Sem izpolnila moje novoletne načrte? Sem skuhala kako juhico več? Hja, recimo. Gotovo več kot leto pred tem (če se moram že zagovarjat). – - - Sem nabrala zelišča za čajčke? Ne. Pa ne morem reči, da se zaradi tega kaj blazno žrem. – - - Sem šla na kakšno predavanje o biodinamičnem kmetovanju? Tudi ne. Očitno je kmetica v meni res skrita glooooboko, gloooboko in nima namena priti na plano. – - – Sem se učila delati domače kremice? Ne, si je pa to znanje namesto mene pridobila moja mama. Glavno, da ostane v familiji.   – - - Sem šla kaj večkrat peš domov? Khm, hkm. Spet ne. V mojo obrambo pa lahko rečem, da sem res imela najboljše namene. Bila sem primerno oblečena, imela sem primerno obutev, iPod s polnimi baterijami, steklenico vode … Ampak potem mi je vedno kdo ustavil (hvala Julijana, Tomaž, Urška, pa še kdo) … In seveda ne moreš zavrniti ponujenega prevoza, a ne? – - – Mal več bloga, mal manj facebooka … ? No, ja, Facebooka je bilo res manj. Recimo.

A kljub navidezni mlačnosti in neizpolnjenim načrtom, ne morem biti ravnodušna do leta 2011. Bilo je dobro leto! Če ne drugače, je bilo to leto polno raznovrstnih učiteljev, ki so mi pomagali do pomembnih spoznanj o sebi in svetu okoli mene. Sicer ni bilo vedno prijetno ali lahko (vsaka šola pač nekaj stane!), vendar pa se mi zdi, da sem določene ‘zadeve’ končno dojela. Resnično dojela. In morda se bom zaradi tega v letu 2012 končno umirila (kar za hiperaktivno kozoroginjo, ki jo preganja misel, da ji vedno zmanjkuje časa, ni ravno mačji kašelj!).

Letošnji seznam novoletnih “zaobljub” bo prav zaradi tega v primerjavi s preteklimi novoletnimi upi izjemno kratek in enostaven.

Za leto 2012 imam samo en cilj: da bi si vsaj enkrat na teden (ne glede na vreme) vzela tisto urico tako dragocenega časa in šla h potoku ali pa v naš nograd, se usedla na klopico in preprosto bila. Brez nepotrebnih misli, brez hitenja, brez sekiranja. Samo bila.

Vem, da zveni sila preprosto, pa (vsaj zame) ni!

In prav ta notranji mir želim v letu 2012 tudi za vse vas. V tem norem svetu pehanja za kariernimi, finančnimi in materialnimi uspehi, v času preobilice (nepomembnih in zavajajočih) informacij, vam želim, da bi v vsakem trenutku znali v sebi najti tisti pravi notranji mir, ki ga tudi največji življenjski viharji ne morejo (preveč) zamajati.

SREČNO 2012!

Evo, samo za vas v spomin na lansko zimo: angelček v snegu. Handmade in Slovenia. 

Velikonočna nedelja.

Paris je v samem središču svetovne pozornosti, saj se prav ta konec tedna odvija otvoritev mednarodnega EXPO-ja na katerega je prispelo več kot milion obiskovalcev. Med njimi je tudi elitna, a zelo raznolika skupina posameznikov, ki biva v Hotelu Paradiso. Ko se zberejo za večerjo, njihov mir pretrese eksplozija.

Billy Bonka, vodilni proizvajalec čokolade v Ameriki, je mrtev. Očitno ga je ubilo Velikonočno jajce, ki je eksplodiralo. Osumljeni so gostje, ki so se ravnokar zbrali za to mizo, da bi v miru povečerjali. A med njimi je morilec …

TVOJA naloga je, da ugotoviš KDO je umoril Billyja Bonko; na pomoč pa ti bo priskočil slavni amaterski detektiv Hercule McClue.

Seznam osumljencev:

Chocolate’ Bertrand

Največja legenda Belgijske čokoladne industrije. Poznan je tako po neusmiljenih poslovnih potezah kot tudi po njegovem sauve bonhomie (karkoli naj bi že to pomenilo).

Markiza Duchamp

Mednarodno razvpita umetnica, katere delo je povzročilo škandale na dveh kontinentih. Njeno zasebno življenje uživa podoben ugled.

Maria Von Schnapps

Mlada poslovna ženska, ki je ravnokar prevzela vodenje švicarske čokoladne tovarne z dolgoletno tradicijo.

