Naslednjič pa se že slišimo iz nove lokacije in upam, da tudi zadnje pred selitvijo nazaj v Vipavsko dolino.

Ne, ni bilo nobenega organiziranega pisanja, nobene strukture, nobenega razčlenjevanja kaj je uvod, kaj jedro in kaj zaključek, nobenega v naprej predvidenega in pripravljenega stopnjevanja … Bil je uvodnen navdih (torej osnovni zaplet: pupca gre v tujino in v graščini vidi portret nekoga znanega) iz katerega je nastal rokopis verzija #1, potem pa sem se morala enostavno usest za računalnik in začeti pisat verzijo #2, nato verzijo #3, nato verzijo #4,… Zavrtela sem si zgodbo v moji glavi in dialogi so nastajali kar sami od sebe in peljali celotno zgodbo v svojo smer … In v primeru, da me ta smer ni preveč prepričala, sem na moji pešpoti v službo meditirala o ustreznejših varjantah …

Tako so nastale med vsako verzijo knjige kar drastične razlike in verzija #1 je danes le bled odsev končnega izdelka - verzije #9.

Za drugo knjigo sem se odločila pristopiti bolj sistematično. Dobila sem namreč nasvete kako je treba splanirati poglavja, da je dobro imeti seznam vseh karakterjev (ja, sorry, meni so karakterji čist slučajno padli v knjigo, ko je bil čas zanje in se mi je zazdelo, da bi pa blo fajn koga uturit), pa seveda uvod, stopnjevanje, vrhunec, razrešitev situacije in zaključek in bla, bla, bla. Torej, sem se odločila delati tako kot naj bi baje delali pravi pisatelji … Pa dajmo …

Izmed vseh idej, ki se mi praktično porajajo vsak dan, sem izbrala eno, ki se mi je v določenem trenutku zdela najbolj zrela in sem začela graditi okoli nje … ja, vsa poglavja sem naštelala, napisala v par stavkih za kaj se gre v vsakem poglavju, potem vse osebe, opis vseh oseb - karakter, njihov videz, motivacija, razmerje z osredno osebo, potem sem ločila kaj je uvod, kaj je stopnjevanje, kje doseže knjiga vrhunec in kje je razplet vse do zaključka, raziskala sem lokacijo (tokrat sem izbrala Ljubljano) in naredila vse kot bi morala - “by the book”. Imam celo par delovnih naslovov od Mrs. Robinson do Gospa v črnem pa do tega, ki bi dejansko po vsej verjetnosti pristal na platnici: Za črno tančico. To sem imela narejeno že nekaj mesecev nazaj in po vsem tem bi človek sklepal, da bo knjiga že napisana. Ker vse kar moram naredit, je dati kostem meso … Pa bo!

Jok brate, odpade!

Priznam, letošnje leto je naporno: imam ogromno aktivnosti, cel kup stvari, ki ne morejo čakati … AMPAK, roko na srce: VSAKO leto je takšno. Pa vendar mi uspe še marsikaj narediti zraven. Moja Mrs. Robinson pa se je ustavila. Ja, par poglavij imam narejenih in že dodobra dodelanih in če bi res pisala, bi jo lahko končala v parih mesecih. Brez dvoma. Imam vse od začelka do konca. Ampak z vsem tem načrtovanjem in pripravami in vse kar mora bit, je zgodba izgubila svoj okus … Nekako zvodenela je. Postala je nekako … povprečna in zato sem izgubila voljo do nje.

Sprva sem mislila, da je morda problem v sami ideji, ampak sedaj mi je jasno, da temu ni tako. Ne, problem je v tem, da tako organizirano, sistematično pisanje ni moj način ustvarjanja. Moje kreativna ustvarjalnost pride na dan, ko ni omejitev. Jaz rabim prostor za rast. Ves ta sistematični in organiziran pristop pa me enostavno omejuje, me postavlja v škatljo in mi ne dovoli rasti preko njenih meja … Kar je kar ironično glede na to kako blazno organiziran človek sem in kako rada načrtujem vse, kar se da načrtovati … Morda pa je to moj način pobega pred mojo resnostjo …

In kako sem končno prišla do tega spoznanja?

Tako, da sem čez vikend dobila (pod tušem) zanimivo idejo za knjigo in sem jo malo v mislih poglabljala in razglabljala, dokler nisem prišla do zaključka, da jo moram prestaviti iz mojih misli na papir. V nedeljo sem začela pisati in v ponedeljek (včeraj) sem zaključila verzijo #1 na približno 40ih straneh. Od začetka do konca. “Yes, Ksenija is back!” V dveh dneh sem naredila več, kot s prejšnjo knjigo v par mesecih …

Tokrat bom pustila, da zgodba raste brez omejitev… Ne bom je dajala v umetne okvirje, kot se je zgodilo z Mrs. Robinson. Tokrat bom sledila moji intuciji in ne navodilom …

In zopet sem naspidirana in komaj čakam, da dam zgodbi nove razsežnosti v verziji #2. Jup, TO je pač MOJ kreativni proces.

Kaj pa naslov? Ta še pride. Za sedaj pa je Graščina Lorda Byrona. Ja, delovni naslovi so “kar nekaj”. Ponavadi so prva stvar, ki mi pride na misel, tako kot dam osebam delavna imena, ki so tudi prva, ki mi pridejo v danem trenutku na pamet…

Potem sedim za mizo in se mi zdi, da okoli mene leta nek črno-beli komar. Tako noro misel sem takoj opustila in seveda nisem nikomur povedala o mojem videnju … Kaj bi si pa mislili o moji zdravi pameti?!

In še preden mine konec vikenda mi mama razlaga, da naj bi iz Italije prišli neki zelo trdovratni tigrasti komarji … Okey … So morda tigrasti, ker so res tigrasti (oz. bolje rečeno zebrasti) ali zaradi česa drugega? Morda pa sem res videla to kar sem videla in se ni le moja domišljija igrala z mano, kot sem sprva mislila …

Včeraj dobim poročilo od doma … sestra in mama sta celi opikani, definitivno so doma tigrasti komarji in sestra celo trdi, da so dejansko črno beli.

Torej, dragi moji … situacija je resna. Jaz sem namreč tista, ki jo imajo komarji izjemno radi … pa sploh ni treba, da so tigrasti! In kako si sedaj predstavljate, da bom šla domov čez vikend?! A se bom morala res zateči z strupom?

Eno noč sem že spala s svežo sivko okoli moje glave. Ni pomagalo “ma ama ništa”. Kaj pa zdaj?

Naravne ideje, ki sem jih dobila iz interneta:

• skodelica mandljevega ali olivnega olja, v katero kapnemo 5 kapljic evkaliptusovega eteričnega olja (predlagajo tudi eterično olje limone, cimet, rožmarin, cedar , pepermint - proporcije pa 10:1)

• par kapljic eteričnega olja limonske trave kapnemo v vodo v svečniku za čajne svečke in pustimo, da izpari

• česen (sicer ne vem v kakšni obliki … :oops:)

• mandljevo olje za telo v katerega kapnemo 10 kaplic eteričnega olja sivke (nasvet sodelavke)

In danes sem že tekla kupit eterično olje … Dragi komarji … tokrat prihajam pripravljena!

