Pretiravajo? Zagotovo! Sem pač zavedna Primorka. Totalni lokalni patriot. Burja je naš zaščitni znak!

Če se je bojim? Itak, da ne! Še všeč mi je. Burja me zaziba v spanec, mi da občutek toplega domačega špargerta (če sem seveda nekje na toplem!), nam čisti zrak v naši dolini in če le ni tako močna kot danes, je lahko sprehod v burji tudi pravi užitek.

No, dejansko me je res zanimalo kaj bo prinesel današnji dan. Iz previdnosti sem vseeno spravila v zavetje vse večje predmete okoli hiše, sosedovo pločevino, ki nam jo je veter dostavil med enim izmed svojih prejšnjih obiskov, pa sem že čez vikend odpeljala na kosovne odpadke. Tako, da sem bila v vseh pogledih pripravljena …

Torej, včeraj zvečer ni bilo znakov kakšnih orkanskih sunkov, kar je verjetno razočaralo novinarje, ki so baje včeraj lovili burjo po Ajdovščini. Če pa so zdržali pri nas do jutra, so bili kar dobro nagrajeni …

Že pred peto zjutraj sem (v topli postelji) poskušala preceniti kako močni bi lahko bili sunki in kaj se mi obeta od dneva. Neuspešno. Da bi se lahko najbolj prav odločila, sem morala vstati (kot ponavadi ob 5:30), se priklopiti na internet, prižgati lokalni radio in vneto spremljati dogajanje tako preko medijev in kot tudi skozi kuhinjsko okno.

Nekaj korcev je bilo raztreščenih okoli hiše, nekaj kamnov je priletelo s strehe. Naša Fiestica pa se je nevarno gibala zdaj sem zdaj tja. Nekateri optimisti so se z avtom pooooočasi peljali mimo našega okna.

Jaz pa kolebam … Bo ali ne bo? Grem ali ne grem? Opozorila prejšnjega dne so bila sicer jasna: Ne hodite na pot, če ni nujno. Hja, služba … a to kvalificira pod nujno ali ne?

Na koncu sem se odločila, da preložim odhod na 7:30 – nekako skrajna ura, če želim še pravočasno priti v Ljubljano. Potem pa naenkrat zunaj nekaj močno zadoni in zavibrira po celi hiši.

Veter nam je odpihnil dimnik!!!

Ne bi vedela, če ne bi šla ven preverit. In če ne bi šla ven preverit, ne bi na lastni koži preizkusila, da so sunki pa res nekoliko močnejši kot ponavadi. Ne, ni se za hecat! Pa čeprav sem ponosna Primorka, ki je z burjo gor zrasla. Bo treba požreti ponos in se zabakadirati v hišo. Kar sem tudi naredila!

S Carlitosom sva prejela kar nekaj zaskrbljenih klicev iz drugih koncev Slovenije. Je res tako kot so napovedovali? Je vse v redu?

Ja, načeloma. En dimnik manj. En dan dopusta manj. Sem pa zato napredovala z mojo knjigo in napisala tole sporočilo. Vse je za nekaj dobro …

Pozneje sem izvedela, da so zaprli tudi ta staro cesto do Razdrtega. Tudi če bi se odločila, da reskiram in grem v službo – ne bi mogla iti. Tudi prav. Žal mi je zgolj zaradi enega dneva dopusta … Če jih je malo, ti je vsak zelo dragocen.

Kaj bo prinesel jutrišnji dan, pa bomo videli …

Odločila sem se namreč, da se pod pretvezo posta (ker en izgovor pač moram imeti) za 40 dni odpovem:

• ČOKOLADI. Ker sem jo v preteklem mesecu pojedla res veliko preveč in ker se, kar se tiče čokolade, ne znam zadržati! Pa sploh ne, da bi mi bila tako blazno fina … Samo nočem reči ne. Pa bi lahko rekla ne, vendar nočem. Ker, če jo imam pred nosom, jo bom pojedla.

• FACEBOOKu. Ker res preživim preveč časa za računalnikom in dosti tega “računalniškega” časa posvetim preverjanju profilov in stanj drugih. Brez veze! Tako da se sedaj odpovedujem temu. V primeru, da bom dobila kakšno sporočilo preko FB, bom nanj seveda odgovorila kot na ostalo elektronsko pošto – vendar pa le enkajkrat na teden in še takrat bom opravila zgolj to, kar sem na FB prišla opravit. Torej odgovorit na pošto.

• portalu 24UR.COM. To pa ne bi smelo bit problem, ker ta portal odprem bolj poredko. Ampak takrat, ko ga odprem, izvem samo sranje! Zato BAJ-BAJ MRČES!

Torej, od danes naprej se učim samokontrole. Bomo videli kako načelna bom bila (in kako dolgo!) …

PS. Naj poudarim: Rafaelo NI čokolada, prav tako ne halva ali marcipan.

Zagotovo vredno prebrati in se (precej) zamisliti …

*

Pravi, da je srečna kot že dolgo ne. Njena hči je namreč naredila gimnazijsko maturo in jima zato ni treba več cele dneve sedeti za knjigami. Maša študira tisto, kar jo veseli, in ne matematike, ki je zaradi cerebralne paralize nikoli ne bo povsem razumela, ona, njena mama, ima prvič po triindvajsetih letih čas zase. Pa za branje in pisanje. Vedno več časa porabi tudi za to, da ljudem po Sloveniji predava o tem, zakaj se starši čedalje bolj bojijo svojih otrok in zakaj posledično vzgajajo narcisoidne otroke, ki vidijo samo in edino sebe, pa zakaj je kazen včasih potrebna in pred čim nas lahko obvaruje. Tudi na tem področju je jasna in glasna. Neusmiljena. Provokativna. Vesna Godina, pač.

Kaj seje torej zgodilo s starši, da so sad njihove vzgoje mali narcisi, ki vidijo samo in edino sebe? Sami so bili vzgojeni povsem drugače.

Kot je ugotovil že svetovno znani analitik ameriške družbe Laseh, so v sodobnih zahodnih družbah starši pod nenehnim pritiskom pedagoških delavcev, strokovnjakov in najrazličnejših drugih »poznavalcev« vzgoje. Kar poglejte, vse revije so polne njihovih nasvetov. Strokovnjaki so tisti, ki vodijo socializacijo otrok. Starše nenehno bombardirajo s strokovnimi mnenji, rezultat tega pa so negotovi in zmedeni starši. Oni bi po občutku ravnali podobno, kot so ravnali njihovi starši – in to bi bilo za otroke večinoma boljše -, a v njihovo razmišljanje vdrejo strokovnjaki in starši dobijo občutek, da bodo otroka uničili, če ne bodo upoštevali njihovih nasvetov. Danes je to, da otroka daš na kahlo in mora kakati vanjo in ne v plenico, že skoraj kriminalno dejanje.

Sta dve po riti ali ena okoli ušes že kriminal?

Če se spomnim svojega otroštva, ni bilo najhujše, da sem jih enkrat v življenju dobila po riti, ali pa da je, sicer redko, priletela kakšna klofuta, hujše so bile druge kazni. To, na primer, da me je mama ignorirala, ker je bila besna name. Takrat ko otroka učiš, kaj je meja in da je socialno pravilo nad njegovim ugodjem, je treba mejo in pravilo držati z vsemi sredstvi. To ne pomeni, da je otroka treba pretepati. Nisem za fizično kazen, a če morate izbirati med tem, da se otrok lekcije o meji ne nauči, in tremi po riti, je vseeno boljše, da dobi tri po riti, kot da se lekcije ne nauči. Boljše je predvsem za otroka. Dejstvo, da otrok razume, daje socialno pravilo nad njegovim ugodjem, ga namreč med drugim varuje tudi pred zdrsom v odvisnost. Verjetno bi starši zelo težko spali, če bi vedeli, da s tem, ko socialne meje in pravila podrejajo otrokovemu ugodju, pravzaprav neposredno pripomorejo k temu, da bo njihov otrok nekoč končal ali na heroinu ali v kakšni drugi obliki odvisnosti. Starši mi pogosto rečejo, ampak mi ga nismo tako vzgajali, vse je imel, zdaj pa tole. Saj ravno zato, ker je imel vse, ni pa imel meje, je prišlo tako daleč.

Kakšna je razlika med postavljanjem meje in kaznovanjem?

Mejo lahko postavite in jo otrok sprejme, ne da bi ga morali kaznovati. To bo uspelo takrat, ko za prekoračitvijo meje ni kakšnega velikega ugodja za otroka. To, da teka čez cesto pri rdeči luči, otroku verjetno ne ponuja kakšnega posebnega ugodja, zato boste lahko postavili mejo, ne da bi morali uporabiti kazen. Tam, kjer je za kršitvijo meje za otroka veliko ugodje, pa otrok verjetno ne bo sprejel meje le zato, ker boste tako rekli. Dovolj je inteligenten in v zgodnjem otroštvu se je naučil, da mu kršenje meja in pravil, ki mu jih pozneje postavljajo, daje ugodje, zato bo kršitve meja nadaljeval tudi, ko zahtevate, da jih upošteva. In takrat, ko bo naredil kaj, česar ne bi smel, kar ste mu prepovedali, mu morate povzročiti neugodje. To ne pomeni, da ga morate mlatiti, saj je neugodje mogoče ustvariti tudi drugače. A to morate storiti, da bo po logiki načela ugodja doumel, da se kršitev meja in pravil ne izplača. In neugodje mora biti večje od ugodja. Če je neugodje majhno, če le rečete, ti, ti, ti, si pa res poreden fantek, sem ti rekla, da ne smeš spati pri meni, ampak naj ti bo še tokrat, ker si še majhen, ne boste dosegli nič, saj je ugodje, ki ga otrok doseže s kršitvijo pravila, še vedno večje od neugodja. Če pa recimo oče začne rjoveti, bo otrok takoj ugotovil, daje neugodje večje kot ugodje in kršitve pravila ne bo več ponovil. Torej: ni nujna fizična kazen, temveč neugodje. Seveda pa je neugodje tudi že kazen.

