Tako sem izvedela, da se je avgusta poročila ena gospodična, ki se je imenovala Allison Shellito (od takrat naprej pa je Rinaldi). Ne v Sloveniji, seveda.   Nekje v ZDA je moralo biti. Ampak kje se je dogodek odvijal je popolnoma brez pomena, tako kot je njeno ime. Pomembna je namreč njena poročna obleka, ki ni niti nova niti moderna. Ravno nasprotno!

Njeno poročno obleko je kupila njena pra-prababica Nellie Campbell za svojo lastno poroko leta 1884 z enim godpodom A.G. ­Shellito! In leta 2011 se je njena pra-pra vnukinja poročila v isti obleki.

Aaaaaaa ….. kako lepo!

Originalna poročna obleka iz leta 1884 na poroki leta 2011.

A ni čudovita?

Ta obleka je ostala ves ta čas v lasti iste družine, ki je zelo pazljivo ravnala z njo. Oblekli pa so jo samo za poroke. In sicer najprej leta 1884, naslednjič pa 57 let pozneje.

Leta 1941 jo je namreč kot poročno obleko oblekla bodoča žena Nellijinega vnuka: Jean Lawman.

Naslednja jo je na svoji poroki nosila Barbara, bodoča žena Nellijinega pra-vnuka in sicer leta 1975. Takrat je bila obleka stara že 91 let.

Leta 1982 se je v tej isti obleki poročila še Allisonina mama Mimi, ki je prav tako prišla v družino tako, da se je poročila z Nellinim pra-vnukom (ampak ne z istim kot Barbara, da ne bo pomote). Takrat je bila obleka stara 98 let! Še dve leti bi počakali s poroko, pa bi imeli okroglo obletnico!! 

No, a ni to lepa zgodba?

A da sem fouš? Ja, itak, da sem!!! Jaz bi jo tudi imela. Samo ne vem za kakšno priložnost bi jo oblekla. Poroka je že za mano, za pusta bi jo bilo škoda, da bi paradirala z njo po hiši, pa mi tudi ni. No, lahko bi z njo šla po nakupih, v Spar ali Hofer, ali pa na sprehod po mestu … Hm … Vprašanje kako daleč bi prišla, preden bi me kdo ustavil in povprašal po zdravju. 

AMPAK, če bi se v tem sprehajala po Ljubljani … To bi se pa izšlo. Ker bi ljudje mislili, da kaj promoviram. Npr. kakšno muzejsko zbirko, kakšen dogodek ali pa morda, da sem tam kar tako. Za zabavo turistov (čeprav v resnici bi bila za svojo lastno zabavo). Pa bi se hoteli slikati z mano … Hm … vredno razmisleka. K tej zamisli se bom zagotovo še vrnila … Samo najprej si moram obleko zrihtat. Avtentično, seveda.

Sem že delala poizvedbe po e-bayu. Zdaj pa moram še nekje izbrskat (oziroma izkopat!) en veeeeeliiiik lonec zlatnikov (po možnosti iz 19. stoletja, seveda). 

AAL IZZ WELL!

Ok, priznam, da sem imela predsodke pred filmi iz Bollywooda. Tiste plesne točke so mi nekoliko izven konteksta. Saj ne zaradi drugega, sam enostavno nisem navajena, da začne cela vas sredi filma plesat in pet … Pa saj lepo plešejo! Tega jim niti najmanj ne oporekam. Tudi pesmi so spevne in gredo hitro v uho, čeprav največkrat ne vem njihovega pomena. Dejstvo pa je, da se moraš takih glasbenih vložkov enostavno navaditi in jih vzeti v zakup.

3 Idioti sicer ni prvi Bollywoodski film, ki sem ga gledala, je pa gotovo prvi, ki me je takooooo navdušil in s tem postavil visoke standarde za druge filme te vrste.

Zgodba govori o 3 socimrih na faksu, ki veljajo za glavne idiote, ker eden izmed njih (preveč) razmišlja s svojo glavo in se noče podrediti izobraževalnemu sistemu, za sabo pa vleče še ostala dva … Razen tega, da je zgodba zelo navdihujoča, lahko gledalec še pričakuje, da se bo nad marsičem zamislil, zraven pa se bo še nasmejal, pa tudi nekoliko zjokal (al pa se vam bodo vsaj malo zarosile oči, ker brez tega enostavno ne gre), malo naplesal (vsaj z rokami, vratom in obrazno mimiko, če ne drugega) in tudi napel (zubi dubi, zubi dubi blabla, zubi dubi, zubi dubi, blabla, stupid man ).

Insert iz filma in prvi glasbeni “klip”:

Prav ne moreš, da ne bi pel z njimi Aal izz well, čeprav je to edini del pesmi, ki ga razumeš.

Film je definitivno vreden ogleda. Vseh 160 (!) minut. Zagotavljam, da ne bo nihče niti enkrat pogledal na uro. Vsaj jaz nisem! K temu je seveda pripomoglo tudi to, da igra glavnega junaka Aamir Khan, ki se mi prav dopade. In ja, tip je pri 44-ih letih igral 22-letnika. Sva s Carlitosom kar med filmom preverila na internetu, ker se nama je zdelo tako zelo neverjetno. Pa je res! Tip pač obvlada sceno. In ko vidiš kakšno vlogo je igral v filmu pred tem (uuugh!), mu pač moraš priznati, da je enostavno dober v tem kar počne.

