Dobrodušni gozdni duhec iz filma Moj sosed Totoro ali v originalu: Tonari no Totoro (ČUDOVIT risani film).

No, ampak mi je ratalo in tule je moja prva (lastnoročno izdelana) plišasta igrača:

Za prvič niti ni slabo, a ne?

Tako sem recimo v detaile raziskala Wales, vse kraje, ki jih je Brigita obiskala (govorim seveda o raziskovanju za knjigo Prekletstvo družine LeRoy), iskala sem zanimive zgodovinske podatke, ki bi jih lahko vključila v zgodbo, gledala aktualne fotografije in amaterske filmčke, na Google Earth računala kakšne so razdalije med gostiščem Sloop Inn in gostiščem Perryjevih … Vse, priznam, iz naslonjača. In v tem sem neizmerno uživala.

Seveda mi je postalo pozneje en mal nerodno, ko so me ljudje spraševali kdaj sem bila v Walesu. Ker pač nisem bila … Vsaj, ko sem pisala knjigo ne. Tri leta po objavi knjige pa sva res šla tja s Carlitsosom … In razen nekaj nepomembnih malenkosti, je bilo vse na mestu (no, če pozabim na tiste lokacije, ki sicer nikoli niso obstajale, pa sem jih vseeno načrtno vključila v zgodbo). Zdelo se mi je celo, kot da sem prišla (skoraj) domov, ker sem vsak kraj poznala, vedela sem za večino posebnosti in celo ‘neumne’ podrobnosti … Obisk Walesa mi je bil tako domač, da sem neprestano pogledovala za hrbet, če se bo mimo pripeljal kak mali zeleni avtomobil in bom v njem zagledala Liama … Nenazadnje sva prenočevala v njegovi vasi. No, to sem kar hitro nehala delat, ko me je Carlitos opozoril, da sem že poročena in zato oprezanje za Liamom ni na mestu …  

Trefin, Wales. Domača vas Liama Howella. Če verjameš.

Slikco razpadajočega dvorca sem potegnila dol s 24ur.com, že čez en teden pa bom imela že moje lastno dokumentarno gradivo. V moji zgodbi dvorec seveda ni razpadajoč, ampak žari v vsej svoji lepoti. Tako kot bi si rodbina von Wrede želela.

Anyways … Glede na to, da se zgodba odvija v mesecu marcu, bova s Carlitosom v začetku marca odšla prav tja – v Prosenjakovce. Na nekajdnevno ekskurzijo (ja, pa v torek, 6. marca ob 18h, bom naredila predstavitev knjige Prekletstvo družine LeRoy v knjižnici v Murski Soboti! Ker sem glih tam …). Da ne bo prav vse samo raziskovanje iz naslonjača …

Moram pa se pohvaliti, da sem letos že opravila nekaj raziskovanja na terenu … Na moj rojstni dan je bil tako lep sončen dan, da sem si v službi vzela dopust in se s Carlitosom odpeljala na en mini izletek na grad Snežnik. Ta grad ima namreč tako dobro ohranjeno notranjo opremo iz konca 19. stoletja, da sem tu dobila navdih za notranjo opremo dvorca grofa Ewiga. Sicer priznam, večino raziskovanja sem naredila preko interneta. Na grad sem šla bolj zaradi firbca, da bi videla koliko sem zadela in kje sem ga kiksnila. Izkazalo se je, da je čist ok tako kot sem napisala in da niso potrebni nobeni popravki … Ampak grad je pa čudovit. Škoda le, da je bila naša vodička po gradu nekoliko … hm, no … pasivno agresivna … Mislim, da ji ni bilo všeč, da sem tooooliko spraševala (ali pa, da sem spraševala o stvareh, o katerih ni imela pojma) in me je kar nekajkrat nič kaj profesionalno zabila nazaj (popolnoma neumestno in popolnoma nepotrebno) … Torej, čudovit grad, ampak z grenkim priokusom.

Grad Snežnik od spredaj.

Grad Snežnik od zadaj. Svetloba nama je malo nagajala …

In ne, izleta tja ne planiram. Za enkrat. 

Sem izpolnila moje novoletne načrte? Sem skuhala kako juhico več? Hja, recimo. Gotovo več kot leto pred tem (če se moram že zagovarjat). – - - Sem nabrala zelišča za čajčke? Ne. Pa ne morem reči, da se zaradi tega kaj blazno žrem. – - - Sem šla na kakšno predavanje o biodinamičnem kmetovanju? Tudi ne. Očitno je kmetica v meni res skrita glooooboko, gloooboko in nima namena priti na plano. – - – Sem se učila delati domače kremice? Ne, si je pa to znanje namesto mene pridobila moja mama. Glavno, da ostane v familiji.   – - - Sem šla kaj večkrat peš domov? Khm, hkm. Spet ne. V mojo obrambo pa lahko rečem, da sem res imela najboljše namene. Bila sem primerno oblečena, imela sem primerno obutev, iPod s polnimi baterijami, steklenico vode … Ampak potem mi je vedno kdo ustavil (hvala Julijana, Tomaž, Urška, pa še kdo) … In seveda ne moreš zavrniti ponujenega prevoza, a ne? – - – Mal več bloga, mal manj facebooka … ? No, ja, Facebooka je bilo res manj. Recimo.