Mike Bison

Vzhajajoča zvezda ameriškega boksa. V Pariz je prišel zaradi Olimpijskih iger, na katerih je prepričan, da bo osvojil zlato medaljo.

Dame Barbara Carthorse

Najbolj priznana lepotica v Angliji in hkrati izjemno popularna pisateljica romantičnih romanov.

Dr. Doris Johnson

Amaterska arheologinja, specializirana na področju azteške kulture. Velja za ekscentrično osebo, celo med ekscentriki samimi.

Dr. Sigmund Fraud

Kontroverzni psiholog, ki si je s svojimi teorijami pridobil majhno skupino zvestih učencev in sovraštvo konvencionalne družbe.

Mali Fitz

Najbolj senzacionalna zvezda sodobnega kabareta. Je govorec iz trebuha in svojo ventrolokvistično točko si deli s svojo lutko Ziggyjem.

Hm  … kdo je morilec?

Izkušnja je bila zanimiva, posebna. Morilca (skoraj da) nismo odkrili. Pa ne, ker bi bilo tako težko … Preprosto zato, ker se nam je zdelo preveč očitno. Kombinacij možnih morilcev in soudeležencev je bilo skoraj toliko, kot je bilo osumljencev. Najbolj nedolžen je bil največkrat obtožen, dejanski morilec pa je bil le enkrat mimogrede omenjen kot skorajda nedolžen (izkoriščen) soudeleženec.

Zanimiva družabna igra, ki jo lahko igraš samo enkrat. Žal, kot smo ugotovili, nekoliko preveč v naprej dogovorjena z dialogi in z dokazi. Nič ni prepuščeno naključju in če preveč pustiš domišljiji prosto pot, se lahko zgodi, da zavajaš soigralce. Kar pa seveda ne smeš. In morilec je bil res preveč očiten …

KLJUB VSEMU PA: It was a splendid evening.  (Morda pa bi res drugič res poskusili z role-playing games.)

PS. Hvala Darinki za igro.

/

Ne gledam dosti filmov, če pa jih že, me načeloma zelo redko prepričajo. Kraljevi govor pa … kapo dol! Sedaj mi je popolnoma jasno zakaj je Colin Firth dobil tako Zlati Globus kot tudi Oskarja. Ker si ju je pošteno zaslužil! Tako me je prepričal, kot le malo kdo. In sedaj mi je king George VI. kar prirasel k srcu. Res pa je, da imam prirojeno naklonjenost do kraljevih družin. Oziroma predvsem do britanske kraljeve družine.

In priznam: niti enkrat (pa res niti enkrat!) nisem pomislila, da igra vlogo kralja Mr. Darcy. Res ne! Tako dobro je igral, da je bil Colin Firth zgolj in le kralj George. Morda pa se je sedaj, skoraj 20 let pozneje, končno znebil stigme gospoda Darcyja?

Podobnosti (v igralski zasedbi) med Kraljevim govorom in Prevzetnostjo in pristranostjo pa vseeno niso šle neopaženo mimo mene:

• razen tega, da igra Colin Firth kralja, v Prevzetnost in pristranost pa Mr. Darcyja,

• je tu še Jennifer Ehle, ki je v Prevzetnost in Pristranost iz leta 1995 očarala Colina (baje ne samo na TV, ampak tudi v resničnem življenju!), v Kraljevem govoru pa igra Myrtle Logue, ženo kraljevega terapevta Lionela Logue (ki ga BTW igra kapitan Barbossa iz Piratov iz Karibov – še ena odlična igra!).

• In ne preveč priljubljeni gospod Collins (bratranec Bennetovih, ki ga igra David Bamber) igra direktorja gledališča.

Očitno ni nič ušlo mojemu očesu, ki je za vse večne čase zaznamovano z BBC-jevimi junaki iz Prevzetnosti in pristranosti.

V glavnem: film zelo priporočam! Je odličen zaradi odlične igre, odlične zasedbe in odlične zgodbe. To, da je film posnet po resničnih dogodkih, je zgolj dodaten bonus. Videti globoko v zasebno življenje nekoga, ki je tako visoko na družbeni lestvici in samo spoznanje, da so njegovi strahovi in njegov hendikep še toliko večji in težji zaradi njegove pozicije … Človek postane hvaležen za to kar ima in za to kar je. Nikomur namreč ni čisto nič prihranjeno, ne glede na starost in ne glede na pozicijo v družbi.

Resnično navdihujoča zgodba!