Prej (film Ghajini) – blek:

Potem – uuuu, lušen:

V glavnem, na koncu pač ne moreš ne da bi šel na Amazon in kupil originalen DVD, potegnil iz interneta vse pesmi, prečekiral vse glavne igralce in šel na Facebook ter napisal: AAL IZZ WELL!

Gre pa nekako takole:

Predpriprava: najprej damo namakat 1/2 skodelice razkoščičenih dateljnov in 1/2 skodelice rozin. Ko jih bomo potrebovali za nadev, bodo ravno dovolj časa namakani.

V VEDNOST: 1 skodelica (“1 cup”) je ameriška merilna enota, znaša pa malo več kot 2 dcl. Vendar brez skrbi, skoraj na vsaki merilni posodi so tudi oznake za skodelico.

Sedaj pa lahko začnemo s pripravo “TESTA” IZ MANDELJNOV.

• potrebujemo 1 skodelico in 1/4 skodelice mletih mandeljov, ki jih dobimo tako, da v multipraktiku zmeljemo surove in nenamočene mandeljne. 1 skodelica celih mandeljnov znese 1 in 1/4 skodelice mletih mandeljnov. Sedaj pa veselo računat razmerje!

• 1/4 skodelice nenamočenih in razkoščičenih dateljnov;

• 1/4 čajne žličke himalajske soli.

Drobno namletim mandeljnom, ki jih že imamo v multipraktiku, dodamo še zgoraj omenjene dateljne (tiste NEnamočene!) in sol ter miksamo dokler se ne začne masa sprijemati, vendar ostaja še vedno “drobtinasta”. Paziti pa moramo, da ne postane preveč gladka. Nato to drobtinasto maso spravimo na okrogel pekač s snemljivim dnom, jo z lahkimi krožnimi gibi enakomerno porazporedimo po pekaču ter jo potem z dlanmi in prsti močno potisnemo dol, da ustvarimo trdno podlago za našo pito. Še posebej močno je treba utrditi maso ob robovih pekača. Lahko naredimo tudi “zidek” ob robu pekača, ki pa mora biti še posebej dobro utrjen!

Pekač z maso damo v zmrzovalnik za 15 minut, v vmesnem času pa začnemo pripravljati nadev.

JABOLČNI NADEV

Korak #1:

• 2 večji jabolki olupimo in narežemo na tanke rezine (če sta bio, lahko olupek tudi pustimo)

• in jih prelijemo (zmešamo) z 2 jedilnima žlicama sveže izstisnjenega limoninega soka. Za par minut damo na stran.

Korak #2

• Vzameno dve novi večji jabolki, jih olupimo, narežemo na manjše kose in ji damo v multipraktik.

• dodamo še 1/2 skodelice razkoščičenih dateljnov, ki smo jih predhodno namakali od 10 do 30 minut (glej: predpriprava);

• in 1/2 skodelice rozin, ki smo jih predhodno namakali od 10 do 30 minut (glej: predpriprava);

• in 1/4 čajne žličke mletega cimeta;

• in 1 jušna žlica sveže iztisnjenega limoninega soka.

Vse to, kar smo sedaj dali v multipraktik (Korak #2) fajn zmiksamo, dokler ne postane masa gladka.

To maso potem ročno zmešamo skupaj z jabolki iz Koraka #1 in dobimo zelo okusen in zelo zdrav nadev.

Sedaj pa je prišel čas, ko naše drobtinasto testo vzamemo iz zmrzovalnika, ga obložimo z jabolčnim nadevom in pogladimo z ravno spatulo. In to je to!

Če želimo, lahko pito okrasimo še z rezinami jabolk ali s kakim drugim sadjem ali pa čez pito potresemo mlete mandeljne.

Pa dober tek!

♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥

♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥*♥

Bogdani na rojstni dan:

Tekst za knjižico Tvoj nasmeh je čaroben! je moj in po mojem (nič kaj) skromnem mnenju čudovit!

Mojci in Markotu namesto poročne voščilnice:

Knjižico sem polepila s fotografijami tulipanov iz Volčjega potoka in s pesmico “Nekaj je v zraku” Toneta Pavčka.

In še darilo za tasta Aldota v zahvalo:

Nekako tako izgledajo vse knjižice “od zadaj”. Način vezave je koptski.

Notranjost je pa takšna:

Gre kot za neki mini družinski albumček.

♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥

♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥*♥

Vmes pa tudi nekaj novoletnih “zaobljub”:

• naučila se bom narediti par maminih mineštric in jih naredila vsako vsaj 3x v letu 2011 (trenutno imam v mislih najlažje: repo, fižolovko in korenčkovo juho);

• letos bom nabrala svoja zelišča za moje čajčke (ki jih pri nas ooogrooomno popijemo) in sicer v skladu z luno (že imam lunin koledar za 2011);

• udeležila se bom kakega predavanja v povezavi z biodinamičnim kmetovanjem. Ne, nimam se namena prekvalificirat v kmetico! Želela bi le biti na biodinamični način koristna na našem vrtu (ker zdaj ni kaj dosti od mene)!

• rada bi se naučila izdelave kakih domačih žavbic (kot ognjičevo in gabezovo mazilo, katerih odlike sem preizkusila na lastni koži!),

• vsakič, ko se bom iz službe vračala z avtobusom, ne bom klicala, da me pride kdo iskat v Ajdovščino, temveč bom šla peš domov, če bo le vreme to omogočalo (Zavita v črno bundo, z naušniki, kapo in kapuco, 2 borši, z odsevniki na desni nogi in roki (tako kot bolničarji), kresnička, ki opleta okoli borše in svetilka, ki dela znake neskončnosti (torej horizontalno obrnjena osmica) po cesti in po nebu – to sem jaz! Če vam posvetim direkt v prednje ali zadnje vetrobransko steklo, vam hočem sporočiti moje neodobravanje z vašim načinom vožnje! )

• mal več bloga, mal manj facebooka;

• pa še kaj bi se našlo …

To je to, za ta denar (pravijo naši študentje) … do naslednjič!

♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥*♥

ZGODOVINSKO OZADJE

Pred kakim mesecem sem brala eno precej zanimivo, špehasto knjigo … V vseh pogledih uspešnica, zgodba je bila tudi meni zanimiva in slog všečen. Torej na nivoju, bi lahko rekli. “Problem” se je pojavil, ker sem v zgodbi zasledila precej motivov, ki se pojavljajo tudi v mojih LeRoyih in so bili na podoben način vpleteni v zgodbo. Morda kak drugi bralec tega sploh ne bi opazil, meni -kot avtorici- je bilo to več kot očitno in ZELO moteče. Ne, ker bi bili motivi napačni. Ravno nasprotno. Tisti motivi so meni dejansko pisani na kožo … Vendar me je nekoliko zabolel moj ego …

Verjamem, da so vse ideje nekje v podzavesti vseh nas. Nekje v kolektivnem. Vsak dostopa do tistega dela, ki je pač blizu njemu, njegovim prepričanjem in njegovem videnju sveta. Dve osebi na različnih koncih sveta sta lahko istočasno na isti valovni dolžini in se jima zato utrnejo podobne ali celo iste ideje. Torej je povsem verjetno in mogoče, da dve osebi uporabita iste ali vsaj izjemno podobne motive in okoli njih napleteta zgodbo, brez, da bi se poznali ali kdaj debatirali o teh istih motivih.

Torej, veramem, da je to povsem verjetno. Problem je v tem, da mojemu egu to ni bilo všeč … Ko sem prebirala tisti (sicer zanimiv) špeh, je bil moj ego kar nekoliko užaljen, ker sem pač ideje iz LeRoyjev dojemala kot moje ideje. In kar naenkrat me je nekdo lopnil s tem špehom po glavi, da mi dopove, da to niso moje ideje, ampak ideje od vseh nas.

Evo, toliko za zgodovinsko ozadje. Sem potem sem se sprijaznila, da tako pač je.

NAZAJ V SEDANJOST …

Danes pa doživim nekaj, zaradi česar sem skoraj dušo izpustila … Za par sekund. Za nekaj trenutkov sem bila namreč popolnoma prepričana (ampak brez heca!), da svet ne deluje tako kot sem bila navajena, da je nekdo v moji glavi, da mi bere misli, da … Truman’s show all the way! Glede na moje znanje v tistem trenutku in glede na moje pretekle (in zelo nedavne) izkušnje, si nisem znala razlagati drugače …

Torej, pred dnevi sem imela s sodelavko ene debate, ki so za posledico imele to, da mi je danes prinesla pokazat nekaj, kar visi (mislim, da) na njeni domači oglasni deski ali hladilniku. Ne vem točno. V glavnem, to je bil poklon sodelavkine mame moji sodelavki – srček v katerega je napisala neko lepo misel, molitev ali blagoslov (kakor pač vzameš). In moja sodelavka je mislila, da mi bo ta blagoslov gotovo všeč, pa mi ga prinese pokazat. Da si bom prebrala … Do tukaj vse normalno.

Potem pa Ksenija vzame tisti srček v roke in bere, bere … in seveda ne more verjet svojim lastnim očem! Kaj je zdaj to?!?! Kako je sodelavkina mama prišla do tega?! Kje je to dobila?

Kot sem rekla – zajela me je panika! Kaj se dogaja? Je kdo res v mojih mislih? Iskreno sem pomislila na to, saj so bile besede, ki sem jih brala, moje besede! Besede, ki jih imam skrbno zabeležene v malem lepo vezanem zveščiču in besede, ki jih javno nisem nikoli delila z nikomer … Kako bi torej lahko nekdo prišel do mojih (lahko bi rekli intimnih) misli?!

Sodelavka, ki se sicer strinja s teorijo o kolektivnem znanju, je omenila, da sem očitno res precej povezana s tem kolektivnem, karkoli pač to že je … Madonca, saj ne gre za nekaj besed. Gre za celoten blagoslov od začetka do konca. Od velike začetnice, do vsake vejice in pike. Tudi kolektivno mora imeti svoje meje, a ne? Jaz pa točno vem, kaj sem razmišljala točno v tistem trenutku, ko sem pisala vsakega izmed tistih stavkov! Kaj se torej dogaja z mojim svetom … ???

Sodelavka pokliče svojo mamo in jo povpraša, kje bi morda dobila ta blagoslov … Pravi, da ne ve.

Meni pa počasi kapne (reeees počasi!) … Ne, nikogar ni v moji glavi! (začnem dihat bolj normalno) Spomnila sem se namreč, da sem pred dobrim letom in pol objavljala nekaj malega na Pozitivkah. In tam sem objavila tudi Blagoslov sedanjosti.

Bog, blagoslovi vsak trenutek mojega dneva z zavedanjem, da sem srečna,

da je svet okoli mene čudovit in božji,

da je narava okoli mene polna življenjske energije

in ljudje okoli mene tvoj blagoslov.

*

Daj, da bom vsak trenutek dneva živela v sedanjosti,

da se bom znala ozreti okoli sebe in ceniti vse, kar me obdaja -

družino, prijatelje, sodelavce, dom, naravo, odnose, živali, zrak, vodo …

in se hkrati pomikala v smeri proti mojim ciljem.