(kar name sicer ne vpliva dosti, vsaj dokler ne študentarija zabasa avtobus na relaciji Ajdovščina-Ljubljana-Ajdovščina )

(tokrat pa res! tokrat pa čisto zares! )

Prekletstvo družine LeRoy

Dodala sem zvočni zapis mnenj bralcev knjige iz predstavitve knjige v Svibnem, maja 2008 - nahaja se čisto na dnu strani. Ja, dolgo je trajalo, da sem uredila, ampak sedaj je pa le na spletu. Vabljeni k poslušanju!

Vsake toliko dodam tudi kakšno mnenje o knjigi, ki ga dobim od bralcev po mailu ali pa na Facebook (BTW, ej, kolikor sem bila skeptična, toliko se je FB izkazal za fantastično zadevo - če imaš dovolj časa in še se ne ukvrajaš s tisoč in eno aplikacijo ), če se komentatorji s tem strinjajo, seveda.

Odkrila sem tudi spletni članek Lavričeve knjižnice v Ajdovščini, kjer so se spomnili tudi mene in LeRoyevih … Ta se bo sedaj nahajal nekje v rubriki “Pojavljanje v medijih”.

Družinska kriminalka … Jaz sem ga imela za “mladinski pustolovski roman” … Ampak opredelitev “družinska kriminalka”, mi je kar všeč. Kaj pa “mladinski pustolovski roman/družinska kriminalka”?

O meni

Pod rubriko O meni sem dodala en video iz Youtube in sicer pesem, ki se mi zdi, da me najbolje predstavi. Všeč mi je in zato jo delim z vami.

No, to bo danes vse od mene … imam še cel kup dela in večina ga je kar pred računalnikom.

Besos a todos!!

Hja, sodo bikarbono v funkciji deodoranta še preizkušam. Že 14 dni. Nikakor se ne morem odločit ali sem zadovoljna ali ne.

Prvi občutek aplikacije sode bikarbone je itak čuden. Mislim, kako spraviš bel prah pod pazduho? Kmalu sem ugotovila, da se v bistvu hitro prime blazinic na prstih in ti nekoliko olajša delo … Ampak spet: ne vedno! Včasih enostavno ne uboga. Nimam pojma zakaj ne.

Občutek suhosti (človek bi mislil, da govorim o plenicah! ) je božanski. Nič več lepljive substance pod pazduho, za katero moram čakat, da se posuši, sicer mi bo umazala oblačila, če se bom le želela obleči prehitro. Plus točka.

DAN #1:

Šla v službo. rezervni deodorant je v predalu v službi. Ker se nikoli ne ve. Smo namreč v fazi testiranja.

Vsake par uric šla na WC šnofat, da vidim (oz. voham) ali soda bikarbona drži. In res drži. Prve 4 ure vsaj. Neproblematično. Prejšnji razmeroma naravni deodorant (beri: ni antitranspirant, vendar ima kako nepotrebno kemikalijo) mi je zdržal največ 4 ure. Ob toplejših dneh. V mrzlih recimo mu je uspelo zdžat kakih 10 ur …

Prvi dan sem 8 ur delavnika (in pa pohajanje po Ljubljani) preživela brez kakšnih nezaželjenih vonjav. Na moje veliko veselje (in olajšanje mojih sodelavk). Spotila sem sicer se (kar je normalno), vendar brez kakršnegakoli vonja. In bila sem zadovoljna.

14 dni pozneje …

• sodo bikarbono sem uporabila 11x
• 2x sem se morala zateči k staremu deodorantu (med delovnim časom)
• največkrat je zdržala enih 10 do 12 ur
• če sem si aplicirala sodo bikarbono takoj po britju, me je mal peklo pod pazduho
• ker največkrat enostavno ni nobenega vonja, se mi zdi da nekaj manjka … ker ne smrdi, ampak ne diši … zato bom morda začela testirat kako mešanico, ki bo vsebovala eterično olje … ker, pač … navada je železna srajca

Končna ocena:

Hm … težko bi rekla. Se mi zdi, da potrebujem še nekaj več testiranja in morda kako kombinacijo z eteričnim oljem. Če bi primerjala funkcionalnost, mislim, da je tam-tam z mojim starim deodorantom. S to razliko, da nima nepotrebnih kemikalij. IN: zadeva je suha - torej mi ne že na vse zgodaj zjutraj umaže čistih oblačil.

Je pa res, da v primerih ko odpove (in si ti recimo v službi), je veliko lažje aplicirat komercialni deodorant, kot pa neki beli prašek …

Antitranspirant res zdrži 24 ur (ali pa tudi ne!), ampak … ne, hvala. Toliko se pa že cenim …

Tako, da se nisem še odločila … Zagotovo grem v pravo smer, ampak bom morala še kako kombinacijo naredit in še kaj stestirat … Potem pa se spet oglasim in napišem kaj na to temo.

PS. S Carlitosom porabiva kar precej sode bikarbone (kot šampon) in tista majhna škatlica od Podravke je zelo majhna in precej precenjena … A morda kdo ve, kje bi se dalo kupiti sodo bikarbono v večjih količinah in ceneje? Morda kje v Italiji?

Uf, kar kocine mi gredo pokonci … Tako, kot so takrat zadeli v polno s to kampanijo, jim ni uspelo nikoli več …

In še cel članek:

V skladu z mojo odločitvijo, da postanem odgovornejša lastnica mojega telesa in odgovornejša prebivalka našega planeta, sem pred časom pometala večino kozmetičnih produktov v koš in sedaj aktivno iščem njihova naravna nadomestila. Na primer, še vedno mi je v interesu, da imam čiste lase, ni mi pa v interesu dovajati mojemu telesu miljon in eno kemikalijo, ki se skrivajo v šamponih. Ja, tudi v tistih najbolj naravnih in bio in oh in sploh.

In tako sem se odpravila na (internetni) lov ter dobila kar nekaj receptov za šampone - od najbolj enostavnh do najbolj zakompliciranih. Pa sem se odločila za najbolj enostavnega. Ker preprosto hočem imeti lase čiste in ne doktorirat iz izdelave šamponov.

Najenostavnejši recept sem dobila tule: 1 jedilno žlico sode bikarbone zmešamo v skodelici tople vode. In voila, to je to.

Preizkušeno danes. In rezultat?