Kdaj je otrok sposoben dojeti, kaj je meja?

Kot kažejo medkulturne raziskave, se lahko odvajanje od infantilnega ugodja začne zelo zgodaj in vse kaže, da je pri nekaterih stvareh to tudi prav, na primer pri privajanju na čistočo. Kajti dlje ko bo otrok ohranjal infantilne vedenjske obrazce, več neugodja, tudi hujše kazni, boste morali pozneje uporabiti, da ga boste tega odvadili. Če na primer otroku pustite, da kaka in lula v plenice do petega leta, boste morali uporabiti hujšo kazen, da ga boste tega odvadili, kot če bi to naredili pri enem letu. Čistoče na kahli ga denimo lahko začnete navajati precej hitro, takoj ko zna sedeti. Nekateri sicer pravijo, da otrok tako zgodaj ne razume, kaj dela. Seveda ne razume, to mu morate vi povedati! Posadite ga torej na kahlo, potem ko se naje, mu dajte igračke in on se bo igral. In ko se bo slučajno polulal in pokakal, ga poljubčkajte in nagradite. Prvič tega še ne bo povezal, pa drugič in tretjič morda tudi ne, a kmalu bo kakanje v kahlo in nagrado povezal. In prej ko bo povezal in za to drugo vedenje dobil nagrado, manj problematično bo zanj opuščanje prvega vedenja.

In kdaj otrok dojame, da lahko manipulira s starši?

Težko je natančno reči. A medkulturne raziskave tudi tu kažejo, da otrok že pri enem letu nekatere stvari zelo dobro dojema. Seveda ne na ravni racionalnega mišljenja. Toda zagovorniki permisivne vzgoje stalno govorijo, daje otrok še majhen in da nima smisla zahtevati stvari od njega. To je smešno. Otrok pride na raven abstraktnega mišljenja, torej do tega, da racionalno razume socialne zahteve, nekako ob koncu pubertete. Boste torej šele na koncu pubertete od njega zahtevali, naj naredi nekaj, kar bi moral znati že pri treh letih? Ne gre za to, kdaj lahko otrok nekaj razume, ampak za to, kdaj ga lahko tega naučite. To je razlika. Marsičesa, kar ljudje počnejo, nikoli ne razumejo. Večina Slovencev recimo nikoli ne bo razumela, kaj počne s tem, ko svojega otroka vzgaja permisivno. Ta floskula, da mora otrok stvari razumeti, da se jih lahko nauči, ne drži. Res je prav nasprotno: večine stvari, ki se jih kot mali otroci naučimo za vse življenje, na primer maternega jezika, takrat ko se jih učimo, sploh ne razumemo. Socialnih pravil ni treba razumeti, moraš jih ubogati. Nekateri bodo rekli, da zagovarjam ubogljivost. A je ne. Nasprotno, samo ljudje, ki poznajo socialna pravila in jih ponotranjijo, lahko ta pravila tudi preizprašujejo, kritizirajo, zahtevajo njihovo spreminjanje. Jaz zagovarjam takšne posameznike. Seveda pa ne moreš ničesar preizpraševati ali spreminjati, če tega sploh nisi ponotranjil. V tem je problem. Patološki narcisi socialnih pravil ne jemljejo resno. V tem vidim politični interes, ki tiči za permisivno vzgojo – permisivno vzgojeni državljani nikoli ničesar ne preizprašujejo in se nikoli ne upirajo.

Kako je lahko prišlo tako daleč, da se danes starši bojijo lastnih otrok?

Tako stanje je sad sprememb, ki so se na zahodu začele že med vojnama. Takrat je starševska avtoriteta postala negotova, začeli so jo izenačevati s človekom, ki svojega otroka mlati, uporablja pasove in počne ne vem kaj še vse. Tradicionalni starši so bili avtoriteta. Dandanes pa jih obravnavamo kot – vsaj potencialne – kriminalce. Zdaj je vsaka avtoriteta, tudi če gre samo za red in disciplino, že problem. Ta proces kriminalizacije se je začel prenašati tudi na učitelje. Imamo zakone, ki ščitijo otroke pred starši in učitelji. Kaj ti zakoni govorijo otrokom? To, da so zanje nevarni starši pa tudi učitelji. Ti so slabi. Dobra pa je seveda država, ki otroke ščiti pred njimi. V tem je totalitarna dimenzija tovrstnih zakonov: kriminalizirajo starše in učitelje, glorificirajo pa državo. Poleg tega pa nimamo zakonov, ki bi ščitili starše in učitelje pred otroki, kar je absurd. To pomeni, da ko gre učenec – poznam konkretne primere iz srednjih šol – z nožem nad učitelja, ker mu ta noče dati pozitivne ocene, mora učitelj pri tem ravnati »pedagoško«. Kaj je to »pedagoško ravnanje«? Naj ga pregovori, da nož spusti, ali kaj? Če ga bo udaril, bo učitelj odgovoren, učenec pa ne. Takšne razmere otroke v resnici spodbujajo h kriminalnemu vedenju. Otroci vedo, da lahko naredijo kar koli in ne odgovarjajo za svoja dejanja. Učenci lahko počnejo kar koli, učitelj pa mora ravnati »pedagoško«, torej ne sme uporabiti kazni. To je smešno. Ko se s starši in z učitelji pogovarjam o tej nesrečni »prijazni šoli«, vidim, da natančno vedo, kaj je narobe. Vedo, da bi otroke za nekatere prekrške morali kaznovati. A jih ne smejo, ker je to zakonsko prepovedano.

Bi rekli, da se približujemo ameriškemu vzgojnemu modelu in so si tudi rezultati vedno bolj podobni?

Kmalu bomo tudi pri nas, tako kot v ameriških javnih šolah, na vhodu morali imeti policiste. Varnostnike že imamo, če pa bo šlo tako naprej, bodo morali kot na letališču vsakega otroka ob prihodu v šolo napotiti skozi rentgen, da bodo videli, ali ima pri sebi pištolo ali nož.

Otroci so, skratka, dobro zaščiteni, starši in učitelji pa ne.

Permisivna socializacija je predpisana že z zakonom. Prepričana sem, da za tem tiči državna logika, državni interes. Ne bi razpravljala o tem, ali država to ve ali ne, ali gre za zavestno odločitev. A dejstvo je, da je državni interes imeti prisilne potrošnike, odvisnike in ljudi, ki so povsem brez morale, politično vodljivi, taki, da se ne bodo nikoli uprli. Kaj lahko starši sploh še naredijo? Danes imajo otroci razne zakone in branilce, koga pa imajo starši? Če gre otrok z nožem nad starša, na koga se lahko ta obrne? Kamor koli bo namreč šel, mu bodo strokovnjaki rekli, da je otroka napačno vzgajal. Am /… tule je teksa malo zmanjkalo … / nikoli nihče odgovarjal. Naš šolski sistem je eden najbolj šovinističnih šolskih sistemov in tudi eden najbolj nepravičnih. Prav zanima me, zakaj tega nihče sistematično ne raziskuje. Zakaj nihče ne naredi resne raziskave o socialni pripadnosti otrok, ki pri pouku sodijo v določene skupine. Ugotovil bi namreč, da so v skupini nadpovprečnih večinoma le otroci iz zgornjih slojev, podpovprečni pa izhajajo iz marginaliziranih skupin, torej iz vrst kmetov, delavcev, Romov in tako naprej. Rada bi videla, koliko otrok v podpovprečnih skupinah je iz zgornjega sloja. Torej gre za popolno socialno selekcijo. Natančno vemo, da je otrokovo znanje ob vstopu v šolo bistveno odvisno od njegove socialne pripadnosti. Zaradi jezikovnega koda in preostalega otroci iz nižjih in marginaliziranih skupin v šoli startajo z manjšim socialnim ali kulturnim kapitalom. Šola pa, namesto da bi si prizadevala, da razlike izniči ali vsaj zmanjša, te v imenu prijaznosti še poglablja.

Nekaj takega ste doživeli na svoji koži.

