Dobrodošli v Llandudochu!

Llandudoch (izgovorjava: Hlandidoh) ali St. Dogmaels je za LeRoye drugi najpomembnejši kraj, takoj za Porthgainom. Tu je živela Megan in tu so se pred 200 leti odvijali pomembni dogodki. No, pomembni vsaj za (točno določeno) družino Bowen. In posledično pomembni za Brigito, Liama in tudi LeRoye.

Bowen's pub - Meganini daljni sorodniki?

Llandudoch je tisti kraj, kjer naju je končno ulovil dež. V petek dopoldan sva se tako precej premočena sprehajala po uličicah in pokopališčih te vasice v neposredni bližini veliko večjega Cardigana. Carlitosu, ki ni bil navdušen nad pristno valežansko deževno izkušnjo, sem ponudila, da me počaka nekje pod streho s toplim valižanskim čajem v roki, medtem ko jaz obredem vse pomembne kraje. Pa se je vseeno odločil, da vztraja.

Najprej sva se podkrepila s hrano in pijačo “Coach House” (kot nekakšna turistična info točka s hrano in pijačo), tam sem tudi pustila kupček mojih promocijskih letakov, potem pa sva šla na deževni potep.

Takoj zraven te restavracije/turistične info točke/trgovine s spominki je cerkev svetega Tomaža – St. Thomas. Lepa, simpatična, kamnita, s pokopališčem okoli. I like that. V cerkvi imajo starodavne kamne s ogham napisi in zanimivimi keltskimi križi – vse nekako iz konca 5. oziroma začetka 6. stoletja.

Cerkvica svetega Tomaža s pokopališčem

V neposredni bližini so tudi ruševine opatije, ampak moram rečt, da me take urejene ruševine mogočnih objektov ne zanimajo pretirano. Da ne bo pomote: rada imam ruševine. In to zelo! Ampak mene bolj zanimajo ruševine, ki so od vseh pozabljene. Hiše in male cerkvice, ki jih je čas povozil in obršljan prerasel. To so ruševine, ki te po eni strani s svojo skrivnostno energijo vlečejo k sebi, po drugi strani pa te z vsakim korakom bolj in bolj napolnijo s tesnobnim občutkom in strahom, da se bo kje prikazala kakšna na pol prosojna figura …

Pogled na ruševine opatije

Ko je najbolj lilo, sva se odpravila navkreber proti baptistični kapeli (za Brigito zelo pomembno!). Baptisti so prisotni v Llandudochu vse od leta 1706. Najprej so se zbirali v hiši, ki se je imenovala Rhosgerdd, potem pa so na istem mestu leta 1795-96 zgradili kapelo Blaenwaun in jo leta 1885-86 popolnoma obnovili. In to je to:

Baptistična kapela Blaenwaun s pokopališčem

Če bi bilo malo manj dežja in bi bila trava nekoliko nižja, bi z veseljem celo popoldne preučevala napise na spomenikih in iskala Bowenove in Beynone. Še posebej so me zanimali grobovi 27 domačinov – ribičev, ki so umrli v nesreči na morju leta 1789. Med njimi sta bila namreč tudi oče male Megan in njen svak (torej 27 ribičev + dva moja ). Te grobove baje prepoznaš, ker imajo na spomenikih vklesana sidra, ribiške vozlje ali pa imena ladij. No, jaz sem našla samo enega in ta ni bil iz leta 1789 in ni bil ne Bowen in ne Beynon. Je imel pa vklesano sidro in to je bilo bolje kot nič.

Nagrobnik umrlemu na morju

In potem sva šla nazaj v vas … Na poti sva še videla babtistični bazen. Carlitos me je sicer prepričeval, da je to čisto navaden bazen, ki gotovo pripada enemu izmed bližnjih sosedov. Ampak ne – na zemljevidu piše, da se tam nahaja Bedyddfa – baptistični bazen. In glede na to, da sva na najini poti videla samo en bazen, mora ta biti ta.

Baptistični bazen

Od zunaj sva si ogledala še ostanke mlina iz leta 1537 (obnovljen leta 1619), “blessing stone” (sicer nič kaj presenetljivega – samo en velik kamen od koder je župnik vsako leto blagoslovil reko) in reko … Na pošti sem pustila še nekaj mojih promocijskih letakov in potem sva se vrnila … najprej v Cardigan. Potem iz Cardigana v Fishguard. In nato iz Fishguarda v Trefin. Ja, dolga je pot domov … Ker pa je valižanska pokrajina zelo lepa, je tudi čas preživet na avtobusu dobro uporabljen.

***

Za konec pa nekaj nevaližanskega. Se moram mal pohvalit, ker sem toooolk ponosna nase. Prejšnji teden sem namreč naredila moj prvi “book trailer” in meni se zdi, da je tolk profi. Še Carlitosu (ki je zelo kritičen!) je všeč. Potrebovala sem samo 10 ur in Mac aplikacijo iMovie. Če bi si preprala kakšna navodila za uporabo, bi sicer verjetno šlo hitreje … Ampak meni se ne da izgubljat časa s tem. Grem raje direkt na projekt in se sproti učim.

No, naj povem, da je prva slika z gozdom posneta v Vipavski dolini – to je namreč pot na Čaven. Na drugi pa je grad Podčetrtek. Lani ali predlani, ko sva bila v Olimju, sva si ga šla ogledat. Lep grad je. Škoda le, da propada …

***

Aja, pa še to: s Carlitosom danes praznujeva 9 let od kar sva se spoznala na Irskem!

V četrtek je sijalo čudovito sonce in s Carlitosom sva se odpravila v Porthgain – v mini vasico, kjer je leta 2007 Brigita Kralj preživela nepozaben avgust dopust.

Dobrodošli v Porthgainu

Pogled na Porthgain

Tista velika hiša na desni strani fotografije je The Shed – lokalni Bistro.

Najprej sva se povzpela na pečino nad vasjo in obiskala obelisk, Brigitino najljubše zatočišče. Mmm, sonček, rahla sapica, valovanje morja, galebi … Lepo je bilo. Človek bi se res malo zleknil in zakinkal za par minut. Oziroma urico ali dve.

Brigitin najljubši kotiček - obelisk ob vhodu v pristanišče

Tista mikena zadevica poleg obeliska sem jaz

Leta 1985 je v ta ogromni obelisk udarila strela. Tako, da to danes ni več original, temveč njegova reinkarnacija.