APLIKACIJA: Sprva se mi je zdelo nekoliko čudno dat na lase nekaj kar je bilo enako tekoče kot čista voda. Navajena sem namreč, da je šampon nekoliko bolj … želejast. Pa tudi to, da čutiš neko razliko med tem, da imaš mokre lase ali pa našamponirane lase. Mešanice nisem vse kar na enkrat zlila na lase, ampak sem počasi polivala tam, kjer se mi je zdelo, da je še nisem. Kmalu sem začela čutiti razliko med mokrimi lasmi in lasmi prepojeni s sodo bikarbono, kar me je navdalo z upanjem …

IZPIRANJE: Ko sem spirala lase, se mi je zazdelo, da ne morem s prsti skoznje tako lahko kot pri uporabi komercialnega šampona. Vsaj ne tako zlahka, kot kažejo v reklami, da bi moralo it. Ko so se mi lasje sušili na otip nisem videla nobene razlike med opranimi lasmi s sodo bikarbono (danes) in lasmi opranimi s komercialnim šamponom (vsako prejšnje pranje).

POSUŠENI LASJE: Na otip ni razlike. Pač, oprani lasje. Mehki. Ampak volumen … Ej, ne vem od kje se je pojavil tak volumen. Sem mislila, da sem ga že v osnovni šoli za vedno izgubila (ker pač takrat si nisva bila najbolj naklonjena) … Sedaj pa se je s sodo bikarbono vrnil. Zadovoljna. Zelo. Poleg volumna pa so se od nekje pojavili tudi kodri - tisti pravi, konkretni. Pri katerih ne rabiš dosti domišljije, da v njih vidiš kodre oziroma kravžle. Uf, navdušena. Da bi le ostala situacija še vedno taka tudi jutri zjutraj, ko bom ustala …

Mislim (ali upam!), da se ne bom prenaglila, če rečem, da je Soda Bokarbona uspešno opravila test.

DEFINITIVNO PRODANO!

UP-DATE, 11/8/2008:

Soda bikarbona je držala moje lase čiste celih 6 dni. Komercialnemu šamponu je v interesu zdržati maksimalno 4 dni, njegovemu proizvajalcu pa je še to gotovo popolnoma odveč …

Je pa res … (pripravite se, prihaja trenutek resnice) … da gredo lasje umiti s sodo bikarbono veliko raje vsak na svojo stran … verjetno jim prav to daje volumen … Tako, da se da pričesko veliko lažje uredit šele naslednji dan, ko so že nekoliko poležani.

Rešitev bi bilo verjetno treba iskati v kakšnem naravnem balzamu za lase. Jaz, ki svoj živi dan nisem uporabljala balzama (če slučajno Subrina izpred 10ih let ni bila balzam) in mi je to ena nepotrebna zadevšna, res ne vem za kaj dejansko to služi. Moji lasje so mehki tudi brez tega. Ampak bom vseeno poskusila … Moja “kolegica” v Novi Zelandiji (od katere kradem ideje) uporablja “apple cider vinegar” - 1 jedilno žlico razredči v kozarcu vode. Ker ne vem kaj točno “apple sicer vinegar” je (še manj pa kje se ga dobi), bom uporabila kar samo “apple- domači- vinegar”. Imam glih enega doma, ki ga je zrihtala mama, tako, da ne dvomim v njegovo neoporečno preteklost …

Seveda bom sporočila rezultate!

Torej … Zase lahko rečem, da znam uporabljat “zdravo kmečko pamet”. Vsaj ponavadi. Kar pa opažam, da je že redkost v poplavi televizijskih, radijskih in tiskanih reklam. Za nekatere je celo žaljivka. No, vsakemu svoje, ampak jaz sem ponosna na to, da znam še vedno prisluhniti sama sebi in naravi okoli mene. Z drugimi besedami: le izjemoma podlegam potrošništvu in soljenju pameti s strani velikih korporacij (ki jim je itak samo za to, da dobijo od nas kar čim več keša!).

Pred časom sem dobila na mail sporočilo o nevarni kozmetiki, ki ga bom v nadaljevanju razkosala, secirala in prevetrila v skladu z mojo zdravo kmečko pametjo. Taki in drugačni maili priletijo v moj internetni kaslc razmeroma pogosto, ampak sedaj je ratalo že dovolj pogosto, da bom nekaj tudi sama naredila v tej meri. V stilu izberi NARAVNO in izberi LOKALNO.

Pa začnimo:

“Pretresljiv članek o škodljivosti kozmetike. Govori o kozmetiki, kako se zastrupljamo z njo. Na kratko povedano, govori o tem, da je večina kozmetike ala Loreal, Garnier, Revlon, Estee Lauder, Proctor& Gamle … nevarna zdravju.”

Na vzhodu nič novega … (ali je bil zahod?! ). Zdrava pamet ti mora povedat, da vse tiste kremce, šampončki, pa mila ne morejo biti v redu. Za njimi je namreč kozmetična industrija, ki jo prav briga tvoja koža in tvoje zdravje … pomemben je denar, ki ga dobijo od tebe! Vsak naj namreč poskrbi zase. In kapital bo seveda naredil isto.

“Niti petina kemikalij v kozmetiki namreč ni testirana v neodvisnih ustanovah, proizvajalci vztrajajo, da takšno testiranje ni nujno. Kljub prošnjam nevladnih organizacij, naj se prostovoljno odpovejo uporabi snovi, za katere vemo, da povzročajo raka, veliki kozmetični koncerni tega nočejo storiti. Množična občila živijo samo od kapitala multinacionalk, zato se jim ne želijo zameriti, potrošniku pa tako niti na misel ne pride, da bi se moral v opisano problematiko poglobiti.”

Saj smo vsi že slišali … “ta in ta produkt je bil testiran v neodvisni ustanovi”. Ne me basat! In jaz sem kraljica Anglije … v mlajših letih, seveda. Glede na to kakšno zavajanje dovolijo televizijci v 21. stoletju, sem jaz prišla do zaključka, da je 90% zadev, ki jih slišim po televiziji samo industrijsko sranje in laži in zato nočem imeti televizije v mojem domu …

Aja, da ne govorim o reklamah v stilu “XXX, ker je dober za otroke!” - kaj bo nekaj aspartama, hidrogenizirane maščobe, umetne arome, pa še par barvilc … za enega otročička. Dobra mama res ne bo odrekla svojemu podmladku nekaj strupa …

No, ja. Morda pa prav zato, ker smo v 21. stoletju! Kjer je zaželjeno, da ostane povprečni odrasel na nivoju 12-letnika, ki verjame vse kar se mu pove. Ki samo pogoltne vse, kar mu stlačiš v usta. Brez razmišljanja. Nenazadnje, zakaj bi razmišljal, ko mu TV pove vse kar rabi vedet, da bo podpiral 1000 in eno industrijo … Industrijo kapitala, skratka! Še malo, pa bo naša bebavost na tem nivoju! Saj to hočemo, a ne?

