Moram poudariti, da so Valežani sploh zelo pripravljeni poskrbeti za vegetarjance – ponavadi so vegetarjanske jedi že v menuju označene s črko “V” in to v najbolj lokalnih pubih v malih podeželjskih vasicah. V vsakem primeru pa ti brez kakršnegakoli najmanjšega kompliciranja skombinirajo nekaj, kar boš zagotovo lahko pojedel. Pohvalno!

Povsod ponujajo “jacket potatos”. Mislim, da to ni valižanska domislica, je pa prisotno vedno in povsod. Na kratko to pomeni: en velik kuhan krompir. Seveda ga potem prerežejo na pol, pomažejo z maslom ali pa prelijejo s sirom. Po želji. Zraven pa spada še kakšna solatka.

Tole sva midva pojedla v vasici Llandudoch. Mljask!

Seveda ni obroka brez “cuppa tea” (a cup of tea ali po domače: ka pa ti?  ). Ampak ne katerikoli čaj – mora bit valežanski čaj. Bog-ne-daj angleški … te pošljejo naravnost nazaj domov! In kjerkoli se da: fair trade.

V Porthgainu so nam postregli zelo okusen valižanski zajtrk, ki je vseboval klobaso Glamorgan – tradicionalno valižansko vegetarjansko klobaso. Sicer sva jo pojedla preden sva sploh pomislila, da bi lahko fotografirala, ampak lahko si predstavljate kako pač vegetarijanska klobasa izgleda. Ne preveč drugače od ostalih vegetarijanskih klobas … Bila pa je zelo okusna. Postregli so nam jo skupaj z: jajci na oko, gobami, paradižniki, pečenim fižolom (ja, čudno, a vseeno okusno), krompirčkom in toastom. Zelo, zelo, zelo okusen zajtrk!

Poskusila sva tudi valižansko delikateso – Laverbread. Kupila sva jo v konzervi in prinesla domov, brez da bi preverila kaj naj bi to točno bilo. Najprej sva mislila, da je to kak poseben kruh, ko sva videla konzervo nama je bilo jasno, da gre za neke alge z imenom Laver …

Konzerva (pardon, ovitek kozerve) sama po sebi je izgledala takole:

Ko sva jo odprla in dala na krožnik, je izgledala manj prepričljivo.

Khm, hkm … Ne zgleda preveč okusno, a ne? Tokrat videz NE vara! (Vonja tle sploh ne bom omenjala! Blek …) Gre za nekakšno mezgo iz alg, ki po okusu spominja na alge, ki jih vidimo ob obali, ko morje cveti. Saj ne, da sem kdaj poskusila tiste plavajoče alge, vseeno pa se mi zdi, da znam precej dobro ocenit njihov okus … AMPAK: baje je zdravo! Torej mi za zdravje naše WC školjke ni treba skrbeti …

Dobrodošli v Llandudochu!

Llandudoch (izgovorjava: Hlandidoh) ali St. Dogmaels je za LeRoye drugi najpomembnejši kraj, takoj za Porthgainom. Tu je živela Megan in tu so se pred 200 leti odvijali pomembni dogodki. No, pomembni vsaj za (točno določeno) družino Bowen. In posledično pomembni za Brigito, Liama in tudi LeRoye.

Bowen's pub - Meganini daljni sorodniki?

Llandudoch je tisti kraj, kjer naju je končno ulovil dež. V petek dopoldan sva se tako precej premočena sprehajala po uličicah in pokopališčih te vasice v neposredni bližini veliko večjega Cardigana. Carlitosu, ki ni bil navdušen nad pristno valežansko deževno izkušnjo, sem ponudila, da me počaka nekje pod streho s toplim valižanskim čajem v roki, medtem ko jaz obredem vse pomembne kraje. Pa se je vseeno odločil, da vztraja.

Najprej sva se podkrepila s hrano in pijačo “Coach House” (kot nekakšna turistična info točka s hrano in pijačo), tam sem tudi pustila kupček mojih promocijskih letakov, potem pa sva šla na deževni potep.

Takoj zraven te restavracije/turistične info točke/trgovine s spominki je cerkev svetega Tomaža – St. Thomas. Lepa, simpatična, kamnita, s pokopališčem okoli. I like that. V cerkvi imajo starodavne kamne s ogham napisi in zanimivimi keltskimi križi – vse nekako iz konca 5. oziroma začetka 6. stoletja.