*

Daj mi VERO, da do ciljev zagotovo pridem.

Daj mi POTRPEŽLJIVOST, da bom dala času čas.

Daj mi LJUBEZEN s katero bom opazovala in užila vsak trenutek mojega življenja.

*

Bog, blagoslovi mojo sedanjost.

Evo – skrivnost razrešena. Nisem zmešana. Nikogar ni v moji glavi. Samo nekoliko pozabljiva sem postala … V glavnem, tu je. Blagoslov sedanjosti. Eden izmed številnih blagoslovov/molitvic, ki sem si jih zapisala zato, da se lahko k njim zatekam po podporo in modrost, ko jih potrebujem. Molitvice, ki mi pomagajo med vsem balastom, ki me obdaja na vsakem koraku in v vsakem trenutku, ohranjati zavedanje kaj je resnično pomembno v življenju. Začela sem jih pisati, ker sem ugotovila, da potrebujem nekaj s čimer bi si očistila um … Nekaj, kar mi bo blizu. Molitve s katerimi sem odraščala ter molitve katere sem srečala pozneje na svoji poti, enostavno niso segle dovolj globoko, da bi mi pomagale v trenutkih, ko sem najbolj potrebovala njihovo pomoč. Zato sem jo ubrala po svoje … In vesela sem, da lahko tudi drugi iz teh besed črpajo moč in toplino zase.

In moram priznati, da mi je toplo pri srcu, ko pomislim, da je blagoslov, ki sem ga sama spesnila, našel pot nazaj do mene … na tak izviren in popolnoma nepričakovan način. Očitno ga potrebujem. Že par dni sem pred spanjem zrla v mojo rdečo knjigico blagoslovov, pa je nisem odprla … Morda pa bi jo morala, da bi postala hvaležna za mojo sedanjost. Ampak … kako pravijo? Če ne gre Mohamed na goro, pride gora k Mohamedu …

Hmmmm, čudovita drobna presenečenja življenja ….

Valentinovo je sicer totalna komerciala in mi ni nikoli sedel (čeprav se mi zdi (če se dobro spomnim), da sem enkrat v OŠ celo poslala moji takratni simpatiji kartico za Valentinovo …). Če že moram kaj praznovat, raje izberem Gregorjevo, ker se takrat ptički ženijo …

Jaz … jaz sem imela tudi svoj del vzornikov. Ko so vsi navijali za Guns’n'Roses, sem jaz oboževala lušne fante iz New Kids on The Block. Step by step. Uu, baby, wanna get in your wooooorld.

Ups, I did it again … očitno je besedilo nekoliko drugačno.

Spoznala sem jih zato, ker se je za njih ogrela moja sestra. In jaz sem ji seveda morala slediti (celo na Klub Klobuk!) … Moja mama pa je bila z izbiro seveda izredno zadovoljna. Lušni NKOTB proti škandaloznim in glasnim G’N'R. Ni dvoma za katere je navijala ona!

“Flash from the past … New Kids are back!!”

Od igralcev me je ogrel Jonathan Brandis (“It”, “Seaquest”). Ne zato, ker bi imel kake blazne kvalitete. Bil mi je preprosto lušen. Med športniki pa me je navdušil Andreas Goldberger – Goldi. Ene par sezon sem tako vneto spremljala smučarske skoke, čeprav nisem bila nikoli športni navdušenec. Vendar pa moram v svojo obrambo povedat, da je bilo moje idealiziranje njega nekoliko bolj “odraslo”. Njegov simpatičen nasmeh sem registrirala šele potem. Opazila pa sem ga, ko sem na poročilih videla njegovo reakcijo leta 1996 , ko ga je presenetljivo premagal Primož Peterka. Takrat sem si mislila: “Taka bi rada bila tudi jaz! Iskreno vesela uspeha nekoga drugega!” In že je bil moj “idol” … Dokler ni prišlo do afere z drogo. Saj ne, da se mi je sesul svet … Morala sem pač spoznati oz. si priznati, da smo vsi krvavi pod kožo. Tudi moji idoli.

Vendar še zdaleč največji vpliv je imela name glasbena družina The Kelly Family. O tem, kako sem jih spoznala tistega usodnega 3. marca 1995, sem že pisala. Potem sem od sošolke dobila njihov Pilov poster. Tako, za spomin na tisti šolski ples … Po moje ga imam še vedno v kakšni mapi na kašči. Iskala sem ga na netu, da bi ga vam pokazala, ampak ga nisem dobila … ker je bil prav poseben. Paddy je bil oblečen kot nekakšen pastir in takrat nisem niti pomislila, da bi lahko postala oboževalka “take” glasbene skupine. Pa sem! In še kako hitro! Ko sem jih videla na Auerjevi oddaji “Poglej in Zadeni”, sem jih posnela na video. Parkrat sem potem gledala njihov nastop (predvsem pesem An Angel) in že sem bila “hooked”.