“Avtorica pravi še, da se ljudje vedno bolj zavedajo zdrave prehrane, vendar bi morali biti pri kozmetiki celo bolj previdni, saj je za varnost hrane poskrbljeno (zakonsko) veliko bolj kot za varnost kozmetike, ki pa kot vemo se vsrkava v telo, kri … In še najbolj škodljive sestavine v kozmetiki. Ftalati (skriti pod parfum, fragrances), parabeni, policiklične mošusne spojine, derivati PEG, fluor…”

• Ste vedeli, da je za kozmetiko dovolj 1% naravnih sestavin in se zato formalno lahko razglasi za naravno?
• da se vsako leto za ‘naravno’ deklarirano kozmetiko porabi 100.000 ton kemikalij? Koliko gre šele v tisto, ki nima oznake, da je naravna. Torej nima niti enega potrebnega procenta naravnih sestavin.
• da se dejansko 60% kemije vsrka v kozo iz kozmetike (ja, obstajajo dokazane raziskave)
• da lahko ženske v povprečju v enem letu absorbirajo tudi 2kg kemikalij iz svoje kozmetike? Sploh tiste, ki redno in na veliko uporabljajo losijone za telo (gelov za tuširanje, šamponov, krem, pudrov…)”

Ne, nisem vedela vsega tega. Mi pa je zdrava (kmečka) pamet povedala, da mora biti nekaj takega … In to mi je dalo mislit. Sama sicer nisem velika porabnica kozmetike, sem pa vseeno preverila tiste produkte, ki jih imam doma. Verjetno ni treba poudarit, da sem večina izdelkov vrgla v smeti in začela aktivno iskati naravno in lokalno … Moram priznati, da na tem področju dosegam prve pomembne rezultate. JUPI!!!!

“Nekateri proizvajalci uporabljajo zelo zanimive razlage: >>Ponujamo izdelke, ki so naravni toliko, kolikor je v današnjem času mogoče<<. Pisati pa bi moralo: >>Ponujamo izdelke, ki so naravni toliko, da je to še vedno dobičkonosno.<<

“Nekaj sestavinsko najslabših znamk: Dark & Lovely, L’Oréal, Clairol, Procter & Gamble, Revlon, Garnier. Biotherm, L’Occitane, Banana Boat, Coppertone, Nivea, Estée Lauder, Avon.”

Hm, a niso to prav tista, ki NAJBOLJ oblašujejo … ? Seveda … malo strupa, prosim. Ker se cenim!

To nevarno igro pa financira potrošnik …”Stroški za reklamo velikih blagovnih znamk se gibljejo med 20 in 30 %, nekateri prenesejo celo do 50 %. Če temu dodate še 30 ali 40 % marže in davke, pomeni, da je dejanska vrednost izdelka do deset % cene, ki ste jo plačali. To se proizvajalcem splača le v primeru, če uporabljajo poceni sintetične surovine. Naravni izdelki, pri katerih je cena proizvodnje bistveno višja, nikoli ne bodo tako poznani, ker si ne morejo privoščiti oglaševanja, niti velikega obsega proizvodnje.”

“Otroška olja vsebujejo paraffinum liquidum (derivat nafte) in samo izgleda kot olje!!!! Približno polovica strupov v telo ne pride skozi usta, ampak skozi kožo. Kožo negujemo z nafto, zobe umivamo s pesticidi.

Večini ljudi, ki želi živeti zdravo, ni vseeno, kaj pojedo. Vendar je to le prvi korak. Približno polovica strupov v telo ne pride skozi usta, temveč skozi kožo. Razni pesticidi, fungicidi ali insekticidi, ki se jim v solati skušamo izogniti, se namreč skrivajo v kozmetičnih izdelkih in čistilih, ki jih običajno uporabljamo, opozarja Sanja Lončar.”

To pa ni res … Večina ljudi želi živeti zdravo le v teoriji. In jaz sem bila dolgo med njimi. Ker je pač to veliko bolj enostavno … Lažje je it v štacuno in kupit en produkt, kot dejansko razmišljati o tem kaj daš nase in kakšna bi lahko bila lahko alternativa. In it dejansko v akcijo, je pa sploh ogromno ljudem španska vas!

Potem pa slišiš od raznih pametnjakovičev: “Vsi bomo enkrat umrli” in “Za nekaj pač moraš umret!” Pač: cigareti, alkohol, hitra hrana … Ne moreš biti pozoren na vse! Seveda … vsi bomo enkrat umrli! Tako ali drugače. Vprašanje je: “zakaj?” Če ti je v interesu, da umreš za kozmetično industrijo - “be my guest”! Če ti je v interesu, da umreš za tobačno industrijo - izvoli. To je tvoja izbira, ni pa moja! (in zato podpiram STROGO prepoved kajenja v vseh javnih prostorih!). Tudi, če želiš umreti za prehrambeno industrijo - daj. Zanje si itak samo številka. Številka, ki generira dobiček.

“Deklaracije na kozmetičnih izdelkih s prostim očesom večkrat niti ne moremo prebrati, pa tudi, če jih, ne razumemo kaj dosti.” Pa vendar, na kaj moramo biti pozorni? “Če se seznam začne s parafinum liquidum, vazelinum ali petroleum, je osnova izdelka nafta oziroma naftni derivat. Proti koncu seznama so pogosto omenjeni konzervansi parabeni, ki kremam dajejo obstojnost, vse več nevladnih organizacij in neodvisnih raziskovalcev pa svari, da pri človeku lahko povzročajo hormonske motnje. Vmes bo na deklaraciji morda z velikimi črkami napisano PEG. To pomeni, da izdelek vsebuje snovi, ki močno pospešujejo vpijanje v kožo in naše telo pripravijo do tega, da lahko še nekaj časa po uporabi skozi kožo spusti tudi razne patogene snovi, ki jih sicer ne bi.”

Jaz že leta preverjam dekleracije in mi je prav jasno, da nekaj kar zveni kot parafin ali petrolej ne mora obetati nič dobrega. Parabeni so me res presenetili, še bolj ko sem izvedela, da jih povezujejo z rakom na dojki. Ja, super, no …

“Maščoba je bila v kozmetiki vedno prisotna, nafta pa je veliko cenejša kot jojobino ali avokadovo olje. Vendar je to mrtva maščoba, ki ne hrani kože kot naravna olja. V kozmetiki najdete še veliko nevarnejših snovi, na primer ftalate, za katere vemo, da poškodujejo jetra, vplivajo na zarodek … V Nemčiji so bili nekaj časa že prepovedani, pod pritiski industrije pa so jih ponovno dovolili. Na deklaracijah so najpogosteje skriti v besedi parfum, ki pa je poslovna skrivnost, zato njegove formule ni potrebno napisati. V neodvisnih laboratorijih so ugotovili, da ftalate, ki podaljšujejo obstojnost dišav, lakov in drugih spojih, vsebuje 75 % kozmetičnih izdelkov. Policiklične mošusne spojine, ki so prepovedane, na neodvisnih testih še vedno najdejo tudi v najbolj znanih blagovnih znamkah.”