A kljub navidezni mlačnosti in neizpolnjenim načrtom, ne morem biti ravnodušna do leta 2011. Bilo je dobro leto! Če ne drugače, je bilo to leto polno raznovrstnih učiteljev, ki so mi pomagali do pomembnih spoznanj o sebi in svetu okoli mene. Sicer ni bilo vedno prijetno ali lahko (vsaka šola pač nekaj stane!), vendar pa se mi zdi, da sem določene ‘zadeve’ končno dojela. Resnično dojela. In morda se bom zaradi tega v letu 2012 končno umirila (kar za hiperaktivno kozoroginjo, ki jo preganja misel, da ji vedno zmanjkuje časa, ni ravno mačji kašelj!).

Letošnji seznam novoletnih “zaobljub” bo prav zaradi tega v primerjavi s preteklimi novoletnimi upi izjemno kratek in enostaven.

Za leto 2012 imam samo en cilj: da bi si vsaj enkrat na teden (ne glede na vreme) vzela tisto urico tako dragocenega časa in šla h potoku ali pa v naš nograd, se usedla na klopico in preprosto bila. Brez nepotrebnih misli, brez hitenja, brez sekiranja. Samo bila.

Vem, da zveni sila preprosto, pa (vsaj zame) ni!

In prav ta notranji mir želim v letu 2012 tudi za vse vas. V tem norem svetu pehanja za kariernimi, finančnimi in materialnimi uspehi, v času preobilice (nepomembnih in zavajajočih) informacij, vam želim, da bi v vsakem trenutku znali v sebi najti tisti pravi notranji mir, ki ga tudi največji življenjski viharji ne morejo (preveč) zamajati.

SREČNO 2012!

Evo, samo za vas v spomin na lansko zimo: angelček v snegu. Handmade in Slovenia. 

Eva Sršen – Ljubi, ljubi, ljubi

1969

Velikonočna nedelja.

Paris je v samem središču svetovne pozornosti, saj se prav ta konec tedna odvija otvoritev mednarodnega EXPO-ja na katerega je prispelo več kot milion obiskovalcev. Med njimi je tudi elitna, a zelo raznolika skupina posameznikov, ki biva v Hotelu Paradiso. Ko se zberejo za večerjo, njihov mir pretrese eksplozija.

Billy Bonka, vodilni proizvajalec čokolade v Ameriki, je mrtev. Očitno ga je ubilo Velikonočno jajce, ki je eksplodiralo. Osumljeni so gostje, ki so se ravnokar zbrali za to mizo, da bi v miru povečerjali. A med njimi je morilec …

TVOJA naloga je, da ugotoviš KDO je umoril Billyja Bonko; na pomoč pa ti bo priskočil slavni amaterski detektiv Hercule McClue.

Seznam osumljencev:

Chocolate’ Bertrand

Največja legenda Belgijske čokoladne industrije. Poznan je tako po neusmiljenih poslovnih potezah kot tudi po njegovem sauve bonhomie (karkoli naj bi že to pomenilo).

Markiza Duchamp

Mednarodno razvpita umetnica, katere delo je povzročilo škandale na dveh kontinentih. Njeno zasebno življenje uživa podoben ugled.

Maria Von Schnapps

Mlada poslovna ženska, ki je ravnokar prevzela vodenje švicarske čokoladne tovarne z dolgoletno tradicijo.

Mike Bison

Vzhajajoča zvezda ameriškega boksa. V Pariz je prišel zaradi Olimpijskih iger, na katerih je prepričan, da bo osvojil zlato medaljo.

Dame Barbara Carthorse

Najbolj priznana lepotica v Angliji in hkrati izjemno popularna pisateljica romantičnih romanov.

Dr. Doris Johnson

Amaterska arheologinja, specializirana na področju azteške kulture. Velja za ekscentrično osebo, celo med ekscentriki samimi.

Dr. Sigmund Fraud

Kontroverzni psiholog, ki si je s svojimi teorijami pridobil majhno skupino zvestih učencev in sovraštvo konvencionalne družbe.

Mali Fitz

Najbolj senzacionalna zvezda sodobnega kabareta. Je govorec iz trebuha in svojo ventrolokvistično točko si deli s svojo lutko Ziggyjem.

Hm  … kdo je morilec?

Izkušnja je bila zanimiva, posebna. Morilca (skoraj da) nismo odkrili. Pa ne, ker bi bilo tako težko … Preprosto zato, ker se nam je zdelo preveč očitno. Kombinacij možnih morilcev in soudeležencev je bilo skoraj toliko, kot je bilo osumljencev. Najbolj nedolžen je bil največkrat obtožen, dejanski morilec pa je bil le enkrat mimogrede omenjen kot skorajda nedolžen (izkoriščen) soudeleženec.

Zanimiva družabna igra, ki jo lahko igraš samo enkrat. Žal, kot smo ugotovili, nekoliko preveč v naprej dogovorjena z dialogi in z dokazi. Nič ni prepuščeno naključju in če preveč pustiš domišljiji prosto pot, se lahko zgodi, da zavajaš soigralce. Kar pa seveda ne smeš. In morilec je bil res preveč očiten …

KLJUB VSEMU PA: It was a splendid evening.  (Morda pa bi res drugič res poskusili z role-playing games.)

PS. Hvala Darinki za igro.

Moram poudariti, da so Valežani sploh zelo pripravljeni poskrbeti za vegetarjance – ponavadi so vegetarjanske jedi že v menuju označene s črko “V” in to v najbolj lokalnih pubih v malih podeželjskih vasicah. V vsakem primeru pa ti brez kakršnegakoli najmanjšega kompliciranja skombinirajo nekaj, kar boš zagotovo lahko pojedel. Pohvalno!