Pa ne toliko zaradi njihove glasbe in videza. To je prišlo pozneje. Mene je fasciniralo dejstvo, da je ta družina tako znana in uspešna, kljub temu, da ne zgledajo ne po videzu in ne po postavah kot filmski igralci ali manekenke. To je bilo zame, zakompleksano najstnico, nekaj popolnoma novega. Mladi in uspešni, brez da bi razglajeni skakali po odru, se oblačili po najnovejši modi ali pa stremeli po “idealnih” postavah … In TO je bilo bistveno! Z njimi sem spoznala, da sem lahko jaz JAZ. Brez pretvarjanja in stremenja za nečem kar nisem. Z njimi sem se naučila sprejeti sebe. In z njimi sem se naučila sanjat velike sanje …

Kljub temu, da so moji dnevi najstniškega oboževanja mimo … se nisem nikoli sramovala moje preteklosti in mojih “objektov” oboževanja. NIKOLI! Pa poznam ljudi, ki so se zelo hitro obrnili in čez par mesecev pljuvali po tem kar so prej mesece, leta hvalili … Jaz ne. Vse to je prispevalo, da sem to kar danes sem. In ničesar ne obžalujem. Kot je pela Edith Piaf Je ne Regrette Rien. In še vedno kdaj pogooglam in preverim kaj se danes dogaja z mojimi najstniškimi vzorniki … Kje so, kaj delajo, kam jih je peljalo življenje sedaj, ko smo vsi odrasli. In včasih izveš kakšno žalostno novico (Jonathan Brandis je npr. naredil samomor … ) , včasih še vedno kontroverzno polnijo časopise ali pa nočejo pozabiti na leta, ko so bili na vrhuncu in enostavno nočejo odrasti.

Ampak najlepše pa mi je spoznati, da so moji najstniški idoli dejansko odrasli – osebnostno, poslovno in nenazadnje tudi duhovno. Kako lepo je videti, da sem 10 let pozneje lahko še vedno ponosna, da so bili to moji vzorniki … Ne, ne vidim več tiste razlike jaz-nora oboževalka oni-nedostopni idoli. Sedaj vidim v njih ljudi, ki so mi blizu. Ker so naše življenjske poti postale podobne. Ustvarjamo si družine, iščemo svoje mesto v poslovnem svetu in se poglabljamo v duhovne sfere … In prav zaradi tega se mi prikrade nasmešek na obraz. Zaradi spomina na “dobre stare čase” in zaradi optimističnega pogleda uprtega v prihodnost.

In danes si lahko priznam … Res sem bila zakompleksana najstnica, ampak nikakor nisem bila neumna!

5 prijateljev so bili tudi moj prvi navdih … Zaradi njih sem začela pisat svoje čisto prave “knjige” … Kvalificirala sem jih kot “bolj resnične”. Tako sem pri 11-ih začela pisati mojo prvo knjigo “2 deklici na otoku sredi morja”. Po nekaj napisanih straneh sem prišla do zaključka, da je zgodba preveč otročja, pa sem začela novo knjigo … “Beckyne dogodivščine”. Tudi tle nisem prišla daleč. “Preveč je otročje” sem ugotovila po 14-ih straneh … Hvala bogu, da sem ugotovila dovolj hitro in nisem zapravljala časa za “otročje”.

Potem pa sem se pisanja lotila bolj profesionalno. Seveda, še vedno nisem imela več kot 12 let. Ampak imela sem zvezek za pisanje “na grdo”, potem pa sem vsako poglavje sproti pretipkala s pisalnim strojem … Res profi! Knjiga še danes nima naslova, pisala pa sem jo ene 3 ali 4 poletja. Žal nikdar dokončala. Ni bilo časa, ne discipline … in tipkalni stroj … nočna mora!

Ko sedaj prebiram napisana poglavja, se prav zamislim. Bila sem na pravi poti … Škoda, ker nisem vztrajala! Ampak takrat sem imela druge sanje in biti le pisateljica mi je pomenilo sprijazniti se z drugo izbiro … In dolgo časa sem potrebovala, da sem spoznala, da so včasih neuresničene sanje tudi skriti blagoslov … In da je morda druga izbira v vseh pogledih veliko boljša kot “ta prva” …

Tole je del sporočila, ki sem ga napisala kaka dva tedna nazaj na Pozitivke. Občasno pač tudi tam kaj napišem … Oni imajo sicer prakso, da moraš “članek” napisat in poslat, potem pa ga oni preverijo in če je vse ok, ga objavijo pod tvojim imenom.

Tako sem tudi jaz napisala zgornjo misel in zraven še dopisala od kje sem dobila navdih. Potem pa sem čakala, da bo objavljeno. Ponavadi potrebujejo kak dan za objavo, tokrat pa do tega kar ni in ni hotelo priti. Prepričana, da je pač sodobna tehnika zahinavila in da moje sporočilo enostavno ni prišlo do naslovnika, sem na to misel in članek enostavno pozabila …

Čez par dni, pa me v nabiralniku čaka Sončna pošta. To naj bi bila pošta s samimi dobrimi novicami, ki ima na tisoče prejemnikov pozitivnih prejemnikov (nad 75.000). Jaz jo nič hudega sluteče odprem in zagledam Misel tedna. Preberem jo in se mi zdi nekam blazno znana … “A nisem ravno jaz imela podobnih misli par dni nazaj?” razmišljam sama pri sebi. Nič mi ni bilo jasno, potem pa spodaj zagledam avtorja … Kaj?! Moja misel se je znašla kot misel tedna?! To je bilo res lepo presenečenje …

Preverila sem še moj profil na Pozitivkah. Sedaj se moja misel nahaja tudi tam … Škoda le, da so izbrisali moje pojasnilo o navdihu. Nenazadnje ni vse zraslo izključno na mojem zelniku …

Drgač pa ta misel kraljuje tudi na samem portalu Pozitivk, na prvi strani. Sicer jo bodo prej ali slej zamenjali, ampak za sedaj je še tam in zato sem pač morala slikat tudi to … Tako, za arhiv.