“Koliko denarja se obrača v kozmetični industriji?” “Kozmetično industrijo vsi pustijo pri miru, saj je dolgo veljalo, da ti izdelki ne morejo prodreti v telo. Zadnjih deset, dvajset let sicer ugotavljamo, da to ne drži, ampak ta osnovna predpostavka je še vedno v veljavi, drugače bi morala biti zakonodaja popolnoma drugačna. Če koža nič ne vpije, potem se milijardni biznis vrti okrog larifari vzdrževanja mrtvih celic povrhnjice. Če pa snovi pridejo globlje, do živih celic, ni več ovir, da ne gredo tudi v kri in limfo.”

Največja laž krem proti celulitu? “Prva je že ta, da je celulit nekaj nenaravnega, zaradi česar bi morali biti sami sebi nevšečni. Struktura ženske kože je za razliko od moške taka, da ga ustvarja. Lastnik nekega kozmetičnega koncerna je dejal: ‘Prepričaj žensko, da je grda, in prodal ji boš lahko vse.’

In še kako res je to!!! Za se zjokat!

V reklamah za kreme proti celulitu nastopajo trinajstletnice, saj že pri petnajstletnicah ne najdeš več nog brez celulita. Nekvalitetna hrana situacijo še poslabšuje. Ti izdelki vsebujejo močne diuretike, ki odvajajo vodo iz tkiv. Ker je večina ljudi kronično dehidriranih, lahko pride do velike poškodbe celic. Popolnoma naravna snov, ki čisti toksine iz telesa, je na primer brezovo olje. Ampak le pod pogojem, da smo dobro hidrirani in ne mislimo, da se bomo enajst mesecev smetili, potem pa v nekaj dneh vse pospravili.

Kaj pa je v kremah za sončenje? “Pri kremah za sončenje določene snovi prodrejo v kožo in tam ustvarijo kemično reakcijo. Ampak včasih smo uporabljali kreme s faktorjem 2, 4 ali 6, danes pa s faktorjem 40. Visoki zaščitni faktorji so kemično manj stabilni in zato nova sredstva vsebujejo tudi več konzervansov in drugih pomožnih snovi. Veliko bolj inteligentna zaščita so kreme na osnovi titanium dioksida, ki na koži naredi zaščitni sloj, ki deluje kot ogledalo. Vendar se te kreme ne vpijajo v kožo, kar ljudem ni všeč. Zato nekateri proizvajalci z nanotehnologijo razbijejo titanium dioksid na majhne delce, ki se vpijejo v kožo. Vendar so te kreme koži prijazne le, če ostanejo na površini.”

BTW, neprečiščeno karitejevo maslo ima naravni zaščitni faktor 4. Tistega, ki mu ga je dala narava …

Omenili ste nanotehnologijo. Kako deluje? “Učinki nanotehnologije še niso podrobneje raziskani, čeprav nekateri svarijo, da gre za veliko nevarnost, podobno kot pri genski tehnologiji. Okrog 2000 kozmetičnih izdelkov naj bi bilo že proizvedeno s pomočjo te tehnologije, vendar ne vemo, katerih. V Sloveniji ni niti ene aparature, ki bi lahko ugotovila prisotnost nano delcev. Če je po zakonu dovoljeno, da uporabite en gram strupa na enoto, je to prej pomenilo deset ali sto molekul. Zdaj pa z nano tehnologijo iz sto naredijo sto bilijonov molekul, ki pa še vedno tehtajo le 1 g.”

Depilacijske kreme … “… so posebno poglavje človeške neumnosti. Zanimivo, koliko žensk jih uporablja, pa se nikoli ne vprašajo, kakšna mora biti kemikalija, ki v treh minutah stopi dlako. Dejansko gre za kemijo, ki spremeni strukturo dlake, s tem pa močno spremeni pH kože. Koža ni naš okras. Koža je naš največji obrambni mehanizem, naša barikada. Narava je s pH-jem kože preprečila, da bi razni patogeni organizmi prišli v telo. Mi pa v imenu lepote ta pH spreminjamo.

Na kaj moramo biti pozorni pri nakupu deodorantov? “Pri deodorantih so ljudje že postali pozorni, da ne vsebujejo aluminijevih soli. Bistvo ni v tej ali oni spojini, temveč v principu delovanja. Če nek proizvajalec zagotavlja, da se ob uporabi antirespiranta ne bomo spotili 24 ur, je ne glede na to, kako je to dosegel, preprečil naravno funkcijo kože. Potenje je naraven način uravnavanja telesne temperature in najhitrejši način, da se telo znebi strupov. Prejšnjo službo sem zapustila, ko nas je direktor neke velike korporacije učil, kako moramo v Slovencih vzbuditi občutek, da jim bo zelo nerodno, če se spotijo.

Raziskava je pokazala, da nam pred desetimi leti ni bilo preveč nerodno, če smo se prepotili. Očitno je bil marketing uspešen, saj nam danes je.”

Zobnim pastam nekateri pripisujejo grozljive posledice, celo vpliv na inteligenčni kvocient. “Pri zobnih pastah prihaja na dan vse več svaril o škodljivih stranskih učinkih fluora. V knjigi Clean to Death (Čisti do konca) najdete podatek da lahko štiriletni otrok umre od zastrupitve, če zaužije polovico tube zobne paste, ki vsebuje 1500 ppm fluora. V zadnjih letih je tudi vse več stomatologov, ki svarijo pred fluorom. Sluznica je zagotovo zelo prepustna in moramo biti pozorni, kaj dajemo v usta. Zagotovo v svojih ustih ne želimo konzervansov kot so parabeni in pesticidov, kot je triclosan .”

“Da, vendar moramo vedeti, da gre pri mnogih izdelkih, ki jih promovirajo kot naravne, za zavajanje. Zakonodajalec namreč ni definiral, kaj v kozmetiki pomeni beseda naravno. Za neko milo lahko napišejo, da je naravno, že če vsebuje nekaj odstotkov naravnih snovi. Zato je najenostavneje, da iščemo izdelke, ki so jih certificirale neodvisne ustanove in nosijo certifikat BIO, EKO ali BDIH.*

Pa še to … kaj ti pomaga, če je kao naravno, pa je tista naravna rastlinca zrasla gor ob pesticidih!! Pokasiraš jih spet ti, ko pesticidno naravo nanašaš na svojo kožo …

Koliko naravnih izdelkov je mogoče najti v trgovinah? “Nekaj odstotkov. Še pred nekaj leti jih pri nas sploh ni bilo mogoče dobiti, zdaj pa je na tržišču okrog 15 blagovnih znamk, ki imajo certifikat, da so naravne in dosegajo zelo dobre rezultate na neodvisnih testih.”