Povsod ponujajo “jacket potatos”. Mislim, da to ni valižanska domislica, je pa prisotno vedno in povsod. Na kratko to pomeni: en velik kuhan krompir. Seveda ga potem prerežejo na pol, pomažejo z maslom ali pa prelijejo s sirom. Po želji. Zraven pa spada še kakšna solatka.

Tole sva midva pojedla v vasici Llandudoch. Mljask!

Seveda ni obroka brez “cuppa tea” (a cup of tea ali po domače: ka pa ti?  ). Ampak ne katerikoli čaj – mora bit valežanski čaj. Bog-ne-daj angleški … te pošljejo naravnost nazaj domov! In kjerkoli se da: fair trade.

V Porthgainu so nam postregli zelo okusen valižanski zajtrk, ki je vseboval klobaso Glamorgan – tradicionalno valižansko vegetarjansko klobaso. Sicer sva jo pojedla preden sva sploh pomislila, da bi lahko fotografirala, ampak lahko si predstavljate kako pač vegetarijanska klobasa izgleda. Ne preveč drugače od ostalih vegetarijanskih klobas … Bila pa je zelo okusna. Postregli so nam jo skupaj z: jajci na oko, gobami, paradižniki, pečenim fižolom (ja, čudno, a vseeno okusno), krompirčkom in toastom. Zelo, zelo, zelo okusen zajtrk!

Poskusila sva tudi valižansko delikateso – Laverbread. Kupila sva jo v konzervi in prinesla domov, brez da bi preverila kaj naj bi to točno bilo. Najprej sva mislila, da je to kak poseben kruh, ko sva videla konzervo nama je bilo jasno, da gre za neke alge z imenom Laver …

Konzerva (pardon, ovitek kozerve) sama po sebi je izgledala takole:

Ko sva jo odprla in dala na krožnik, je izgledala manj prepričljivo.

Khm, hkm … Ne zgleda preveč okusno, a ne? Tokrat videz NE vara! (Vonja tle sploh ne bom omenjala! Blek …) Gre za nekakšno mezgo iz alg, ki po okusu spominja na alge, ki jih vidimo ob obali, ko morje cveti. Saj ne, da sem kdaj poskusila tiste plavajoče alge, vseeno pa se mi zdi, da znam precej dobro ocenit njihov okus … AMPAK: baje je zdravo! Torej mi za zdravje naše WC školjke ni treba skrbeti …

Tako sem izvedela, da se je avgusta poročila ena gospodična, ki se je imenovala Allison Shellito (od takrat naprej pa je Rinaldi). Ne v Sloveniji, seveda.   Nekje v ZDA je moralo biti. Ampak kje se je dogodek odvijal je popolnoma brez pomena, tako kot je njeno ime. Pomembna je namreč njena poročna obleka, ki ni niti nova niti moderna. Ravno nasprotno!

Njeno poročno obleko je kupila njena pra-prababica Nellie Campbell za svojo lastno poroko leta 1884 z enim godpodom A.G. ­Shellito! In leta 2011 se je njena pra-pra vnukinja poročila v isti obleki.

Aaaaaaa ….. kako lepo!

Originalna poročna obleka iz leta 1884 na poroki leta 2011.

A ni čudovita?

Ta obleka je ostala ves ta čas v lasti iste družine, ki je zelo pazljivo ravnala z njo. Oblekli pa so jo samo za poroke. In sicer najprej leta 1884, naslednjič pa 57 let pozneje.

Leta 1941 jo je namreč kot poročno obleko oblekla bodoča žena Nellijinega vnuka: Jean Lawman.

Naslednja jo je na svoji poroki nosila Barbara, bodoča žena Nellijinega pra-vnuka in sicer leta 1975. Takrat je bila obleka stara že 91 let.

Leta 1982 se je v tej isti obleki poročila še Allisonina mama Mimi, ki je prav tako prišla v družino tako, da se je poročila z Nellinim pra-vnukom (ampak ne z istim kot Barbara, da ne bo pomote). Takrat je bila obleka stara 98 let! Še dve leti bi počakali s poroko, pa bi imeli okroglo obletnico!! 

No, a ni to lepa zgodba?

A da sem fouš? Ja, itak, da sem!!! Jaz bi jo tudi imela. Samo ne vem za kakšno priložnost bi jo oblekla. Poroka je že za mano, za pusta bi jo bilo škoda, da bi paradirala z njo po hiši, pa mi tudi ni. No, lahko bi z njo šla po nakupih, v Spar ali Hofer, ali pa na sprehod po mestu … Hm … Vprašanje kako daleč bi prišla, preden bi me kdo ustavil in povprašal po zdravju. 

AMPAK, če bi se v tem sprehajala po Ljubljani … To bi se pa izšlo. Ker bi ljudje mislili, da kaj promoviram. Npr. kakšno muzejsko zbirko, kakšen dogodek ali pa morda, da sem tam kar tako. Za zabavo turistov (čeprav v resnici bi bila za svojo lastno zabavo). Pa bi se hoteli slikati z mano … Hm … vredno razmisleka. K tej zamisli se bom zagotovo še vrnila … Samo najprej si moram obleko zrihtat. Avtentično, seveda.