Res je, dober primer izločevalnega šovinizma je Maša s svojo gimnazijsko maturo. Moja hči je imela vsa potrebna zdravniška potrdila, ki so dokazovala, da ima takšne težave s koncentracijo, da matematike ne more delati več kot dve uri skupaj. Republiški izpitni center pa ji je maturo prilagodil tako, da ji je podaljšal čas pisanja. Tako je matematiko pisala pet ur skupaj. Medicinsko je bilo torej dokazano, da tega ne zmore, a tega niso upoštevali. Razumete? Če torej nisi zdrav otrok zgornjega sloja in če stvari ne delaš tako kot oni, se vključijo mehanizmi izločanja. Namesto da bi šola otrokom pomagala nadomestiti primanjkljaje, ki jih ločijo od skupine povprečnih, jih izloča. In to prikrije s prijaznostjo, saj od njih tega ne zahteva, ker so menda revčki. Seveda je jasno, da se mora otrok, ki ni povprečen, v šoli za iste rezultate bolj potruditi. Tudi Maša je morala bistveno bolj garati kot kakšen otrok, ki je zdrav. A v tem je poanta: na koncu prideš na isto, imaš enake možnosti. Lahko študiraš.

Reče se, olajšajmo jim stvari, da se ne bodo mučili, in so vsi zadovoljni.

Ja, to je ta usmeritev. Tisto, kar je problem, pa je to, da šola ni na svetu zato, da je otrokom fino, šola je zato, da prenaša znanje. A danes je tako, da je šola postala institucija, v kateri je treba otrokom proizvajati ugodje. Ne pa jih učiti. To, kar otroci znajo, je le stranski učinek. Če se pojavi, v redu, če se pa ne, pa tudi nič hudega. Glavno je, da so otroci zadovoljni. To je današnja šola kot ideološki aparat države. In to ni značilno le za osnovno šolo, ampak je uveljavljen tudi že na univerzi.

Kakšno vlogo naj v tem procesu odigrajo starši? Zadnje čase se čedalje pogosteje dogaja, da starši prevzemajo odgovornost za dejanja svojih otrok in jim sploh ne dajo možnosti, da bi se te veščine naučili sami.

V narcistični socializaciji je pojem odgovornost postal staromoden. Otrok se ne vzgaja v odgovornost, ampak v ugodje. Vedeti je treba, da vsaka družba socializira oziroma vzgaja otroke, tako da iz njih nastanejo odrasli, ki ravnajo tako, da družba lahko obstaja. Sodobne družbe so potrošniške družbe in za svoj obstoj potrebujejo prisilne potrošnike, torej nekoga, ki bo kupoval, tudi če ne potrebuje. Način socializacije, ki proizvaja prisilne potrošnike, je permisivna socializacija. In ena njenih značilnosti je podaljševanje nezrelosti otrok oziroma mladostnikov. V zahodnih družbah iz preteklosti so od otroka nekje pri petem letu starosti izrecno zahtevali, da se neha obnašati kot majhen otrok in se začne vesti kot odrasla oseba. Če je vztrajal pri infantilnem vedenju, je bil za to kaznovan. Tako je bilo na primer jasno, da v šoli ne moreš jokati pred učiteljico in da ne moreš od nje zahtevati, da te pestu-je. Vedelo se je, da je šola formalen kontekst in da se moraš vesti temu primerno. Narcistična socializacija pa podaljšuje nezrelost, ker je to eden od temeljev prisilne potrošnje, in tako rekoč vsi sodobni priročniki za vzgojo otrok to opisujejo kot pravilen vzgojni pristop. V praksi to pomeni, da od otrok ne pričakujemo, da se bodo vedli kot odrasli niti pri treh letih niti pri sedmih niti nikoli. In ker pri tem še starši nenehno ravnajo kot veliki branitelji svojih otrok ter razglabljajo o tem, kako se njihovim otrokom dogajajo krivice, kako jih šola zatira, kako so učitelji nemogoči, se je zgodilo, da starši prevzemajo odgovornost za ravnanje otrok ne glede na njihovo starost. Tako se zdaj 15-, 20-, 30- in v Ameriki celo 50-letniki vedejo, kot da bi bili triletniki, torej popolnoma neodgovorno za vse, kar počnejo. Samo javkajo in javkajo, in takoj ko ni več tako, kot hočejo, ko ni več ustreženo njihovemu ugodju, se začnejo pritoževati kot majhni otroci. Popolnoma so nesposobni ravnati odgovorno in socialno. Še hujše pa je, da so povsem nesposobni dati prednost socialnemu pravilu pred ugodjem. Oni namreč vedno dajo prednost tistemu, kar jim je »fino«.

Vseeno pa otrok, če že govoriva o prevzemanju odgovornosti, potrebuje podporo staršev. Kje je meja med dajanjem podpore in zaščitništvom, prevzemanjem odgovornosti za otroka?

Razlika je zelo jasna, čeprav se zdi, da ni. Dajanje podpore pomeni, da otroku problema ne odstraniš, ampak mu pomagaš razviti načine, da ga bo lahko sam obvladal. Za tisto, kar bo naredil, bo odgovoren sam. Zaščitništvo pa pomeni, da starši delajo domače naloge namesto otroka, da skušajo odstraniti probleme, ki so pred njim, namesto njega, da se kadar ga otrok kaj polomi, sklicujejo na otrokove pravice in ne sprejmejo, da je tudi njihov otrok odgovoren za to. Pri podpori gre torej za to, da otroku omogočaš, da premaga ovire in da se nauči, da imajo različne odločitve različne posledice. Zaščitništvo pa pomeni, da stvari delaš namesto njega in da otroka tudi takrat, ko veš, da je nekaj naredil narobe, ščitiš. Kar je značilnost sodobnih staršev.

Do kdaj naj bi starši otroku dajali podporo? Do konca osnovne šole, morda še dlje?

Otrok bi moral kazati relativno stopnjo samostojnosti že takrat, ko pride v šolo. V zahodnih družbah je otrok v preteklosti Ojdipov kompleks odpravil okoli petega leta starosti. Pri šestih ali sedmih je bil torej zmožen prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Seveda te zadeve ni prakticiral povsem kot odrasel, vendar je bil v tej starosti zmožen marsikaj razumeti, in to seje od njega tudi zahtevalo. Moj oče, ki je bil po osnovni izobrazbi učitelj, nam je, na primer, zagotavljal podporo samo v prvem razredu, toliko da smo dojeli sistem, potem pa smo morali delati sami. Če smo imeli težavo, ki je nismo mogli rešiti, je seveda prišel zraven, nikakor pa ni prva tri leta vsak dan stal zraven nas in z nami pisal naloge, kar se danes pogosto dogaja. Pravzaprav je to že kar predpisano kot normalno, kar pomeni, da starši danes še enkrat delajo osnovno šolo. To je seveda absurd. A starši se ne zavedajo, da otroka, ki je vzgojen tako, ne bodo servisirali samo v prvih razredih osnovne šole, ampak tudi pozneje, tako rekoč vse življenje.

Kako se tako vzgojeni narcisi odzovejo, ko na fakulteti naletijo na tako avtoritativno profesorico, kot ste vi?

Dobro. Patološki narcisi si namreč želijo nagrado, oni živijo od aplavza. In če jim poveš, da bodo dobili aplavz, če bodo znali in bodo ubogali pravila, bodo znali in ubogali pravila. S patološkim narcisom je, kar se tega tiče, mogoče zelo dobro manipulirati. Zato prvo uro v predavalnici povem, da je v tem letniku tako, kot rečem jaz, da jaz določam pravila, da demokracije pri meni ni, da sem jaz prebrala vsaj 750.000 strani antropoloških tekstov, oni pa nič, in da bo, ko bodo oni prebrali toliko kot jaz, demokracija. Ne more biti demokracije med znanjem in neznanjem. Pika. In jim tudi povem, da bo moral vsak znati za šest. Patološki narcis seveda sprejme igro. On jo vedno sprejme. Nekaj pa se jih globoko užali, odidejo in ne pridejo nikoli več. Tako da s študenti nimam nobenih težav. Če bi pogledali ocene pri mojem predmetu, bi ugotovili, da ima zelo malo študentov šestice, večina ima osmice. Pa ne spuščam kriterijev. Je pa res, da nekateri morda dolgo ne naredijo izpita. Si vzamejo čas. Zelo malo jih pride »blefirat«.

In potem se jim zgodi, da nekoč v življenju ugotovijo, da je ta zoprna Vesna Godina kljub vsemu imela prav, ko je težila, da je samo znanje tisto, ki šteje.

Res se mi zadnje čase kar pogosto dogaja, da me ustavljajo ljudje, rečejo, da so bili moji študentje in da šele danes razumejo tisto, kar sem jim govorila. Pa da je bila antropologija eden redkih predmetov, katerega znanje jim je ostalo še dvajset let pozneje. To je moja največja pedagoška zmaga. To, da so se ljudje pri meni nekaj naučili, je tisto, kar me najbolj veseli in kar edino šteje.

V redu, jaz to vem … Moji sosedje, ki so dobili kak kos našega kartona pred svojimi vrati, verjetno tudi. Vsi, ki vsaj malo spremljajo TV in radio poročila, verjetno tudi. In se vprašam … kaj potem ni jasno tistim, ki so gradili hitro cesto (oziroma, ki so bili ODGOVORNI za načrte in gradnjo) čez Rebrnice?