BDIH je certifikat za naravno kozmetiko, ki mora izpolnjevati naslednje kriterije:

• uporaba naravnih rastlinskih surovin, pretežno iz certificirane ekološke pridelave ali kontroliranega nabiranja divje rastočih rastlin
• testiranje na živalih ni dovoljeno
• surovine, ki so na trgu od leta 1998, se lahko uporabljajo le, če niso testirane na živalih
• uporaba anorganskih soli ali mineralnih surovin je načeloma prepovedana, razen specificiranih izjem
• uporaba ekstrahiranih naravnih surovin skozi procese hidrolize, hidrogenizacije, esterifikacije, transesterifikacije je strogo regulirana
• prepovedana je uporaba sintetiziranih barvil, dišav, etoksiliziranih surovin, silikonov, parafina in drugih naftnih derivatov
• za zagotavljanje varnosti izdelkov je dovoljena uporaba naravnih konzervansov ter omejena količina naravnim identičnih konzervansov, kot so: benzoid acid (benzojska kislina), salicil acid (salicilna kislina), sorbic acid (sorbinska kislina) in njihove soli ter benzyl alkohol (benzilni alkohol)
• obsevanje izdelkov ni dovoljeno
• uporaba gensko spremenjenih organizmov ni dovoljena
• proizvodni proces mora biti prijazen do okolja
• embalaža mora biti iz okolju prijaznih materialov

Brez heca! S 1. septembrom se morava “odstranit” iz najinega dvoletnega doma, na katerega sva se precej navadila in ga vzljubila. Ustvarila sva si lepo in urejeno gnezdece, ki nama je dobro služilo zadnje dve leti, ampak sedaj je čas, da gremo naprej.

Iskanje novega stanovanja je seveda povzročilo veliko stresa in vzelo ogromno časa in če bi se dalo, bi ostala še tukaj. Ampak ker pač morava it, sva se s tem sprijaznila in jaz sem se tega celo veselila. Pač, potrebujem spremembo. Očitno sva prerasla tale domek.

Moram pa priznat, da mi je zadnje mesece ZELO ZELO težilo in me spravljalo ob živce kajenje. Ne vem kako to, da prejšnja leta to ni bil problem, ampak letos (v bistvu od kar smo zamenjali stara in dotrajana lesena okna s plastičnimi) je prav pereč … Okna imamo namreč več ali manj stalno odprta (ker preveč dobro dihtajo in zato zelo hitro zmanjka zraka) in od nekje nam cele dneve in noči nosi v stanovanje cigaretni dim. In to ne tako … mimgrede! Ne! Jaz se marsikdaj zbudim sredi noči, ker v spalnici smrdi, kot da bi nekdo kadil tam poleg naju. Jaz, ki nisem nikoli tolerirala cigaretnega dima, pa skoraj znorim v takih situacijah … Mislim … a je to pošteno, da jaz nekadilka lepo spim v svoji spalnici, poleg tega pa celo noč pasivno kadim?!?!

Saj vem, da me večina pozna kot “pridno punčko”, ma sam zbudite me sredi noči … boste videli hudiča!!! Res, to privleče na dan najslabšo verzijo mene! Včasih se še sama sebe ustrašim - zjutraj, seveda. Sredi noči se mi zdi moje obnašanje popolnoma umestno in še celo premilo!! V glavnem … če bi bilo po moje, bi prepovedala kajenje povsod in za vse. Glede na to, da ne morem it kar tulit skozi okno: “?=#(&>)/$, ?=#(&>)/$ ?=#(&>)/$ nehaj mi smradit zraka!!!” *(Pa verjemte mi, da sem bila večkrat na tem, da to naredim!) in prav tako pa ne morem sosedom prepovedat kajenja na lep način, sem prav vesela, da se selimo …

Anyways … da se vrnem na lepšo temo … dobila sva 3 sobno stanovanje z balkonom, par kvadratnih metrov večje kot sedanje, par evrov dražje (ampak še vedno ugodna cena) in par minut od sedanje lokacije … Bi sploh lahko bilo bolje?

Ja, lahko bi rekli, da sva rojena pod srečno zvezdo. Lahko bi rekli. Ampak dejstvo je, da je realnost subjektivna in vsak si jo ustvari po svoje … In midva hočeva lepo realnost!

Jaz sem jih videla, kupila 2 komada in razmišljala kako dober posel sem sklenila. Potem pa sem jih začela videvati … Na drugih puncah, namreč. Iz dneva v dan opažam, da je domala vsa ženska polovica Ljubljane naredila enak (zelo ugoden) posel …

Saj ne, da jim ne privoščim. Pa tudi načeloma se ne sekiram, če vidim kako punco, ki je oblečena (popolnoma) enako kot jaz. Ampak to, da ne mine dan, ko ne bi mimo mene šla najmanj ena oseba z enakim krilom? To mi je pa že mal preveč … Sej, ko sem sama drugače oblečena, se preživi. Ko pa tudi jaz nosim isto krilo - takrat imam občutek, kot da so krila namagnetena in nas kar vleče skupaj. In potem gremo druga mimo druge in se nekoliko namuznemo … Prvič je morda simpatično, drugič preživiš. Tretjič ti gre že na živce, četrtič pa ….

Saj načeloma me res ne moti, sam kar je preveč, je pa res preveč!

Ampak krila so pa res fajn za nosit …

V tem času dobila na mail tale link “The story of stuff” … Ko sem videla, da traja 20 minut sem si rekla, da bom samo na hitro pogledala prvih nekaj minut, sam toliko, da vidim za kaj se gre. Potem pa sem gledala do konca in to svetujem tudi vam.

Zanimivo in poučno. Da se boste zamislili kaj kupujete in zakaj …

Nisem presenečena, ker dejansko ni nič novega. Mi je pa v potrdilo, da sem na pravi poti …

Še pred dobrim letom bi mi bilo bolj ali manj vseeno … Ampak od kar so padle meje z Italijo (no, vsaj deloma ) se mi še posebej nostalgično kolca po Goriški - pa ne zaradi Nove Gorice, jasno! Zaradi našega starega kulturnega in družabnega centra stare Gorice… Zaradi tiste originalne Gorice. Tiste “naše” Gorice.

Dokler so bile meje jasne in vidne, je bil Gorica tam v Italiji. Ukradena, bi lahko rekli. Nisem ji posvečala pozornosti in nikoli, ampak res NIKOLI, nisem mislila, da bo padec mej kakorkoli vplival name. Le zakaj bi? Vse življenje je bila tam meja … In vse življenje smo kazali pasoše, švercali kakšno elektroniko, razlagali kaj vse imamo v kofani in si seveda pred cariniki devali nedolžne obraze … Nisem čutila nobene potrebe po spremembi.

Ko pa sem dejansko prvič šla čez mejo in ko me ni nihče ustavil, nihče preverjal pasoša ali šnofal po kofani … takrat me je čakalo precejšnje (osebno) presenečenje! Od takrat naprej se mi namreč zdi, kot da je Gorica spet naša! Kot, da se je zaflikal tisti dolgoletni prepad … Pa ne dolgoletni, niti desteletni! Skoraj stoletni prepad!!! V moji glavi se je namreč kar naenkrat zameglila vsa zgodovina po letu 1918 - kot bi z mejami padlo tudi skoraj 100 let težko breme potujčevanja Gorice in okolice … Zabrisanih 100 let … In prvič v mojem življenju sem dobila občutek, da je to mesto - mesto mojih prednikov. Da bi ga rada bolje spoznala, da je to moja pravica in da je to moja dolžnost. Da je to resnično in pravo središče naše regije … Gorica.