Sem že delala poizvedbe po e-bayu. Zdaj pa moram še nekje izbrskat (oziroma izkopat!) en veeeeeliiiik lonec zlatnikov (po možnosti iz 19. stoletja, seveda). 

Dobrodošli v Llandudochu!

Llandudoch (izgovorjava: Hlandidoh) ali St. Dogmaels je za LeRoye drugi najpomembnejši kraj, takoj za Porthgainom. Tu je živela Megan in tu so se pred 200 leti odvijali pomembni dogodki. No, pomembni vsaj za (točno določeno) družino Bowen. In posledično pomembni za Brigito, Liama in tudi LeRoye.

Bowen's pub - Meganini daljni sorodniki?

Llandudoch je tisti kraj, kjer naju je končno ulovil dež. V petek dopoldan sva se tako precej premočena sprehajala po uličicah in pokopališčih te vasice v neposredni bližini veliko večjega Cardigana. Carlitosu, ki ni bil navdušen nad pristno valežansko deževno izkušnjo, sem ponudila, da me počaka nekje pod streho s toplim valižanskim čajem v roki, medtem ko jaz obredem vse pomembne kraje. Pa se je vseeno odločil, da vztraja.

Najprej sva se podkrepila s hrano in pijačo “Coach House” (kot nekakšna turistična info točka s hrano in pijačo), tam sem tudi pustila kupček mojih promocijskih letakov, potem pa sva šla na deževni potep.

Takoj zraven te restavracije/turistične info točke/trgovine s spominki je cerkev svetega Tomaža – St. Thomas. Lepa, simpatična, kamnita, s pokopališčem okoli. I like that. V cerkvi imajo starodavne kamne s ogham napisi in zanimivimi keltskimi križi – vse nekako iz konca 5. oziroma začetka 6. stoletja.

Cerkvica svetega Tomaža s pokopališčem

V neposredni bližini so tudi ruševine opatije, ampak moram rečt, da me take urejene ruševine mogočnih objektov ne zanimajo pretirano. Da ne bo pomote: rada imam ruševine. In to zelo! Ampak mene bolj zanimajo ruševine, ki so od vseh pozabljene. Hiše in male cerkvice, ki jih je čas povozil in obršljan prerasel. To so ruševine, ki te po eni strani s svojo skrivnostno energijo vlečejo k sebi, po drugi strani pa te z vsakim korakom bolj in bolj napolnijo s tesnobnim občutkom in strahom, da se bo kje prikazala kakšna na pol prosojna figura …

Pogled na ruševine opatije

Ko je najbolj lilo, sva se odpravila navkreber proti baptistični kapeli (za Brigito zelo pomembno!). Baptisti so prisotni v Llandudochu vse od leta 1706. Najprej so se zbirali v hiši, ki se je imenovala Rhosgerdd, potem pa so na istem mestu leta 1795-96 zgradili kapelo Blaenwaun in jo leta 1885-86 popolnoma obnovili. In to je to:

Baptistična kapela Blaenwaun s pokopališčem

Če bi bilo malo manj dežja in bi bila trava nekoliko nižja, bi z veseljem celo popoldne preučevala napise na spomenikih in iskala Bowenove in Beynone. Še posebej so me zanimali grobovi 27 domačinov – ribičev, ki so umrli v nesreči na morju leta 1789. Med njimi sta bila namreč tudi oče male Megan in njen svak (torej 27 ribičev + dva moja ). Te grobove baje prepoznaš, ker imajo na spomenikih vklesana sidra, ribiške vozlje ali pa imena ladij. No, jaz sem našla samo enega in ta ni bil iz leta 1789 in ni bil ne Bowen in ne Beynon. Je imel pa vklesano sidro in to je bilo bolje kot nič.

Nagrobnik umrlemu na morju

In potem sva šla nazaj v vas … Na poti sva še videla babtistični bazen. Carlitos me je sicer prepričeval, da je to čisto navaden bazen, ki gotovo pripada enemu izmed bližnjih sosedov. Ampak ne – na zemljevidu piše, da se tam nahaja Bedyddfa – baptistični bazen. In glede na to, da sva na najini poti videla samo en bazen, mora ta biti ta.

Baptistični bazen

Od zunaj sva si ogledala še ostanke mlina iz leta 1537 (obnovljen leta 1619), “blessing stone” (sicer nič kaj presenetljivega – samo en velik kamen od koder je župnik vsako leto blagoslovil reko) in reko … Na pošti sem pustila še nekaj mojih promocijskih letakov in potem sva se vrnila … najprej v Cardigan. Potem iz Cardigana v Fishguard. In nato iz Fishguarda v Trefin. Ja, dolga je pot domov … Ker pa je valižanska pokrajina zelo lepa, je tudi čas preživet na avtobusu dobro uporabljen.

***

Za konec pa nekaj nevaližanskega. Se moram mal pohvalit, ker sem toooolk ponosna nase. Prejšnji teden sem namreč naredila moj prvi “book trailer” in meni se zdi, da je tolk profi. Še Carlitosu (ki je zelo kritičen!) je všeč. Potrebovala sem samo 10 ur in Mac aplikacijo iMovie. Če bi si preprala kakšna navodila za uporabo, bi sicer verjetno šlo hitreje … Ampak meni se ne da izgubljat časa s tem. Grem raje direkt na projekt in se sproti učim.