Potem je bilo treba obiskati Perryjev B&B, ki se nahaja razmeroma blizu obeliska. Moram priznati, da sem bila presenečena nad tem, kako se ti trava udira pod nogami in kako je vse polno zajčjih drekcev. Vse ostalo pa po pričakovanjih … Če seveda pozabim na dejstvo, da B&B še ni bil zgrajen. In verjetno tudi nikoli ne bo, saj so te čudovite opečnate ruševine zaščiten spomenik. Ampak lokacija pa je še vedno ČUDOVITA!

Industrijske ruševine AKA Perry's B&B

Za B&B-jem je kamnolom, pred njim pa čudovit razgled na pečine in morje … Idealna lokacija za B&B. Brez problema si predstavljam kje je Mickova delavnica in kje parkirišče za B&B-jem, kje kuhinja in kje računalniška sobica …

Pogled skozi okno B&B-ja na kamnolom

Pogled na morje ...

Ko sva s Carlitosom vse poslikala in posnela, sva šla v Sloop Inn – gostilnico ali pub, kjer je Brigita prvič zagledala Liama (in obratno). Hm … nisem vedela, da je gostilnica takoooo velika. Pa razporeditev ni bila ravno taka, kot sem si predstavljala … Hmmm, hmmm, hmmm … To je bilo vse namerno tako narejeno … Če verjamete …

Lokalna gostilnica ali pub - Sloop Inn, katere začetki sežejo daleč v leto 1743

Gostilničar, gospod Morgan – domačin in zaveden Valižan, je bil ves navdušen, ko je izvedel, da se Prekletstvo družine LeRoy odvija (predvsem) v njegovi vasi in v njegovi gostilnici. Takoj je naredil nekaj promocije …

Uuu, The Curse of the LeRoys na vhodu v pub

Ko sva se okrepčala z vegetarjanskim zajtrkom (mljask!) in valežaskim čajem, se naklepetala in pošteno presmejala (ja, Valižani imajo svojevrsten smisel za humor), sva se odpravila po naravovarstveni poti proti St Davidsu. Ko se je po tej poti odpravila Brigita, je bil dež in veter (pišwota, torej), midva sva imela sonček in vetriček (brez skrbi, tudi pišwoto sva še pred koncem dopusta izkusila). Res je bil čudovit sprehod, čeprav sva prišla samo do Abereiddyja in se potem z busom odpeljala do Fishguarda.

Še malo samopromocije na poti v Abereiddy

V tek sva spravila tudi novo spletno stran v angleščini: The Curse of the LeRoys. Sicer se nekam počasi nalaga, ampak v splošnem sem pa kar zadovoljna.

Tako, da:

• najlepša hvala Carlitosu za ves trud okoli spletne strani in priprave knjige za objavo na Kindlu,

• hvala Davidu za prevod v angleščino in

• hvala Bernardu za pomoč pri tekstu za spletno stran, za avdio prispevek (ki sicer še ni našel svojega mesta v tej zgodbi, bo pa zelo kmalu. Po Walesu! ) in seveda za pomoč pri pripravah na Wales.

In tako sem dobila zgled, kateremu z veseljem sledim. Njena zgodba o uspehu je namreč dober motivator, njen pozitiven pristop pa mi je tudi blizu. Zadnje mesece tako redno spremljam njen blog in med vrsticami spoznavam njene marketinške poteze. Res je človek, od katere se lahko marsikaj naučim in to tudi počnem.

Preko nje sem se dejansko seznanila s Kindlom (priročna napravica za branje knjig v elektronski obliki, ki mi jo je Carlitos poskušal približati že nekaj časa pred tem, ampak takrat za to še nisem bila dojemljiva) in odkrila cel novi svet elektronskih knjig, za katerega nisem vedela, da sploh obstaja. Razlog pa je predvsem v tem, da sem branje elektronskih knjig povezovala z branjem na računalniku, kar je bilo zame (brez pretiravanja) nočna mora. Sedaj, ko sem videla kako ta Kindle deluje, pa sem prišla do zaključka, da se branje preko Kindla sploh ne more primerjati z branjem preko računalnika. In tako je še mene okužil Sindrom Amande Hocking.

Glede na to, da imam LeRoye že dalj časa prevedene v (britansko) angleščino in da se prvotni načrti z angleškim prevodom niso zapeljali po želeni poti, sem se tudi sama odločila, da objavim knjigo na Amazon. Saj bi moralo biti enostavno kot pasul, a ne? Prevod itak že imam, treba ga je samo naložiti na Amazon in to je to. Pha! Think Again!

Če povem, da sem za Amando in za Amazon varjanto slišala konec februarja, sedaj pa smo že konec maja, LeRoyjev pa še vedno ni na Amazonu, potem mi lahko verjamete, da je objava knjige na Amazon postala cel projekt – brez kakršnegakoli sekanja ovinkov.

Je pa kljub vsemu prav simpatičen projekt in sedaj lahko veselo potrdim:

• da je angleški prevod v celoti urejen;

• da sem dodala v angleško verzijo dodatno poglavje in pol, ki ga v slovenski verziji ni;

• da so rodoslovna drevesa preglednejša, boljša in prilagojena za uporabo na Kindlu;

• da imam čisto novo ENG platnico;

• da je moj promocijski material tudi že pripravljen;

• da grem v juniju v Wales (jeeeeeee!!!), kjer bom šla po stopinjah Brigite in končno videla vse te čudovite kraje v živo (in malo zganjala promocijo );

• da je nova spletna stran skoraj tam, kjer bi morala biti (samo ne še čisto! )

• in da bodo LeRoyi na Amazonu še pred 6. junijem. Jeeeeeeeee! Končno!

Tole spodaj je pa platnica. Kakšna se vam zdi?