Po letih in letih tekanja po goriških trgovinah z denarnico v roki, po letih obiskovanja Andrejevega semnja, sem se prvič počutila v Gorici dobrodošla. In počutila sem se domače. Ne vem ali je to samo moja izkušnja, ampak res se mi zdi, da se je odnos (italijanskih) Goričanov spremenil. Ob mojem prvem (nemotenem) prečkanju meje sem namreč spoznala zelo prijazen italijanski par, ki mi je razbil vse stereotipe o Italijanih. Par, ki ni poskušal nabijati v Italijanščini, temveč sta navdušeno uporabila tistih nekaj slovenskih besed, ki sta jih poznala in hitela pripovedovati kako lepa je Slovenija in katere vse kotičke sta že prekolesarila.

To je le ena izmed takih izkušenj, ki sem jih imela od takrat … In morda ti primeri res nimajo veze z mejo. Vendar kljub temu mi da občutek neke pripadnosti. Take pripadnosti, kot jo je (verjetno) čutila moja prababica, ko je pred več kot 100 leti hodila v Gorico po opravkih (kar zagotovo ni bil enak občutek pripadnosti, ki ga je čutila moja babica, ki je v času fašizma služila v Gorici!! - da ne bo pomote).

In zato je pač zame Goriška …

Carlitos letos (ponovno) ni dobil odločbe za dohodnino. Vsako leto imamo s tem probleme in moram klicat na davčno, da ugotovim kje se je pa tokrat SPET zataknilo. In v čem je tokrat problem? Ja, tujec je … In s tujci so letos težave. Kaj mi ne povejo! Kdaj pa niso težave?!

Torej, ker je tujec in očitno je še najbolj problematično to, da je v letu 2007 pridobil stalno prebivališče … Ker je rezident in hkrati ni rezident (odvisno koga vprašaš), ker je bilo leto 2007 res pestro, ker, ker, ker … Ja, če se tujec z začasnim prebivališčem in začasnim delovnim dovoljenjem v istem letu poroči, pridobi stalno prebivališče in še osebno delovno dovoljenje, je pravi recept za (čist podomače povedano) ŠTALO!!!

Hvala bogu, da sem par dni pred koncem junija klicala na davčno in vprašala kaj se je spet zgodilo. Ker sedaj imamo še točno 3 delovne dni časa, da oddamo njegovo dohodninsko napoved.

Baje je problem v tem, ker pač ni rezident glede na davčni register. A ja?! Ko smo se poročili, ko smo urejali stalno prebivališče, ko smo urejali osebno delovno dovoljenje in ko smo na davčni urejali prijavo stalnega prebivališča nam ni NIHČE, prav NIHČE omenil ali vsaj na daleč nakazal, da je potreba dati še kako dodatno posebno vlogo za pridobit status davčnega rezidenta (človek bi pa itak pričakoval, da to že je, če že 3 leta plačuje DURSu davke!!!). Jaz pa tudi ne hodim na spletno stran DURSA vsak mesec preverjat ali so si tisti tam zgoraj kaj novega zmislili … In ne le vlogo - treba je izpolniti vprašalnik!! 4 strani dolg vprašalnik …

A ni Štriker na izobraževanju za ZUP rekel, da lahko organ izda NEOBVEZNE obrazce za posamezna delovna področja ali zadeve in tako olajša vlagatelju vložitev vloge? No, če je temu tako, se jaz odpovem temu obrazcu … Bom sama napisala vlogo, če pa jih zanima po katerih državah sva se potepala lani, naj si priskrbijo po službeni dolžnosti. Čeprav bi že dala (skoraj) roko v ogenj, da so to zasebni in osebni podatki, ki se niti najmanj ne tičejo DURSa ali katerega koli drugega državnega organa!!!

Vam zaupam par vprašanj tega famoznega 4 stranskega vprašalnika?!

Vezi v Republiki Sloveniji: vključili se boste v družabne, rekreacijske ali verske organizacije v Republiki Sloveniji (vpišite katere): __________

Vezi v drugi državi: vpišite poklicne, družabne, rekreacijske ali verske organizacije v tujini, katerih član ste oz. boste: ________

Vpišite druge države, ki ste jih obiskali v tem koledarskem letu, obdobje, ki ste ga preživeli v vsaki od njih, razlog obiska teh držav, ter datum prihoda v in odhoda iz vsake od njih: _____

Ko sem to prebrala, me je res razkurilo … Ampak to je le nekaj takih vprašanj!!! Več si jih lahko preberete tule, na spletni strani DURSa. Na koncu pa seveda podpis, in IZJAVA, da “pod kazensko in materialno odgovornostjo izjavljam, da so podatki resnični, točni in popolni.” WTF?!?!?!?!

Zdaj pa mi povejte ali ne DURS s tem vprašanikom krši cel kup zakonov s človeškimi pravicami na čelu?! Mislim, še na Popisu prebivalstva se ne sme vprašat takih stvari, tule pa tako brez sramu 4 strani vprašanj v stilu obkljukaj, če drži: Vezi v Sloveniji: v lasti boste imeli pohištvo, opremo, naprave v Republiki Sloveniji.

Najprej sem mislila, da bi moje izbruhe ogorčenja kar stlačila v ta vprašalnik, potem da bi klicala na našo davčno izpostavo in se znesla nad njimi … Ampak kaj bo to pomagalo? Saj so to le uslužbenci, ki delajo to, kar jim je naročeno. Ampak tiho tudi ne bom bila … ni šans! Naredila sem ZUP in ne zastonj!! Najprej se bom na upravni inšpekciji pozanimala, če je Carlitos tak vprašalnik res dolžan izpolnit … Potem pa naprej.

No, to je moj post za prihajajoči dan državnosti … Zelo primerno!

No, eden izmed projektov je tudi, da bi čez poletje prevedla LeRoyeve v angleščino - vsaj do te mere, da lahko knjigo ponudiš angleško govorečemu založniku. In jaz začnem … tako, optimistično. S prvim odstavkom …

“Nenadoma se je popolnoma zasopel znašel na koncu slepe ulice. Bila je temna in ozka, po njej je zeval smrad po žgočem mesu, ki je prihajal od neznano kod.”

No, prevajanje kljub vsemu ni mačji kašelj, zato sem si omislila “strokovno” pomoč v obliki “on-line” prevajalskega sistema. Če že imamo internet, ga je namreč treba s pridom izkoristit, a ne?

Najprej grem po pomoč na Presis Amebis. K njim se rada zatečem “in the hour of need”, bi lahko rekli.

Rezultat?