No, naj povem, da je prva slika z gozdom posneta v Vipavski dolini – to je namreč pot na Čaven. Na drugi pa je grad Podčetrtek. Lani ali predlani, ko sva bila v Olimju, sva si ga šla ogledat. Lep grad je. Škoda le, da propada …

***

Aja, pa še to: s Carlitosom danes praznujeva 9 let od kar sva se spoznala na Irskem!

V četrtek je sijalo čudovito sonce in s Carlitosom sva se odpravila v Porthgain – v mini vasico, kjer je leta 2007 Brigita Kralj preživela nepozaben avgust dopust.

Dobrodošli v Porthgainu

Pogled na Porthgain

Tista velika hiša na desni strani fotografije je The Shed – lokalni Bistro.

Najprej sva se povzpela na pečino nad vasjo in obiskala obelisk, Brigitino najljubše zatočišče. Mmm, sonček, rahla sapica, valovanje morja, galebi … Lepo je bilo. Človek bi se res malo zleknil in zakinkal za par minut. Oziroma urico ali dve.

Brigitin najljubši kotiček - obelisk ob vhodu v pristanišče

Tista mikena zadevica poleg obeliska sem jaz

Leta 1985 je v ta ogromni obelisk udarila strela. Tako, da to danes ni več original, temveč njegova reinkarnacija.

Potem je bilo treba obiskati Perryjev B&B, ki se nahaja razmeroma blizu obeliska. Moram priznati, da sem bila presenečena nad tem, kako se ti trava udira pod nogami in kako je vse polno zajčjih drekcev. Vse ostalo pa po pričakovanjih … Če seveda pozabim na dejstvo, da B&B še ni bil zgrajen. In verjetno tudi nikoli ne bo, saj so te čudovite opečnate ruševine zaščiten spomenik. Ampak lokacija pa je še vedno ČUDOVITA!

Industrijske ruševine AKA Perry's B&B

Za B&B-jem je kamnolom, pred njim pa čudovit razgled na pečine in morje … Idealna lokacija za B&B. Brez problema si predstavljam kje je Mickova delavnica in kje parkirišče za B&B-jem, kje kuhinja in kje računalniška sobica …

Pogled skozi okno B&B-ja na kamnolom

Pogled na morje ...

Ko sva s Carlitosom vse poslikala in posnela, sva šla v Sloop Inn – gostilnico ali pub, kjer je Brigita prvič zagledala Liama (in obratno). Hm … nisem vedela, da je gostilnica takoooo velika. Pa razporeditev ni bila ravno taka, kot sem si predstavljala … Hmmm, hmmm, hmmm … To je bilo vse namerno tako narejeno … Če verjamete …

Lokalna gostilnica ali pub - Sloop Inn, katere začetki sežejo daleč v leto 1743

Gostilničar, gospod Morgan – domačin in zaveden Valižan, je bil ves navdušen, ko je izvedel, da se Prekletstvo družine LeRoy odvija (predvsem) v njegovi vasi in v njegovi gostilnici. Takoj je naredil nekaj promocije …

Uuu, The Curse of the LeRoys na vhodu v pub

Ko sva se okrepčala z vegetarjanskim zajtrkom (mljask!) in valežaskim čajem, se naklepetala in pošteno presmejala (ja, Valižani imajo svojevrsten smisel za humor), sva se odpravila po naravovarstveni poti proti St Davidsu. Ko se je po tej poti odpravila Brigita, je bil dež in veter (pišwota, torej), midva sva imela sonček in vetriček (brez skrbi, tudi pišwoto sva še pred koncem dopusta izkusila). Res je bil čudovit sprehod, čeprav sva prišla samo do Abereiddyja in se potem z busom odpeljala do Fishguarda.

Še malo samopromocije na poti v Abereiddy

V tek sva spravila tudi novo spletno stran v angleščini: The Curse of the LeRoys. Sicer se nekam počasi nalaga, ampak v splošnem sem pa kar zadovoljna.

Tako, da:

• najlepša hvala Carlitosu za ves trud okoli spletne strani in priprave knjige za objavo na Kindlu,

• hvala Davidu za prevod v angleščino in

• hvala Bernardu za pomoč pri tekstu za spletno stran, za avdio prispevek (ki sicer še ni našel svojega mesta v tej zgodbi, bo pa zelo kmalu. Po Walesu! ) in seveda za pomoč pri pripravah na Wales.

In tako sem dobila zgled, kateremu z veseljem sledim. Njena zgodba o uspehu je namreč dober motivator, njen pozitiven pristop pa mi je tudi blizu. Zadnje mesece tako redno spremljam njen blog in med vrsticami spoznavam njene marketinške poteze. Res je človek, od katere se lahko marsikaj naučim in to tudi počnem.

Preko nje sem se dejansko seznanila s Kindlom (priročna napravica za branje knjig v elektronski obliki, ki mi jo je Carlitos poskušal približati že nekaj časa pred tem, ampak takrat za to še nisem bila dojemljiva) in odkrila cel novi svet elektronskih knjig, za katerega nisem vedela, da sploh obstaja. Razlog pa je predvsem v tem, da sem branje elektronskih knjig povezovala z branjem na računalniku, kar je bilo zame (brez pretiravanja) nočna mora. Sedaj, ko sem videla kako ta Kindle deluje, pa sem prišla do zaključka, da se branje preko Kindla sploh ne more primerjati z branjem preko računalnika. In tako je še mene okužil Sindrom Amande Hocking.