ZGODOVINSKO OZADJE

Pred kakim mesecem sem brala eno precej zanimivo, špehasto knjigo … V vseh pogledih uspešnica, zgodba je bila tudi meni zanimiva in slog všečen. Torej na nivoju, bi lahko rekli. “Problem” se je pojavil, ker sem v zgodbi zasledila precej motivov, ki se pojavljajo tudi v mojih LeRoyih in so bili na podoben način vpleteni v zgodbo. Morda kak drugi bralec tega sploh ne bi opazil, meni -kot avtorici- je bilo to več kot očitno in ZELO moteče. Ne, ker bi bili motivi napačni. Ravno nasprotno. Tisti motivi so meni dejansko pisani na kožo … Vendar me je nekoliko zabolel moj ego …

Verjamem, da so vse ideje nekje v podzavesti vseh nas. Nekje v kolektivnem. Vsak dostopa do tistega dela, ki je pač blizu njemu, njegovim prepričanjem in njegovem videnju sveta. Dve osebi na različnih koncih sveta sta lahko istočasno na isti valovni dolžini in se jima zato utrnejo podobne ali celo iste ideje. Torej je povsem verjetno in mogoče, da dve osebi uporabita iste ali vsaj izjemno podobne motive in okoli njih napleteta zgodbo, brez, da bi se poznali ali kdaj debatirali o teh istih motivih.

Torej, veramem, da je to povsem verjetno. Problem je v tem, da mojemu egu to ni bilo všeč … Ko sem prebirala tisti (sicer zanimiv) špeh, je bil moj ego kar nekoliko užaljen, ker sem pač ideje iz LeRoyjev dojemala kot moje ideje. In kar naenkrat me je nekdo lopnil s tem špehom po glavi, da mi dopove, da to niso moje ideje, ampak ideje od vseh nas.

Evo, toliko za zgodovinsko ozadje. Sem potem sem se sprijaznila, da tako pač je.

NAZAJ V SEDANJOST …

Danes pa doživim nekaj, zaradi česar sem skoraj dušo izpustila … Za par sekund. Za nekaj trenutkov sem bila namreč popolnoma prepričana (ampak brez heca!), da svet ne deluje tako kot sem bila navajena, da je nekdo v moji glavi, da mi bere misli, da … Truman’s show all the way! Glede na moje znanje v tistem trenutku in glede na moje pretekle (in zelo nedavne) izkušnje, si nisem znala razlagati drugače …

Torej, pred dnevi sem imela s sodelavko ene debate, ki so za posledico imele to, da mi je danes prinesla pokazat nekaj, kar visi (mislim, da) na njeni domači oglasni deski ali hladilniku. Ne vem točno. V glavnem, to je bil poklon sodelavkine mame moji sodelavki – srček v katerega je napisala neko lepo misel, molitev ali blagoslov (kakor pač vzameš). In moja sodelavka je mislila, da mi bo ta blagoslov gotovo všeč, pa mi ga prinese pokazat. Da si bom prebrala … Do tukaj vse normalno.

Potem pa Ksenija vzame tisti srček v roke in bere, bere … in seveda ne more verjet svojim lastnim očem! Kaj je zdaj to?!?! Kako je sodelavkina mama prišla do tega?! Kje je to dobila?

Kot sem rekla – zajela me je panika! Kaj se dogaja? Je kdo res v mojih mislih? Iskreno sem pomislila na to, saj so bile besede, ki sem jih brala, moje besede! Besede, ki jih imam skrbno zabeležene v malem lepo vezanem zveščiču in besede, ki jih javno nisem nikoli delila z nikomer … Kako bi torej lahko nekdo prišel do mojih (lahko bi rekli intimnih) misli?!

Sodelavka, ki se sicer strinja s teorijo o kolektivnem znanju, je omenila, da sem očitno res precej povezana s tem kolektivnem, karkoli pač to že je … Madonca, saj ne gre za nekaj besed. Gre za celoten blagoslov od začetka do konca. Od velike začetnice, do vsake vejice in pike. Tudi kolektivno mora imeti svoje meje, a ne? Jaz pa točno vem, kaj sem razmišljala točno v tistem trenutku, ko sem pisala vsakega izmed tistih stavkov! Kaj se torej dogaja z mojim svetom … ???

Sodelavka pokliče svojo mamo in jo povpraša, kje bi morda dobila ta blagoslov … Pravi, da ne ve.

Meni pa počasi kapne (reeees počasi!) … Ne, nikogar ni v moji glavi! (začnem dihat bolj normalno) Spomnila sem se namreč, da sem pred dobrim letom in pol objavljala nekaj malega na Pozitivkah. In tam sem objavila tudi Blagoslov sedanjosti.

Bog, blagoslovi vsak trenutek mojega dneva z zavedanjem, da sem srečna,

da je svet okoli mene čudovit in božji,

da je narava okoli mene polna življenjske energije

in ljudje okoli mene tvoj blagoslov.

*

Daj, da bom vsak trenutek dneva živela v sedanjosti,

da se bom znala ozreti okoli sebe in ceniti vse, kar me obdaja -

družino, prijatelje, sodelavce, dom, naravo, odnose, živali, zrak, vodo …

in se hkrati pomikala v smeri proti mojim ciljem.

*

Daj mi VERO, da do ciljev zagotovo pridem.

Daj mi POTRPEŽLJIVOST, da bom dala času čas.

Daj mi LJUBEZEN s katero bom opazovala in užila vsak trenutek mojega življenja.

*

Bog, blagoslovi mojo sedanjost.

Evo – skrivnost razrešena. Nisem zmešana. Nikogar ni v moji glavi. Samo nekoliko pozabljiva sem postala … V glavnem, tu je. Blagoslov sedanjosti. Eden izmed številnih blagoslovov/molitvic, ki sem si jih zapisala zato, da se lahko k njim zatekam po podporo in modrost, ko jih potrebujem. Molitvice, ki mi pomagajo med vsem balastom, ki me obdaja na vsakem koraku in v vsakem trenutku, ohranjati zavedanje kaj je resnično pomembno v življenju. Začela sem jih pisati, ker sem ugotovila, da potrebujem nekaj s čimer bi si očistila um … Nekaj, kar mi bo blizu. Molitve s katerimi sem odraščala ter molitve katere sem srečala pozneje na svoji poti, enostavno niso segle dovolj globoko, da bi mi pomagale v trenutkih, ko sem najbolj potrebovala njihovo pomoč. Zato sem jo ubrala po svoje … In vesela sem, da lahko tudi drugi iz teh besed črpajo moč in toplino zase.

In moram priznati, da mi je toplo pri srcu, ko pomislim, da je blagoslov, ki sem ga sama spesnila, našel pot nazaj do mene … na tak izviren in popolnoma nepričakovan način. Očitno ga potrebujem. Že par dni sem pred spanjem zrla v mojo rdečo knjigico blagoslovov, pa je nisem odprla … Morda pa bi jo morala, da bi postala hvaležna za mojo sedanjost. Ampak … kako pravijo? Če ne gre Mohamed na goro, pride gora k Mohamedu …

Hmmmm, čudovita drobna presenečenja življenja ….