Torej, predvidevam … to je čisto moja vipavska logika … popravite me, če sem udarila mimo, vendar … če veš, da je na določenem območju pihanje burje normalen in razmeroma pogost pojav (in to tako pogost, da je burja nekaj čisto vsakdanjega) … in če veš, da vipavska burja rada prevrača tovornjake in zanaša osebna vozila … in ti bi rad zgradil (ali pa moraš zgraditi) na tem območju cesto po kateri bodo lahko vsa vozila vozila HIIIIIITRO … in slučajno mora imeti ta cesta še en pošten klanec, ker je pač tako Bog ustvaril naše Rebrnice … Povejte mi, a sem neumna, ker mislim, da bi bi bilo razumsko, pametno in morda celo finančno sprejemljivo, če bi cesto zgradili na način, da bi jo dejansko lahko uporabljali ob našem vipavskem vsakdanu … ?

Saj samo vprašam. Kar tako. Ker je burja praktično del našega vsakdana. In ker cesta očitno ni zgrajena na način, da bi jo lahko uporabljali v našem prevetrenem vsakdanu. Saj verjamem, da se bo dalo marsikateri euro prihraniti, če se cestišče čim manj obrabi … Verjamem in popolnoma razumem. Manj obrabe – manj popravil. Manj opravil – več soldkov v šparovčku. Več soldkov v šparovčku = čez dve leti protivetrna zaščita? Hm …

Veste, saj zgleda hitra cesta čist lepo … ko jo gledam navzgor, medtem, ko se vozim po razritih Rebrnicah proti domu. Ampak vseeno se mi zdi smiselno … ker je cesta pač že zgrajena … ne bi udarili ravno dosti mimo, če bi cesto zrihtali tako, da bi jo lahko celo uporabljali … Že danes. Ne čez dve leti. Ker se burja pač ne bo upokojila za dve leti. Saj, samo kot ideja. V razmislek.

PS: Opravičujem se vsem sosedom, ki so dobili naše kartone pred svojimi vhodnimi vrati … Ampak v svojo obrambo moram reči, da sem tudi jaz zadnjič dobila kos pločevine, ki je priletel od kdove kje in se udomačil na naših mladih sadikah pušpana.

Originalen naslov pa je: MAMA

Dva otroka v trebuhu se pogovarjata:

• A verjameš v življenje po rojstvu?

• Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.

• To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje izgledalo?

• Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti.

• To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja.

• Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena.

• Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa, življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.

• No, ne vem natančno, kako izgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino MAMO. Ona bo potem skrbela za naju.

• MAMA? Ti verjameš v MAMO? In kje naj bi, po tvoje, bila?

• Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoč njej sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.

• Ne verjamem! MAME nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!

• Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne.

  

Mene je firbec seveda premamil in sem v mojem brskalniku Mozzila Firefox napisala URL www.wajdusna.net, da bi preverila kaj se nahaja na tako dobrem naslovu (lokal patriotizem, itak!).

In kaj me čaka tam?

Slika rdeče lisice, ki mi kaže jezik, spodaj pa napis: “Firefox rejects your search request. ‘Cause it’s stupid.” HAHAHAHAHAHAHA

Res ste me pošteno nasmejali. Dobra fora.

Naivna kot sem, sem odprla še Internet Explorer in preverila, če bom tam dobila enako slikco. Ne, nisem blond … Sam mal naivna in verjamem v čudeže!

Vsekakor hvala, da si/ste me spravil/i v dobro voljo, kdorkoli že si/ste!!!

No, moja pot je bila drugačna. Manj VIP-jevska. Zato bo verjetno bolj v pomoč vsem tistim, ki se sprašujejo kako za vraga prideš do založnika (tisti, ki imajo prava poznanstva se o tem verjetno ne sprašujejo preveč).

Torej … pametno se je pripraviti v naprej. Sinopsis zgodbe, kar je dejansko obnova na nekaj straneh – od 3 do 10 strani, je nekaj, kar je pametno imeti pripravljeno v naprej. In moram reči, da ni tako lahko napisati obnovo, ki bo pritegnila založnika. Sama sem se precej namučila z njo in še vedno ne vem ali sem jo prepričljivo napisala.

Ko imamo končno verzijo zgodbe in prepričljivo obnovo, je čas, da naredimo seznam založnikov. Pri tem vam bo najbolj v pomoč internet, še posebej AJPES. Sicer se morate registrirati, če želite uporabljati portal, vendar pa je registracija brezplačna in brez kakšnih obveznosti. Torej v iskalnik (najdete ga, če kliknete iPRS v menuju na skrajnem vrhu spletne strani) pod geslo “Dejavnost SKD” izberete 58.110 Izdajanje knjig in poženete iskanje. Med zadetki bodo sicer tudi neaktivni subjekti skozi katere se pač morate prebiti, vendar “brez dela ni jela”. Počasi in s potrpežljivostjo, si boste izdelali seznam založb, ki so aktivne in ki izdajajo knjige.

Druga varjanta je, da greste na spletno stran www.bizi.si, v iskalnik vtipkate kodo SKD dejavnosti, torej: 58.110 in poženete iskanje. Kolikor je meni znano, naj bi bizi.si črpal podatke iz Ajpesa, vendar pa se bo morda komu zdela spletna stran bizi.si preglednejša od Ajpesa.

Torej, ko imate seznam vseh založnikov v Sloveniji, je treba iz njih izločiti tiste, ki pridejo v poštev za vas. Torej vsi tisti, ki izdajajo vaš žanr. Nima namreč smisla, da z romanom za odrasle kontaktirate založbo, ki objavlja slikanice za otroke. Kaj posamezna založba dejansko izdaja, boste največkrat izvedeli kar iz njihovih spletnih strani.

Ko sem sama prišla do te točke, da sem imela seznam založnikov mladinske literature, sem ta seznam razdelila na tri podsezname:

1. prednostni seznam založnikov mladinske literature s katerimi sem želela podpisati pogodbo (z enim izmed njih). To so bili založniki, ki so se dejansko ukvarjali z mladinsko literaturo.

2. Seznam založnikov s katerimi bi sodelovala, če ne bi našla interesenta na mojem “prednostnem” seznamu. Ti založniki so v preteklosti izdali tudi kako knjigo za mladino, vendar pa se prednostno ne ukvarjajo s tem.

3. Tretji seznam založnikov, je bil seznam za katerega sem upala, da mi ga ne bo treba nikoli uporabiti. V skrajni sili bi se seveda zatekla tudi k njemu … Ali pa bi se kar odločila za samozaložništvo. Tu so se namreč znašli založniki, ki so zaradi različnih razlogov izpadli zelo amaterski in nekako mi ni bilo v interesu, da bi se moje ime povezovalo z njimi. VENDAR PA so vsaj enkrat izdali kak mladinski roman …

Potem pa ne preostane nič drugega kot zavrteti telefon in klicati vsakega posebej. Najprej seveda tiste s prvega seznama. Vprašate, če jih vaša knjiga zanima in če jim pošljete “rokopis” v branje. Če vam rečejo, da ja (eni bodo želeli samo sinopsis, drugi sinopsis in prvih nekaj poglavij, tretji pa celo knjigo), jih NUJNO vprašat kdaj pričakujejo, da bodo prebrali knjigo in imeli povratno informacijo za vas. In ker vas bodo le izjemoma poklicali nazaj, jih morate sami poklicat na dogovorjeni termin in preverit kako stojijo stvari.

“Napaka” (ki morda sploh ni bila napaka, vendar je zaradi moje neizkušenosti izpadla kot taka), ki sem jo jaz naredila v tej točki je bila, da sem vse založnike s seznama št. 1 klicala na enkrat in vsem istočasno poslala knjigo v branje. Saj je kar logično, se posebej, ko slišiš ves folk okoli sebe, kako jamrajo, da je zelo težko dobiti založnika, če ne celo nemogoče. Poleg tega pa sem dobre pol leta pred tem poslala rokopis v branje založbi, ki me je stalno prestavljala. Najprej za en mesec, potem za dva in tako naprej. Potem sem se pač odločila, da jih ne bom več čakala … In sem kontaktirala vse moje založbe na seznamu, še enkrat pa sem poslala rokopis tudi tej založbi, ki me je pol leta prestavljala (vendar sem tokrat kontaktirala drugo osebo).

V nekaj dneh sem dobila zainteresirano založbo in se takoj zmenila z njimi, brez da bi čakala na povratno informacijo ostalih založb. Neizkušenost je pač naredila svoje. Samo nekaj dni pozneje me je kontaktirala tudi tista založba, ki me je prejšnje pol leta samo prestavljala. Zanimala jih je izdaja moje zgodbe, ker pa sem se že dogovarjala s prvo založbo, nisem imela srca (ali poguma ali …), da bi se kakorkoli pogajala, kaj šele, da bi šla k tisti, katere pogodba bi bila bolj privlačna. Saj pravim … neizkušenost.

Še vedno mi tudi ni jasno ali bi bil bolj pameten pristop kontaktirat eno založbo za drugo in počakati, da prva da (v nekem razumnem času) povratno informacijo in šele na to kontaktirati drugo ali je bil moj pristop “vse in takoj” popolnoma primeren.

Sama od sebe (torej brez, da bi jih jaz ponovno klicala) me je kontaktirala še ena založba, mi pohvalila knjigo in rekla naj jih kontaktiram, ko bom še kaj napisala. Za izdajo pa se niso odločili, ker ciljna skupina moje knjige ni ciljna skupina njihove založbe. Hvala Bogu, ker bi mi bilo res zoperno še koga zavrnit … (Ja, vem! Imam problem ko je treba reči “ne”. Ampak v svojo obrambo lahko rečem vsaj to, da delam na tem!) Ostale založbe bi morala za povratno informacijo klicati sama, jih pa seveda nisem, ker sem že dobila zainteresirano založbo.