Moram pa se zahvaliti vsem, ki ste (tako kot jaz ) pridno klikali za Carlitosa. Bili smo zeloooo pridni saj smo Carlitosu pridelali največ glasov v njegovi kategoriji. Vsem torej HVALA!!!

Drugače pa je bil celoten dogodek enkratna izkušnja – od odličnega kosila v JB restavraciji (daaaaleč najboljše vegansko kosilo kar sem jih kdaj koli jedla!) do razglasitve na gradu in pogostitve ob zaključku. Res sem vesela, da sem lahko bila del tega dogodka. Tako da: hvala Carlitos, da si me oženil omožil!

Zmagovalci večera pa so bili: egiptovski veleposlanik Ahmed Faruk na področju diplomacije, pevka in besedilopiska Hannah Mancini na področju kulture, generalni direktor Turkish Airlines za Slovenijo Ayhan Öztürk na področju gospodarstva in glavni trener alpske smučarke Tine Maze Andrea Massi na področju športa. Čestitke vsem!

Vse zvezde večera. Vsak na svoj način enkraten in odličen.

Vabljeni k glasovanju! Na področju kulture seveda kliknite “kuglico” zraven imena CARLOS YODER!

http://www.gueststar.org/voting

Najlepša hvala vam za vsak glas!

Copa, copa, copa, cop, mi pa gremo na sprehod …

Vsi lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti …

In še mali video slabe kvalitete (naš fotoaparat pač ni video kamera):

Pretiravajo? Zagotovo! Sem pač zavedna Primorka. Totalni lokalni patriot. Burja je naš zaščitni znak!

Če se je bojim? Itak, da ne! Še všeč mi je. Burja me zaziba v spanec, mi da občutek toplega domačega špargerta (če sem seveda nekje na toplem!), nam čisti zrak v naši dolini in če le ni tako močna kot danes, je lahko sprehod v burji tudi pravi užitek.

No, dejansko me je res zanimalo kaj bo prinesel današnji dan. Iz previdnosti sem vseeno spravila v zavetje vse večje predmete okoli hiše, sosedovo pločevino, ki nam jo je veter dostavil med enim izmed svojih prejšnjih obiskov, pa sem že čez vikend odpeljala na kosovne odpadke. Tako, da sem bila v vseh pogledih pripravljena …

Torej, včeraj zvečer ni bilo znakov kakšnih orkanskih sunkov, kar je verjetno razočaralo novinarje, ki so baje včeraj lovili burjo po Ajdovščini. Če pa so zdržali pri nas do jutra, so bili kar dobro nagrajeni …

Že pred peto zjutraj sem (v topli postelji) poskušala preceniti kako močni bi lahko bili sunki in kaj se mi obeta od dneva. Neuspešno. Da bi se lahko najbolj prav odločila, sem morala vstati (kot ponavadi ob 5:30), se priklopiti na internet, prižgati lokalni radio in vneto spremljati dogajanje tako preko medijev in kot tudi skozi kuhinjsko okno.

Nekaj korcev je bilo raztreščenih okoli hiše, nekaj kamnov je priletelo s strehe. Naša Fiestica pa se je nevarno gibala zdaj sem zdaj tja. Nekateri optimisti so se z avtom pooooočasi peljali mimo našega okna.

Jaz pa kolebam … Bo ali ne bo? Grem ali ne grem? Opozorila prejšnjega dne so bila sicer jasna: Ne hodite na pot, če ni nujno. Hja, služba … a to kvalificira pod nujno ali ne?

Na koncu sem se odločila, da preložim odhod na 7:30 – nekako skrajna ura, če želim še pravočasno priti v Ljubljano. Potem pa naenkrat zunaj nekaj močno zadoni in zavibrira po celi hiši.

Veter nam je odpihnil dimnik!!!

Ne bi vedela, če ne bi šla ven preverit. In če ne bi šla ven preverit, ne bi na lastni koži preizkusila, da so sunki pa res nekoliko močnejši kot ponavadi. Ne, ni se za hecat! Pa čeprav sem ponosna Primorka, ki je z burjo gor zrasla. Bo treba požreti ponos in se zabakadirati v hišo. Kar sem tudi naredila!

S Carlitosom sva prejela kar nekaj zaskrbljenih klicev iz drugih koncev Slovenije. Je res tako kot so napovedovali? Je vse v redu?