No, moja pot je bila drugačna. Manj VIP-jevska. Zato bo verjetno bolj v pomoč vsem tistim, ki se sprašujejo kako za vraga prideš do založnika (tisti, ki imajo prava poznanstva se o tem verjetno ne sprašujejo preveč).

Torej … pametno se je pripraviti v naprej. Sinopsis zgodbe, kar je dejansko obnova na nekaj straneh – od 3 do 10 strani, je nekaj, kar je pametno imeti pripravljeno v naprej. In moram reči, da ni tako lahko napisati obnovo, ki bo pritegnila založnika. Sama sem se precej namučila z njo in še vedno ne vem ali sem jo prepričljivo napisala.

Ko imamo končno verzijo zgodbe in prepričljivo obnovo, je čas, da naredimo seznam založnikov. Pri tem vam bo najbolj v pomoč internet, še posebej AJPES. Sicer se morate registrirati, če želite uporabljati portal, vendar pa je registracija brezplačna in brez kakšnih obveznosti. Torej v iskalnik (najdete ga, če kliknete iPRS v menuju na skrajnem vrhu spletne strani) pod geslo “Dejavnost SKD” izberete 58.110 Izdajanje knjig in poženete iskanje. Med zadetki bodo sicer tudi neaktivni subjekti skozi katere se pač morate prebiti, vendar “brez dela ni jela”. Počasi in s potrpežljivostjo, si boste izdelali seznam založb, ki so aktivne in ki izdajajo knjige.

Druga varjanta je, da greste na spletno stran www.bizi.si, v iskalnik vtipkate kodo SKD dejavnosti, torej: 58.110 in poženete iskanje. Kolikor je meni znano, naj bi bizi.si črpal podatke iz Ajpesa, vendar pa se bo morda komu zdela spletna stran bizi.si preglednejša od Ajpesa.

Torej, ko imate seznam vseh založnikov v Sloveniji, je treba iz njih izločiti tiste, ki pridejo v poštev za vas. Torej vsi tisti, ki izdajajo vaš žanr. Nima namreč smisla, da z romanom za odrasle kontaktirate založbo, ki objavlja slikanice za otroke. Kaj posamezna založba dejansko izdaja, boste največkrat izvedeli kar iz njihovih spletnih strani.

Ko sem sama prišla do te točke, da sem imela seznam založnikov mladinske literature, sem ta seznam razdelila na tri podsezname:

1. prednostni seznam založnikov mladinske literature s katerimi sem želela podpisati pogodbo (z enim izmed njih). To so bili založniki, ki so se dejansko ukvarjali z mladinsko literaturo.

2. Seznam založnikov s katerimi bi sodelovala, če ne bi našla interesenta na mojem “prednostnem” seznamu. Ti založniki so v preteklosti izdali tudi kako knjigo za mladino, vendar pa se prednostno ne ukvarjajo s tem.

3. Tretji seznam založnikov, je bil seznam za katerega sem upala, da mi ga ne bo treba nikoli uporabiti. V skrajni sili bi se seveda zatekla tudi k njemu … Ali pa bi se kar odločila za samozaložništvo. Tu so se namreč znašli založniki, ki so zaradi različnih razlogov izpadli zelo amaterski in nekako mi ni bilo v interesu, da bi se moje ime povezovalo z njimi. VENDAR PA so vsaj enkrat izdali kak mladinski roman …

Potem pa ne preostane nič drugega kot zavrteti telefon in klicati vsakega posebej. Najprej seveda tiste s prvega seznama. Vprašate, če jih vaša knjiga zanima in če jim pošljete “rokopis” v branje. Če vam rečejo, da ja (eni bodo želeli samo sinopsis, drugi sinopsis in prvih nekaj poglavij, tretji pa celo knjigo), jih NUJNO vprašat kdaj pričakujejo, da bodo prebrali knjigo in imeli povratno informacijo za vas. In ker vas bodo le izjemoma poklicali nazaj, jih morate sami poklicat na dogovorjeni termin in preverit kako stojijo stvari.

“Napaka” (ki morda sploh ni bila napaka, vendar je zaradi moje neizkušenosti izpadla kot taka), ki sem jo jaz naredila v tej točki je bila, da sem vse založnike s seznama št. 1 klicala na enkrat in vsem istočasno poslala knjigo v branje. Saj je kar logično, se posebej, ko slišiš ves folk okoli sebe, kako jamrajo, da je zelo težko dobiti založnika, če ne celo nemogoče. Poleg tega pa sem dobre pol leta pred tem poslala rokopis v branje založbi, ki me je stalno prestavljala. Najprej za en mesec, potem za dva in tako naprej. Potem sem se pač odločila, da jih ne bom več čakala … In sem kontaktirala vse moje založbe na seznamu, še enkrat pa sem poslala rokopis tudi tej založbi, ki me je pol leta prestavljala (vendar sem tokrat kontaktirala drugo osebo).

V nekaj dneh sem dobila zainteresirano založbo in se takoj zmenila z njimi, brez da bi čakala na povratno informacijo ostalih založb. Neizkušenost je pač naredila svoje. Samo nekaj dni pozneje me je kontaktirala tudi tista založba, ki me je prejšnje pol leta samo prestavljala. Zanimala jih je izdaja moje zgodbe, ker pa sem se že dogovarjala s prvo založbo, nisem imela srca (ali poguma ali …), da bi se kakorkoli pogajala, kaj šele, da bi šla k tisti, katere pogodba bi bila bolj privlačna. Saj pravim … neizkušenost.

Še vedno mi tudi ni jasno ali bi bil bolj pameten pristop kontaktirat eno založbo za drugo in počakati, da prva da (v nekem razumnem času) povratno informacijo in šele na to kontaktirati drugo ali je bil moj pristop “vse in takoj” popolnoma primeren.

Sama od sebe (torej brez, da bi jih jaz ponovno klicala) me je kontaktirala še ena založba, mi pohvalila knjigo in rekla naj jih kontaktiram, ko bom še kaj napisala. Za izdajo pa se niso odločili, ker ciljna skupina moje knjige ni ciljna skupina njihove založbe. Hvala Bogu, ker bi mi bilo res zoperno še koga zavrnit … (Ja, vem! Imam problem ko je treba reči “ne”. Ampak v svojo obrambo lahko rečem vsaj to, da delam na tem!) Ostale založbe bi morala za povratno informacijo klicati sama, jih pa seveda nisem, ker sem že dobila zainteresirano založbo.

