Jaz rabim prostor za rast. Ves ta sistematični in organiziran pristop pa me enostavno omejuje, me postavlja v škatljo in mi ne dovoli rasti preko njenih meja … Kar je kar ironično glede na to kako blazno organiziran človek sem in kako rada načrtujem vse, kar se da načrtovati … Morda pa je to moj način pobega pred mojo resnostjo …

In kako sem končno prišla do tega spoznanja?

Tako, da sem čez vikend dobila (pod tušem) zanimivo idejo za knjigo in sem jo malo v mislih poglabljala in razglabljala, dokler nisem prišla do zaključka, da jo moram prestaviti iz mojih misli na papir. V nedeljo sem začela pisati in v ponedeljek (včeraj) sem zaključila verzijo #1 na približno 40ih straneh. Od začetka do konca. “Yes, Ksenija is back!” V dveh dneh sem naredila več, kot s prejšnjo knjigo v par mesecih …

Tokrat bom pustila, da zgodba raste brez omejitev… Ne bom je dajala v umetne okvirje, kot se je zgodilo z Mrs. Robinson. Tokrat bom sledila moji intuciji in ne navodilom …

In zopet sem naspidirana in komaj čakam, da dam zgodbi nove razsežnosti v verziji #2. Jup, TO je pač MOJ kreativni proces.

Kaj pa naslov? Ta še pride. Za sedaj pa je Graščina Lorda Byrona. Ja, delovni naslovi so “kar nekaj”. Ponavadi so prva stvar, ki mi pride na misel, tako kot dam osebam delavna imena, ki so tudi prva, ki mi pridejo v danem trenutku na pamet…

No, eden izmed projektov je tudi, da bi čez poletje prevedla LeRoyeve v angleščino – vsaj do te mere, da lahko knjigo ponudiš angleško govorečemu založniku. In jaz začnem … tako, optimistično. S prvim odstavkom …

“Nenadoma se je popolnoma zasopel znašel na koncu slepe ulice. Bila je temna in ozka, po njej je zeval smrad po žgočem mesu, ki je prihajal od neznano kod.”

No, prevajanje kljub vsemu ni mačji kašelj, zato sem si omislila “strokovno” pomoč v obliki “on-line” prevajalskega sistema. Če že imamo internet, ga je namreč treba s pridom izkoristit, a ne?

Najprej grem po pomoč na Presis Amebis. K njim se rada zatečem “in the hour of need”, bi lahko rekli.

Rezultat?

“Suddenly is completely out of breath appeared finally dead end. She was dark and narrow, round her is zeval stink round blazing meat, that was coming from strangely where.”

Hm … ooookeeeey … Hvala, ampak ne hvala.

Nisem pa tako hitro obupala. Pogooglam “translejšn slovenijn”, da vidim kaj mi vrže ven … InterTran – “Translate between 1,600 language pairs”, pravijo. Not bad. Not bad at all. Jim dam šanso.

Rezultat?

“With a rush yourself there is without reserve windless znašel upon koncu unreasoning street. Bila there is temna plus vimen, under favour of njej there is patulous stink under favour of žgočem mesu, whom there is prihajal out of the nowhere whereabouts.”

1. reakcija: Ehm … Kako prosim?
2. reakcija: Ehm … Ne … Sploh ne … Še posebej tisti “vimen” mi ne gre v račun …

Torej ne izgleda najbolj … obetavno.

In kaj zdaj? Ja, ni boljšega od lastne pameti in znanja … ampak vseeno pride strokovna pomoč še kako prav. Ampak v naslednji fazi jo bom iskala pri Carlitosu!

Prilagam pa še vabilo, ki sem ga dobila na dom. V bistvu sem ga dobila v Vipavsko dolino, mama pa ga je skupaj s češnjami poslala v Ljubljano!!!

No, jaz imam sicer rada več akcije in manj opisovanja, tako, da bi na nekaterih mestih knjigo (vsaj angleško verzijo) precej skrčila, ampak v splošnem mi je bila pa zanimiva knjiga. Itak sem pozneje šibala na internet preverjat, če je vse res.

Gospa Gregory si je dovolila lastne interpretacije zgodovine … Kot je pač to v navadi. V knjigi je namreč Mary mlajša sestra Boleyn, Anna pa starejša. Zgodovinsko gledano pa ni znano katera je bila mlajša in katera starejša, čeprav naj bi bili Maryjini otroci bili prepričani, da je bila njihova mama (torej Mary) starejša. Prav tako je v knjigi Mary “ta pridna”, dejansko pa ni bila nič bolj “pridna” od Anne oz. njena preteklost je bila celo bolj škandalozna. Res pa je, da je imela Anne več ambicije, več pameti in več preračunljivosti. Ampak v končni fazi sta bili obe žrtvi njihove spletkarske rodbine – predvsem pa njunega sebičnega in povzpetniškega strica Thomasa Howarda. Od kar sem prebrala knjigo, ne maram več priimka Howard.

Kar se tiče vizualne podobe, sem si skozi celo knjigo predstavljala Mary kot temnolaso in Anne kot svetlolaso. Ko pa sem videla na TV reklamo za film, mi nikakor ni šlo v račun, da Scarlett Johansson igra Mary, Natalie Portman pa Anne. Glede na to, da je v knjigi in v filmu Mary tista, ki je (pre)dobra, se mi nekako zdi samoumevno, da bi jo morala igrati Padme …

Drugače pa filma ne bom šla gledat … Ker tudi knjige ne bi še enkrat prebrala. Sploh pa mi to obdobje tudi iz zgodovinskega vidika ni tako zelo zanimivo … kot na primer 19. stoletje.