Glede na to, da imam LeRoye že dalj časa prevedene v (britansko) angleščino in da se prvotni načrti z angleškim prevodom niso zapeljali po želeni poti, sem se tudi sama odločila, da objavim knjigo na Amazon. Saj bi moralo biti enostavno kot pasul, a ne? Prevod itak že imam, treba ga je samo naložiti na Amazon in to je to. Pha! Think Again!

Če povem, da sem za Amando in za Amazon varjanto slišala konec februarja, sedaj pa smo že konec maja, LeRoyjev pa še vedno ni na Amazonu, potem mi lahko verjamete, da je objava knjige na Amazon postala cel projekt – brez kakršnegakoli sekanja ovinkov.

Je pa kljub vsemu prav simpatičen projekt in sedaj lahko veselo potrdim:

• da je angleški prevod v celoti urejen;

• da sem dodala v angleško verzijo dodatno poglavje in pol, ki ga v slovenski verziji ni;

• da so rodoslovna drevesa preglednejša, boljša in prilagojena za uporabo na Kindlu;

• da imam čisto novo ENG platnico;

• da je moj promocijski material tudi že pripravljen;

• da grem v juniju v Wales (jeeeeeee!!!), kjer bom šla po stopinjah Brigite in končno videla vse te čudovite kraje v živo (in malo zganjala promocijo );

• da je nova spletna stran skoraj tam, kjer bi morala biti (samo ne še čisto! )

• in da bodo LeRoyi na Amazonu še pred 6. junijem. Jeeeeeeeee! Končno!

Tole spodaj je pa platnica. Kakšna se vam zdi?

AAL IZZ WELL!

Ok, priznam, da sem imela predsodke pred filmi iz Bollywooda. Tiste plesne točke so mi nekoliko izven konteksta. Saj ne zaradi drugega, sam enostavno nisem navajena, da začne cela vas sredi filma plesat in pet … Pa saj lepo plešejo! Tega jim niti najmanj ne oporekam. Tudi pesmi so spevne in gredo hitro v uho, čeprav največkrat ne vem njihovega pomena. Dejstvo pa je, da se moraš takih glasbenih vložkov enostavno navaditi in jih vzeti v zakup.

3 Idioti sicer ni prvi Bollywoodski film, ki sem ga gledala, je pa gotovo prvi, ki me je takooooo navdušil in s tem postavil visoke standarde za druge filme te vrste.

Zgodba govori o 3 socimrih na faksu, ki veljajo za glavne idiote, ker eden izmed njih (preveč) razmišlja s svojo glavo in se noče podrediti izobraževalnemu sistemu, za sabo pa vleče še ostala dva … Razen tega, da je zgodba zelo navdihujoča, lahko gledalec še pričakuje, da se bo nad marsičem zamislil, zraven pa se bo še nasmejal, pa tudi nekoliko zjokal (al pa se vam bodo vsaj malo zarosile oči, ker brez tega enostavno ne gre), malo naplesal (vsaj z rokami, vratom in obrazno mimiko, če ne drugega) in tudi napel (zubi dubi, zubi dubi blabla, zubi dubi, zubi dubi, blabla, stupid man ).

Insert iz filma in prvi glasbeni “klip”:

Prav ne moreš, da ne bi pel z njimi Aal izz well, čeprav je to edini del pesmi, ki ga razumeš.

Film je definitivno vreden ogleda. Vseh 160 (!) minut. Zagotavljam, da ne bo nihče niti enkrat pogledal na uro. Vsaj jaz nisem! K temu je seveda pripomoglo tudi to, da igra glavnega junaka Aamir Khan, ki se mi prav dopade. In ja, tip je pri 44-ih letih igral 22-letnika. Sva s Carlitosom kar med filmom preverila na internetu, ker se nama je zdelo tako zelo neverjetno. Pa je res! Tip pač obvlada sceno. In ko vidiš kakšno vlogo je igral v filmu pred tem (uuugh!), mu pač moraš priznati, da je enostavno dober v tem kar počne.

Prej (film Ghajini) – blek:

Potem – uuuu, lušen:

V glavnem, na koncu pač ne moreš ne da bi šel na Amazon in kupil originalen DVD, potegnil iz interneta vse pesmi, prečekiral vse glavne igralce in šel na Facebook ter napisal: AAL IZZ WELL!

I love it!! Fantastični so, še posebej pa se mi je priljubila Camilla. Ja, kraljevi poroki se je pač nemogoče izogniti. Pa se ji niti nočem … Jutri, ko pridem iz službe, se bom prilimala na You tube, da vidim a bodo naredili kaj žurke ali pa bo boring as usual povprečna poroka v (zgolj) nadstandardnih oblačilih.

Pa ne me razočarat Katica … Ne se mi pred oltarjem ustrašit kraljevega komata (malo spodbude ne škodi, a ne?)!

/

Ne gledam dosti filmov, če pa jih že, me načeloma zelo redko prepričajo. Kraljevi govor pa … kapo dol! Sedaj mi je popolnoma jasno zakaj je Colin Firth dobil tako Zlati Globus kot tudi Oskarja. Ker si ju je pošteno zaslužil! Tako me je prepričal, kot le malo kdo. In sedaj mi je king George VI. kar prirasel k srcu. Res pa je, da imam prirojeno naklonjenost do kraljevih družin. Oziroma predvsem do britanske kraljeve družine.