Ja, načeloma. En dimnik manj. En dan dopusta manj. Sem pa zato napredovala z mojo knjigo in napisala tole sporočilo. Vse je za nekaj dobro …

Pozneje sem izvedela, da so zaprli tudi ta staro cesto do Razdrtega. Tudi če bi se odločila, da reskiram in grem v službo – ne bi mogla iti. Tudi prav. Žal mi je zgolj zaradi enega dneva dopusta … Če jih je malo, ti je vsak zelo dragocen.

Kaj bo prinesel jutrišnji dan, pa bomo videli …

V redu, jaz to vem … Moji sosedje, ki so dobili kak kos našega kartona pred svojimi vrati, verjetno tudi. Vsi, ki vsaj malo spremljajo TV in radio poročila, verjetno tudi. In se vprašam … kaj potem ni jasno tistim, ki so gradili hitro cesto (oziroma, ki so bili ODGOVORNI za načrte in gradnjo) čez Rebrnice?

Torej, predvidevam … to je čisto moja vipavska logika … popravite me, če sem udarila mimo, vendar … če veš, da je na določenem območju pihanje burje normalen in razmeroma pogost pojav (in to tako pogost, da je burja nekaj čisto vsakdanjega) … in če veš, da vipavska burja rada prevrača tovornjake in zanaša osebna vozila … in ti bi rad zgradil (ali pa moraš zgraditi) na tem območju cesto po kateri bodo lahko vsa vozila vozila HIIIIIITRO … in slučajno mora imeti ta cesta še en pošten klanec, ker je pač tako Bog ustvaril naše Rebrnice … Povejte mi, a sem neumna, ker mislim, da bi bi bilo razumsko, pametno in morda celo finančno sprejemljivo, če bi cesto zgradili na način, da bi jo dejansko lahko uporabljali ob našem vipavskem vsakdanu … ?

Saj samo vprašam. Kar tako. Ker je burja praktično del našega vsakdana. In ker cesta očitno ni zgrajena na način, da bi jo lahko uporabljali v našem prevetrenem vsakdanu. Saj verjamem, da se bo dalo marsikateri euro prihraniti, če se cestišče čim manj obrabi … Verjamem in popolnoma razumem. Manj obrabe – manj popravil. Manj opravil – več soldkov v šparovčku. Več soldkov v šparovčku = čez dve leti protivetrna zaščita? Hm …

Veste, saj zgleda hitra cesta čist lepo … ko jo gledam navzgor, medtem, ko se vozim po razritih Rebrnicah proti domu. Ampak vseeno se mi zdi smiselno … ker je cesta pač že zgrajena … ne bi udarili ravno dosti mimo, če bi cesto zrihtali tako, da bi jo lahko celo uporabljali … Že danes. Ne čez dve leti. Ker se burja pač ne bo upokojila za dve leti. Saj, samo kot ideja. V razmislek.

PS: Opravičujem se vsem sosedom, ki so dobili naše kartone pred svojimi vhodnimi vrati … Ampak v svojo obrambo moram reči, da sem tudi jaz zadnjič dobila kos pločevine, ki je priletel od kdove kje in se udomačil na naših mladih sadikah pušpana.

Originalen naslov pa je: MAMA

Dva otroka v trebuhu se pogovarjata:

• A verjameš v življenje po rojstvu?

• Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.

• To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje izgledalo?

• Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti.

• To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.

• Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena.

• Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa, življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.

• No, ne vem natančno, kako izgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino MAMO. Ona bo potem skrbela za naju.

• MAMA? Ti verjameš v MAMO? In kje naj bi, po tvoje, bila?

• Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoč njej sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.

• Ne verjamem! MAME nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!

• Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne.

  

Mene je firbec seveda premamil in sem v mojem brskalniku Mozzila Firefox napisala URL www.wajdusna.net, da bi preverila kaj se nahaja na tako dobrem naslovu (lokal patriotizem, itak!).

In kaj me čaka tam?

Slika rdeče lisice, ki mi kaže jezik, spodaj pa napis: “Firefox rejects your search request. ‘Cause it’s stupid.” HAHAHAHAHAHAHA

Res ste me pošteno nasmejali. Dobra fora.

Naivna kot sem, sem odprla še Internet Explorer in preverila, če bom tam dobila enako slikco. Ne, nisem blond … Sam mal naivna in verjamem v čudeže!

Vsekakor hvala, da si/ste me spravil/i v dobro voljo, kdorkoli že si/ste!!!

30 km/h – “popolnoma mirno”. Drevesom se ne ljubi premikati listov.

40 km/h – drugje po Sloveniji ljudje zapirajo okna. V Ajdovščini veter upihne nekaj regratovih lučk.