No, tako je bilo z mano prvič … Bomo videli kaj so me izkušnje izučile, ko se bom ponovno podala v te vode. Sicer se mi ne blazno mudi …

V upanju, da je vsaj nekomu tole pisanje v pomoč, vam želim vsem … lahko noč!

Že v začetku pa moram še poudariti, da gre tu zgolj za navedbo mojih lastnih razmišljanj in izkušenj … Če ima kdo drugačne izkušnje, je (kot vedno) vabljen, da jih deli z mano in drugimi bralci.

Torej … Kaj zdaj, ko je tvoja čudovita, edinstvena in nasploh v vseh pogledih najboljša zgodba napisana?

Če te je zamikalo, da bi šel kar direkt na lov za založnikom, pomisli še enkrat. Saj ne, da tvoja zgodba ne bi bila čudovita in edinstvena.Tudi prav je, da zaupaš vase in v svojo zgodbo, vendar …

… pa bi bilo pametno, da prvega osnutka zgodbe še ne pošlješ založniku. Res ne.

Zakaj? Preprosto, ker ti (povprečen) založnik ne bo dal povratne informacije kaj je v redu in kaj ne, kaj funkcionira odlično in kaj popolnoma zaštopa zgodbo. On bo videl samo to, da zgodba v takem stanju, kot si jo poslal, enostavno ni za objavo. In tu se bo z založnikom končalo. Zavrnitev. Kar je popolnoma razumljivo. Naloga pisatelja je, da dodela zgodbo. Popravke, ki jih naredi založba/urednik pred objavo knjige naj bi bili le manjši. Seveda dajo knjigo lektorirat, “predlagajo” avtorju, da kak del zgodbe spremeni ali celo vrže ven, ampak zgodba mora biti tako dodelana, da bo založnika prepričala v takem stanju, kot je. Verjetno bo kak založnik zainteresiran tudi v bolj šepavo zgodbo, če bo v njej (ali v avtorjevem slogu ali v ideji ali …) videl velik potencial. Ampak jaz osebno se na to ne bi zanašala, predvsem zato, ker založiki in uredniki dobijo na svojo mizo cel kup “rokopisov”. In predvidevam, da jih večina nima toliko časa, da bi vsako zgodbo detailno prebrala in v vsaki izmed njih iskala skriti potencial … Zgodba jih mora prepričati že sama po sebi. Zdaj. V tem trenutku, ko jo bere.

In če smo čisto objektivni, si moramo priznati, da prva verzija zgodbe ponavadi potrebuje še precej izboljševanja. Ni pa treba, da je poslan tekst profesionalno lektoriran. Dovolj je, da ima čim manj napak in da je normalno berljiv.

In kako izpiliti zgodbo do te mere, da jo bo založnik želel objaviti? S pomočjo bralcev, seveda.

Predlagam torej, da dobiš povratno informacijo različnih skupin bralcev – od ciljne skupine bralcev do “stanovskih vrstnikov”, ki bodo vsaj malo bolj objektivno prebrali zgodbo in ti (upam) povedali, kaj je v zgodbi v redu, kaj jih je zmotilo, kje je zgodba mlačna idr. To sicer ne pomeni, da moraš slepo slediti njihovim “nasvetom”, vendar pa ti bo objektivni pristop do svojega dela in do njihovih komentarjev, odprl nove možnosti izboljševanja. Glavni namen je, da dobiš konstruktivno kritiko s katero lahko izboljšaš svoje delo.

Recimo, če pišeš mladinski roman (govorim pač iz svojih izkušenj), naj knjigo prebere nekaj mladih iz ciljne skupine, potem nekdo, ki tudi piše knjige/zgodbe in pa seveda zahtevni bralci (ne tisti, ki nekritično preberejo prav vse, ampak tisti, ki radi berejo vendar znajo biti zelo kritični glede tega kar preberejo) in naj ti dajo povratno informacijo na tvojo zgodbo. Pa naj to ne bodo tisti bralci, ki te bodo samo hvalili, ampak taki, ki bodo znali dati konstruktivno kritiko. Seveda je tudi bistvenega pomena, da zna pisatelj sam sprejeti kritiko in jo konstruktivno uporabiti, da izboljša svoje delo. Pri tem bi predlagala, da ne daš knjige v branje vsem na enkrat. Daj najprej tistim, ki so manj kritični in ko boš popravil knjigo v skladu z njihovo povratno informacijo, potem poišči zahtevnejšega kritika in mu daj novejšo verzijo. Vsako novo verzijo naj prebere nekdo, ki je bolj zahteven bralec, kot tisti pred njim.

Npr. jaz sem začela tako, da sem verzijo št. 1 dala prebrati mami. Seveda ni bila blazno kritična, kot se za mamo spodobi in ona bi že kar takoj objavila knjigo, vendar pa mi je vseeno dala nasvet, ki se je izkazal za zelo pomembnega. Popravila sem zgodbo v skladu z njenim nasvetom in dobila verzijo št. 2. Ker sem pisala mladinski roman, sem se odločila, da preizkusim knjigo na bodoči publiki. Tako sem knjigo razdelila par sestričnam, ki sicer rade berejo, da bi dobila povratno informacijo od njih. Tu se je izkazalo, da je res težko od ljudi dobiti (iskreno) konstruktivno kritiko. Vsi bi te radi samo hvalili, samo zato, da ne bi koga slučajno prizadeli … Sicer dobronamerno, ampak tako ne prideš daleč. Torej izvlekla sem iz njih nekaj malega povratnih informacij, vendar pa je bilo zame bistveno to, da bralci niso navdušeni. Hotela sem namreč napisati tako knjigo, da bodo bralci navdušeni nad njo. In če niso navdušeni (ker tega pa res niso niti poskušali zaigrati , pomeni, da zgodba še vedno ni pripravljena za založnika. Spet sem popravila knjigo, naredila novo verzijo (torej nadgradila staro) in prosila za povratno informacijo prijateljico, ki je strastna bralka. Na podlagi njenih informaciji, sem naredila novo verzijo in jo dala prebrat kolegici-pisateljici, ki ima izdane 3 knjige podobnega žanra, ki so s strani kritikov dobro ocenjene in s strani bralcev precej brane. Ko sem spet prevetrila celotno knjigo in ustvarila novo verzijo, sem dala prebrati knjigo še največjemu kritiku – mojemu možu, ki ogromno bere in je ZELO ZELO kritičen do tega, kar prebere. Vsega skupaj sem naredila 9 verzij knjige in šele deveta verzija se mi je zdela primerna za založnika.

Pri tem moram povedat, da nisem popravila prav vsega, kar so mi bralci svetovali. Večino ja, ker sem tudi sama uvidela, da imajo prav. Nekateri nasveti pa se mi niso zdeli primerni za mojo knjigo in za moj način pisanja, zato jih nisem upoštevala (recimo taki, ki bi spremenili zgodbo v nekaj, kar nisem hotela).

Čakanje na povratno informacijo bralcev sicer traja in obisk založnika je za (vsaj) nekaj mesecev odložen, vendar je to veliko bolje, kot biti zavrnjen znova in znova. Založniki pač ne bodo delali tvoje domače naloge. Sam jo moraš narediti, saj si ti pisatelj. Če pa tvoja zgodba prepriča kakšnega založnika (in pozneje bralce) s prvim osnutkom, potem pa … ala ti vera.

30 km/h – “popolnoma mirno”. Drevesom se ne ljubi premikati listov.

40 km/h – drugje po Sloveniji ljudje zapirajo okna. V Ajdovščini veter upihne nekaj regratovih lučk.

50 km/h – Drugje po Sloveniji se ljudje držijo za kape, da jim jih ne odnese. V Ajdovščini odprejo vsa okna in vrata, da se malo prezrači.

60 km/h – Ajdovci se odpravijo na sprehod in uživajo v ljubki sapici. Tujce po cesti že zanaša med hojo.

70 km/h – Drugje po Sloveniji spravljajo avte v garaže in zapirajo polkna. Ajdovci dajo ven sušit cunje.

80 km/h - Ajdovci pošljejo otroke malo ven da se “preluftajo”.

90 km/h – Drugje po Sloveniji prevrača smetnjake in razbija šipe. Ajdovci začnejo prižigati cigarete z vžigalico med dlanmi.

100 km/h – Drugje po Sloveniji radii in televizije panično opozarjajo pred vetrom. Ajdovec se pelje na panoramsko vožnjo po cesti proti Podnanosu in se prisrčno nasmeji prevrnjenim kamionom.

120 km/h – Drugje po Sloveniji lomi drevesa in uničuje pridelke. Ajdovci se veselijo, ker jim ni treba pometati.

150 km/h – Drugje po Sloveniji odkriva strehe in lomi ostrešja, drevesa pa izruje s koreninami vred. Ajdovci počasi zaprejo okna.

180 km/h – Drugje po Sloveniji: razglašena je splošna naravna katastrofa, gasilci in civilna zaščita iz vse države hitijo na pomoč ljudem s podrtimi hišami. Ajdovcem ni jasno kaj komplicirajo.