Cerkvica svetega Tomaža s pokopališčem

V neposredni bližini so tudi ruševine opatije, ampak moram rečt, da me take urejene ruševine mogočnih objektov ne zanimajo pretirano. Da ne bo pomote: rada imam ruševine. In to zelo! Ampak mene bolj zanimajo ruševine, ki so od vseh pozabljene. Hiše in male cerkvice, ki jih je čas povozil in obršljan prerasel. To so ruševine, ki te po eni strani s svojo skrivnostno energijo vlečejo k sebi, po drugi strani pa te z vsakim korakom bolj in bolj napolnijo s tesnobnim občutkom in strahom, da se bo kje prikazala kakšna na pol prosojna figura …

Pogled na ruševine opatije

Ko je najbolj lilo, sva se odpravila navkreber proti baptistični kapeli (za Brigito zelo pomembno!). Baptisti so prisotni v Llandudochu vse od leta 1706. Najprej so se zbirali v hiši, ki se je imenovala Rhosgerdd, potem pa so na istem mestu leta 1795-96 zgradili kapelo Blaenwaun in jo leta 1885-86 popolnoma obnovili. In to je to:

Baptistična kapela Blaenwaun s pokopališčem

Če bi bilo malo manj dežja in bi bila trava nekoliko nižja, bi z veseljem celo popoldne preučevala napise na spomenikih in iskala Bowenove in Beynone. Še posebej so me zanimali grobovi 27 domačinov – ribičev, ki so umrli v nesreči na morju leta 1789. Med njimi sta bila namreč tudi oče male Megan in njen svak (torej 27 ribičev + dva moja ). Te grobove baje prepoznaš, ker imajo na spomenikih vklesana sidra, ribiške vozlje ali pa imena ladij. No, jaz sem našla samo enega in ta ni bil iz leta 1789 in ni bil ne Bowen in ne Beynon. Je imel pa vklesano sidro in to je bilo bolje kot nič.

Nagrobnik umrlemu na morju

In potem sva šla nazaj v vas … Na poti sva še videla babtistični bazen. Carlitos me je sicer prepričeval, da je to čisto navaden bazen, ki gotovo pripada enemu izmed bližnjih sosedov. Ampak ne – na zemljevidu piše, da se tam nahaja Bedyddfa – baptistični bazen. In glede na to, da sva na najini poti videla samo en bazen, mora ta biti ta.

Baptistični bazen

Od zunaj sva si ogledala še ostanke mlina iz leta 1537 (obnovljen leta 1619), “blessing stone” (sicer nič kaj presenetljivega – samo en velik kamen od koder je župnik vsako leto blagoslovil reko) in reko … Na pošti sem pustila še nekaj mojih promocijskih letakov in potem sva se vrnila … najprej v Cardigan. Potem iz Cardigana v Fishguard. In nato iz Fishguarda v Trefin. Ja, dolga je pot domov … Ker pa je valižanska pokrajina zelo lepa, je tudi čas preživet na avtobusu dobro uporabljen.

***

Za konec pa nekaj nevaližanskega. Se moram mal pohvalit, ker sem toooolk ponosna nase. Prejšnji teden sem namreč naredila moj prvi “book trailer” in meni se zdi, da je tolk profi. Še Carlitosu (ki je zelo kritičen!) je všeč. Potrebovala sem samo 10 ur in Mac aplikacijo iMovie. Če bi si preprala kakšna navodila za uporabo, bi sicer verjetno šlo hitreje … Ampak meni se ne da izgubljat časa s tem. Grem raje direkt na projekt in se sproti učim.

No, naj povem, da je prva slika z gozdom posneta v Vipavski dolini – to je namreč pot na Čaven. Na drugi pa je grad Podčetrtek. Lani ali predlani, ko sva bila v Olimju, sva si ga šla ogledat. Lep grad je. Škoda le, da propada …

***

Aja, pa še to: s Carlitosom danes praznujeva 9 let od kar sva se spoznala na Irskem!

V četrtek je sijalo čudovito sonce in s Carlitosom sva se odpravila v Porthgain – v mini vasico, kjer je leta 2007 Brigita Kralj preživela nepozaben avgust dopust.

Dobrodošli v Porthgainu

Pogled na Porthgain

Tista velika hiša na desni strani fotografije je The Shed – lokalni Bistro.

Najprej sva se povzpela na pečino nad vasjo in obiskala obelisk, Brigitino najljubše zatočišče. Mmm, sonček, rahla sapica, valovanje morja, galebi … Lepo je bilo. Človek bi se res malo zleknil in zakinkal za par minut. Oziroma urico ali dve.

Brigitin najljubši kotiček - obelisk ob vhodu v pristanišče

Tista mikena zadevica poleg obeliska sem jaz

Leta 1985 je v ta ogromni obelisk udarila strela. Tako, da to danes ni več original, temveč njegova reinkarnacija.

Potem je bilo treba obiskati Perryjev B&B, ki se nahaja razmeroma blizu obeliska. Moram priznati, da sem bila presenečena nad tem, kako se ti trava udira pod nogami in kako je vse polno zajčjih drekcev. Vse ostalo pa po pričakovanjih … Če seveda pozabim na dejstvo, da B&B še ni bil zgrajen. In verjetno tudi nikoli ne bo, saj so te čudovite opečnate ruševine zaščiten spomenik. Ampak lokacija pa je še vedno ČUDOVITA!