50 km/h – Drugje po Sloveniji se ljudje držijo za kape, da jim jih ne odnese. V Ajdovščini odprejo vsa okna in vrata, da se malo prezrači.

60 km/h – Ajdovci se odpravijo na sprehod in uživajo v ljubki sapici. Tujce po cesti že zanaša med hojo.

70 km/h – Drugje po Sloveniji spravljajo avte v garaže in zapirajo polkna. Ajdovci dajo ven sušit cunje.

80 km/h - Ajdovci pošljejo otroke malo ven da se “preluftajo”.

90 km/h – Drugje po Sloveniji prevrača smetnjake in razbija šipe. Ajdovci začnejo prižigati cigarete z vžigalico med dlanmi.

100 km/h – Drugje po Sloveniji radii in televizije panično opozarjajo pred vetrom. Ajdovec se pelje na panoramsko vožnjo po cesti proti Podnanosu in se prisrčno nasmeji prevrnjenim kamionom.

120 km/h – Drugje po Sloveniji lomi drevesa in uničuje pridelke. Ajdovci se veselijo, ker jim ni treba pometati.

150 km/h – Drugje po Sloveniji odkriva strehe in lomi ostrešja, drevesa pa izruje s koreninami vred. Ajdovci počasi zaprejo okna.

180 km/h – Drugje po Sloveniji: razglašena je splošna naravna katastrofa, gasilci in civilna zaščita iz vse države hitijo na pomoč ljudem s podrtimi hišami. Ajdovcem ni jasno kaj komplicirajo.

200km/h – V Ajdovščini polomi nekaj vej in odnese kak korec s strehe. Drugje po Sloveniji smrtne žrtve.

300 km/h – Drugje po Sloveniji: popolno uničenje, mesta so zravnana z zemljo. Ajdovci rečejo: Ej, ma dns pej piha!!

P.S. Ah, burja … Rada jo imam (kadar mi ne meče korcov s strehe!).

P.P.S. Hvala neznanemu avtorju in Anji za FW.

… kako nekateri nikoli ne zamenjajo role papirnatih brisač, ko zmanjka prav njim.

… kako nekateri vztrajno mečejo uporabljene papirnate brisače MIMO koša. In jih tam pustijo!

… kako nekateri nikoli ne pogledajo za sabo kakšno stranišče (in predvsem straniščno školjko!) pustijo za sabo.

Včasih se počutim kot čistilka. Menjavam rolice in role, čistim straniščne pokrove, pobiram papirnate brisače … Enostavno moram počistiti, preden odidem s prostora. Pa čeprav čistim za drugimi in ne za sabo. In vedno znova se nerazumevajoče čudim …

Na kratko: Totalna bedarija!! Ni vredno časa.

Krajše: Patetično.

Še krajše: Buuuuuuuuuuuuuuuuuuu!!!

Malo daljše: Nobene prave kemije med igralci. Ne Keira ne tip, ki je igral Mr. Darcyja ne prepričata ne z izgledom, ne z dialogi in ne z igro.

Še malo doljše: Od začetka do konca filma imaš občutek, da gledaš film na Fast Forward. Namesto škripanja kasetnega traku, je zvok klavirja. Vsake toliko prevrtavanje prekine kakšen stavek vržen nekam v prazno ali pa kratki odsekani dialogi, slabo zaigrani, brez občutka, brez duše. Prisiljeno. Igralci skoraj ne igrajo … In vseskozi se jim mudi. Fast Forward non-stop. Da bi ja lahko spravili celotno knjigo v dve uri.

Morda sem res bolj kritična, ker verzijo primerjam s TV priredbo iz leta 1995. Kemijo takratne Lizzy in Mr. Darcyja je verjetno težko doseči, pa tudi ne moreš stisnit serije, ki je bila 6 x po uro in pol (vsaj zdi se mi, da je bilo tako dolgo, morda je bilo manj) v dve uri. Ampak vseeno bi se lahko bolje potrudili – tako z izbiro igralcev kot tudi … Ah, z vsem!

Trailer izgleda sicer obetaven. Vendar tu se na žalost konča …

Ampak … jaz imam še vedno mojega pravega Mr.Darcyja in Elizabeth Bennet, ki je vredna tega imena.

Sicer je res, da nisem še preizkusila kaj bi se zgodilo, če bi zadrževala dih in se bosa odpravila po koprivi … Hm … Tako (zagotovo antirevmatično ) testiranje prepuščam drugim. Me pa zanimajo rezultati, če bo kdo poskusil …

Rada imam spomladansko grmenje. In kratke spomladanske nevihte.