Pa sem se odločila, da napišem malo več o tej knjigi in morda bo še koga zamikalo, da si jo gre v knjižnico izposodit ali morda celo kupit.

Torej: “Pisateljica nam predstavi življenje treh žensk – babice, mame in hčerke. Živijo v različnem času, menjavajo se vrednote, vendar določeni vzorci prehajajo iz roda v rod. Najslikoviteje je opisana babica Hanna in del njene zgodbe je tudi zgodba njene hčerke in vnukinje. Vse tri ženske so izredno bistre, vendar kljub vsemu podrejene svojim možem.Vse si izberejo može, ki imajo čustveno hladne in dušeče matere katerih se ne znajo osvoboditi. Ob branju knjige se lahko zamislimo kakšne vzorce kot starši dajemo naprej svojim otrokom, in kako pomembno je, da svoje probleme razrešujemo v času svojega življenja, saj se drugače vlečejo iz roda v rod.”

To in še več si lahko preberete tule. Sama ne bi mogla povedat bolje … Zato nisem niti poskusila.

Kakorkoli že, knjigo sem prebrala na mah in dobila v zameno OGROMNO. Vplivala je na to, kako sem začela gledat na lastno družino in na lastne prednike. Kar naenkrat to niso bili na primer le moji stari starši, temveč ljudje, ki so bili svoje čase otroci, pubertetniki, mladostniki, ki so imeli svoje sanje, želje, ljubezni, veselja in razočaranja … Kar na enkrat sem jih lahko videla preko vlog, ki jih igrajo v življenju v razmerju do mene. Torej na ljudi, ki imajo svoje življenjske izkušnje, svoja neizpolnjena hrepenenja, napake in drobne radosti … In vse te življenjske izkušnje te so jih naredile take kot so in kot jih poznamo danes (oz. smo jih poznali, ko so bili še med nami).

Prav to je bila knjiga, ki je še dodatno spodbudila mojo ljubezen do rodoslovja in družinske zgodovine. In upam si trditi, da je bila eden izmed skritih navdihov pri izdelavi mojega diplomskega dela – “Virbavih 189 let”.

Kot sem rekla … knjiga mi je dala ogromno. Priporočam! Definitivno priporočam v branje!

Forwardi kar dežujejo iz vseh strani kot bi molila zanje, jaz pa vsake toliko kakšnega tudi pogledam. Če me prepriča naslov. IN če ni dosti za delat. Npr. če samo kliknem odpri kot HTML dokument ali odpri vse slike bo še šlo. Zadnje čase sem z veseljem zasledila poseben napis odpri kot diaprojekcijo in to mi tudi štima. Hvala, Gmail! Hitro odprem in največkrat ravno tako hitro zaprem, ker vidim, da je zadeva kar nejki.

Filmčki … Ti so pa posebna štorija! Ti pa res le izjemoma pridejo skozi težke zahteve moje cenzure. Preveč je dela z njimi (ja, ne da se mi čakat, da se naložijo!), poleg tega pa SPET največkrat ugotovim, da niso bili vredni časa, ki so mi ga vzeli. Zato jih največkrat kar preskočim (so sicer tudi svetle izjeme).

In ja … sem ena izmed tistih številnih svetovljanov, ki zdeletirajo vse kar že od daleč smrdi po izjavi, ki te čaka čisto na koncu … “pošlji ta FW naprej vsaj 5im oseba, sicer bodo mislili, da jih nimaš rad in blablablablabla”. Da ne govorim o čustvenem izsiljevanju v stilu “če tega ne pošlješ naprej, res nimaš srca”… Ma pejdi v tri krasne!!! Da ne rečem kaj drugega …

Zadnjič sem dobila mail z naslovom Zakaj sem za Mir od prijateljice, zelo dobro osebe, ki mi ga je gotovo poslala v želji, da mi polepša dan. No, saj nenazadnje je večina takih mailov poslanih s podobnim namenom …

V glavnem. Že drugič, če ne tretjič sem dobila taisti FW, ampak očitno sem v poplavi vseh drugih forwardov pozabila na njegovo vsebino in sem ga v svoji zmoti odprla … Zavedel me je namreč naslov, ki obeta nekaj dobrega … Govori o miru. Kako je torej lahko tak mail napačen?

Odgovor: ENOSTAVNO! Napišeš “Sem za mir, juhuhu!” naprej pa namečeš fotografije lačnih ljudi, vojnih grozot, bolezni in podobnega sranja!!!! Ni za verjet! Na koncu pa je pomožnosti pisalo (ne, nisem pogledala do konca!)… pošlji to naprej najmanj 5-im osebam, da bodo videli, da si za MIR!

Ej, to me pa res razkuri! Če bi vedla kdo je naredil ta FW in ga dal v obtok, bi ga (jo) dala lastnoročno čez kolena … No, če ne bi bila ta oseba prevelika (za mojih 161 cm) … Ali premočna … Ker močnejše od sebe ni dobro izzivat … Ali prestara / premlada … Ker se ne spodobi, da bi se spravljala na šibkejše od sebe …

Da bi dala kontra sem razmišljala, da bi naredila moj lasten FW “Zakaj sem za mir” in ga poslala naprej, ampak glede na to, da je splet več kot preobremenjen s takimi in drugačnimi forwardmi, si bom olajšala dušo kar tule …

PS. Slike so bile naključno pobrane iz interneta. Mislim, da je poanta več kot očitna.