In priznam: niti enkrat (pa res niti enkrat!) nisem pomislila, da igra vlogo kralja Mr. Darcy. Res ne! Tako dobro je igral, da je bil Colin Firth zgolj in le kralj George. Morda pa se je sedaj, skoraj 20 let pozneje, končno znebil stigme gospoda Darcyja?

Podobnosti (v igralski zasedbi) med Kraljevim govorom in Prevzetnostjo in pristranostjo pa vseeno niso šle neopaženo mimo mene:

• razen tega, da igra Colin Firth kralja, v Prevzetnost in pristranost pa Mr. Darcyja,

• je tu še Jennifer Ehle, ki je v Prevzetnost in Pristranost iz leta 1995 očarala Colina (baje ne samo na TV, ampak tudi v resničnem življenju!), v Kraljevem govoru pa igra Myrtle Logue, ženo kraljevega terapevta Lionela Logue (ki ga BTW igra kapitan Barbossa iz Piratov iz Karibov – še ena odlična igra!).

• In ne preveč priljubljeni gospod Collins (bratranec Bennetovih, ki ga igra David Bamber) igra direktorja gledališča.

Očitno ni nič ušlo mojemu očesu, ki je za vse večne čase zaznamovano z BBC-jevimi junaki iz Prevzetnosti in pristranosti.

V glavnem: film zelo priporočam! Je odličen zaradi odlične igre, odlične zasedbe in odlične zgodbe. To, da je film posnet po resničnih dogodkih, je zgolj dodaten bonus. Videti globoko v zasebno življenje nekoga, ki je tako visoko na družbeni lestvici in samo spoznanje, da so njegovi strahovi in njegov hendikep še toliko večji in težji zaradi njegove pozicije … Človek postane hvaležen za to kar ima in za to kar je. Nikomur namreč ni čisto nič prihranjeno, ne glede na starost in ne glede na pozicijo v družbi.

Resnično navdihujoča zgodba!

Moram pa se zahvaliti vsem, ki ste (tako kot jaz ) pridno klikali za Carlitosa. Bili smo zeloooo pridni saj smo Carlitosu pridelali največ glasov v njegovi kategoriji. Vsem torej HVALA!!!

Drugače pa je bil celoten dogodek enkratna izkušnja – od odličnega kosila v JB restavraciji (daaaaleč najboljše vegansko kosilo kar sem jih kdaj koli jedla!) do razglasitve na gradu in pogostitve ob zaključku. Res sem vesela, da sem lahko bila del tega dogodka. Tako da: hvala Carlitos, da si me oženil omožil!

Zmagovalci večera pa so bili: egiptovski veleposlanik Ahmed Faruk na področju diplomacije, pevka in besedilopiska Hannah Mancini na področju kulture, generalni direktor Turkish Airlines za Slovenijo Ayhan Öztürk na področju gospodarstva in glavni trener alpske smučarke Tine Maze Andrea Massi na področju športa. Čestitke vsem!

Vse zvezde večera. Vsak na svoj način enkraten in odličen.

Vabljeni k glasovanju! Na področju kulture seveda kliknite “kuglico” zraven imena CARLOS YODER!

http://www.gueststar.org/voting

Najlepša hvala vam za vsak glas!

Spet visim na Youtube!

Ne vem kje sem prvič slišala to pesem in tudi ne vem zakaj mi je tako všeč, ampak vsakič, ko jo slišim, se mi orosijo oči! In danes sem si jo zavrtela NAJMANJ 10x (and still counting )!!!

Iz neznanjega razloga me ob poslušanju prevzame občutek neke tople domačnosti – morda zaradi žametnega glasu pevca, čeprav se bolj nagibam k ideji, da sem najverjetneje pesem prvič slišala enkrat v otroštvu in od tu ta domačnost.

V glavnem žametni glas Rogerja Whittakerja, čudovita melodija, lepo in žalostno besedilo (ja, neki je tudi mazohista v meni!) in moja (na momente preveč) živa domišljija … Odlična kombinacija za se zjokat!

Roger Whittaker: The last farewell

There’s a ship lies rigged and ready in the harbor

Tomorrow for old England she sails

Far away from your land of endless sunshine

To my land full of rainy skies and gales

And I shall be aboard that ship tomorrow

Though my heart is full of tears at this farewell

For you are beautiful, I have loved you dearly

More dearly than the spoken word can tell

For you are beautiful, I have loved you dearly

More dearly than the spoken word can tell

I’ve heard there’s a wicked war a-blazing

And the taste of war I know so very well

Even now I see the foreign flag a-raising

Their guns on fire as we sail into hell

I have no fear of death, it brings no sorrow

But how bitter will be this last farewell

For you are beautiful, I have loved you dearly

More dearly than the spoken word can tell

For you are beautiful, I have loved you dearly

More dearly than the spoken word can tell

Though death and darkness gather all about me

My ship be torn apart upon the seas

I shall smell again the fragrance of these islands

And the heaving waves that brought me once to thee

And should I return home safe again to England

I shall watch the English mist roll through the dale

For you are beautiful, I have loved you dearly

More dearly than the spoken word can tell

For you are beautiful, I have loved you dearly

More dearly than the spoken word can tell

Gre pa nekako takole:

Predpriprava: najprej damo namakat 1/2 skodelice razkoščičenih dateljnov in 1/2 skodelice rozin. Ko jih bomo potrebovali za nadev, bodo ravno dovolj časa namakani.