“Suddenly is completely out of breath appeared finally dead end. She was dark and narrow, round her is zeval stink round blazing meat, that was coming from strangely where.”

Hm … ooookeeeey … Hvala, ampak ne hvala.

Nisem pa tako hitro obupala. Pogooglam “translejšn slovenijn”, da vidim kaj mi vrže ven … InterTran - “Translate between 1,600 language pairs”, pravijo. Not bad. Not bad at all. Jim dam šanso.

Rezultat?

“With a rush yourself there is without reserve windless znašel upon koncu unreasoning street. Bila there is temna plus vimen, under favour of njej there is patulous stink under favour of žgočem mesu, whom there is prihajal out of the nowhere whereabouts.”

1. reakcija: Ehm … Kako prosim?
2. reakcija: Ehm … Ne … Sploh ne … Še posebej tisti “vimen” mi ne gre v račun …

Torej ne izgleda najbolj … obetavno.

In kaj zdaj? Ja, ni boljšega od lastne pameti in znanja … ampak vseeno pride strokovna pomoč še kako prav. Ampak v naslednji fazi jo bom iskala pri Carlitosu!

No, potem pa vidim, da so kafiči v podhodu nabito polni z mladci, ki nosijo rdeče-belo kariraste nogometne drese. Ja, moj sum je potrjen - nekje mora biti nogomet. Zakaj bi namreč Hrvaški navijači okupirali ljubljansko železniško postajo?

Torej opravim moj mimohod, od nekje slišim komentar Hrvata, da jih čuvajo policaji in pridem do službe, kjer izvem, da je danes v Celovcu tekma. Aha, ok. Verjetno med Hrvati in še nekom …

Potem pa se zasliši strašno navijanje in rjovenje, ki se hitro približuje. Pogledam skozi okno moje pisarne in vidim, da se je na postajo pripeljal vlak poln hrvaških navijačev … Predvidevam, ker skozi okna visijo glasni osebki z rdeče-belimi dresi in eno ogromno hrvaško zastavo. Torej, a je kakšno prvenstvo ali kaj?

PS. ali “OffTopic” Baje je bil Buš pri nas … Bi šla protestirat na Kongresni trg, pa sem se premislila … Poskušam namreč živeti po načelu: Če nočeš, da se nekaj razvija, potem ne vlagaj tja energije. Torej v skladu s tem, se ustavim, debelo pogledam, izustim Bush, who?! in grem naprej po vsakdanjih opravkih …

• najmanj 1,5 sobno,
• širokopasovni internet,
• zmerna najemnina,
• do 3 km oddaljenosti od Slovenijalesa (Bežigrad),
• bližina LPP,
• vseljivo najkasneje z 31. avgustom 2008,
• najem za 1 leto.

Če veste za kaj primernega, kar se bo v prihodnjih tednih ali mesecih sprostilo … sporočte na ksenija.batic(AT)gmail.com! HVALA!

In za nekoga, ki je študiral humanistiko, to ni mačji kašelj. Ne le, da sem že pozabila kako se načrtno učit (oz. piflat) in sem popolnoma narobe precenila koliko časa bom potrebovala, da predelam vse gradivo, na koncu nisem mogla niti preceniti kakšno je moje znanje. No, jasno mi je bilo, da ni za 10, ampak nisem imela niti najmanjšega pojma ali znam dovolj, da me spustijo čez ali ne …

Da ne govorim o živčnosti in stresu ob čakanju, da te pokličejo pred komisijo … Srce mi je totalno ponorelo, še posebej, ko sem bila naslednja na vrsti. Na srečo sem se zbrihtala in enih 10 minut pomeditirala, kar mi je ZELO pomagalo. In potem sem naredila …

In saj ni tak blazen bav-bav. Ampak hkrati tudi ni lahko. Še zdaleč ne!

Zdaj pa nazaj na stari urnik … In morda bo celo moja nova knjiga prišla na vrsto. Morda.

Pretekli vikend, ko je očitno cela Slovenija spremljala Evrovizijo (zakaj že?!) sva s Carlitosom preživela v Zasavju. Obdana z zelenjem sva praznovala najino prvo obletnico poroke.

Tako sva sva šla pogledat “najin” slap, se odpravila na Kum (in prišla le do Podkuma ), predvsem pa sva počivala in zdravila Carlitosovo alergijo na prosti čas. Ja, enim dela problem cvetni prah, drugim prosti čas …

V soboto zvečer, kot sem v blogu tudi napovedala, pa sem imela predstavitev LeRoyevih na literarnem večeru v vasi Svibno, blizu Radeč. Kar je bilo zelo pripravno … Če bi se pravočasno spomnila, bi še ostrigla Carlitosa pri “najini” frizerki Špeli. Tako bi res izkoristila vikend v polno (ja, nekateri smo radi zelo učinkoviti! ). Ampak sva prepozno zvedela, da Špela sedaj frizira v Podkumu. Carlitos pa nujno potrebuje striženje …

In kakšni so splošni občutki sobotnega večera?

Odlični! Pa ne toliko zaradi moje predstavitve. Bistvena so bila vprašanj tistih, ki so že prebrali knjigo, njihova mnenja in komentarji. Obilica smeha in vse kar se je zgodilo tisti večer. Ne le v “dvorani”, tudi na travniku pri čebelnjaku. Bila je res čudovita izkušnja. Sproščenost, sprejetost, toplina, dobra energija, dobri ljudje, ljudska pesem … Saj je težko opisati, ker besede enostavno ne morejo naslikati tistega posebnega občutja. Občutja sreče … Zato pa lahko rečem, da je bil večer res izjemen in moji LeRoyevi so bili le en delček te čudovite zgodbe.

No, nekoliko je pripomoglo tudi to, da sva si z organizatorko Tatjano, po ne vem kakšnem naključju (aja, ne verjamem v naključja!) podobni … Vsaj tako pravijo. Celo moja mama naju je enkrat zamenjala … na DVDju od moje poroke!!! Mislim, no, mama … jaz sem tista v beli poročni obleki!!!

No, pa da ne pozabim lepe pesmi, ki so nama jo zapeli v naravi. Pa šopka ivanjščic … Mmmmm. Okusni piškoti (ki jih nikakor ni hotelo zmanjkat! ), odlična voda iz domačega izvira … Res, izjemna izkušnja. Ko bi jih le bilo več podobnih dogodkov v mojem življenju …

Hvala Tatjana, hvala Marija, hvala Kulturno turističnemu rekreacijskemu centru Radeče, hvala bralnemu krožku Radeče, hvala gozdarjem in čebelarjem in nasploh hvala vsem, ki sem jih imela priložnost tisti večer spoznati! Čudoviti ste (bili)!

PS. Kar pa se tiče komentarjev in mnenj bralcev LeRoyevih … če bom dobila njihovo privolitev, bom njihov prispevek dala na spletno stran. In mislim, da kar v zvočni obliki, saj je Carlitos vse snemal. Ja, imam dokaze! Ne morete več vzet besed nazaj!!