5 prijateljev so bili tudi moj prvi navdih … Zaradi njih sem začela pisat svoje čisto prave “knjige” … Kvalificirala sem jih kot “bolj resnične”. Tako sem pri 11-ih začela pisati mojo prvo knjigo “2 deklici na otoku sredi morja”. Po nekaj napisanih straneh sem prišla do zaključka, da je zgodba preveč otročja, pa sem začela novo knjigo … “Beckyne dogodivščine”. Tudi tle nisem prišla daleč. “Preveč je otročje” sem ugotovila po 14-ih straneh … Hvala bogu, da sem ugotovila dovolj hitro in nisem zapravljala časa za “otročje”.

Potem pa sem se pisanja lotila bolj profesionalno. Seveda, še vedno nisem imela več kot 12 let. Ampak imela sem zvezek za pisanje “na grdo”, potem pa sem vsako poglavje sproti pretipkala s pisalnim strojem … Res profi! Knjiga še danes nima naslova, pisala pa sem jo ene 3 ali 4 poletja. Žal nikdar dokončala. Ni bilo časa, ne discipline … in tipkalni stroj … nočna mora!

Ko sedaj prebiram napisana poglavja, se prav zamislim. Bila sem na pravi poti … Škoda, ker nisem vztrajala! Ampak takrat sem imela druge sanje in biti le pisateljica mi je pomenilo sprijazniti se z drugo izbiro … In dolgo časa sem potrebovala, da sem spoznala, da so včasih neuresničene sanje tudi skriti blagoslov … In da je morda druga izbira v vseh pogledih veliko boljša kot “ta prva” …

In dodaten bonus predstavitve – srečala sem se s sošolkami, ki jih nisem videla že dolgo časa (nekatere celo večnost!), bivšega socimra iz Mestnega loga, ki ga nisem videla dobrih … 8 let (in sem rabla enih 15 minut, da sem pogruntala kdo bi lahko bil ) in drugi, ki jih poredko vidim … V glavnem lepo je bilo! Iz vseh vidikov.

“V tem svojem delu pisatelj prikliče iz prihodnosti, točneje iz leta 2140, v današnji čas tri ljudi: profesorja zgodovine Davida in Margareto in njuno odraslo hčero Katarino. Da ne bo nesporazuma: to je bil pohod iz zdrave, urejene, snažne prihodnosti v njej docela nasprotno nezdravo sodobnost.”

Ko sem jo prvič prebrala, sem bila navdušena. Spomnim se kako sem letela k mami z “kaj pa če je vse res? Poglej kako je napisano! Lahko bi bilo res!” Ja, to je element, ki me še danes prepriča. Tisti kaj pa, če je vse res efekt (pri tem ne mislim na reklamo za Hopla!).

Pred časom sem jo prebrala še enkrat. Ker dobro knjigo je fajn večkrat prebrat. In sedaj razumem … razumem zakaj je na seznamu za bralno značko 7. razreda. Zgodba je še vedno zanimiva in resničnosti efekt je še vedno prisoten … Ampak tokrat me je zmotil slog … Saj ne, da je kaj narobe z njim. Samo prerasla sem ga. Sedaj bi želela bolj dodelano zgodbo. Bolj zahtevno. Isti okvirji, samo bolj zahtevno.

Ampak vseeno … zanimivo, sproščujoče. Nima pa istega efekta kot pred desetletjem ….

Tina, hvala!!!! Sam še malo več izčrpnosti me ne bi motilo …

No, kaj pa drugi?? Kje ste? A bo kaj?

LeRoyevi v NUKu – ko so bili še v tisku

Pa sem se odločila, da napišem malo več o tej knjigi in morda bo še koga zamikalo, da si jo gre v knjižnico izposodit ali morda celo kupit.

Torej: “Pisateljica nam predstavi življenje treh žensk – babice, mame in hčerke. Živijo v različnem času, menjavajo se vrednote, vendar določeni vzorci prehajajo iz roda v rod. Najslikoviteje je opisana babica Hanna in del njene zgodbe je tudi zgodba njene hčerke in vnukinje. Vse tri ženske so izredno bistre, vendar kljub vsemu podrejene svojim možem.Vse si izberejo može, ki imajo čustveno hladne in dušeče matere katerih se ne znajo osvoboditi. Ob branju knjige se lahko zamislimo kakšne vzorce kot starši dajemo naprej svojim otrokom, in kako pomembno je, da svoje probleme razrešujemo v času svojega življenja, saj se drugače vlečejo iz roda v rod.”

To in še več si lahko preberete tule. Sama ne bi mogla povedat bolje … Zato nisem niti poskusila.

Kakorkoli že, knjigo sem prebrala na mah in dobila v zameno OGROMNO. Vplivala je na to, kako sem začela gledat na lastno družino in na lastne prednike. Kar naenkrat to niso bili na primer le moji stari starši, temveč ljudje, ki so bili svoje čase otroci, pubertetniki, mladostniki, ki so imeli svoje sanje, želje, ljubezni, veselja in razočaranja … Kar na enkrat sem jih lahko videla preko vlog, ki jih igrajo v življenju v razmerju do mene. Torej na ljudi, ki imajo svoje življenjske izkušnje, svoja neizpolnjena hrepenenja, napake in drobne radosti … In vse te življenjske izkušnje te so jih naredile take kot so in kot jih poznamo danes (oz. smo jih poznali, ko so bili še med nami).

Prav to je bila knjiga, ki je še dodatno spodbudila mojo ljubezen do rodoslovja in družinske zgodovine. In upam si trditi, da je bila eden izmed skritih navdihov pri izdelavi mojega diplomskega dela – “Virbavih 189 let”.

Kot sem rekla … knjiga mi je dala ogromno. Priporočam! Definitivno priporočam v branje!