No, tako je bilo z mano prvič … Bomo videli kaj so me izkušnje izučile, ko se bom ponovno podala v te vode. Sicer se mi ne blazno mudi …

V upanju, da je vsaj nekomu tole pisanje v pomoč, vam želim vsem … lahko noč!

Da bom lahko utemeljeno kritizirala, sem ga torej šla postavit pred teeeežko preizkušnjo. Pa kopiram prve tri odstavke s prve strani knjige Prekletstvo družine Leroy (moram priznati, da me je zeloooo zanimalo ali se bo ponovno kje pojavil tisti patulous stink, ki mi ga je ponudil InterTran. ) :

Nenadoma se je popolnoma zasopel znašel na koncu slepe ulice. Bila je temna in ozka, po njej je zeval smrad po žgočem mesu, ki je prihajal od neznano kod.

„Proč moram,“ ga je prešinilo, vendar trenutek prepozno. Iz slepe ulice ni bilo več izhoda. Visoke lesene hiše, ki so ga obkrožale, so zajeli žareče rumeni ognjeni zublji. Okoli sebe je slišal presketanje in v eni izmed hiš se je udala streha. Tedaj mu je bilo jasno, da nikogar ne išče, kot je morda mislil minuto poprej. Ne, pred nečim mora bežati, vendar pa sam pri sebi ve, da ne more ubežati. Tisto, karkoli že je, ga bo našlo. Zagotovo.

„Gwilym …“ se je iz ene izmed ognjenih hiš oglasil droben prestrašen glasek. „Gwilym …“ Sledil bi mu, naravnost v ognjene zublje, če se ne bi že v naslednjem trenutku spremenil v glas poln groze: „GWILYM!! GWILYM!!!“

In kaj mi je kot angleščino ponudil predragi Google?

Suddenly it was completely zasopel found at the end of gridlock. It was a dark and narrow, after the eval smell (aha, “eval smell”, to pa je nekaj novega) after žgočem meat that has come from the unknown codes (khm … neznane kode?!).

“Why was I have to,” the prešinilo, but a moment too late (ja, moram priznati, da tudi mene kdaj prešine “why was I have to”. It happens to the best of us …). From impasse was no longer exits. High wooden houses that are ga obkrožale, captured by the incandescent yellow fire zublji. Around him he heard presketanje and in one of the houses was married roof (aaa? poročena streha?! sem morala it prav preverit kaj sem imela v mislih, ko sem pisala o poročeni strehi … ).

Then it was clear that nobody is looking, as you may think a minute before. No, something must be running before, but I know for myself that it can not escape. That, whatever it is, it will be found. Definitely (Ja, se strinjam. Definitivno. ).

“Gwilym …” is from one of the fire houses dropped by a tiny frightened glasek. “Gwilym …” He followed him, straight into the fire zublje, if not already in the next moment turned into a voice full of horror: “GWILYM! GWILYM!”

Ahm … a moram prav napisat, da me Google ni prepričal?

Moram pa priznat, da se je med branjem tega neposrečenega prevoda v meni prižgala krativna iskrica … Iz firbca sem ta preveden tekst prevedla nazaj v slovenščino, da bi videla ali bom še prepoznala mojo knjigo …

Presojo prepustim vam …

Nenadoma se je popolnoma zasopel najdete na koncu slepe ulice. To je bil temen in ozek, po eval smrad po žgočem mesu, ki je prišel od neznano kod.

“Zakaj sem moral,” je prešinilo, vendar malo prepozno. Iz slepe ulice, ni bil več izhodi. High lesenih hiš, ki so ga obkrožale, zajeto v žareče rumene požara zublji. Okoli njega je slišal presketanje in v enem od hiše je bila poročena streho.

Takrat je bilo jasno, da nihče ne želi videti, kot si mislite minuto pred. Ne, nekaj mora biti pred vožnjo, ampak vem za sebe, da ne more uiti. To, kar se je zgodilo, se bo ugotovilo. Definitivno. (Svetsko! Bi kar dala med moje najljubše citate.)

“Gwilym …” je iz enega od požarnih hiš padla za majhen prestrašen glasek. “Gwilym …” On mu je sledila, naravnost v ogenj zublje, če ne že v naslednjem trenutku obrne na glas popolne groze: “GWILYM! GWILYM!”

Sej pravim … med high hišami, požarnimi hišami in poročenimi hišami, so neusmiljeno vztrajali pri imenu Gwilym … vsaka jim čast!

Sej res ni sile, ampak za mal dobre volje pa je vseeno poskrbel tale Google. Sej pravijo … vsaka reč je za nekaj dobra.

Popakirala sem, kar sem imela za popakirat v moj nakupovalni voziček (ja, tisti za stare tete, ampak verjemte ali ne, super se obnese!!!), se z busom prepeljala na Gospodarsko razstavišče, se razpakirala za mojim štantom in … preživela v mojem kotičku cel dan.

O moji predstavitvi na odru ne bi debatirala. Prišlo je in minilo. Moram reči, da po pričakovanjih. (Moja pričakovanja pa niso bila ravno visoka. )

Drugače pa je na sejmu cel kup zanimivih ustvarjalcev – takih in drugačnih. Ustvarjajo nakit, glinene izdelke, lesene izdelke, spletne strani, grafično oblikovanje, fotografije, oblačila, slike, glasbo … res vredno ogleda! Škoda le, da smo locirani proč od ostalih stojnic – smo v drugem prostoru in tudi v drugem nadstropju in zato pride mimo malo ljudi. Res malo ljudi. Ampak med temi, ki pridejo mimo in si celo upajo ustavit za par minut, so moje slaščice pravi uspeh. Torej, Carlitos … nisem ravno popolnoma zgubljen primer kar se tiče kuhinje.

Za vse tiste, ki ste zamudili: pripravila sem domačo čokolado alla Ciril (hvala Maja F in sorry Nejc … tak recept pač ne more ostat večno skrit ) in pa Bajadero po enem receptu, ki sem ga dobila po mailu. Carlitos je moj končni rezultat poimenoval kar Bajedera, ker trdi, da nima dosti skupnega z Bajadero od Kraša (no, saj to niti ni bil moj namen …). V glavnem, jutri boste imeli še vedno priložnost poskusit te dobrote, če se prislikate na Kariernem sejmu … Tako da nič ni še zamujeno!