Industrijske ruševine AKA Perry's B&B

Za B&B-jem je kamnolom, pred njim pa čudovit razgled na pečine in morje … Idealna lokacija za B&B. Brez problema si predstavljam kje je Mickova delavnica in kje parkirišče za B&B-jem, kje kuhinja in kje računalniška sobica …

Pogled skozi okno B&B-ja na kamnolom

Pogled na morje ...

Ko sva s Carlitosom vse poslikala in posnela, sva šla v Sloop Inn – gostilnico ali pub, kjer je Brigita prvič zagledala Liama (in obratno). Hm … nisem vedela, da je gostilnica takoooo velika. Pa razporeditev ni bila ravno taka, kot sem si predstavljala … Hmmm, hmmm, hmmm … To je bilo vse namerno tako narejeno … Če verjamete …

Lokalna gostilnica ali pub - Sloop Inn, katere začetki sežejo daleč v leto 1743

Gostilničar, gospod Morgan – domačin in zaveden Valižan, je bil ves navdušen, ko je izvedel, da se Prekletstvo družine LeRoy odvija (predvsem) v njegovi vasi in v njegovi gostilnici. Takoj je naredil nekaj promocije …

Uuu, The Curse of the LeRoys na vhodu v pub

Ko sva se okrepčala z vegetarjanskim zajtrkom (mljask!) in valežaskim čajem, se naklepetala in pošteno presmejala (ja, Valižani imajo svojevrsten smisel za humor), sva se odpravila po naravovarstveni poti proti St Davidsu. Ko se je po tej poti odpravila Brigita, je bil dež in veter (pišwota, torej), midva sva imela sonček in vetriček (brez skrbi, tudi pišwoto sva še pred koncem dopusta izkusila). Res je bil čudovit sprehod, čeprav sva prišla samo do Abereiddyja in se potem z busom odpeljala do Fishguarda.

Še malo samopromocije na poti v Abereiddy

Valentinovo je sicer totalna komerciala in mi ni nikoli sedel (čeprav se mi zdi (če se dobro spomnim), da sem enkrat v OŠ celo poslala moji takratni simpatiji kartico za Valentinovo …). Če že moram kaj praznovat, raje izberem Gregorjevo, ker se takrat ptički ženijo …

Pred (več) dnevi smo se vrnili iz potepanja po (nekaterih) evropskih prestolnicah. Bilo je lepo in zanimivo, vendar moram že takoj določene stvari razčistit:

• Za določene stvari sem enostavno … PRESTARA!

Ej, tako pač je. So minili cajti, ko sem naravnost uživala v backpackerskih dogodivščinah – deljenje sobe z dvajset drugimi ljudmi (ali pa spanje na letališču!), tekanje po tujih mestih (ker za prevoz pa res ne bomo dajali, če ni skrajno nujno!), sporazumevanje z domačini v mednarodnem jeziku mahajočih rok … Ne, to je za mano. Sedaj mi paše, da smo v lastni sobi s svojo kopalnico, da imamo karto za vsa mestna prevozna sredstva in da folk vsaj za silo govori nek mednarodni jezik …

• Vzburjenje, ki ga da neznano mesto ni več prijetno vznemirljivo, temveč je preprosto le stres. Brez olajšav.

Zato je treba ta stres čimbolj omilit – hotel razmeroma blizu centra mesta je že korak v pravo smer (ne pa, kot sem šla s prijateljico na Irskem v hostel bogu za hrbtom, samo zato, da bi prišparale 2 funta!! ). Javni prevoz mora biti dovolj dostojen (in blizu), da si lahko normalno splaniraš pot v hotel tudi pozno zvečer.

• Potovalne agencije niso takoooo zelo slaba ideja, kot sem mislila v zlatih letih mojega najstništva in še nekoliko dlje.

Nenazadnje je čist prijetno, da nekdo drugi zrihta hotel. Ali pa, da nekdo drugi preštudira kaj bi si bilo vredno ogledat in te tja samo pelje, ti pokaže in razoži …

• Potovanje zaradi potovanja samega – ne hvala!

Saj sem že po mojem prvem samostojnem potovanju rekla … “ko imaš enkrat tako lepo življenjsko izkušnjo, kot je bila zame Irska, potem je Eifflov stolp samo še kup železa” … Če me razumete. Nikoli nisem bila privrženec znamenitosti ali pa večanja spiska mest in krajev, ki sem jih že obiskala. Meni je bila na prvem mestu pomembna izkušnja v povezavi z ljudmi, ki sem jih spoznala (ali želela spoznati) na poti in izkušnja v povezavi s spoznavanjem same sebe. Sedaj … sedaj pa se mi ne da več (načrtno in po tekočem traku) spoznavat novega folka. Tistega ta nabolj posebnega, ki sem ga iskala sem namreč že našla …

• Pilar in Carlitos sta imela prav: Copati so NUJA! Če jih vzameš s sabo na potovanje, ne moreš zgrešit! In tle smo si s Čehi na isti valovni dolžini!

No, to so moja globoka spoznanja, ki sem jih prinesla iz 10 dnevnega potepanja … Ostalo pa naslednjič!