It’s a rainy day, rainy day, but i LOVE it!

Lalalalalalalalalalalalala,

zapojmo skupaj: lalalalalalalalalalala, it’s a rainy day, rainy day, but i love it!

Včeraj pa so moje najstniške sanje in njihova uresničitev dobili nadaljevanje. Verjetno sem kje že napisala, da sem v najstniških letih živela samo za enega člana slavne družine in sicer za Paddyja Kellyja. No, vse dokler se nisem odločila, da kar je preveč, je pa preveč in da je že skrajni čas, da začnem živeti svoje življenje, ne da cele dneve presanjarim …

In potem, 10 let kasneje, izvem, da pride Paddy Kelly v Slovenijo. Pričevat. Sicer sedaj ni več Paddy Kelly, temveč brat John Paul Mary, ampak človek ne more kaj, da ga ne bi, kljub meniškim oblačilom, za trenutek poneslo nazaj v najstniška leta in ahhhhhh ….

Sicer po vseh naravnih (beri: znanstvenih!) definicijah in zakonih jaz osebno sploh ne bi smela izvedeti za to pričevanje in koncert, saj se je novica širila v precej bolj ožjih cerkvenih krogih, kot so tisti, v katerih se jaz gibam. Vendar, ker že dooooolgo ne verjamem več v naključja, imam na sumu nekoga tam zgoraj, ki je poskrbel, da je novica po tako zanimivih ovinkih in krivih poteh prišla do mene …

Saj verjetno, če bi izvedela, da se bo ta dogodek odvijal v Mariboru, verjetno ne bi šla. Pa tudi, če bi se na drugem koncu Ljubljane, bi verjetno kolebala. Ker pa je bil dobesedno pred mojim nosom (dobrih 50 m od mojega ljubljanskega domovanja), ga enostavno nisem mogla ignorirat. In sem šla. Sama. Čeprav, če sedaj gledam nazaj, bi tudi mojemu možeku lahko to srečanje prineslo marsikaj zanimivega in lepega.

Šla sem tako rekoč v zadnjem trenutku in ko sem stopila v cerkev, sem končno prišla do spoznanja, da že preveč odlašam z mojim obiskom pri okulistu!! Ne, cerkev še ni bila nabito polna. Brez problema bi dobila sedež in to niti ne tako zelo zadaj, a kaj ko bi tudi iz najbližjih prostih vrst videla bolj megleno …

Ampak, kot sem rekla, nekdo tam zgoraj me ima rad in mi je poslal starega znanca (k sploh ne vem po kakšnem čudežu sem ga prepoznala, saj imam ponavadi resne probleme s prepoznavanjem ljudi. Imam tako rekoč ruske kable, ki šele čez par dni registrirajo, da morda pa sem pred dnevi naletela na nekoga poznanega. In ga seveda precej nesramno ignorirala. Ampak kaj čem? Lahko se samo vsem skupaj opravičim … Ruski kabli pač.).

Ampak tisti tam zgoraj mi ni poslal kar enega starega znanca, temveč znanca z vezami in poznanstvi. Kar pomeni, da sva oba dobila dodaten sedež v prvih vrstah. Torej, hvala Kristijan za sedeže in hvala Matej za veze in poznanstva!!! Moje očke so vama izjemno hvaležne!

In tako sem bila tam, 6 metrov stran od mojega najstniškega idola … Poslušala. Intenzivno. Ker, če sem že tam, bi bilo koristno kaj pametnega odnest s seboj. Predvidevala sem, da ne bom odnesla ne slike in ne avtograma, torej je bilo treba intenzivno poslušat ali lahko vzamem s seboj kakšne njegove besede. In nekatere sem vzela … Ne vseh, ker imam tudi sama svoja videnja in prepričanja, ampak določena so mi segla do srca (ja, tisti tam zgoraj je že vedel, zakaj me hoče ob 18:30 v tisti cerkvi in v tretji vrsti!) …

Moram pa priznati, da me je vseeno prevzela njegova glasba. Sicer meniška oblačila, 10 let starejši, precej bolj droben, kot sem ga imela v spominu, vendar njegov glas in igranje na kitaro … Uf! Še vedno tako nepozabno kot 10 let nazaj! Pomaga pa (in to zelo!!), da so pesmi drugačne. S pomembnejšim sporočilom. Mislim, saj je vse lepo in prav s Fell in love with an Alien, ampak 10 let pozneje raje slišim nekaj podobnega kot Pray, Pray, Pray.