V VEDNOST: 1 skodelica (“1 cup”) je ameriška merilna enota, znaša pa malo več kot 2 dcl. Vendar brez skrbi, skoraj na vsaki merilni posodi so tudi oznake za skodelico.

Sedaj pa lahko začnemo s pripravo “TESTA” IZ MANDELJNOV.

• potrebujemo 1 skodelico in 1/4 skodelice mletih mandeljov, ki jih dobimo tako, da v multipraktiku zmeljemo surove in nenamočene mandeljne. 1 skodelica celih mandeljnov znese 1 in 1/4 skodelice mletih mandeljnov. Sedaj pa veselo računat razmerje!

• 1/4 skodelice nenamočenih in razkoščičenih dateljnov;

• 1/4 čajne žličke himalajske soli.

Drobno namletim mandeljnom, ki jih že imamo v multipraktiku, dodamo še zgoraj omenjene dateljne (tiste NEnamočene!) in sol ter miksamo dokler se ne začne masa sprijemati, vendar ostaja še vedno “drobtinasta”. Paziti pa moramo, da ne postane preveč gladka. Nato to drobtinasto maso spravimo na okrogel pekač s snemljivim dnom, jo z lahkimi krožnimi gibi enakomerno porazporedimo po pekaču ter jo potem z dlanmi in prsti močno potisnemo dol, da ustvarimo trdno podlago za našo pito. Še posebej močno je treba utrditi maso ob robovih pekača. Lahko naredimo tudi “zidek” ob robu pekača, ki pa mora biti še posebej dobro utrjen!

Pekač z maso damo v zmrzovalnik za 15 minut, v vmesnem času pa začnemo pripravljati nadev.

JABOLČNI NADEV

Korak #1:

• 2 večji jabolki olupimo in narežemo na tanke rezine (če sta bio, lahko olupek tudi pustimo)

• in jih prelijemo (zmešamo) z 2 jedilnima žlicama sveže izstisnjenega limoninega soka. Za par minut damo na stran.

Korak #2

• Vzameno dve novi večji jabolki, jih olupimo, narežemo na manjše kose in ji damo v multipraktik.

• dodamo še 1/2 skodelice razkoščičenih dateljnov, ki smo jih predhodno namakali od 10 do 30 minut (glej: predpriprava);

• in 1/2 skodelice rozin, ki smo jih predhodno namakali od 10 do 30 minut (glej: predpriprava);

• in 1/4 čajne žličke mletega cimeta;

• in 1 jušna žlica sveže iztisnjenega limoninega soka.

Vse to, kar smo sedaj dali v multipraktik (Korak #2) fajn zmiksamo, dokler ne postane masa gladka.

To maso potem ročno zmešamo skupaj z jabolki iz Koraka #1 in dobimo zelo okusen in zelo zdrav nadev.

Sedaj pa je prišel čas, ko naše drobtinasto testo vzamemo iz zmrzovalnika, ga obložimo z jabolčnim nadevom in pogladimo z ravno spatulo. In to je to!

Če želimo, lahko pito okrasimo še z rezinami jabolk ali s kakim drugim sadjem ali pa čez pito potresemo mlete mandeljne.

Pa dober tek!

♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥

♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥*♥

Bogdani na rojstni dan:

Tekst za knjižico Tvoj nasmeh je čaroben! je moj in po mojem (nič kaj) skromnem mnenju čudovit!

Mojci in Markotu namesto poročne voščilnice:

Knjižico sem polepila s fotografijami tulipanov iz Volčjega potoka in s pesmico “Nekaj je v zraku” Toneta Pavčka.

In še darilo za tasta Aldota v zahvalo:

Nekako tako izgledajo vse knjižice “od zadaj”. Način vezave je koptski.

Notranjost je pa takšna:

Gre kot za neki mini družinski albumček.

♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥

♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥*♥

Vmes pa tudi nekaj novoletnih “zaobljub”:

• naučila se bom narediti par maminih mineštric in jih naredila vsako vsaj 3x v letu 2011 (trenutno imam v mislih najlažje: repo, fižolovko in korenčkovo juho);

• letos bom nabrala svoja zelišča za moje čajčke (ki jih pri nas ooogrooomno popijemo) in sicer v skladu z luno (že imam lunin koledar za 2011);

• udeležila se bom kakega predavanja v povezavi z biodinamičnim kmetovanjem. Ne, nimam se namena prekvalificirat v kmetico! Želela bi le biti na biodinamični način koristna na našem vrtu (ker zdaj ni kaj dosti od mene)!

• rada bi se naučila izdelave kakih domačih žavbic (kot ognjičevo in gabezovo mazilo, katerih odlike sem preizkusila na lastni koži!),

• vsakič, ko se bom iz službe vračala z avtobusom, ne bom klicala, da me pride kdo iskat v Ajdovščino, temveč bom šla peš domov, če bo le vreme to omogočalo (Zavita v črno bundo, z naušniki, kapo in kapuco, 2 borši, z odsevniki na desni nogi in roki (tako kot bolničarji), kresnička, ki opleta okoli borše in svetilka, ki dela znake neskončnosti (torej horizontalno obrnjena osmica) po cesti in po nebu – to sem jaz! Če vam posvetim direkt v prednje ali zadnje vetrobransko steklo, vam hočem sporočiti moje neodobravanje z vašim načinom vožnje! )

• mal več bloga, mal manj facebooka;

• pa še kaj bi se našlo …

To je to, za ta denar (pravijo naši študentje) … do naslednjič!

♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥*♥