No, bomo videli kaj bo lepega prinesel jutrišnji dan … Vsekakor pa danes objavljam novo spletno stran posvečeno moji novi knjigi, ki je “v nastajanju”. Znan pa je tudi (upam, da končen!) naslov … Nevesta grofa Ewiga. Skoraj! Z veseljem sprejmem vaša mnenja glede naslova, ampak moram reči, da sem sama prav zadovoljna. Dolgo časa je trajalo, da sem se ga domislila, ampak rezultat je pa odličen. No … po mojem skromnem mnenju.

PS. O TV Papriki pa drugič, ko bom dala posnetek “on line”. Bomo skupaj skomentirali …

TV Paprika, oddaja Bomboniera 2.

• Kdaj?

Torek, 25. novembra 2008 nekje med 18. in 19. uro. Ponovitev pa je istega dne med 23. uro in polnočjo.

• Kaj?

Predstavitev knjige Prekletstvo družine LeRoy.

Upam, da ni ta novička preuranjena, saj sem šele danes izvedela zanjo. Ampak, ker me čez vikend (po vsej verjetnosti) ne bo blizu interneta, vam jo kar zdaj sporočam. Uf, drugi teden bova imela s Carlitosom res pester teden v vseh pogledih!! Še posebej torek … Ampak Ksenija je to dobro (intiutivno ) predvidila in si je zrihtala že par mesecev nazaj dopust!!! KONČNO moj prvi (mini) dopust v novi službi! Komaj čakam …

(Grem pa stavit, da je to zato, ker je to fantastična knjiga, ki si zasluži, da je knjiga prazničnih mesecev! )

Glavno je, da je založba Morfem proglasila knjigo Prekletstvo družine LeRoy za knjigo meseca novembra in decembra in zato je mogoče knjigo dobiti z 10% popustom! Če kupite preko njihove spletne strani, se razumemo …

Tako, da če ste v tem predprazničnem obdobju nagnjeni k nakupovalni mrzlici in je edini način, da jo prebolite to, da se ji enostavno prepustile … potem ne pozabite, da je knjiga Prekletstvo družine LeRoy zelo lepo darilo za mlade dekliče in fantiče, pa za vse mlade po srcu. Pa naj jo prinese Miklavž, Dedek Mraz, Božiček, Jezušček … Z vsemi odlično sodelujemo!

No, dovolj z ekonomsko propagandnim programom (se spomnite famoznega EPP-ja?? ).

Zadnje dni sem se (v mojem zelo zelo skrajšanem privatnem času!) ukvarjala predvsem z izdelavo moje predstavitve na Kariernem sejmu. Naredila sem tri plakate, ki so tudi že natisnjeni (hvala OpenOffice.Org, GIMP in PANcopy!) in potrpežljivo čakajo v najinem delovnem kabinetu, da ugledajo luč sejma. S končnim rezultatom sem zadovoljna. Mislim … Ni da padeš dol od edinstvenosti in lepote, ampak vseeno sem se potrudila po najboljših močeh in zato sem zadovoljna s končnim izdelkom.

Sedaj me čaka še priprava predstavitve na odru. V sredo, 26. novembra bom imela namreč ob 11.45 svojih 15 minut slave. Ker je 15 minut razmeroma kratek čas (razen, če zaradi treme otrpneš pred množico ) in ker predvidevam, da ne bo publike, ki bo sedela pred odrom in poslušala (na sejmu se namreč folk sprehaja okoli štantov in morda za kak hip postane pod odrom, če sploh), ne bom poskušala odkriti tople vode. V bistvu bom na kratko predstavila sebe in zakaj sem tam in to bo to … Če bo kdo prisluhnil, bo super, če ne bo nihče, bo tudi ok …

Bom pa imela na voljo nekaj knjig za prodajo, če bo kdo izrazil interes. Tisti, ki imate knjigo, pa bi želeli, da vam kaj napišem vanjo, a nam do sedaj še ni uspelo tega udejanjit, prineste knjigo s sabo in bomo to zrihtali kar na licu mesta (Tina, tebe imam v mislih … ).

No, vsi ki boste špancirali tam okoli naj povem, da se bom preizkusila tudi v pripravi slaščic (kar je zame VELIK podvig). Sicer zagotovo ne bo tako opojno dišeče, kot je Marthino pecivo, kljub vsemu pa ste vsi vabljeni, da ste na Kariernem sejmu moji poskusni zajčki. If you dare!

V mojem kariernem kotičku bom predstavila sebe, družinsko kriminalko Prekletstvo družine LeRoy in pa novo knjigo, ki je še v nastajanju vendar pa planiram njen izzid v letu 2009 … Torej moram po hitrem postopku dobit odličen naslov zanjo. Ja, delovni naslov Graščina Lorda Byrona je bil res samo delovni naslov. Ker je okolje, v katerem se odvija zgodba, naše domače okolje, sem Lorda že spremenila v grofa. Morda pa mi lahko poveste kak zanimiv nemški plemiško zveneči priimek, ki bi ga lahko uporabila? Tak, ki se ga da tudi zelo lepo poslovenit … -štajni pridejo prav, -berki in -perki tudi. Probleme mi predstavlja predvsem prvi del imena. Nočem, da je predolg, hočem da ima kak pomen itd.

Anyways, morda pa v naslovu sploh ne bo grofovega priimka, ampak v knjigi pa bo gotovo.

Sicer verjamem, da bi mi lahko vi pomagali tudi s konkretnimi predlogi za celoten naslov, ampak kaj ko za zdaj še nočem dati njene vsebine v javnost.

Če pa imate kakršnokoli idejo na kakšen način narediti odlično predstavitev, pa mi kar sporočite – osebno na mail ali pa pustite komentar na blogu. Za sedaj je ideja taka, da bom imela 3 ali 4 tiskane “posterje” – na enem bom predstavila sebe (ala CV osredotočen na ustvarjalnost in dosežke v povezavi s tem), na ostalih pa moje delo – diplomsko deloVirbavih 189 let (ker sem za delo dobila Prešernovo nagrado Filozofske fakultete in ker je bilo to delo moja motivacija in navdih za knjigo), LeRoye in ta novo knjigo.

Kot pa sem že rekla … odprta sem za osvežujoče predloge.