200km/h – V Ajdovščini polomi nekaj vej in odnese kak korec s strehe. Drugje po Sloveniji smrtne žrtve.

300 km/h – Drugje po Sloveniji: popolno uničenje, mesta so zravnana z zemljo. Ajdovci rečejo: Ej, ma dns pej piha!!

P.S. Ah, burja … Rada jo imam (kadar mi ne meče korcov s strehe!).

P.P.S. Hvala neznanemu avtorju in Anji za FW.

Kako dobro funkcionirata Merkatorjev ali Šparov gel ne morem reči. Verjetno nista najboljša, ampak za moje potrebe sprejemljiva. Ker mi Carlitos ne komplicira ne glede vonja, ne glede morebitne (ne)mehkobe, ne kupujem nobenega mehčalca ali podobnih produktov. Baje tudi uničujejo tkanino … Odločila sem se, da jim verjamem. Ne bom pa preverjala.

Med naravnimi čistilnimi sredstvi sem vseeno poskusila pralne oreške … Kako leto in pol nazaj sem jih kupila v Kalčku. Še vedno jih imam. Ne morem se odločiti ali perejo v redu ali ne. Mislim … Pri temnem perilu se itak ne vidi. Pri svetlem pa … Ne vem … Bleščeče belo pa zagotovo ni. Sem pa ugotovila, da je rezultat pri pranju belega perila boljši, če dodam v predalček za pralni prašek še nekoliko nepogrešljive sode bikarbone.

Ko sem prejela po mailu recept za pripravo lastnega pralnega gela, ki naj bi bil hkrati gel in mehčalec, so se mi takoj zasvetile oči … Ampak … Kakšen bo rezultat?

Sestavine:

1 liter vroče vode

10-30 kapljic eteričnega olja npr. lavanda

Jaz sem uporabila milo iz Aleppa, ki je milo zgolj iz oljčnega olja. Preveč dragoceno milo za take zadeve. Pa očitno tudi preveč blago.

Dodala sem 20 kapljic eteričnega olja, ki jih nisem nikoli več nikjer zavohala. Ne v gelu, ne na perilu.

Priprava: Segrejemo 1 liter vroče vode, vanjo nastrgamo milo in dodamo sodo bikarbono. Pomešamo. Ko se shladi dodamo eterično olje in prelijemo v steklenico (bolje se je obnesla plastenka, ker je v steklenici gel postal pretrd, očitno s steklom reagira drugače). Pustimo vsaj par dni, potem uporabljamo kot kupljeni gel prašek za perilo. Perilo je čisto, dišeče in mehko.

Jaz sem zlila kar v izpraznjeno plastično posodo pralnega gela iz Špara. Kar dober način reciklaže, a ne?

REZULTAT: Perilo je bilo nekam sivkasto, z nekim res čudnim vonjem. Sem naredila napako, ker sem uporabila preveč naravno in blago milo? Res pa je, da je bilo perilo po pranju mehko. Vendar premehko za moje pojme. Tako mehko, da sem imela občutek, kot da ni bilo oprano (no tudi vonj in sivina nista kaj dosti pomagala k temu občutku).

Carlitosa gel ni prepričal. Jaz sem si malo zatiskala oči. Ampak samo malo.

Sicer pa sem ugotovila kako izboljšati njegovo učinkovitost.

1. ZA BELO PERILO: v predalček za pralni prašek stresem nekoliko sode bikarbone.
2. ZA TEMNO PERILO: v boben dodam še 3 pralne oreške.

Torej v končni fazi zna biti kombinacija: domači gel + pralni oreški + soda bikarbona kar dobra kombinacija.

Ampak vseeno iščem naprej … Mogoče bom drugič poskusila s tem Kernseife, da vidim ali je rezultat kaj bolj obetaven. Drugače pa imam na zalogi še en podoben recept, ki vsebuje Borax. Ampak najprej moram ugotoviti kaj Borax sploh je …

Voda iz pipe? Zakaj pa ne!

EKO misel: Za liter vode četrt litra nafte?

Ustekleničena voda je najpopularnejša pijača na svetu, njena prodaja pa še vedno raste-zlasti prodaja pitne vode iz plastenk. Očitno se je modni trend v Slovenijo prenesel iz tujine, saj si ljudje želijo čiste, neoporečne in okusne vode. Za proizvajalce in trgovce je to seveda velik posel, zato ga tudi dobro reklamirajo.

A z uporabo takšne vode se ustvarja vedno več okoljskih problemov, kot so ogromno odpadne plastične embalaže, izdelane iz nafte, predvsem pa velika poraba energije za proizvodnjo, ustekleničenje, shranjevanje, hlajenje in dostavo takšne vode.

Pa začnimo z denarjem!

Ustekleničena voda je v svetu kar 240 do 10 000 krat dražja od vode iz pipe. Seveda stane polnjenje vode, proizvodnja in prevoz plastenk, zamaškov, nalepk, da ne omenjamo distribucije vode. Ne pozabimo da je voda zelo težka za prevoz. nedvomno stane tudi zbiranje in predelava plastenk, čeprav je recikliranja premalo.

Slovenci smo za trendovsko vodo pripravljeni plačati tudi do 1000-krat več, čeprav za njo velja enak pravilnik o kakovosti kot za vodo iz pipe.

Kako je z kakovostjo vode iz plastenk?

Kakovost pitne vode, in seveda tudi vode iz plastenk, določa pravilnik o pitni vodi (Ur. I. 19/2004). Pravilnik je dober in usklajen z evropskimi smernicami, drastično pa je zaostril koncentracijo nekaterih škodljivih snovi, npr. pesticidov. Upravljavcu vodovoda nalaga vzpostavitev notranjega nadzora po sistemu spremljanja kakovosti od vodnega vira do pipe pri porabniku.

Voda, ki priteče na pipo je sveža in bogata z kisikom, pri vodi iz plastenke pa gre lahko za postano vodo. Nekateri proizvajalci pijač imajo res srečo, saj so na svojih dvoriščih sredi mest >odkrili< najbolj kakovostne vodne vire in postavili donosne polnilnice.

Le peščica med njimi prodaja pravo izvirsko vodo z boljšo kakovostjo na izviru. Težave so tudi, ko gre za primerjavo kakovosti ustekleničene vode, saj iz etikete ni dovolj razvidno, za kakšno vodo točno gre. Označevanje kakovosti bi moralo biti jasno razvidno in za potrošnika enostavno.

Večina vode je ustekleničena v steklenicah iz polietilentereftalata ali PET, ki za reciklažo ne zahteva velike količine energije in pri sežigu v ozračje ne izpušča klora. Vendar se žal tovrstne embalaže v svetovnem merilu reciklira vedno manj. Celo v razvitem svetu manj kot četrtino. Neprijetna resnica je, da s pitjem vode iz plastenk po nepotrebnem ustvarjamo odpadke in obremenjujemo naše okolje.

Glavni očitek o pitju vode iz plastenk pa gre na račun nerazumno velike porabe pretežno fosilne energije. Naslednje številke so prav grozljive. Za izdelavo tipične enolitrske plastenke, zamaška in ostalega pakiranja porabimo okrog 3.4 mega joulov energije. Sodček nafte v sebi hrani okrog 6000 mega joulov energije, kar pomeni da iz enega sodčka nafte naredimo okrog 1760 enolitrskih plastenk.

Če bi 2 milijona Slovencev vsak dan v letu popilo le eno tako steklenico, pomeni to, da smo samo za vodo iz plastenk porabili ca. 415 000 sodčkov nafte. Tej količini nafte pa moramo prišteti še fosilna goriva, ki smo jih porabili, ko smo vodo polnili, prevažali, jo hladili najprej v trgovini in nato še v domačem hladilniku. Energija se porabi tudi, ko gre za komunalni odvoz plastenk in njihovo morebitno recikliranje.

Če bi želeli ponazoriti vso omenjeno energijo z nafto, si predstavljajte, da vsakič, ko izpraznite litrsko plastenko, v njej porabite tudi četrt litra nafte. Si predstavljate, za kakšne količine nafte gre, ko začnemo operirati z globalnimi številkami? V ZDA na primer cenjujejo, da gre samo za vodo v plastenkah na leto 17 milijonov sodčkov surove nafte.

Za konec pa še najbolj ironično dejstvo, na katerega malokdo pomisli. Za en liter ustekleničene vode so proizvajalci tekom delovnega procesa rabili kar tri litre vode, ki je bolj ali manj onesnažena končala kot odpadna voda. Menim, da zaključni komentar ni potreben, še zlasti ne v Sloveniji, ki se (še) ponaša z zelo kakovostno pitno vodo. In to iz vodovodne pipe.

Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj

… kako nekateri nikoli ne zamenjajo role papirnatih brisač, ko zmanjka prav njim.

… kako nekateri vztrajno mečejo uporabljene papirnate brisače MIMO koša. In jih tam pustijo!

… kako nekateri nikoli ne pogledajo za sabo kakšno stranišče (in predvsem straniščno školjko!) pustijo za sabo.