Slikala nisem. Ker je bila taka njegova želja. Zato tudi ne dodajam nobenih slik, ki bi jih lahko dobila iz neta. Se mi je zdelo precej predrzno in nesramno kako so nekateri slikali … In da se ne spomnim tiste ženske, ki je prišla snemat s svojim telefonom takoj, po opozorilu, da naj ne snemamo.

Upam pa tudi, da ni problema, ker sem sedaj objavila tole sporočilo. Predvidevam, da če je dobila Lusi zeleno luč od organizatorja, da je dovoljeno tudi meni … V nasprotnem primeru me bo že kdo opozoril, a ne?

Moram priznati, da nisem pričakovala dosti. Njegovih pesmi namreč ne poznam, poleg tega pa se vse manj nagibam k rock pesmim, da ne govorim o tem, da zadnje čase nadvse cenim tišino in mir. Kljub temu pa sem kupila karto (in to že skoraj pol leta nazaj), predvsem zaradi nostalgije in najstniških sanj. Videti enega izmed Kellyjevih (ponovno) v živo, 12 let pozneje … Ja, zakaj pa ne? Pravijo, da nikoli ni prepozno.

Ena izmed Angelovih pesmi, meni sicer boljša v “unplugged” verziji, z zelo zanimivo in osebno zgodbo v ozadnju … ne bom jo ponavljala. Če jo boste želeli slišat, boste enostavno morali it na njegov koncert! Ali pa vprašat koga, ki vam bo hotel povedat …

Sicer Paddyjeva pesem, ki pa jo je zapel tudi Angelo na koncertu in moram reči, da je to dobro opravil. Besedilo je res enkratno … Za vse naše brate in sestre … Evo, Maja. Tale je zate!

Kot sem rekla, nisem veliko pričakovala. In verjetno sem bila prav zato tako zelo presenečena. Ok, nisem glasbenica (na žalost! ) in ne bi mogla komentirat iz glasbenega ali vokalnega vidika, vendar pa je za moj okus dobro pel. Tudi izbor pesmi je bil čudovit … še posebej za mojo irsko dušo z Only our rivers run free in Danny boy.

Nekaterih (njegovih) pesmi sicer res nisem poznala, vendar pa to ni bilo zelo pomembno, ker ni bilo drugih inštrumentov kot pa kitara in njegov glas. Odlična odločitev! Zato sem tudi lahko brez problema sledila besedilom. Da ne govorim o tem, da je skoraj za vsako pesem naredil (bolj ali manj humorističen) uvod in z njim povedal zakaj je izbral to pesem, kako je nastala in kdaj … Kar je definitivno vplivalo tudi na intimnejše vzdušje na koncertu. Pa to, da je bilo na koncertu samo 100 ljudi, je tudi velika plus točka.

Bil je torej res kvaliteten koncert.

Ja, punce sicer niso padale v nezavest (čeprav se mi je včasih zazdelo, da je kateri malo manjkalo), nekatere so tudi bile -vsaj za moj okus- malo preveč glasne (ok, so hotele pokazat kako dobro poznajo njegove pesmi, vendar za neko intimno atmosfero stotih ljudi, se mi to ni zdelo najbolj primerno, večina nas je namreč prišla poslušat Angela in ne njih), ampak v splošnem sem pa bila zelo zadovoljna. Tudi zaradi družbe s katero sem prišla na koncert!

Po dveh urah lepih pesmi in zanimivih zgodb, smeha in dobre volje, smo imeli še priložnost (in to čisto vsi!), da se z Angelom slikamo in dobimo avtogram. In s tem so se mi uresničile moje najstniške sanje … Slikat se z enim do Kellyjevih!!! Madonca! če bi se mi to zgodilo kakih 12 let nazaj, bi bila jaz tista, ki bi padla v nezavest! Mislim … noro!!!

Ok, moram priznat, da tudi 12 let pozneje nisem bila ravno ravnodušna. Vseeno je to eno doživetje. Res je on človek kot vsi drugi, vendar pa je hkrati tudi del tvoje osebne zgodovine (in osebne zgodovine polovice ženske generacije v Evropi ), ki je bila v tistem času pač zelo zelo intenzivna. S tem so bila povezana številna čustva in številne sanje. Do tega enostavno ne moreš biti ravnodušen, pa čeprav prihaja z 12 letno zamudo …

Tako, da moram rečt, da sem vesela. Včeraj sem imela lepo izkušnjo, ki je bila vredna precej več kot 20 EUR (sem slišala, da so eni preprodajali karte za 40 EUR!!!).