Ne, ni bilo nobenega organiziranega pisanja, nobene strukture, nobenega razčlenjevanja kaj je uvod, kaj jedro in kaj zaključek, nobenega v naprej predvidenega in pripravljenega stopnjevanja … Bil je uvodnen navdih (torej osnovni zaplet: pupca gre v tujino in v graščini vidi portret nekoga znanega) iz katerega je nastal rokopis verzija #1, potem pa sem se morala enostavno usest za računalnik in začeti pisat verzijo #2, nato verzijo #3, nato verzijo #4,… Zavrtela sem si zgodbo v moji glavi in dialogi so nastajali kar sami od sebe in peljali celotno zgodbo v svojo smer … In v primeru, da me ta smer ni preveč prepričala, sem na moji pešpoti v službo meditirala o ustreznejših varjantah …

Tako so nastale med vsako verzijo knjige kar drastične razlike in verzija #1 je danes le bled odsev končnega izdelka – verzije #9.

Za drugo knjigo sem se odločila pristopiti bolj sistematično. Dobila sem namreč nasvete kako je treba splanirati poglavja, da je dobro imeti seznam vseh karakterjev (ja, sorry, meni so karakterji čist slučajno padli v knjigo, ko je bil čas zanje in se mi je zazdelo, da bi pa blo fajn koga uturit), pa seveda uvod, stopnjevanje, vrhunec, razrešitev situacije in zaključek in bla, bla, bla. Torej, sem se odločila delati tako kot naj bi baje delali pravi pisatelji … Pa dajmo …

Izmed vseh idej, ki se mi praktično porajajo vsak dan, sem izbrala eno, ki se mi je v določenem trenutku zdela najbolj zrela in sem začela graditi okoli nje … ja, vsa poglavja sem naštelala, napisala v par stavkih za kaj se gre v vsakem poglavju, potem vse osebe, opis vseh oseb – karakter, njihov videz, motivacija, razmerje z osredno osebo, potem sem ločila kaj je uvod, kaj je stopnjevanje, kje doseže knjiga vrhunec in kje je razplet vse do zaključka, raziskala sem lokacijo (tokrat sem izbrala Ljubljano) in naredila vse kot bi morala – “by the book”. Imam celo par delovnih naslovov od Mrs. Robinson do Gospa v črnem pa do tega, ki bi dejansko po vsej verjetnosti pristal na platnici: Za črno tančico. To sem imela narejeno že nekaj mesecev nazaj in po vsem tem bi človek sklepal, da bo knjiga že napisana. Ker vse kar moram naredit, je dati kostem meso … Pa bo!

Jok brate, odpade!

Priznam, letošnje leto je naporno: imam ogromno aktivnosti, cel kup stvari, ki ne morejo čakati … AMPAK, roko na srce: VSAKO leto je takšno. Pa vendar mi uspe še marsikaj narediti zraven. Moja Mrs. Robinson pa se je ustavila. Ja, par poglavij imam narejenih in že dodobra dodelanih in če bi res pisala, bi jo lahko končala v parih mesecih. Brez dvoma. Imam vse od začelka do konca. Ampak z vsem tem načrtovanjem in pripravami in vse kar mora bit, je zgodba izgubila svoj okus … Nekako zvodenela je. Postala je nekako … povprečna in zato sem izgubila voljo do nje.

Sprva sem mislila, da je morda problem v sami ideji, ampak sedaj mi je jasno, da temu ni tako. Ne, problem je v tem, da tako organizirano, sistematično pisanje ni moj način ustvarjanja. Moje kreativna ustvarjalnost pride na dan, ko ni omejitev. Jaz rabim prostor za rast. Ves ta sistematični in organiziran pristop pa me enostavno omejuje, me postavlja v škatljo in mi ne dovoli rasti preko njenih meja … Kar je kar ironično glede na to kako blazno organiziran človek sem in kako rada načrtujem vse, kar se da načrtovati … Morda pa je to moj način pobega pred mojo resnostjo …

In kako sem končno prišla do tega spoznanja?

Tako, da sem čez vikend dobila (pod tušem) zanimivo idejo za knjigo in sem jo malo v mislih poglabljala in razglabljala, dokler nisem prišla do zaključka, da jo moram prestaviti iz mojih misli na papir. V nedeljo sem začela pisati in v ponedeljek (včeraj) sem zaključila verzijo #1 na približno 40ih straneh. Od začetka do konca. “Yes, Ksenija is back!” V dveh dneh sem naredila več, kot s prejšnjo knjigo v par mesecih …

Tokrat bom pustila, da zgodba raste brez omejitev… Ne bom je dajala v umetne okvirje, kot se je zgodilo z Mrs. Robinson. Tokrat bom sledila moji intuciji in ne navodilom …

In zopet sem naspidirana in komaj čakam, da dam zgodbi nove razsežnosti v verziji #2. Jup, TO je pač MOJ kreativni proces.

Kaj pa naslov? Ta še pride. Za sedaj pa je Graščina Lorda Byrona. Ja, delovni naslovi so “kar nekaj”. Ponavadi so prva stvar, ki mi pride na misel, tako kot dam osebam delavna imena, ki so tudi prva, ki mi pridejo v danem trenutku na pamet…

(kar name sicer ne vpliva dosti, vsaj dokler ne študentarija zabasa avtobus na relaciji Ajdovščina-Ljubljana-Ajdovščina )

(tokrat pa res! tokrat pa čisto zares! )

Prekletstvo družine LeRoy

Dodala sem zvočni zapis mnenj bralcev knjige iz predstavitve knjige v Svibnem, maja 2008 – nahaja se čisto na dnu strani. Ja, dolgo je trajalo, da sem uredila, ampak sedaj je pa le na spletu. Vabljeni k poslušanju!

Vsake toliko dodam tudi kakšno mnenje o knjigi, ki ga dobim od bralcev po mailu ali pa na Facebook (BTW, ej, kolikor sem bila skeptična, toliko se je FB izkazal za fantastično zadevo – če imaš dovolj časa in še se ne ukvrajaš s tisoč in eno aplikacijo ), če se komentatorji s tem strinjajo, seveda.

Odkrila sem tudi spletni članek Lavričeve knjižnice v Ajdovščini, kjer so se spomnili tudi mene in LeRoyevih … Ta se bo sedaj nahajal nekje v rubriki “Pojavljanje v medijih”.