Včasih se počutim kot čistilka. Menjavam rolice in role, čistim straniščne pokrove, pobiram papirnate brisače … Enostavno moram počistiti, preden odidem s prostora. Pa čeprav čistim za drugimi in ne za sabo. In vedno znova se nerazumevajoče čudim …

Na kratko: Totalna bedarija!! Ni vredno časa.

Krajše: Patetično.

Še krajše: Buuuuuuuuuuuuuuuuuuu!!!

Malo daljše: Nobene prave kemije med igralci. Ne Keira ne tip, ki je igral Mr. Darcyja ne prepričata ne z izgledom, ne z dialogi in ne z igro.

Še malo doljše: Od začetka do konca filma imaš občutek, da gledaš film na Fast Forward. Namesto škripanja kasetnega traku, je zvok klavirja. Vsake toliko prevrtavanje prekine kakšen stavek vržen nekam v prazno ali pa kratki odsekani dialogi, slabo zaigrani, brez občutka, brez duše. Prisiljeno. Igralci skoraj ne igrajo … In vseskozi se jim mudi. Fast Forward non-stop. Da bi ja lahko spravili celotno knjigo v dve uri.

Morda sem res bolj kritična, ker verzijo primerjam s TV priredbo iz leta 1995. Kemijo takratne Lizzy in Mr. Darcyja je verjetno težko doseči, pa tudi ne moreš stisnit serije, ki je bila 6 x po uro in pol (vsaj zdi se mi, da je bilo tako dolgo, morda je bilo manj) v dve uri. Ampak vseeno bi se lahko bolje potrudili – tako z izbiro igralcev kot tudi … Ah, z vsem!

Trailer izgleda sicer obetaven. Vendar tu se na žalost konča …

Ampak … jaz imam še vedno mojega pravega Mr.Darcyja in Elizabeth Bennet, ki je vredna tega imena.

Sicer je res, da nisem še preizkusila kaj bi se zgodilo, če bi zadrževala dih in se bosa odpravila po koprivi … Hm … Tako (zagotovo antirevmatično ) testiranje prepuščam drugim. Me pa zanimajo rezultati, če bo kdo poskusil …

Že v začetku moram poudariti, da z objavo poezije osebno nimam izkušenj. Imam pa kolegico, ki je pred leti izdala poezijo v samozaložbi in po njenih besedah je nasplošno zelo težko dobiti založnika, za poezijo pa sploh. VENDAR ta “zelo težko” je precej varljiv. Sama sem zelo hitro dobila dva zainteresirana založnika, kljub temu, da mi je bilo rečeno, da je to praktično nemogoče. Zato sem mnenja, da je morda res težko, zagotovo pa ni nemogoče. Kot povsod drugod je sicer dobro, če poznaš koga v založniški industriji, saj tako lažje prideš skozi rešeto. Vendar jaz nisem poznala nikogar. Je pa res, da je mladinski roman precej bolj tržen kot poezija.

Samozaložba

Vedno obstaja možnost, da izdate pesniško zbirko v samozaložbi. Če je vaš glavni cilj imeti vašo poezijo izdano v obliki knjige, potem vam ne bo žal investirati ne časa ne denarja za tak samozaložniški projekt. Tudi kako se bo zbirka prodajala, ne bi smelo biti bistveno.

Če pa želite z vašo zbirko tudi kaj zaslužiti, je to druga zgodba. Koliko bi bilo dohodka iz zbirke izdane v samozaložbi in ali se bo projekt finančno pokril ali ne, zavisi od vas in vaših prodajalskih sposobnosti. Če želite namreč kaj zaslužiti, morate najprej prodati. Če želite kaj prodati, morate izvajati različne vrste promocijskih aktivnosti in seveda PRODAJATI.

Vredno bi bilo dobiti tudi informacijo kako gledajo knjižnice na poezijo izdano v samozaložbi. Ker se dejansko v Sloveniji izdaja knjige zato, da se jih proda knjižnicam. Če knjižnice niso naklonjene poeziji izdani v samozaložbi, potem bo treba še veliko bolj trdo delati, da bi se projekt finančno pokril.

Založbe, ki za vas opravijo distribucijo

Obstajajo založbe, ki prevzamejo distribucijo vaše knjige za določen procent. Torej vi izdate knjigo v samozaložbi, potem pa te knjige predate drugi založbi, ki jih bo v vašem imenu prodajala naprej in s tem dobila določen procent od vsake prodane knjige.

Verjetno bi se kaj takega dalo dogovoriti z vsako založbo, saj je prodajanje knjig nihov posel. Pri tem pa je treba biti pozoren na to:

• ali je založba v preteklosti tudi sama izdala zbirke poezij neznanih poetov (Prešeren torej odpade, Hafis tudi);
• kakšna je njihova distribucijska mreža;
• kakšen procent od prodaje želijo.

… ali je založba v preteklosti tudi sama izdala zbirke poezij neznanih poetov …

Če je založba v preteklosti že izdala kakšno zbirko poezij, je večja verjetnost, da ima že nekaj izkušenj s prodajo takih zbirk. Kar je definitivno plus. Pomeni, da so se že nekaj naučili in ne bo tvoja zbirka njihov poskusni zajček.

Še bolj perspektivno je, če je založba v preteklosti izdala VEČ pesniških zbirk. To pomeni, da je očitno imela neki dobiček od prejšnih projektov, sicer se ne bi odločili za objavo novih zbirk. Razen seveda, če so vsi ti objavljeni poeti člani družine ali ožji prijatelji založnikov, katerim delajo založniki uslugo z zavedanjem, da iz teh izdaj ne bo kaj dosti kruha. Ampak vseeno je bolje izdanih več pesniških zbirk, kot ena sama.

… distribucijska mreža …

Predvidevam, da se distribucijske kanale opredeli v pogodbi. Vsaj moralo bi se, da ne bi bilo pozneje kakšnih (negativnih) presenečenj.

Od kje lahko pridejo taka precenečenja? Vzamemo za primer Hipermarket Spar. Tam, že takoj pri vhodu, imaš eno veliko mizo, ki je polna knjig. In tam se recimo znajde vaša zbirka poezij … Ljudje hodijo mimo, vzamejo knjigo v roke, jo prelistajo, dajo nazaj. Recimo, da je vaša knjiga tam pol leta, potem pa jo Spar vrne založbi, ker se knjiga ni prodala (če bi se prodala, bi dobil določen procent od prodaje Spar, določen procent distribucijska založba in določen procent samozaložnik). Zmotno je namreč razmišljanje, da Spar kupi knjigo in jo nato proda naprej.

Torej, če je vrnjena knjiga v dobrem stanju, kljub vsemu listanju, potem ni problema. Če pa je knjiga v slabem stanju, bo prišla knjiga nazaj do samozaložnika v stanju, ko je ne moreš ne prodati ne dati v dar, ker enostavna izgleda rabljena. Saj če se to zgodi z eno knjigo, niti ni problem. Če pa se veliko vaših knjig vrne v takem stanju, potem pa ni več zanemarljivo. Zato je dobro vedeti kje se bo vaša zbirka prodajala in v primeru, da se ne proda, v kakšnem stanju pride zbirka nazaj.

• Kot sem že rekla, sama nimam izkušenj s poezijo. To, kar je zgoraj navedeno, je bolj kot ne moje razmišljanje na glas. Če bo komu kaj v pomoč, potem super.

Tiste bralce, ki imate dejanske izkušnje z objavo zbirke poezij pa posebej vabim, da delite svoje izkušnje z nami v obliki komentarja na sporočilo.

Da bom lahko utemeljeno kritizirala, sem ga torej šla postavit pred teeeežko preizkušnjo. Pa kopiram prve tri odstavke s prve strani knjige Prekletstvo družine Leroy (moram priznati, da me je zeloooo zanimalo ali se bo ponovno kje pojavil tisti patulous stink, ki mi ga je ponudil InterTran. ) :

Nenadoma se je popolnoma zasopel znašel na koncu slepe ulice. Bila je temna in ozka, po njej je zeval smrad po žgočem mesu, ki je prihajal od neznano kod.

„Proč moram,“ ga je prešinilo, vendar trenutek prepozno. Iz slepe ulice ni bilo več izhoda. Visoke lesene hiše, ki so ga obkrožale, so zajeli žareče rumeni ognjeni zublji. Okoli sebe je slišal presketanje in v eni izmed hiš se je udala streha. Tedaj mu je bilo jasno, da nikogar ne išče, kot je morda mislil minuto poprej. Ne, pred nečim mora bežati, vendar pa sam pri sebi ve, da ne more ubežati. Tisto, karkoli že je, ga bo našlo. Zagotovo.

„Gwilym …“ se je iz ene izmed ognjenih hiš oglasil droben prestrašen glasek. „Gwilym …“ Sledil bi mu, naravnost v ognjene zublje, če se ne bi že v naslednjem trenutku spremenil v glas poln groze: „GWILYM!! GWILYM!!!“

In kaj mi je kot angleščino ponudil predragi Google?

Suddenly it was completely zasopel found at the end of gridlock. It was a dark and narrow, after the eval smell (aha, “eval smell”, to pa je nekaj novega) after žgočem meat that has come from the unknown codes (khm … neznane kode?!).