Predvsem pa zato, da naznanim …

• vsem, ki ste bili včasih navdušenci nad skupino The Kelly Family: JEEEEEE, ANGELO BO IMEL KONCERT V SLOVENIJI!!!
• vsem, ki vam ni uspelo dobit ene izmed stotih vstopnic, ki so bile na voljo: JAZ PA JO IMAM, TRALALALALA!!! (Sicer že od septembra!)
• vsem, ki vam je uspelo dobit eno izmed stotih vstopnic: EJ, TO BO SUPER! SAMO 100 LJUDI! SEJ TO JE ŠE “PRIVAT PARTY”!
• vsem, ki vam je to čist vseeno: HVALA BOGU, DA VAM JE BILO VSEENO IN NAM ZATO NISTE SPELALI KART!
• vsem, ki ne kapirate mojega navdušenja (vključno z mojim možem!): AH, KDO BI PA VAS KAPIRAL …

Pa ne mi zamerit, se rabim mal razvedrit! Za mano je namreč res teeeeeežek teden (januar je totalno “ubitačen”!!) in ta koncert je ena svetla lučka na obzorju …

Če pa vas še kaj več zanima, obiščite blog Zlatolaske.

Potem Ksenija ure in ure presedi pred papirjem, piše, črta, piše, črta, piše in piše in piše in piše … in seveda pošlje sporočilo naprej v zadnjem trenutku z upanjem, da se je dotaknila vsaj enega srca.

Letos pa se je določila ubrati drugo pot, ki izgleda nekako takole …

Pred dnevi sem namreč [pozor: preklop na prvoosebnega pripovedovalca ] od prijateljice dobila praznično voščilo po mailu in ker so se mi zdeli napisani verzi tako lepi, sem se odločila, da letos ne bom odkrivala tople vode. Zato vam z istimi verzi voščim tudi vam …

Originalni avtor, kdorkoli že si … dobro si tole spesnil!

oooooh, Mr. Darcy!

Knjigo sem prebrala, ja. V angleščini. Ampak pravi razlog, da to pišem je … ufffff … BBC-jeva televizijska serija iz leta 1995. Gledala sem jo namreč kar nekaj let nazaj (gotovo preko 10 let), ko so jo predvajali na TV Slovenija. Moram rečt, da smo bile v času predvajanja serije kar vse tri (mama, sestra in jaz) priflikane na TV ekran. In tisti Mr. Darcy nam je segel v srce … Ahhhhhhh …

Potem sem enkrat v Lavričevi knjižnici odkrila knjigo Jane Austen v originalu in seveda sem si izposodila in ugotovila … da je Gospod Darcy iz knjige na moč podoben tistemu iz serije … Romantika na kvadrat!!

Nekaj za pokušino …

Kitajski (ali japonski?) podnapisi pridejo v paketu … Nisem dobila kake boljše verzije, ki bi jo lahko vključila v blog.

Moram povedat, da je bila knjiga že večkrat postavljena na TV platno in TV ekrane, ampak čez vse je tista iz leta 1995. In izbira igralcev fantastična!! Sama knjiga in TV serija sta imeli tudi velik vpliv na druge ustvarjalce – npr. Dnevnik Bridget Jones ima svojega Mr. Darcyja (ki ga ponovno igra -kako priročno!- Colin Firth! Namenoma, seveda.), Meg Ryan v filmu Čaka te pošta tudi vneto prebira to knjigo, potem obstaja tudi Bollywoodska različica Bride and prejudice itd.

V glavnem – glejte serijo! Preberte si knjigo!

Pred nekaj tedni sem na YouTube zasledila celo (sicer razsecirano) serijo in spet me je zasvojilo. Toliko, da sem se odločila kupit originalni DVD (ker tako serijo je treba imeti vedno blizu in se je poslužiti v primeru napada romantike!!) in moram rečt, da sem že parkrat gledala moje ta najbolj lušne dele. Zdej pa vsake toliko visim na YouTube in iščem še kakšne zanimive dokumentarce. Tako sem npr. naletela na dokumentarec o Jane Austen, pa dokumentarec o nastajanju Pride and prejudice ali pa tale intervju …

Intervju Bridget Jones (Renee Zellweger) s Colinom Firthom AKA Mr. Darcy

Res, no … Colin Firth je the one and only Mr. Darcy. Ni mu ga enakega!