Družinska kriminalka … Jaz sem ga imela za “mladinski pustolovski roman” … Ampak opredelitev “družinska kriminalka”, mi je kar všeč. Kaj pa “mladinski pustolovski roman/družinska kriminalka”?

O meni

Pod rubriko O meni sem dodala en video iz Youtube in sicer pesem, ki se mi zdi, da me najbolje predstavi. Všeč mi je in zato jo delim z vami.

No, to bo danes vse od mene … imam še cel kup dela in večina ga je kar pred računalnikom.

Besos a todos!!

In še cel članek:

No, eden izmed projektov je tudi, da bi čez poletje prevedla LeRoyeve v angleščino – vsaj do te mere, da lahko knjigo ponudiš angleško govorečemu založniku. In jaz začnem … tako, optimistično. S prvim odstavkom …

“Nenadoma se je popolnoma zasopel znašel na koncu slepe ulice. Bila je temna in ozka, po njej je zeval smrad po žgočem mesu, ki je prihajal od neznano kod.”

No, prevajanje kljub vsemu ni mačji kašelj, zato sem si omislila “strokovno” pomoč v obliki “on-line” prevajalskega sistema. Če že imamo internet, ga je namreč treba s pridom izkoristit, a ne?

Najprej grem po pomoč na Presis Amebis. K njim se rada zatečem “in the hour of need”, bi lahko rekli.

Rezultat?

“Suddenly is completely out of breath appeared finally dead end. She was dark and narrow, round her is zeval stink round blazing meat, that was coming from strangely where.”

Hm … ooookeeeey … Hvala, ampak ne hvala.

Nisem pa tako hitro obupala. Pogooglam “translejšn slovenijn”, da vidim kaj mi vrže ven … InterTran – “Translate between 1,600 language pairs”, pravijo. Not bad. Not bad at all. Jim dam šanso.

Rezultat?

“With a rush yourself there is without reserve windless znašel upon koncu unreasoning street. Bila there is temna plus vimen, under favour of njej there is patulous stink under favour of žgočem mesu, whom there is prihajal out of the nowhere whereabouts.”

1. reakcija: Ehm … Kako prosim?
2. reakcija: Ehm … Ne … Sploh ne … Še posebej tisti “vimen” mi ne gre v račun …

Torej ne izgleda najbolj … obetavno.

In kaj zdaj? Ja, ni boljšega od lastne pameti in znanja … ampak vseeno pride strokovna pomoč še kako prav. Ampak v naslednji fazi jo bom iskala pri Carlitosu!

Pretekli vikend, ko je očitno cela Slovenija spremljala Evrovizijo (zakaj že?!) sva s Carlitosom preživela v Zasavju. Obdana z zelenjem sva praznovala najino prvo obletnico poroke.

Tako sva sva šla pogledat “najin” slap, se odpravila na Kum (in prišla le do Podkuma ), predvsem pa sva počivala in zdravila Carlitosovo alergijo na prosti čas. Ja, enim dela problem cvetni prah, drugim prosti čas …

V soboto zvečer, kot sem v blogu tudi napovedala, pa sem imela predstavitev LeRoyevih na literarnem večeru v vasi Svibno, blizu Radeč. Kar je bilo zelo pripravno … Če bi se pravočasno spomnila, bi še ostrigla Carlitosa pri “najini” frizerki Špeli. Tako bi res izkoristila vikend v polno (ja, nekateri smo radi zelo učinkoviti! ). Ampak sva prepozno zvedela, da Špela sedaj frizira v Podkumu. Carlitos pa nujno potrebuje striženje …

In kakšni so splošni občutki sobotnega večera?

Odlični! Pa ne toliko zaradi moje predstavitve. Bistvena so bila vprašanj tistih, ki so že prebrali knjigo, njihova mnenja in komentarji. Obilica smeha in vse kar se je zgodilo tisti večer. Ne le v “dvorani”, tudi na travniku pri čebelnjaku. Bila je res čudovita izkušnja. Sproščenost, sprejetost, toplina, dobra energija, dobri ljudje, ljudska pesem … Saj je težko opisati, ker besede enostavno ne morejo naslikati tistega posebnega občutja. Občutja sreče … Zato pa lahko rečem, da je bil večer res izjemen in moji LeRoyevi so bili le en delček te čudovite zgodbe.

No, nekoliko je pripomoglo tudi to, da sva si z organizatorko Tatjano, po ne vem kakšnem naključju (aja, ne verjamem v naključja!) podobni … Vsaj tako pravijo. Celo moja mama naju je enkrat zamenjala … na DVDju od moje poroke!!! Mislim, no, mama … jaz sem tista v beli poročni obleki!!!

No, pa da ne pozabim lepe pesmi, ki so nama jo zapeli v naravi. Pa šopka ivanjščic … Mmmmm. Okusni piškoti (ki jih nikakor ni hotelo zmanjkat! ), odlična voda iz domačega izvira … Res, izjemna izkušnja. Ko bi jih le bilo več podobnih dogodkov v mojem življenju …

Hvala Tatjana, hvala Marija, hvala Kulturno turističnemu rekreacijskemu centru Radeče, hvala bralnemu krožku Radeče, hvala gozdarjem in čebelarjem in nasploh hvala vsem, ki sem jih imela priložnost tisti večer spoznati! Čudoviti ste (bili)!

PS. Kar pa se tiče komentarjev in mnenj bralcev LeRoyevih … če bom dobila njihovo privolitev, bom njihov prispevek dala na spletno stran. In mislim, da kar v zvočni obliki, saj je Carlitos vse snemal. Ja, imam dokaze! Ne morete več vzet besed nazaj!!

Prilagam pa še vabilo, ki sem ga dobila na dom. V bistvu sem ga dobila v Vipavsko dolino, mama pa ga je skupaj s češnjami poslala v Ljubljano!!!

In dodaten bonus predstavitve – srečala sem se s sošolkami, ki jih nisem videla že dolgo časa (nekatere celo večnost!), bivšega socimra iz Mestnega loga, ki ga nisem videla dobrih … 8 let (in sem rabla enih 15 minut, da sem pogruntala kdo bi lahko bil ) in drugi, ki jih poredko vidim … V glavnem lepo je bilo! Iz vseh vidikov.

Tina, hvala!!!! Sam še malo več izčrpnosti me ne bi motilo …

No, kaj pa drugi?? Kje ste? A bo kaj?