“Why was I have to,” the prešinilo, but a moment too late (ja, moram priznati, da tudi mene kdaj prešine “why was I have to”. It happens to the best of us …). From impasse was no longer exits. High wooden houses that are ga obkrožale, captured by the incandescent yellow fire zublji. Around him he heard presketanje and in one of the houses was married roof (aaa? poročena streha?! sem morala it prav preverit kaj sem imela v mislih, ko sem pisala o poročeni strehi … ).

Then it was clear that nobody is looking, as you may think a minute before. No, something must be running before, but I know for myself that it can not escape. That, whatever it is, it will be found. Definitely (Ja, se strinjam. Definitivno. ).

“Gwilym …” is from one of the fire houses dropped by a tiny frightened glasek. “Gwilym …” He followed him, straight into the fire zublje, if not already in the next moment turned into a voice full of horror: “GWILYM! GWILYM!”

Ahm … a moram prav napisat, da me Google ni prepričal?

Moram pa priznat, da se je med branjem tega neposrečenega prevoda v meni prižgala krativna iskrica … Iz firbca sem ta preveden tekst prevedla nazaj v slovenščino, da bi videla ali bom še prepoznala mojo knjigo …

Presojo prepustim vam …

Nenadoma se je popolnoma zasopel najdete na koncu slepe ulice. To je bil temen in ozek, po eval smrad po žgočem mesu, ki je prišel od neznano kod.

“Zakaj sem moral,” je prešinilo, vendar malo prepozno. Iz slepe ulice, ni bil več izhodi. High lesenih hiš, ki so ga obkrožale, zajeto v žareče rumene požara zublji. Okoli njega je slišal presketanje in v enem od hiše je bila poročena streho.

Takrat je bilo jasno, da nihče ne želi videti, kot si mislite minuto pred. Ne, nekaj mora biti pred vožnjo, ampak vem za sebe, da ne more uiti. To, kar se je zgodilo, se bo ugotovilo. Definitivno. (Svetsko! Bi kar dala med moje najljubše citate.)

“Gwilym …” je iz enega od požarnih hiš padla za majhen prestrašen glasek. “Gwilym …” On mu je sledila, naravnost v ogenj zublje, če ne že v naslednjem trenutku obrne na glas popolne groze: “GWILYM! GWILYM!”

Sej pravim … med high hišami, požarnimi hišami in poročenimi hišami, so neusmiljeno vztrajali pri imenu Gwilym … vsaka jim čast!

Sej res ni sile, ampak za mal dobre volje pa je vseeno poskrbel tale Google. Sej pravijo … vsaka reč je za nekaj dobra.

Rada imam spomladansko grmenje. In kratke spomladanske nevihte.

It’s a rainy day, rainy day, but i LOVE it!

Lalalalalalalalalalalalala,

zapojmo skupaj: lalalalalalalalalalala, it’s a rainy day, rainy day, but i love it!

Včeraj pa so moje najstniške sanje in njihova uresničitev dobili nadaljevanje. Verjetno sem kje že napisala, da sem v najstniških letih živela samo za enega člana slavne družine in sicer za Paddyja Kellyja. No, vse dokler se nisem odločila, da kar je preveč, je pa preveč in da je že skrajni čas, da začnem živeti svoje življenje, ne da cele dneve presanjarim …

In potem, 10 let kasneje, izvem, da pride Paddy Kelly v Slovenijo. Pričevat. Sicer sedaj ni več Paddy Kelly, temveč brat John Paul Mary, ampak človek ne more kaj, da ga ne bi, kljub meniškim oblačilom, za trenutek poneslo nazaj v najstniška leta in ahhhhhh ….

Sicer po vseh naravnih (beri: znanstvenih!) definicijah in zakonih jaz osebno sploh ne bi smela izvedeti za to pričevanje in koncert, saj se je novica širila v precej bolj ožjih cerkvenih krogih, kot so tisti, v katerih se jaz gibam. Vendar, ker že dooooolgo ne verjamem več v naključja, imam na sumu nekoga tam zgoraj, ki je poskrbel, da je novica po tako zanimivih ovinkih in krivih poteh prišla do mene …

Saj verjetno, če bi izvedela, da se bo ta dogodek odvijal v Mariboru, verjetno ne bi šla. Pa tudi, če bi se na drugem koncu Ljubljane, bi verjetno kolebala. Ker pa je bil dobesedno pred mojim nosom (dobrih 50 m od mojega ljubljanskega domovanja), ga enostavno nisem mogla ignorirat. In sem šla. Sama. Čeprav, če sedaj gledam nazaj, bi tudi mojemu možeku lahko to srečanje prineslo marsikaj zanimivega in lepega.

Šla sem tako rekoč v zadnjem trenutku in ko sem stopila v cerkev, sem končno prišla do spoznanja, da že preveč odlašam z mojim obiskom pri okulistu!! Ne, cerkev še ni bila nabito polna. Brez problema bi dobila sedež in to niti ne tako zelo zadaj, a kaj ko bi tudi iz najbližjih prostih vrst videla bolj megleno …

Ampak, kot sem rekla, nekdo tam zgoraj me ima rad in mi je poslal starega znanca (k sploh ne vem po kakšnem čudežu sem ga prepoznala, saj imam ponavadi resne probleme s prepoznavanjem ljudi. Imam tako rekoč ruske kable, ki šele čez par dni registrirajo, da morda pa sem pred dnevi naletela na nekoga poznanega. In ga seveda precej nesramno ignorirala. Ampak kaj čem? Lahko se samo vsem skupaj opravičim … Ruski kabli pač.).

Ampak tisti tam zgoraj mi ni poslal kar enega starega znanca, temveč znanca z vezami in poznanstvi. Kar pomeni, da sva oba dobila dodaten sedež v prvih vrstah. Torej, hvala Kristijan za sedeže in hvala Matej za veze in poznanstva!!! Moje očke so vama izjemno hvaležne!

In tako sem bila tam, 6 metrov stran od mojega najstniškega idola … Poslušala. Intenzivno. Ker, če sem že tam, bi bilo koristno kaj pametnega odnest s seboj. Predvidevala sem, da ne bom odnesla ne slike in ne avtograma, torej je bilo treba intenzivno poslušat ali lahko vzamem s seboj kakšne njegove besede. In nekatere sem vzela … Ne vseh, ker imam tudi sama svoja videnja in prepričanja, ampak določena so mi segla do srca (ja, tisti tam zgoraj je že vedel, zakaj me hoče ob 18:30 v tisti cerkvi in v tretji vrsti!) …

Moram pa priznati, da me je vseeno prevzela njegova glasba. Sicer meniška oblačila, 10 let starejši, precej bolj droben, kot sem ga imela v spominu, vendar njegov glas in igranje na kitaro … Uf! Še vedno tako nepozabno kot 10 let nazaj! Pomaga pa (in to zelo!!), da so pesmi drugačne. S pomembnejšim sporočilom. Mislim, saj je vse lepo in prav s Fell in love with an Alien, ampak 10 let pozneje raje slišim nekaj podobnega kot Pray, Pray, Pray.

Slikala nisem. Ker je bila taka njegova želja. Zato tudi ne dodajam nobenih slik, ki bi jih lahko dobila iz neta. Se mi je zdelo precej predrzno in nesramno kako so nekateri slikali … In da se ne spomnim tiste ženske, ki je prišla snemat s svojim telefonom takoj, po opozorilu, da naj ne snemamo.

Upam pa tudi, da ni problema, ker sem sedaj objavila tole sporočilo. Predvidevam, da če je dobila Lusi zeleno luč od organizatorja, da je dovoljeno tudi meni … V nasprotnem primeru me bo že kdo opozoril, a ne?

Valentinovo je sicer totalna komerciala in mi ni nikoli sedel (čeprav se mi zdi (če se dobro spomnim), da sem enkrat v OŠ celo poslala moji takratni simpatiji kartico za Valentinovo …). Če že moram kaj praznovat, raje izberem Gregorjevo, ker se takrat ptički ženijo …

Torej, tokrat bomo skupaj pripravili sadni pripravek, ki s tujko sliši na ime Tutti Frutti Smoothie, po domače pa kar Tuti fruti kremuti. Naj poudarim, da je prav ta kremuti tako izjemnega okusa, da resno razmišljam o patentiranju recepta …

Torej … potrebujemo:

• “od oka” borovnice (zmrznjene, če nimate svežih)

• “od oka” maline ali brusnice (zmrznjene, če nimate svežih)

• 1 jedilno žlico cvetnega prahu (se da kupit v vsakem Mercatorju)

• 2 banani, olupljeni

• 1 jedilna žlica sezama

• 1 jedilna žlica lanenega semena

• nekoliko tople vode, da postane zmes bolj tekoča in da ni napitek preveč hladen

Priprava:

1. pripravi vse sestavine

1. olupi banano

2. pripravi Oskarja The Best in ga napolni z vsemi sestavinami (vendar brez vode!)

1. pritisni gumb “On”

2. počisti po mizi, odstrani ostanke sadja

3. ko so vse sestavine dovolj zmešane med sabo, dodaj toplo vodo (po občutku). Kremuti mora postati … no, kremast.

4. pritisni gumb “Off”

1. serviraj

No, to je dober primer kremutija, ki kriči po vodi!

1. pomij za sabo

VZAME: 5 do 10 minut časa skupaj s pomivanjem

POSEBNE ODLIKE: hitro, enostavno, zdravo in blaaaaaaazno okusno