VIRI SLIK (da ne bo problemov s Copyright )

http://www.pbase.com/maciekda/image/36777538 http://www.bouncyhappypeople.co.uk/choosing-a-trampoline.asp http://www.tips-to-organize-life.com/raising-a-happy-child.html http://thegrandnarrative.wordpress.com/2007/09/05/manufacturing-childcare-and-salarymen-why-korea-is-a-such-fascinating-place-to-study/ http://www.bigideasnetwork.com/testimonials.htm http://www.oleda.com/oleda_tips/tips.asp?dept=132

Pesmi so bile totalno po mojem okusu. Reklame so bile smešne. Še vedno se spomnim “Techno? Oprostite, tega artikla ne držimo!” ali pa “Ob zadnjem znaku je bila ura … točna.” Saj se ne spomnim točno vseh for, vem pa, da so me vedno spravile v smeh. Govorilo se je malo, če se pa je, ni bilo nikoli kar nekaj kot je na večini radijev. Res, ta radio me je popolnoma omrežil. Ljubezen na prvi decibel, bi lahko rekli. Bil je brez konkurence.

Potem pa sem se selila … Najprej v Mestni Log, nato v Rožno dolino, nato v Zeleno Jamo, nato k BTCju … Vedno znova sem poskušala ujeti ferkvence Radia Dur, vendar nekako mi to nikoli več ni uspelo. Ne vem zakaj in kako, ampak enostavno ni ratalo. Tudi tule, na naši zadnji lokaciji, je bilo enako. Celo na internetu sem preverila njihove ferkvence, vendar na mojem (novem) radiju enostavno ne lovi …

Ampak Ksenija je razmeroma brihtna glavica (če je treba) … Prebrskala sem njihovo spletno stran in dobila prav to kar že pridno izkoriščam pri poslušanju irskih in argentinskih radijev … INTERNETNO POSLUŠANJE!!! JUPI!! In spet lahko poslušam moj predragi Radio Dur. Res, da je ta romanca trajala 8 let na daljavo (v tem imam dosti prakse ), ampak sedaj sem ga pa končno ujela … Upam le, da je v tem času ostal zvest samemu sebi in svoji dobri glasbi! Ga bom v naslednjih dnevih fajn stestirala, da vidim ali je še vreden moje zvestobe.

Pred davnimi leti, ko sem svoje nakupe opravljala še v Ajdovščini, sem si v eni izmed lokalnih trgovin (ki danes zagotovo ne obstaja več) kupila modrček slovenske znamke Komet. Modrček je seveda prišel skupaj z prodajno etiketo … oziroma sploh ne vem ali je bila to prodajna etiketa ali ne. V glavnem je bil en kartonček, ki je imel na eni strani zvezdo repatico in pod njo z velikimi črkami napisano KOMET, na drugi strani pa je bila ta misel, ki ste jo lahko prebrali zgoraj …

Sedaj, 8 let pozneje, držim ta kartonček v rokah in ponovno prebiram tole misel. Znova, znova in znova. Ker me vsakič gane, kot bi jo brala prvič. Seveda, naredila sem tisto malo spremembico, ki naredi misel še toliko bolj posebno … Prečrtala sem na in dopisala V, ker mi je tako bližje … Ampak te besede me vedno znova očarajo. Kdo bi si mislil, da lahko pride toliko modrosti od slovenskih modrčkov.

Ko sem bila majhna sem pisala rime. Ko sem bila najstnica sem pisala pesmi (in v večini sem jih posvečala fantom. Ko gledam nazaj, se mi zdi, da nisem bila kaj blazno zbirčna. Vsak ta drugi mi je bil ušeč! ). Ampak besede so mi bile vedno zelo pomembne. Saj ni poanta v rimi, ne v kakšnih pesniških pravilih … Mene prevzamejo besede, ki imajo tisto posebno energijo. Ne morem jo opisat. Morda pride ta energija zaradi moje lastne interpretacije, ki je veliko bolj osebna in globlja. Morda. Ne bi si pa upala trditi. Vem pa, da so določene besede, določeni odstavki, določene misli, ki … enostavno ne morem odvrniti oči od njih in jih moram prebrati vedno znova.

Recimo … na Pozitivkah mi pravijo takole: “To leto obeta veliko, če boste le znali prav izkoristiti vse vplive. Če človek vsako izkušnjo v življenju obrne sebi v prid in če jo nadgradi še v napredek, lahko reče, da mu je uspelo in da raste. Samo vi pa veste, koliko odrekanj in predanosti zastavljenim ciljem zahtevajo vsi vzponi. Skozi vse leto vas bo ščitil Jupiter, ki vam bo pomagal uresničiti velike cilje. Je pa tudi jasno, da brez dela ne bo nič. Vaša pot je vse jasnejša, cilji pa realni in bolj polno dosegljivi …”

Isto je rekla Meta Malus pred dnevi na televiziji. Gorske koze (znane tudi kot kozorogi in kozoroginje) naj bi bile v letu 2008 v priviligiranem položaju. S tem, da v februarju nastopi še leto podgane (po kitajskem horoskopu), kar naj bi bilo že v splošnem zelo dobro leto za vse živalsko stvarstvo. Tudi za opice …

Veste, jaz sem zelo prilagodljiv človek, če je treba. Torej, če mi kdo napove uspešno leto, mu bom verjela iz dna srca in bom to znanje izkoristila. V nasprotnem primeru, če mi kdo hoče napovedat kaj slabega – ne, hvala. Ga (jo) bom ustavila že ob prvih poskusih. Še posebej, ker nič ni samo slabo. Vse, prav vse nosi v sebi konstruktivne in destruktivne elemente. Slabe so samo interpretacije. Interpretacije napačnih.

Ampak pustimo to … Dejstvo je, da bi rada vedela kdaj natančno so dobri in manj dobri vplivi, zato sem si za letošnji rojstni dan zaželela Solarno karto za leto 2008. Da bom lahko čim bolje izkoristila dobre vplive in se izognila tistim, manj dobrim. Vse lepo in prav, ampak nikjer ne najdem kdo bi mi lahko naredil tako karto. Mislim dobro in profesionalno. Natančno, ne kar nekaj. Vem sicer za tri osebe (Meta Malus, jasno, Viktor Gerkman in Bern Jurečič), ki se s tem ukvarjajo, ampak ker nimajo na internetu nobenih podatkov, nobenih telefonskih številk, jih niti ne moreš vprašat … Imate morda vi kak nasvet? Poznate morda koga drugega, ki je dovolj profesionalen na tem področju?

Gotovo sem še kaj spustila, še posebej malenkosti, ki gredo hitro iz glave, ampak ko potegnem črto mislim, da lahko brez dvoma rečem, da se končuje produktivno leto. In takšna so najboljša …

Za leto 2008 imam kar nekaj načrtov … vendar pa jih raje obdržim zase in jih potem „odvijam“ enega za drugim, ko je čas primeren. Nekako sem se naučila, da ni preveč dobro okoli trobit svojih ciljev. Ampak zagotovo prihaja še eno zanimivo leto … V vseh pogledih.

No, dragi moji … naj bo tudi vaša inventura polna pozitivnih zaključkov (nima smisla razmišljat o morebitnih obžalovanjih, GREMO NAPREJ!) in pojdite veselo novim ciljem naproti …

Vsi si (še posebej v tem času) delamo raznovrstne obljube, ki se jih potem držimo samo prvi teden (ali pa še tole ne), ampak ene … tiste, ki nam res pomenijo veliko … tiste, ki so vredne reprogramiranja naših ustaljenih navad … tiste, ki so vredne dodatnega samodiscipliniranja … tiste, ki so vredne dodatnega truda … ZA TISTE pa se kar potrudite … naredite korak več, pojdite čez mejo ugodja in NAREDITE IZ IZZIVA USPEH … Dolgoročno se nedvomno splača.

Imejte lepo silvestrovo!

Torej … dobila sem založbo, ki bo vzela pod svoje okrilje moj prvenec – mladinski roman Prekletstvo družine LeRoy. In to ne le eno založbo!! Pa so mi rekli, da je to nemogoče … Oziroma, če bi že bilo mogoče, pa je blaaaazno težko. Pa ni bilo težko! Sploh ne! Založbo sem namreč dobila praktično takoj. V enem tednu! In to BREZ kakršnih koli vez ali poznanstev.

Sicer sem morda naredila začetniško napako, da sem kontaktirala več založb na enkrat oziroma v zelo kratkem časovnem razmaku. Ker so me vse založbe obravnavale kot, da sem kontaktirala samo in edino njih. Kar se mi zdi malo čudno, saj ti v večini primerov rečejo, da jih pokliči čez en mesec ali še slabše … čez dva meseca … Pa ja ne bom čakala tako dolgo, da mi npr. rečejo, da jih zadeva ne zanima in šele potem kontaktirat novega založnika …? To se mi enostavno ne zdi logično. Torej pošlješ večim založbam in potem gre po principu tisti, ki prej pride, prej melje. Je pa potem prav mal bedno, ko moraš reči kaki založbi, da si med tem časom že dobil svojega založnika …

Poleg tega pa te večina založb vpraša, če je to tvoj prvenec … In ko jim poveš, da ja, te vzamejo bolj za rezervo … Ker od prvenca pač ne pričakujejo blazne kvalitete. Zato se jim tudi ne mudi pretirano, da bi ga prebrali (ker imajo seveda dosti drugega dela in drugih knjig, da se razumemo!) … Ampak to, da preberejo je ključno. Noben sinopsis ne more tega nadomestit. Sinopsis te ne more tako prepričljivo prodat kot delo samo. Morajo prebrat! Zato sem si itak veliko več obetala od založb, ki so mi rekle, da naj jim kar pošljem “rokopis”. Ker le tako se lahko prepričajo, da je knjiga res dobra, zanimiva in vredna objave. In glede na moje izkušnje, so jo tisti, ki so jo prebrali … želeli tudi objaviti!

IMAM ZALOŽBO! IMAM ZALOŽBO! IMAM ZALOŽBO! IMAM ZALOŽBO! IMAM ZALOŽBO!

Pri brskanju po internetu naletiš na marsikaj poučnega in zanimivega. Tako sem že parkrat naključno (če verjameš) pristala na spletni strani (je ne vem na pamet), kjer John Kremer (strokovnjak na svojem področju) deli nasvete tistim, ki ga za to prosijo. Ker pa dela to tudi profesionalno (torej za denar), so ti zastonjkarski nasveti bolj kratki, ampak zato nič manj koristni in uporabni. In kaj on napiše čisto na koncu podanega nasveta?

“That’s my short free answer. For a longer answer, my fee is $500 per hour. Prorated by the minute. It’s a lot, but I’m worth far more.”

Vsaka čast mu! Res! Ker ve koliko je njegovo znanje vredno. In tega ne “sramežljivo” skriva v stilu “da ja ne bi kdo pomislil, da sem domišljav”. Zdrava samozavest! Jaz ga sicer ne bom vprašala za nasvet, ampak roko na srce jaz še zdaleč nisem njegova ciljna skupina …